b   --  in  -ja  [ bə̀ bə̀ja in bé bêja m ( ə̏; ẹ̄ ē )
druga črka slovenske abecede:   napiši b ; mali b ; od b do d ; nerazločni b-ji / kot nadomestilo za ime osebe  A je dal B polovico zneska
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:   zveneči b
 
če si rekel a, reci tudi b  nadaljuj; povej vse
 
lit.  rima aabb  zaporedna rima ; mat.  2a + 3b

  medm. ( ȁ )
izraža malomarno zavrnitev:   ba, kaj mi morejo! ba, to so čenče!

bába   -e ž ( á )
1. slabš.  ženska, navadno starejša:   grda, stara baba ; ekspr.  prekleta baba nora
 
šalj.  babe se zbirajo, dež bo ; preg.  kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo  ženski se posreči izpeljati tudi na videz nerešljivo zadevo
// nizko  (zakonska) žena:   nikamor ne gre brez svoje babe
2. ekspr.  lepa, postavna ali sposobna ženska:   baba pa je, baba
3. ekspr.  strahopeten ali klepetav moški:   kaj se bojiš, baba! lahko mi poveš, saj nisem baba
4. kar se rabi kot podstava, opora, podlaga:   steber kozolca so postavili na betonsko babo ; baba (pri klepalniku)  babica
♦ 
etn.  baba  zadnje snopje pri metju ali mlačvi ; babo žagati  šega ob koncu zimske dobe, da se prežaga lutka iz slame in cunj ; pehtra baba  po ljudskem verovanju  bajeslovno bitje, ki nastopa v podobi hudobne ali prijazne starke

babaríja   -e ž ( ȋ )
nav. mn., zastar.  neumno, prazno govorjenje:   ne brigajo me vaše babarije

babéla   -e ž ( ẹ̑ )
slabš. ženska :   zijalasta babela ; molči, babela!

babétina   -e ž ( ẹ̑ )
slabš. ženska :   prekleta babetina!

bábež   -a m ( ȃ )
zastar. babjak :   ta možak je velik babež

bábi   -- ž ( ȃ pog.
babica, stara mama:   njegova babi je včeraj praznovala osemdeseti rojstni dan ; babi in dedi

bábica   -e ž ( á )
1. stara mati:   dedek in babica
// zastar.  stara ženska:   Rekši se Smuk vzdigne s praga in korači stari babici naproti  (J. Jurčič)
2. pomočnica pri porodih:   diplomirana, izprašana, občinska babica ; pren., šalj.  bil je za babico pri ustanovitvi društva
 
veliko babic – kilav otrok  kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha
3. zastar.  (živalska) samica, navadno ptica:   babica leže jajčka
4. zgornji del klepalnika:   položil je srp na babico
5. del manjše priprave za zapenjanje ali vtikanje:   kaveljček in babica  pri zaponki, zapencu ; dedec in babica  pri tečaju
♦ 
zool.  majhna pegasta sladkovodna riba z brčicami, Noemacheilus barbatulus; pisana obrežna morska ribica, Blennius

babičevánje   -a s ( ȃ )
zastar.  opravljanje babiškega poklica; babištvo :   ukvarjala se je z babičevanjem

bábičin   -a -o  ( ā )
svojilni pridevnik od babica:   babičin vrt ; babičina vzgoja

bábička   -e ž ( á )
ljubk.  stara mati, babica:   otroci, babička gre

bábilon   -a m ( ȃ )
ekspr.  velik nered, zmešnjava:   pri njih je pravi babilon ; kakšen babilon pa imate / na ladji je bil cel babilon jezikov  govorilo se je dosti različnih jezikov

babilónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na Babilonce ali Babilon:   babilonska kultura ; babilonska klinopisna pisava
 
babilonski stolp  po bibliji  stolp, ki naj bi segal do neba ; babilonska sužnost  sedemdesetletno izgnanstvo Izraelcev v Babilonu
// star., kot luteranska psovka za katoličane nesramen , razuzdan :   vlačuga babilonska ; prase babilonsko
2. ekspr., v zvezi z zmešnjava, zmeda   zelo velik:   vladala je prava babilonska zmešnjava

babilónščina   -e ž ( ọ̑ )
1. babilonski jezik:   asirščina in babilonščina
2. ekspr.  nekaj nerazumljivega:   njegovo govorjenje je bilo zame prava babilonščina

bábin   -a -o  ( ȃ )
svojilni pridevnik od baba:

bábina   -e ž ( á )
star.  ženska, navadno starejša:   sitna babina

bábine   -bin ž mn. ( ȃ )
star.  (po)porodna doba:   ženska je v babinah

bábišče   -a s ( á )
babše :   Dacarka je suho, jezikavo babišče  (I. Cankar)

bábiški   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na babica 2:   babiška šola

bábištvo   -a s ( ā )
nauk o pomoči pri porodu:   napredek na področju babištva
// opravljanje babiškega poklica:   preživljala se je z babištvom / izučila se je babištva

bábiti se   -im se nedov. ( á ȃ )
slabš., zastar.  družiti se z ženskami:

bábjak   stil.  bábjek -a m ( ȃ )
slabš. ženskar :   to ti je velik babjak / ekspr.  ti babjak, slepar
// ekspr.  bojazljiv človek:   pustili so puške in zbežali, babjaki!

babjevérec   -rca m ( ẹ̑ )
ekspr. praznoverec , vraževerec :   imeli so ga za babjeverca ; ne bodi tak babjeverec

babjevéren   -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
ekspr. praznoveren , vraževeren :   nisem babjeveren, pa se vendar bojim / polotil se ga je babjeveren strah  neutemeljen

babjevérnež   -a m ( ẹ̑ )
ekspr. praznovernež , vraževernež :   ciganka prerokuje babjevernežem

babjevérnost   -i ž ( ẹ́ )
ekspr. praznovernost , vraževernost :   znan je po svoji babjevernosti

babjevérski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ekspr. praznoveren , vraževeren :   babjeverske misli

babjevérstvo   -a s ( ẹ̑ )
ekspr. praznoverstvo , vraževerstvo :   preganjati babjeverstvo

bábji   -a -e prid. ( ȃ slabš.
1. ženski :   babja radovednost ; babje opravljanje / prepira so krivi babji jeziki ; ekspr.  to so babje čenče / ekspr.  hudič babji
 
slabš.  babji gregor  ženskar, babjak ; ekspr.  babji semenj  hrupen ženski klepet ; ekspr.  babja vera  praznoverje
2. nemožat , strahopeten :   babje vedenje ; ta človek je babjega srca
♦ 
meteor.  babje poletje  obdobje suhega, čez dan sončnega in toplega vremena, ki jeseni, zlasti v oktobru, sledi obdobju hladnega vremena ; babje pšeno  zrnate snežne padavine ; prisl.:  čisto po babje je javkal

bábka   -e ž ( ā )
zastar.  zgornji del klepalnika; babica

babkovína   in  bábkovina -e ž ( í; á )
nar. češmin

bablè   -éta s ( ȅ ẹ́ )
slabš.  ženska, navadno starejša:   bable je bilo čisto iz sebe

babljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
zastar. bebljati :   otrok bablja

bábnica   -e ž ( ȃ )
1. slabš. ženska :   narobe bo, ker so babnice vmes
// (zakonska) žena:   najraje tiči doma pri svoji babnici
2. ekspr.  lepa, postavna ali sposobna ženska:   to ti je babnica in pol ; znajde pa se, babnica

babôvje   -a s ( ȏ )
slabš. ženske , ženstvo 1 polno babovja in otročadi se je nateplo tja

babšè   tudi  babščè -éta s ( ȅ ẹ́ )
slabš.  drobna ženska, navadno starejša:   grdo, klepetavo, suho babše
// iron.  ženska sploh:   vsako babše ga zmeša

babúra   -e ž ( ȗ )
slabš.  grda, zoprna starejša ženska:   krmežljava, skopa babura
// ženska sploh:   še zmeraj lazi za tisto baburo

bábuška   -e ž ( ȃ )
1. set razstavljivih poslikanih lesenih figuric v obliki ženske, ki jih je mogoče zložiti eno v drugo:   ruske babuške
2. ljubk., zlasti v ruskem okolju  stara mati:   vzgojila me je babuška

babuvízem   -zma m ( ī )
filoz.  nauk francoskega utopističnega komunista Babeufa:

babúza   -e ž ( ū )
zastar. babura :   Še ne zmeni se babuza, ko pred njo obstojim in jo začnem z očmi meriti  (S. Jenko)

baby   --  [ bêjbi tudi bébi v prid. rabi ( ȇ; ẹ̑ )
pog.  nanašajoč se na otroke, otroški:   baby čevlji / baby hojca ; prisl.:  baby modra barva  svetlo modra

baby beef   baby beefa  [ bêjbi bíf tudi bébi bíf m ( ȇ, ȋ; ẹ̑, ȋ )
agr.  meso mlade, na hitro spitane govedi:   kilogram baby beefa / teleta baby beef ; v prid. rabi:  baby beef zrezek

babyboom   -a  [ bêjbibúm tudi bébibúm m ( ȇ-ȗ; ẹ̑-ȗ )
hiter dvig števila rojstev:   povojni babyboom je omogočil obdobje gospodarske rasti ; v prid. rabi:  babyboom generacija  ljudje, rojeni v času hitrega dviga števila rojstev, zlasti v prvih letih po drugi svetovni vojni

bác   -a m ( ȃ )
navadno pri klicanju ovca , bacek :   na, bac, na!

bacáč   -a m ( á )
voj. žarg. minomet :   Pred hišo so postavili težki bacač  (V. Ocvirk)

bácek   -cka m ( ȃ )
1. ljubk.  mlad ovčji samec, jagnje:   bacek meketa pred ograjo
2. ekspr.  pohleven, ubogljiv človek:   zakaj pa ste taki backi?

bachovski   -a -o  [ báhou̯ski prid. ( ȃ )
tak kot pri Bachu:   bachovska zvočnost skladbe
 
glasb.  bachovska trobenta  manjša trobenta z visoko ležečim tonskim obsegom za izvajanje zlasti baročnih skladb

bacíl   -a m ( ȋ )
biol.  paličasta bakterija:   bacili napadajo organizem ; odkriti nov bacil ; tifusni bacil ; bacil jetike / zrak je poln bacilov  mikrobov sploh ; pren.  bacili vojne

baciláren   -rna -o prid. ( ȃ )
med.  ki ga povzročijo bacili:   bacilarna bolezen

bacílen   -lna -o  ( ȋ )
pridevnik od bacil:   bacilna kultura

bacilonósec   -sca m ( ọ̑ )
med.  kdor ima bacile in jih prenaša na druge:   odkriti bacilonosca

bacilonóska   -e ž ( ọ̑ )
med.  ženska, ki ima bacile in jih prenaša na druge:

bácka   -e ž ( ȃ )
1. ljubk.  mlada ovčja samica, jagnje:   najrajši je imel najmlajšo backo
2. nar.  ovca sploh:   čreda back

backhand   gl. bekend

backovína   -e ž ( í )
zastar. jagnjetina :   pečena backovina

backprojekcija   -e  [ bêkprojékcija ž ( ȇ-ẹ́ )
film.  projekcija filma na zadnjo, hrbtno stran platna, hrbtna projekcija:

bacníti   in  bácniti -em dov. ( ī á ā )
zastar. brcniti :   bacniti psa / bacniti kamen s poti / bacnili so ga iz šole

báči   -ja m ( ȃ )
nar., zapostavljeni pristavek k moškemu imenu stric , striček :   Postal je pri meni .. pokazal na gozd in rekel: Lacko bači, tu v tem gozdu leži milijon  (M. Kranjec)

báčva   -e ž ( ȃ )
star. sod 1 bačva piva

báčvast   -a -o prid. ( ȃ )
star.  podoben bačvi:   posoda bačvaste oblike

bádavec   -vca m ( ā )
bot.  rastlina z drobnimi cveti v socvetjih in s kaveljčastimi plodovi, Xanthium:

bádelj   -dlja m ( á )
bot.  visoka trnata primorska rastlina, Silybum marianum:

bádminton   -a m ( ȃ )
športna igra z loparji in kroglico s perjem, perjanica:   igrati badminton

badmintoníst   -a m ( ȋ )
športnik, ki se ukvarja z badmintonom:   na turnirju nastopa sto trideset badmintonistov iz petindvajsetih držav ; zmaga badmintonistov

bádmintonski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na badminton:   badmintonski turnir ; slovenska badmintonska reprezentanca ; badmintonska zveza

bádnik   -a m ( ȃ )
nar. belokranjsko badnjak

bádnjak   -a m ( ȃ )
nar. belokranjsko  dan pred božičem:   na badnjak je bilo
 
etn.  panj, debelo poleno, ki na božični večer gori v peči

bádnji   -a -e prid. ( ȃ )
nar. belokranjsko  nanašajoč se na dan pred božičem:   badnji večer

bága   -e ž ( á )
nar. severovzhodno  gošča, ostanki v pipi:   drži se ga vonj po stari bagi / žvečiti bago

bagatéla   -e ž ( ẹ̑ )
ekspr.  kar je malo vredno, malenkost:   za tako bagatelo se ni vredno prepirati ; eh, bagatela!
 
glasb.  krajša, manj zahtevna skladba, navadno za klavir
// zelo nizka cena:   dobiti, kupiti, prodati za bagatelo

bagatélen   -lna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na bagatelo:   to so bagatelne zadeve / prodati za bagatelno ceno

bagatelizírati   -am nedov. ( ȋ )
omalovaževati , podcenjevati :   igralec je vlogo bagateliziral ; njegov predlog so bagatelizirali

bagáža   -e ž ( ȃ )
1. zastar. prtljaga , oprema :   naložiti bagažo na voz
2. svojat , drhal :   bagaža ste, vsi skupaj!

bágdad   -a m ( ȃ )
tekst.  redko tkana, vzorčasta tkanina za zavese:

báger 1   -gra m ( á )
star.  dragocena temno rdeča svilena tkanina; škrlat :   ogrinjalo iz bagra / obleči se v bager

báger 2   -gra  tudi  -ja m ( á )
stroj za izkopavanje in nakladanje zemeljskega materiala:   delati z bagrom ; grabežni, parni, žlični bager ; voznik bagra / plastični bager  igrača v obliki bagra
// navt.  naprava za čiščenje in poglabljanje plovnih poti:   sesalni bager / plovni bager

bagerist   ipd. gl. bagrist ipd.

bagéta   -e ž ( ẹ̑ )
dolga ozka štruca (kruha); francoska štruca :   hrustljava bageta s česnom ; popečene rezine bagete / polnozrnata bageta

bágranje   -a s ( ā )
glagolnik od bagrati:   bagranje prekopa

bágrati   -am nedov. ( ā )
teh.  izkopavati in nakladati zemeljski material z bagrom:

bagrén   -a -o prid. ( ẹ̄ )
star. škrlaten :   bagreno pregrinjalo / bagrena zarja

bagríst   in  bageríst -a m ( ȋ )
kdor dela z bagrom:   tečaj za bagriste

bágrski   tudi  bágerski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na stroj bager:   bagrska čeljust / bagrske storitve

bàh   medm. ( ȁ )
izraža malomarno zavrnitev:   bah, kar naj ga ima

baháč   -a m ( á )
kdor se (rad) baha:   kadar je pijan, je velik bahač ; imajo ga za lažnivca in bahača

baháčast   -a -o prid. ( á )
ekspr.  ki se (rad) baha:   bahačast gospodar

baháčka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki se (rada) baha:   znana bahačka

bahaízem   -zma m ( ī )
vera, ki jo je osnoval Baha Ulah:   širiti bahaizem ; upravno središče bahaizma

bahájec   -jca m ( ȃ )
pripadnik bahaizma:   bahajci v človeku vidijo dobro ; tempelj bahajcev ; budisti in bahajci

bahájski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bahajce ali bahaizem:   bahajska skupnost ; bahajska cerkev, vera ; bahajsko svetišče

báhanje   in  bahánje -a s ( á; ȃ )
glagolnik od bahati se:   to je le prazno bahanje
 
preg.  velik v bahanju, majhen v dejanju

baharíja   -e ž ( ȋ )
ekspr.  bahavo vedenje ali govorjenje:   njihova baharija mu ni všeč ; sama baharija ga je ; pri sosedu ni drugega ko baharija / zapravlja iz same baharije

baháriti   -im  in  baháriti se -im se nedov. ( á ȃ )
ekspr.  bahati se:   fant je baharil, kako je močen / pav se bahari po dvorišču

baharítnež   -a m ( ȋ )
ekspr., zastar. bahač :   težko prenašam tega baharitneža

baháški   -a -o prid. ( á )
ki se zelo baha:   to so bahaški ljudje ; iz bahaške družine je / bahaške besede

baháštvo   -a s ( ȃ )
bahavost , bahanje :   iz samega bahaštva si je kupil avto ; njegove besede so bile prazno bahaštvo

bahàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki se (rad) baha:   bahat in oblasten gospodar
// mogočen , imeniten :   ob cesti stoji bahata hiša / bahata rast trave  bujna

báhati se   -am se  in  baháti se -ám se nedov. ( á; á ȃ )
čez mero se hvaliti:   ta človek se rad baha ; baha se, da ima vsega dovolj ; bahati se z zmagami / baha se s svojimi predniki
// postavljati se, ponašati se:   kupila si je klobuk, da bi se bahala pred drugimi ; zastar.  na gostiji so bahali z vinom
 
bahati se s tujim  ali  pavjim perjem  lastiti si tuje zasluge, dosežke

bahátiti se   -im se  tudi  bahátiti -im nedov. ( á ȃ )
ekspr.  bahati se:   rad se bahati / v bregu se bahatijo smreke

bahátost   -i ž ( á )
lastnost bahatega človeka:   njegova bahatost me jezi / soba je opremljena s staromodno bahatostjo

bahàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ki se (rad) baha:   bahav človek / bahavo govorjenje, vedenje / bahavi reklamni napisi

bahávec   in  báhavec -vca m ( ȃ; á )
knjiž. bahač

bahávost   -i ž ( á )
lastnost bahavega človeka:   poznali so bahavost tega človeka ; sama bahavost ga je / te besede so prazna bahavost

bahávs   -a m ( ȃ )
slabš. bahač :   širokoustni bahavs

bahljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
zastar. plapolati , plameneti , plamteti :   ogenj bahlja

báht   -a m ( ȃ )
denarna enota Tajske:   tajski baht ; preostale bahte so potrošili za spominke

baisse   --  [ bês ž ( ȇ )
ekon.  padanje cen, tečajev na borzi:

bajáco   in  bajazzo -a  [ bajáco m ( ȃ )
na poseben način oblečen komedijant, burkež:   smejati se bajacu ; za pusta je bil maskiran kot bajaco

bajadêra   -e ž ( ȇ )
1. bonboniera ali eden od njenih bonbonov hrvaške tovarne Kraš:   kupiti bajadero ; sladka bajadera ; odlomiti košček bajadere ; škatla bajader / Kraševa Bajadera
2. v indijskem okolju  plesalka v templju ali v zabavišču:   ples bajader

bajálec   -lca  [ bajau̯ca m ( ȃ )
1. knjiž.  ljudski pripovedovalec:   slovel je kot pesnik in bajalec
2. zastar., po ljudskem verovanju  kdor čara; čarovnik :   v čarih izveden bajalec

bajálen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. čudodelen , čaroven :   izrekel je bajalne besede

bájalica   -e ž ( ā )
šiba v obliki rogovile za iskanje vode, predmetov pod zemljo:   bajalica se stresa in trka ; iskati, zaznati vodo z bajalico ; leskova bajalica / kovinska bajalica

bajálka   -e  [ bajau̯ka ž ( ȃ )
knjiž.  ljudska pripovedovalka:

bájanica   -e ž ( ā )
šiba v obliki rogovile za iskanje vode, predmetov pod zemljo:   z bajanico je iskal vodo / čarovna bajanica

bájaničar   -ja m ( ā )
kdor zna ravnati z bajanico:   bajaničar išče vodo

bájaništvo   -a s ( ā )
iskanje z bajanico:

bájanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od bajati:
a) bajanje dedov in babic / svoje bajanje prodaja za resnico / skrivnostno bajanje prirode
b) ubraniti se hudobnega bajanja

bájar   -ja m ( ȃ )
pog.  večja kotanja z vodo, ribnik; bajer :   otroci so se podili okoli bajarja in spuščali po njem ladjice

bájati   -am nedov. ( ȃ knjiž.
1. pripovedovati, navadno neverjetne stvari:   recimo, da je bilo res tako, kakor bajate ; bajati bajke, zgodbe ; bajati o bogastvu
2. zastar. prerokovati , čarati :   vešča je bajala usodo dekletu

bajazzo   gl. bajaco

bájbáj   medm. ( ȃ-ȃ )
pog.  izraža pozdrav pri slovesu; nasvidenje :   sporoči mi, bajbaj

bájčen   -čna -o  ( ȃ )
pridevnik od bajka:   pravljični in bajčni motivi

bajè   člen. ( ȅ )
izraža negotovost trditve:   kmetu se je takrat baje prav dobro godilo ; baje so zelo bogati / ženske baje da težko premagujejo radovednost

bájen   -jna -o prid. ( ȃ )
1. knjiž.  nenavadno lep, čudovit:   Jesen, jesen, ti lepi, bajni čas  (J. Murn) ; pogled na mesto je bajen ; bajne izložbe
// ekspr.  zelo velik:   dobili so bajen plen ; pošilja jim bajne vsote
2. tak kot v bajki:   bajni svet ; bajna bitja

bájer   tudi  bájar -ja m ( ȃ )
večja kotanja z vodo, ribnik:   sprehajati se ob bajerju ; zaledenel, zamrznjen bajer ; dno, gladina, obrežje, okolica bajerja ; ureditev bajerja ; ribe, žabe v bajerju / naravni, umetni bajer ; vrtni bajer

bajeslôven   -vna -o  ( ȏ )
pridevnik od bajeslovje:   slika bajeslovne vsebine ; bajeslovno bitje

bajeslôvje   -a s ( ȏ )
bajke v celoti; mitologija :   pesnik je zajemal iz bajeslovja / grško, slovansko bajeslovje
// veda o tem:

bájeven   -vna -o prid. ( á )
zastar.  tak kot v bajki; bajen :   bajevni dogodki in čudeži / bajevne zeli  čarovne

bajílo   -a s ( í )
knjiž., zastar.  čarovno sredstvo:   poznati bajila ; bajilo zoper krogle

bájiti   -im nedov. ( á ȃ )
knjiž.  pripovedovati, navadno neverjetne stvari; bajati :   bajiti zgodbe iz starih časov ; pren.  nekje baji harfa

bájka   -e ž ( ȃ )
1. lit.  pripoved o poganskih bogovih in drugih bajeslovnih bitjih:   zbirati ljudske bajke
2. ljudska zgodba o nenavadnih pojavih in dogodkih:   o tem dogodku je spletla ljudska domišljija nešteto bajk
3. nav. mn., ekspr.  neresnična pripoved, izmišljotina:   ne pravi mi takih bajk! o njem je krožilo več neumnih bajk ; to so prazne bajke
● 
knjiž.  živeti v kraljestvu bajk  prepuščati se domišljiji

bájkar   -ja m ( ȃ )
kdor pripoveduje ali ustvarja bajke:

bajker   ipd. gl. biker ipd.

bájnost   -i ž ( ȃ )
knjiž.  nenavadna lepota, čudovitost:   bajnost večerov

bajók   -a m ( ọ̑ )
num.  papeški novec, kovan od 15. do 19. stoletja:

bajonét   -a m ( ẹ̑ )
vojaško bodalo:   prebosti z bajonetom ; bajoneti na puškah so se zabliskali ; vojaki z nasajenimi bajoneti

bajonéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na bajonet:   bajonetna nožnica / bajonetni napad
 
elektr.  bajonetni okov  okov za žarnice brez navojnega vznožka

bajpas   gl. bypass

bájram   -a m ( ȃ )
velik muslimanski praznik:   praznovanje bajrama po ramazanu

bájs   -a m ( ȃ slabš.
debel človek:   pridobil sem nekaj kilogramov, a se ne štejem med bajse

bájsa   -e ž ( ȃ slabš.
debela ženska:   če ne bi vsak dan vsaj pol ure tekla, bi bila prava bajsa

bájsi   -ja m ( ȃ ekspr.
debel človek:   nasprotnika je označil za bajsija in mu svetoval shujševalno dieto

bájsika   -e ž ( ȃ ekspr.
debela ženska:   odkar je videl tiste prisrčne in zapeljive bajsike, vse manj pogleduje za mladimi suhicami

bájt   tudi  byte -a  [ bájt m ( ȃ rač.
mera za količino pomnilnika, navadno osem bitov:   USB je napolnil do zadnjega bajta [B]

bájta   -e ž ( ȃ )
1. majhna, preprosta hiša:   postaviti si bajto ; delavska, lesena bajta
// zelo majhno posestvo:   priženil se je na bajto
2. zasilno, občasno prebivališče:   oglarska, planšarska bajta
3. pog. hiša :   sedaj ne utegne, ker zida bajto ; v tej ulici so same imenitne bajte
4. ekspr., v zvezi stara bajta   študent z mnogo semestri:   stare bajte in bruci ; on je že stara bajta / kot nagovor za dolgoletnega znanca  kako ti gre, stara bajta?

bájtar   -ja m ( ȃ )
lastnik zelo majhnega kmečkega posestva:   znižali so davke malim kmetom in bajtarjem

bájtarica   -e ž ( ȃ )
lastnica zelo majhnega kmečkega posestva ali bajtarjeva žena:   za dnino so najemali bajtarice

bajtaríja   -e ž ( ȋ )
zelo majhno posestvo:   prišla je z bajtarije na kmetijo

bájtarka   -e ž ( ȃ )
bajtarica ali bajtarjeva hči:   oženil se je z bajtarko

bájtarski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bajtarje:   bajtarski otroci ; bil je iz bajtarske družine ; bajtarska zemlja / bajtarska revščina ; sam.:  tak kmet, pa je vzel bajtarsko

bájtarstvo   -a s ( ȃ )
sloj lastnikov zelo majhnih kmečkih posestev:   nastanek bajtarstva na Slovenskem

bájtati   -am nedov. ( ȃ )
zastar.  med gradnjo pažiti, podpirati z lesom:

bájten 1   -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bajt:   bajtna koda

bájten 2   -tna -o  ( ȃ )
pridevnik od bajta:   bajtna streha

bájtica   -e ž ( ȃ )
nav. ekspr.  manjšalnica od bajta:   stesati si bajtico ; imel je revno bajtico in pet otrok

bajtíga   -e ž ( í )
nar.  majhna, preprosta hiša; bajta :   Voruh je prevzel večjo poseko lesa v žlebu za Radmanovo bajtigo  (Prežihov)

bajuvárski   -a -o prid. ( ȃ )
star. bavarski

bakalá   -ja  tudi  -- m ( ȃ )
nar. primorsko  posušena riba trska; polenovka :   okusno pripravljen bakala

bakalár 1   -a m ( ȃ )
posušena riba trska; polenovka :   za kosilo je bil bakalar

bakalár 2   -ja m ( ā )
zastar. bakalaver

bakaláver   -vra m ( ā )
naslov človeka z najnižjo stopnjo akademske izobrazbe:   bakalaver svobodnih znanosti

bakalavreát   -a m ( ȃ )
najnižja stopnja akademske izobrazbe:   doseči filozofski bakalavreat
 
šol.  bakalavreat  zrelostni izpit

bákalica   -e ž ( ȃ )
gastr.  koštrunovo meso v omaki:

bakanál   tudi  bakhanál -a m ( ȃ )
knjiž.  razbrzdano veseljačenje, orgije:   udeleževati se divjih bakanalov ; pren.  bakanal neukročenih strasti

bakanálije   tudi  bakhanálije -lij ž mn. ( á ȃ )
1. pri starih Rimljanih  slavje v čast boga Bakha:
2. knjiž. bakanal , orgije :   divje bakanalije zmagovalcev

bakanálski   tudi  bakhanálski -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. razbrzdan , razuzdan :   bakanalski ples

bakant   ipd. gl. bakhant ipd.

bakará   -ja  in  bakarát -a m ( ȃ )
hazardna igra s kartami, pri kateri zmaga tisti, ki dobi karte, vredne devet točk:

bakelít   -a m ( ȋ )
umetna snov iz fenolne smole in lesne moke:   skledica iz bakelita

bakelíten   -tna -o prid. ( ȋ )
ki je iz bakelita:   pokrovka z bakelitnim gumbom ; bakelitni izdelki / bakelitna masa

báker   -kra m ( á )
težka kovina rdeče barve, ki dobro prevaja toploto in elektriko:   čisti baker ; rafinerija bakra ; zlitine bakra in drugih kovin ; kotel iz bakra
 
teh.  elektrolitski baker ; um.  tolčeni baker  izdelek iz bakrene pločevine, v katero so vtolčene reliefne podobe
// pog., ekspr.  bakren denar:   v mošnji je bilo še nekaj bakra

bakhanal   ipd. gl. bakanal ipd.

bakhánt   tudi  bakánt -a m ( ā á )
pri starih Grkih  udeleženec sprevoda na čast boga Bakha:   sprevod bakhantov

bakhántičen   tudi  bakántičen -čna -o prid. ( á )
zastar. bakhantski :   bakhantična noč

bakhántinja   tudi  bakántinja -e ž ( ā )
pri starih Grkih bakhantka :   ples bakhantinj
// knjiž.  strastna, razuzdana ženska:

bakhántka   tudi  bakántka -e ž ( ā )
pri starih Grkih  udeleženka sprevoda na čast boga Bakha:   bakhantke z venci ; ples bakhantov in bakhantk

bakhántski   tudi  bakántski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na bakhante:   bakhantski sprevod
// knjiž. divji , razbrzdan :   bakhantski smeh

bákhičen   -čna -o prid. ( á )
knjiž. divji , razbrzdan :   bakhičen ples

bákhovski   -a -o prid. ( ȃ )
tak kot pri bogu Bakhu:   njegova smejoča se bakhovska glava

bákla   -e ž ( ȃ )
svetilo iz lesa ali iz vnetljive snovi na držalu:   prižgati, utrniti baklo ; goreča, smolnata bakla ; gori kakor bakla  močno ; pren.  bakla napredka
♦ 
astron.  sončne bakle  svetle tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi povečanega sevanja

bakláč   -a m ( á )
zastar. baklonosec :   sprevod baklačev

bakláda   -e ž ( ȃ )
sprevod z baklami:   za praznik so priredili baklado

bakláti   -ám nedov. ( á ȃ )
goreti z močnim, zaganjajočim se plamenom:   grmada pošastno bakla

bakláva   -e ž ( ȃ )
izvorno orientalska orehova sladica, polita z medom ali s sladkornim sirupom:   jesti baklavo ; bosanska, turška baklava ; okusna, sočna baklava ; burek in baklava

baklja   ipd. gl. bakla ipd.

baklonósec   -sca m ( ọ̑ )
kdor nese baklo:   v sprevodu so šli tudi baklonosci ; pren.  bil je baklonosec svobode

bakologíja   -e ž ( ȋ )
nauk o sviloprejkah:

bakrár   -ja m ( á )
delavec v proizvodnji bakra ali bakrenih izdelkov:

bakrárna   -e ž ( ȃ )
obrat za pridobivanje ali predelovanje bakra:   zmogljivost bakrarne
// delavnica za bakrenje:

bakrárstvo   -a s ( ȃ )
proizvodnja bakra ali bakrenih izdelkov:

bákrast   -a -o prid. ( á )
po barvi podoben bakru; bakren :   bakrast obraz

bakrén   -a -o prid. ( ẹ̄ )
1. ki je iz bakra:   bakren novec ; bakrena cev, pločevina, posoda, žica
2. po barvi podoben bakru:   pijanček z bakrenim nosom ; bakreni lasje
♦ 
arheol.  bakrena doba  prazgodovinska doba, ki je sledila mlajši kameni dobi

bakrénast   -a -o prid. ( ẹ̄ )
po barvi podoben bakru:   bakrenasta polt

bakrénec   -nca m ( ẹ̄ )
1. metal.  spojina bakrovega in železovega sulfida kot vmesni proizvod pri pridobivanju bakra:   prepihavati bakrenec
 
min.  rdeči bakrenec  rudnina kubični bakrov oksid; kuprit
2. star.  bakren kovanec:   bakrenci in zlatniki

bakrenéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
knjiž.  postajati bakrene barve:   drevje bakreni

bakreníca   -e ž ( í )
kem.  raztopina modre galice:

bakrenína   -e ž ( í )
izdelki iz bakra:

bakrênje   -a s ( é )
glagolnik od bakriti:   delavnica za bakrenje

bakrenobárven   -vna -o prid. ( ȃ )
ki je bakrene barve:   jesenski bakrenobarvni gozd

bakrenopôlt   -a -o  [ bakrenopou̯t prid. ( ȏ ō )
ki je bakrene polti:   bakrenopolta ženska

bakríti   -ím nedov. , bakrèn  ( ī í )
metal.  prekrivati kovino s tanko plastjo bakra:

bakro...   ali bákro...  prvi del zloženk  ( ā )
nanašajoč se na baker:   bakrorez, bakrorezen ; bakrotisk, bakrotiskar

bakropís   -a m ( ȋ )
bakrorez :   zbirka bakropisov

bakropísec   -sca m ( ȋ )
bakrorezec

bakroréštvo   -a s ( ẹ̑ )
izdelovanje bakrorezov:

bakroréz   -a m ( ẹ̑ ẹ̄ )
um.  grafična tehnika, pri kateri graviranje v bakreno ploščo omogoča ostro črtno risbo:   uspehi bakroreza in monotipije
// odtis v tej tehniki:   razstava starih bakrorezov

bakrorézec   -zca m ( ẹ̑ )
kdor dela bakroreze:   sposoben, znamenit bakrorezec

bakrorézen   -zna -o  ( ẹ̄ ẹ̑ )
pridevnik od bakrorez:   bakrorezna grafika

bakroréznica   -e ž ( ẹ̑ )
delavnica, v kateri se delajo bakrorezi:   lepo urejena bakroreznica

bakrorís   -a m ( ȋ )
zastar. bakrorez :   Rembrandtovi bakrorisi

bakrotísk   -a m ( ȋ )
tisk.  tehnika globokega tiska z bakrene plošče ali valja:   tiskati v bakrotisku ; reprodukcije v bakrotisku

bákrotiskár   -ja m ( ā-á )
kdor se poklicno ukvarja z bakrotiskom:

bákrov   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na baker:   bakrova ruda ; bakrove spojine
 
min.  bakrov kršec  rudnina železov in bakrov sulfid; halkopirit ; tekst.  bakrova umetna svila

bakrovína   -e ž ( í )
metal.  čista bakrena kovina:

bákšiš   -a m ( ȃ )
pog. napitnina , podkupnina :   stisniti v roko bakšiš
// v orientalskem okolju miloščina :   prosjačiti za bakšiš

bakteriálen   -lna -o prid. ( ȃ )
med.  ki ga povzročijo bakterije:   bakterialna bolezen

baktericíd   -a m ( ȋ )
med.  sredstvo za uničevanje bakterij:

baktericíden   -dna -o prid. ( ȋ )
med.  ki uničuje bakterije:   baktericidno zdravilo / baktericidno delovanje antibiotikov

baktêrija   -e ž ( é )
nav. mn., biol.  enocelični rastlinski organizem brez klorofila, ki se množi s cepitvijo:   črevesne, gnilobne bakterije ; paličasta bakterija ; bakterije mlečnega kisanja ; delovanje, gojišče bakterij

baktêrijski   -a -o prid. ( é )
nanašajoč se na bakterije:   bakterijska kultura / bakterijski strup ; bakterijska gniloba krompirja

bakteriofág   -a m ( ȃ )
biol.  virus, ki živi kot zajedavec v bakterijah:

bakteriolíza   -e ž ( ȋ )
biol.  raztapljanje bakterij s posebnimi snovmi:

bakteriológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za bakteriologijo:

bakteriologíja   -e ž ( ȋ )
veda o bakterijah:   sodobna bakteriologija

bakteriolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na bakteriologijo:   bakteriološki laboratorij ; poslati sluz na bakteriološko preiskavo / bakteriološka vojna

bakterióza   -e ž ( ọ̑ )
agr.  rastlinska bolezen, ki jo povzročajo bakterije:   bakterioza macesna

bákula   -e ž ( ȃ )
grad.  štukaturni opaž iz trstike ali lesenih letvic:

bakúninec   -nca m ( ȗ )
privrženec ruskega revolucionarja Bakunina:

bál 1   -a m ( ȃ )
pog.  družabna prireditev, na kateri se pleše; ples :   iti na bal ; bal na prostem
 
tur.  kravji bal  tradicionalna prireditev v Bohinju ob prigonu živine s planin

bál 2   -a m ( ȃ )
šah.  določeni del norme za dosego kakega naslova:   s četrtim mojstrskim balom si je pridobil naslov šahovskega mojstra

bála   -e ž ( á )
1. zvito ali stisnjeno, za transport pripravljeno blago:   nakladati težke bale ; bala bombaža, platna, slame
 
trg.  bala papirja  10.000 pol
2. nevestina oprema:   pripravljati, voziti balo ; dobiti kaj za balo / ekspr.  dojenčkova bala

baláda   -e ž ( ȃ )
lit.  lirsko-epska pesem z grozljivim, mračnim vzdušjem:   ljudska, nordijska, moderna balada
// glasb.  skladba baladnega značaja:

baládar   -ja m ( ȃ )
knjiž., zastar.  pesnik balad:

baláden   -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na balado:   baladna snov ; baladno pesništvo
// knjiž. grozljiv , mračen :   baladna grozotnost ; baladno razpoloženje / baladno izražanje  zgoščeno, jedrnato

baládik   -a m ( á )
knjiž.  pesnik balad:   ta pesnik je dober baladik

baládika   -e ž ( á )
lit.  baladni elementi, baladne značilnosti:   baladika Pregljevih novel / pesnik je oblikoval motive z elementarno baladiko / slovenska baladika  baladno pesništvo

baládnik   -a m ( ȃ )
knjiž.  pesnik balad:   Aškerc je naš najboljši baladnik

baládnost   -i ž ( ȃ )
knjiž.  vzdušje, kakršno je v baladi:   vojna baladnost

baladúr   -ja m ( ȗ )
nar.  nadstropni hodnik ob hiši:   Kras je imel zadosti arhitektonskih prvin s svojimi portali, kolonami in baladurji  (B. Pahor)

balalájka   -e ž ( ȃ )
v ruskem okolju  ljudsko glasbilo na tri strune:   oglasile so se balalajke ; brenkati, igrati na balalajko ; orkester balalajk

balalájkar   -ja m ( ȃ )
kdor igra na balalajko:

balánca   -e ž ( ȃ )
krmilo pri kolesu ali motornem kolesu:   obesiti aktovko na balanco ; kolo pelje za balanco

balancirati   ipd. gl. balansirati ipd.

baláns   -a m ( ȃ )
fin. ravnotežje , uravnoteženje :   doseči balans proizvodnje in potrošnje

balánsa   -e ž ( ȃ )
1. ravnotežje :   pri plesu je treba držati balanso
2. balanca :   peljati kolo za balanso

balánsen   -sna -o prid. ( ȃ )
ravnotežen , uravnotežen :   balansno krmilo

balansêr   -ja m ( ȇ )
kdor balansira:   balanser na vrvi

balansír   -ja m ( í )
strojn., nekdaj  velik vzvod za povezovanje parnega stroja s črpalko v rudniku ali s pogonskimi kolesi na ladji:

balansíranje   tudi  balancíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od balansirati:   balansiranje na kolesu

balansírati   tudi  balancírati -am nedov. ( ȋ )
1. loviti ravnotežje:   balansirati na ograji, po vrvi ; balansira z rokami ; pren.  balansirati med dvema strankama
2. preh.  držati v ravnotežju:   natakar spretno balansira krožnike / med pogovorom je lahkotno balansirala s skodelico

balansírka   -e ž ( ȋ )
drog za vzdrževanje ravnotežja; ravnotežnica :   vrvohodec z balansirko v rokah

bálar 1   -ja m ( ȃ )
kdor vozi nevestino balo:   vriskanje balarjev

balár 2   -ja m ( ȃ )
nar. zahodno  leseno plesišče na prostem, oder:   zavrtela sta se po balarju

balást   -a m ( ȃ )
1. nekoristne stvari, navlaka:   iz predalov je pospravil ves balast ; pren.  ti podatki so le nepotreben balast ; znebil se je balasta iz preteklosti ; v drami je preveč modnega balasta
2. aer., navt.  material za obtežitev ladij, zrakoplovov:

balásten   -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na balast, odvečen:   balastne biografske podrobnosti
 
navt.  balastni tank  tank, v katerega se načrpa morska voda za obremenitev premalo obtežene ladje

baláta   -e ž ( ȃ )
kem.  kavčuku podoben strjen izcedek iz tropskih dreves:

baldahín   -a m ( ȋ )
streha iz dragocene tkanine, nebo:   cerkveni dostojanstvenik stopa pod baldahinom ; postelja, prestol z baldahinom ; pren.  nebesni baldahin ; pod baldahinom vinske trte
 
um.  streha nad oltarji, nad kipi

baldahínski   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od baldahin:   baldahinski oltar ; baldahinska postelja

báldrijan   -a m ( ȃ )
zdravilna rastlina z rožnatimi cveti, ki raste na vlažnih tleh:   korenine baldrijana
// tinktura iz te rastline:   deset kapljic baldrijana

báldrijanov   tudi  baldrijánov -a -o prid. ( ȃ; ȃ )
nanašajoč se na baldrijan:   baldrijanove korenine / baldrijanov čaj ; baldrijanove kapljice

bàle   medm. ( ȁ )
nar. dolenjsko pridi , pojdi :   bale noter!

balerína   -e ž ( ȋ )
baletna plesalka, baletka:   vitka balerina ; stopa kot kakšna balerina

balerínka   -e ž ( ȋ nav. mn.
ženski čevelj, podoben baletnim copatom:   letos so modne balerinke, od zelo ženstvenih in elegantnih do športnih ; obuti balerinke

balét   -a m ( ẹ̑ )
1. umetniški ples:   plesati balet / klasični balet
// gledališko plesno delo:   balet Vrag na vasi
2. baletna skupina, plesalci:   danes gostuje Turški državni balet ; operni balet

baléten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na balet:   opera z baletnimi vložki / nastopil je baletni ansambel ; baletna plesalka ; baletna skupina / baletni čeveljčki ; hodi v baletno šolo
 
kor.  baletni mojster  strokovni vodja baletne skupine

baletéza   -e ž ( ẹ̑ )
zastar. baletka

balétka   -e ž ( ẹ̑ )
1. baletna plesalka:   operna baletka ; stoji na prstih kakor baletka
2. nav. mn., pog.  baletni čeveljčki:   obuti baletke

balétnik   -a m ( ẹ̑ )
baletni plesalec:   izvrsten baletnik / zvečer bodo nastopili ruski baletniki  člani baletne skupine

bàli   -te medm. ( ȁ )
nar. dolenjsko pridi , pojdi :   bali noter! bali domov!

balíla   -e ž ( ȋ )
v fašistični Italiji  organizacija za otroke od osmega do štirinajstega leta:

balín   -a m ( ȋ )
najmanjša krogla pri balinanju:   zadeti balin
 
ostrigli so ga na balin  do golega
// zastar. balinanje

balínanje   -a s ( ȋ )
(športna) igra, pri kateri se mečejo krogle k balinu:   krogle za balinanje ; prvak v balinanju

balínar   -ja m ( ȋ )
1. kdor balina:   ljubiteljski balinar
// igralec pri balinanju:   balinarji so se zbrali okoli balinca
2. športnik, ki se ukvarja z balinanjem:   nastop slovenskih balinarjev na evropskem prvenstvu

balínarka   -e ž ( ȋ )
1. ženska, ki balina:   balinarke so se merile v igrah trojk
2. športnica, ki se ukvarja z balinanjem:   evropsko prvenstvo za balinarke

balínarski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na balinarje ali balinanje:   balinarsko prvenstvo / balinarski klub
 
šport.  balinarska steza  prostor za balinanje, posut z drobnim peskom, dolg 27,50 m, širok 5 m

balínati   -am nedov. ( ȋ )
igrati (športno) igro, pri kateri se mečejo krogle k balinu:   fantje so balinali pred gostilno

balíncanje   -a s ( ȋ )
nar. balinanje :   prostor za balincanje

balíncar   -ja m ( ȋ )
nar. balinar :   slovel je kot spreten balincar

balíncati   -am nedov. ( ȋ )
nar. balinati :   celo popoldne je balincal

balínček   -čka m ( ȋ )
manjšalnica od balin(ec):   vreči, zakotaliti balinček

balínec   -nca m ( ȋ )
najmanjša krogla pri balinanju; balin :   približati balincu
 
bil je ostrižen na balinec  do golega

baliníšče   -a s ( í )
igrišče za balinanje:   vrgel je balinček na sredo balinišča

balíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od balirati:   baliranje sena ; cene baliranja

balírati   -am nedov. ( ȋ )
zvijati, stiskati in pripravljati za shranjevanje, transport:   s traktorjem se je peljal balirat seno na travnik ; balirati odpadke

balírka   -e ž ( í )
stroj za baliranje:   balirka za okrogle bale ; balirka za seno je primerna tudi za manjše kmetije

balírnica   -e ž ( ȋ )
obrat za stiskanje v bale:   zgradili so novo balirnico ; balirnica in stiskalnica odpadkov

balíst   -a m ( ȋ )
strokovnjak za balistiko:   pričevanje balista o poti krogle skozi telo ; forenziki, biologi in balisti / sodni izvedenec balist

balísta   -e ž ( ȋ )
v starem in srednjem veku  navadno velikemu samostrelu podobna vojaška priprava za metanje izstrelkov, zlasti velikih puščic, kopij:   napenjati, pomikati balisto ; baliste in katapulti / maketa baliste

balístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na gibanje izstrelkov v zraku:   balistična krivulja / balistični izstrelek ; balistična raketa

balístik   -a m ( í )
strokovnjak za balistiko:   balistik ni mogel z gotovostjo potrditi, iz katerega orožja so bili izstreljeni tulci ; poročilo balistika ; topniški častnik in balistik / sodni izvedenec balistik

balístika   -e ž ( í )
veda o gibanju izstrelkov v zraku:   ukvarjati se z balistiko / raketna balistika

balíšče   -a s ( í )
zastar.  nevestina oprema; bala :   nevesta je imela lepo bališče

balíž   tudi  balíš -a m ( í )
nar.  nevestina oprema; bala :   baliž vozijo

balížar   -ja m ( ȋ )
nekdaj  voz, na katerem se vozi bala:

balkánec   -nca m ( ȃ ekspr.
kdor ne upošteva pravil obnašanja, zakonov, urejenih gospodarskih, političnih odnosov:   kaj ste pa pričakovali od tega balkanca?

balkanijáda   tudi  balkaniáda -e ž ( ȃ )
šport.  balkanske igre:   zmagovalec na balkanijadi

balkanístika   -e ž ( í )
veda o jezikih in kulturi balkanskih narodov:

balkanizácija   -e ž ( á )
nav. slabš.  prehajanje v neurejene razmere, zlasti politične, kot so (bile) značilne za Balkan:   nevarnost balkanizacije Evrope, Slovenije ; proces balkanizacije ; krivci za balkanizacijo / poskusi balkanizacije

balkanízem   -zma m ( ī )
balkanska značilnost, navadno jezikovna:

balkanizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
nav. slabš.  uvajati balkanske razmere:   balkanizirati deželo ; Evropa se balkanizira

balkanológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za jezike in kulturo balkanskih narodov:

balkanologíja   -e ž ( ȋ )
veda o jezikih in kulturi balkanskih narodov:   strokovnjak za balkanologijo

balkánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Balkan:   balkanska država / Balkanski polotok / slabš.  balkanske razmere  neurejene
 
šport.  balkanske igre  športne prireditve balkanskih držav ; zgod.  balkanske vojne  vojna med balkanskimi državami in Turčijo ter med Bolgarijo in drugimi balkanskimi državami v letih 1912–1913; vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije v letih 1991–1995

balkánstvo   -a s ( ȃ )
nav. slabš.  lastnosti, značilnosti Balkancev:   očitali so jim balkanstvo

bálkanžúr   -a m ( ȃ-ȗ pog.
zabava, na kateri se predvaja balkanska glasba:   imeli so pravi balkanžur

balkón   -a m ( ọ̑ )
ograjena ploščad, ki moli iz zidu stavbe, navadno stanovanjske, in je z vrati povezana z notranjimi prostori:   sončiti se na balkonu ; soba z balkonom
// prostor s stopničasto razporejenimi sedeži nad parterjem v dvorani:   stranski balkon ; sedel je v prvi vrsti balkona / pog.  dobil je balkon  balkonski sedež

balkónček   -čka m ( ọ̑ )
manjšalnica od balkon:   podstrešni balkonček

balkónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na balkon:   balkonska ograja / balkonska soba  soba z balkonom / balkonski sedeži

balneológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za balneologijo:   zdravnik balneolog ; kongres balneologov

balneologíja   -e ž ( ȋ )
veda o zdravilnih vodah ali zdravilnem blatu:

balneolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na balneologe ali balneologijo:   balneološki inštitut ; balneološki kongres

bálneoterapíja   -e ž ( ȃ-ȋ med.
zdravljenje z zdravilnimi vodami ali zdravilnim blatom:   balneoterapija želodčnega čira

balón   -a m ( ọ̑ )
1. s plinom napolnjena okrogla naprava, lažja od zraka, za zračno plovbo:   meteorološki, opazovalni, stratosferski, vodljivi balon ; polet z balonom / toplozračni balon  balon iz lahkih materialov, ki se dvigne in leti zaradi toplega zraka, ujetega v ovojnico, in se navadno uporablja v športne, turistične namene
// otroška igrača take oblike:   napihniti balon
2. velika trebušasta steklenica:   opleteni baloni slivovke
♦ 
elektr.  balon  steklena bučka žarnice ; med.  gumijast balon  balonasta priprava za vbrizgavanje ali pihanje ; voj.  zaporni baloni  za oviro nizko napadajočim letalom

balónar   -ja m ( ọ̑ )
športnik, ki leta z balonom:   balonarja sta se dvignila tisoč metrov / društvo balonarjev

balónarski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na balonarje ali balonarstvo:   mednarodni balonarski festival ; biti član balonarskega kluba ; balonarska oprema ; balonarsko tekmovanje

balónarstvo   -a s ( ọ̑ )
dejavnost, ki se ukvarja z letenjem z baloni:   ukvarjati se z balonarstvom ; pionirji slovenskega balonarstva

balónast   -a -o prid. ( ọ̑ )
podoben balonu:   balonasti rokavi

balónček   -čka m ( ọ̑ )
manjšalnica od balon:   spustiti meteorološki balonček / cel grozd pisanih balončkov ; pren.  ta izjava je bila poskusni balonček francoske diplomacije

balonét   -a m ( ẹ̑ )
aer.  z lahkim plinom napolnjen manjši balon v notranjosti večjega:

balónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na balon:   balonski polet / balonska svila  gosta, impregnirana tkanina / balonski plašč  plašč iz balonske svile
♦ 
avt.  balonska pnevmatika  pnevmatika z nizkim notranjim tlakom

balót   -a m ( ọ̑ )
agr.  za transport pripravljena vreča, navadno s hmeljem:   nalagati bale in balote ; balot hmelja

balotáža   -e ž ( ȃ )
glasovanje s kroglicami, zlasti kadar noben od kandidatov ni dobil zadostne večine:

balovína   in  bálovina -e ž ( í; á )
bot.  trava kraških pašnikov z dolgimi resami v cvetih; bodalica

balta   gl. bavta

baltíd   -a m ( ȋ )
antr.  pripadnik baltske rase:

baltístika   -e ž ( í )
veda o baltskih jezikih in književnostih:   naloge baltistike

báltiški   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na Baltik:   baltiške države ; Baltiško morje / baltiški narodi  baltski

báltoslovánski   -a -o prid. ( ȃ-ȃ )
nanašajoč se na Balte in Slovane:   baltoslovanska mitologija
 
jezikosl.  baltoslovanske leksične paralele

báltski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Balte:   baltski jeziki ; baltska plemena / baltske države  baltiške

balúster   -tra m ( ú )
arhit.  modeliran stebriček v ograji:   kamnit baluster

balustráda   -e ž ( ȃ )
arhit.  ograja iz modeliranih stebričkov:   terasa je ograjena z balustrado iz rezanega kamna ; baročna balustrada ; stopnišča z balustradami

balustráden   -dna -o  ( ȃ )
pridevnik od balustrada:   balustradna strešica

balván   -a m ( ȃ )
knjiž.  velika, navadno osamljena skala:   plezati čez balvane ; z mahom obrasel balvan
 
geogr.  večja, osamljena skala, ki jo je ledenik prinesel od drugod, samovnjak
// velik kos kamnitega materiala:   balvan marmorja

bálza   -e ž ( ȃ )
južnoameriško drevo ali zelo lahki les tega drevesa:   splav iz balze

bálzam   -a m ( ȃ )
1. smola balzamovcev:   iz dreves se cedi balzam ; peruanski balzam
 
kem.  izcedek iz iglavcev
// zdravilo iz te smole:   zdraviti z balzamom ; balzam za rane
// gelu podobno sredstvo z dišečim izvlečkom iz te smole ali iz drugih (podobnih) rastlin:   nanesti, uporabiti balzam ; balzam za kožo, ustnice ; balzam za noge, roke, telo ; šampon in balzam / negovalni, vlažilni balzam ; balzam za nego las
2. knjiž. tolažba , uteha :   njene besede so bile zanj pravi balzam / balzam za dušo / balzam za oči, ušesa  kar je prijetno, sproščujoče gledati, poslušati

balzamárij   -a m ( á )
arheol.  posodica za shranjevanje dišav:

balzámičen   -čna -o prid. ( á )
ki prijetno, blago diši:   balzamična sapica / balzamičen vonj gozda

balzamína   -e ž ( ȋ )
vrtn. balzaminka

balzamínka   -e ž ( ȋ )
vrtn.  vrtna rastlina z rdečkastimi cveti, Impatiens balsamina:

balzamíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od balzamirati:   balzamiranje trupla ; dišave za balzamiranje

balzamírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
prepajati z balzamom ali podobnimi snovmi:   balzamirati mrliča

bálzamov   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od balzam:   balzamov vonj

bálzamovec   -vca m ( ȃ )
srednjeameriško drevo, ki daje balzam:

bálzamski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na balzam:   balzamske dišave / balzamski duh smrek

bálzov   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na balzo:   balzova letvica / balzov furnir

balzovína   -e ž ( í )
zelo lahki les južnoameriškega drevesa; balza :   splav iz balzovine

bám   in  bàm medm. ( ȃ; ȁ )
posnema nizki glas zvona:   bam, bam, bam, bije plat zvona

bàmbrbàm   medm. ( ȁ-ȁ )
posnema glas bobna:   boben udarja: bambrbam

bámbus   -a m ( ȃ )
tropska ali subtropska rastlina z zelo visokim kolenčastim steblom:   bambus za palice ; koča iz bambusa

bámbusov   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bambus:   bambusova trstika / bambusova palica

bambusovína   -e ž ( í )
bambusov les:   mizica iz bambusovine

bámbusovje   -a s ( ȃ )
bambusov gozd:   utirati si pot skozi bambusovje

bámbusovka   -e ž ( ȃ )
pog.  bambusova palica:   prodam ribiške palice bambusovke

bán   -a m ( ȃ )
v stari Jugoslaviji  predstojnik banovine:   ban Dravske banovine
 
zgod.  vladar srednjeveške Bosne; od vladarja imenovani šef avtonomne vlade Hrvaške in Slavonije v okviru Avstro-Ogrske

banáčanka   -e ž ( ȃ )
moka iz Banata:

banálen   -lna -o prid. , banálnejši  ( ȃ )
pusto vsakdanji, obrabljen, plehek:   to ni le banalen poklon, resnico govorim ; banalne fraze, zgodbe / banalen dovtip  neokusen, priskuten ; banalno, obsceno in vulgarno govorjenje / banalni primeri ; banalne situacije ; banalna dejstva
// nepomemben :   banalni problemi ; vlogo lahko zavrnejo že zaradi povsem banalne napake ; banalne stvari, zadeve ; banalna vprašanja
// predvidljiv :   tako banalne napake si ne bi smel privoščiti
 
med.  banalen prehlad  navaden prehlad

banalizírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
narediti kaj pusto vsakdanje, plehko, nepomembno:   v drami je zgodovinske dogodke banaliziral

banálnost   -i ž ( ȃ )
pusta vsakdanjost, obrabljenost, plehkost:   kritik očita pesniku banalnost in trivialnost ; dolgočasna banalnost pogovora ; do banalnosti vsakdanja zgodba ; vzvišen nad banalnostjo življenja / prevajalec je zabrisal marsikatero banalnost izvirnika

banána   -e ž ( ȃ )
1. podolgovat, rumen tropski sadež:   jesti banane ; veliki šopi dišečih, zrelih banan / narezane, olupljene, pretlačene banane ; ocvrte, pečene banane ; palačinke z bananami / nasad banan  bananovcev ; plantaža banan
2. kar je podobno banani:   jesti banano iz sladkorja / vožnja z (napihljivo) banano  z napihljivo blazino v obliki banane za vožnjo po vodi / na izbiro je več vrst banan in drugih torbic  torbic za dokumente, denar, ki se nosijo okrog pasu
3. priprava, ki se vtakne v vtičnico za povezavo porabnika z električnim omrežjem,  elektr. enopolni vtič :   vtakniti banano v radijski sprejemnik
4. šport. žarg.  blokada žoge pri metu na koš:   že v prvi akciji je dal, dobil banano

banánin   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na banano:   bananin olupek / bananino mleko  mleko z dodatkom banan

banánov   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na banano ali bananovec:   bananov list

banánovec   -vca m ( ȃ )
tropska rastlina z velikimi listi in užitnimi sadovi:   gozd bananovcev in palm

banánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na banano:   bananska hrana / slabš.  bananske državice  državice v Latinski Ameriki

banáški   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od Banat:   banaška pšenica

banávz   -a m ( ȃ )
slabš. neotesanec , omejenec :   imeli so ga za starokopitneža, banavza in filistra

banávzarski   -a -o prid. ( ȃ )
slabš. neotesan , omejen :   ta oseba v komediji je banavzarska / banavzarski smeh

banávzarstvo   -a s ( ȃ )
slabš. neotesanost , omejenost :   smešil je zaostalost in banavzarstvo

bánčen   -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na banko:   bančni nameščenec / bančni kredit za gradnjo stanovanj ; bančni posli
 
fin.  bančni kapital  denar, vložen v bančne posle, ali sredstva, ki so last banke ; bančni račun  v bančnih knjigah vpisana evidenca imetja in plačilnega prometa posamezne stranke

bánčnica   -e ž ( ȃ )
(vodilna) bančna uslužbenka:   finančne posle v upravi je prevzela izkušena bančnica / goljufivo bančnico so razkrinkali z notranjim sistemom revizije

bánčnik   -a m ( ȃ )
1. (vodilni) bančni uslužbenec:   konferenca direktorjev in bančnikov / priznan bančnik  strokovnjak za bančništvo
2. bankir :   pri volitvah si je zagotovil podporo bančnikov in industrijcev

bánčniški   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od bančnik:   v njem je dosti bančniškega duha

bánčništvo   -a s ( ȃ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z bančnimi posli:   nacionalizacija industrije in bančništva ; razvoj bančništva / izuriti se v bančništvu  bančniškem poklicu

bánda   -e ž ( ȃ )
1. slabš.  skupina razbojnikov, tolpa:   roparska banda / fašistične bande
// pog. druščina , družba :   popiva s svojo bando
2. ed., pog., ekspr.  ničvredni ljudje, sodrga:   naši sosedje so sama banda
3. star. godba :   banda je zaigrala

bándati   -am nedov. ( ȃ )
pog., slabš. veseljačiti , popivati :   celo noč je bandal po mestu / kod si spet bandal?

bandáža   -e ž ( ȃ )
1. med., šport.  tesna poveza, zlasti za zavarovanje in utrditev sklepov:   ortopedska bandaža
2. žel.  zamenljiv obroč na platišču železniškega kolesa:

bandážen   -žna -o  ( ȃ )
pridevnik od bandaža:   bandažna tkanina

bandažírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
namestiti bandažo, obvezati:   bandažirati roko
 
teh.  bandažirati cev  oviti, poviti

bandažíst   -a m ( ȋ )
izdelovalec bandaž:   ortopedski bandažist

bandêra   -e ž ( ȇ )
bandero , prapor , zastava 3 :

bandêrar   -ja m ( ȇ )
nar. koroško  zastavonoša v ženitovanjskem sprevodu:

bandêrce   -a s ( ē )
manjšalnica od bandero:   cerkveno banderce

banderílja   tudi  banderíla -e ž ( ȋ )
z zastavicami okrašeno kopje za bikoborbo:   zabadati banderilje biku v vrat

banderiljêro   tudi  banderilêro -a m ( ȇ )
zlasti v španskem okolju  bikoborec, oborožen z banderiljo:

bandêro   -a s ( é )
cerkvena zastava na prečnem drogu z verskimi simboli:   bandera vihrajo ; fantje so nosili rdeče farno bandero ; procesija z banderi
// star. zastava 3 bandero tolminskega grofa
● 
ekspr.  ta razred nosi bandero v enojkah  ima največ enojk med vsemi razredi

banderóla   -e ž ( ọ̑ )
1. um.  trak z besedilom na srednjeveških slikah ali kipih, napisni trak:   prebrati napis na banderoli
2. biblio.  ovoj s prejemnikovim naslovom na tiskovinah; pasica

bandêrovec   -vca m ( é )
zastar.  kdor nese bandero:

bandít   -a m ( ȋ )
ekspr.  oborožen tat, razbojnik:   ujeli so nevarnega bandita ; tolpa banditov / oboroženi banditi / kot nemška psovka za partizane  nemška vzgojiteljica je večkrat na dan poudarila, da smo otroci banditov

banditízem   -zma m ( ī )
pojavljanje band in njihova zločinska dejavnost, razbojništvo:   široko razpredeno omrežje banditizma / to ni več huliganstvo, to je banditizem / velemestna mladina je že okužena z banditizmom

bandítka   -e ž ( ȋ )
ekspr.  oborožena tatica, razbojnica:   banditka se je predala policiji

bandítski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na bandite:   banditski napad / banditski obraz ; banditsko vedenje  divjaško, surovo

bandítstvo   -a s ( ȋ )
banditizem :   preganjati banditstvo / tolpa je zagrešila novo banditstvo

bandóneon   -a m ( ọ̑ )
manjša harmonika z ohišjem kvadratne oblike, zlasti za igranje tanga:   fotografija bandoneona z rdečo vrtnico ob strani in s plesalcema v ozadju ; virtuoz na bandoneonu

bandoneoníst   -a m ( ȋ )
kdor igra (na) bandoneon:   bil je najslavnejši bandoneonist v Argentini ; skladatelj in bandeonist

bandúra   -e ž ( ȗ )
ukrajinsko ljudsko glasbilo na več strun:   brenkali so na bandure in kitare

banduríst   -a m ( ȋ )
kdor igra na banduro:

bandži džamping   gl. bungee jumping

bángar   -ja m ( á )
nar. osrednje podboj :   odprl je vrata in se naslonil na bangar

Bángov   -a -o prid. ( ȃ )
med., vet., v zvezi Bangova bolezen bruceloza

bánica   -e ž ( ȃ )
banova žena:

bánja   -e ž ( á )
velika posoda za kopanje; kopalna kad :   natočiti toplo vodo v banjo ; emajlirana banja ; kopalna, sedežna banja
 
arhit.  polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo

banjánovec   -vca m ( ȃ )
bot.  epifit, ki raste v vzhodni Indiji in ima drevesnim deblom podobne nadomestne korenine, Ficus bengalensis:   mogočni banjanovci

bánjast   -a -o prid. ( á )
podoben banji:   krompir so prevažali v velikih banjastih koših
 
arhit.  banjasti obok

bánjica   -e ž ( á )
manjšalnica od banja:   kopati dojenčka v banjici ; lesena, pločevinasta banjica

bánjka   -e ž ( ȃ )
nar. dolenjsko  ploščata posoda za prenašanje tekočin:   na hrbtu je nesel težko banjko vina

banjo   in  béndžo -a  [ béndžo m ( ẹ̑ )
ameriško glasbilo, podobno kitari:   zvoki banja, mandoline in kitare

bànk   bánka m ( ȁ á )
nar.  delovna miza, pult:   mizarski bank ; V kotu za točilnim bankom je bil telefonski aparat  (B. Pahor)

bánka   -e ž ( ȃ )
1. ustanova, ki opravlja denarne, plačilne in kreditne posle:   vložiti denar v banko ; najeti posojilo v banki ; gospodarska, investicijska banka ; podružnica banke / Banka Slovenije
 
fin.  emisijska banka  pooblaščena za izdajanje denarja
2. med.  zaloga človeške krvi, kosti, namenjena za zdravljenje:   kostna, krvna banka
3. igr.  vsota, ki jo založijo vsi igralci igre s kartami, da se iz nje krijejo dobljene stave soigralcev:   banko naj ima on!
4. star. bankovec :   dal mu je pet bank po tisoč

bánkar   -ja m ( ȃ )
zastar. bankir , bančnik :   trgovci in bankarji

bánkarstvo   -a s ( ȃ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z bančnimi posli:   razvoj bankarstva

bankét 1   -a m ( ẹ̑ )
slavnostna pogostitev, navadno uradna:   udeležiti se banketa ; priredili so slavnostni banket na čast predsedniku ; poslovilni banket

bankét 2   -a m ( ẹ̑ )
grad. bankina

bankéten   -tna -o  ( ẹ̑ )
pridevnik od banket 1 :   banketna dvorana

bankína   -e ž ( ȋ )
grad.  utrjeni pas ob cesti, nasipu ali obrežju:   mopedist je podrl pešca na desni bankini

bankír   -ja m ( í )
lastnik banke:   ameriški bankirji ; industrijci in bankirji / Anglija je bila svetovni bankir
// kdor se poklicno ukvarja z bančništvom:   delati kot bankir

bankírka   -e ž ( í )
1. ženska, ki se poklicno ukvarja z bančništvom:   bila je sposobna bankirka
2. bankirjeva žena:   prišla sta tudi bankir in bankirka

bankírski   -a -o  ( í )
pridevnik od bankir:   stara bankirska rodbina

bankívski   -a -o prid. ( ȋ )
zool., v zvezi bankivska kokoš   zarodnica domače kokoši, Gallus gallus:

bankokracíja   -e ž ( ȋ )
ekon.  odločilen vpliv bank v narodnem gospodarstvu:   moč bankokracije
// oblast, moč bankirjev:   govor proti bankokraciji

bankomát   -a m ( ȃ )
avtomatska elektronska naprava, s pomočjo katere imetnik posebne kartice dviguje gotovino z bančnega računa in opravlja nekatere druge denarne posle:   dvigniti denar na bankomatu ; delovanje, uporaba bankomatov ; mreža bankomatov

bankomáten   -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bankomat:   bankomatna mreža ; bankomatna provizija

bankomátski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bankomat:   bankomatska kartica ; bankomatska mreža ; bankomatska provizija ; bankomatsko poslovanje

bánkovec   -vca m ( ā )
papirnati denar:   menjati bankovec za sto evrov ; plačati v bankovcih in kovancih ; stodinarski bankovec ; bankovci po petdeset evrov ; šop bankovcev
 
fin.  emisija bankovcev

bankrót   -a m ( ọ̑ )
ustavitev izplačil, gospodarski polom, stečaj:   objaviti, preprečiti, razglasiti bankrot ; izogniti se grozečemu, popolnemu bankrotu ; pripeljati, spraviti v bankrot ; bankrot banke, države, kluba, podjetja ; bankrot in stečaj / trgovec je pred bankrotom / osebni bankrot
// ekspr.  idejni, moralni propad:   duševni, politični bankrot ; moralni bankrot neoliberalizma ; bankrot umetnosti

bankróten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na bankrot:   bankrotna banka ; bankrotne države ; bankrotno stanje / duševno in moralno bankrotni ljudje

bankrotêr   -ja m ( ȇ )
kdor bankrotira:   bankroterji in špekulanti ; trgovec bankroter ; pren., ekspr.  moralni bankroter

bankrotíranec   -nca m ( ȋ )
kdor bankrotira:   imetje bankrotiranca

bankrotírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
doživeti bankrot, gospodarsko propasti:   banka, država je bankrotirala ; podjetje je bankrotiralo ; popolnoma, uradno bankrotirati / finančno bankrotirati
// ekspr.  idejno, moralno propasti:   družba je etično, moralno bankrotirala

bankrótnik   -a m ( ọ̑ )
zastar. bankroter

bankrótnost   -i ž ( ọ̑ )
bankrotno stanje:   bankrotnost gospodarstva ; pren., ekspr.  skrival je svojo intelektualno bankrotnost

bankrótstvo   -a s ( ọ̑ )
gospodarsko propadanje:   ločitev politike od ekonomike vodi v bankrotstvo ; pren., ekspr.  bankrotstvo buržoazije pri urejanju nacionalnega vprašanja

banovánje   -a s ( ȃ )
opravljanje banskih poslov:   v času njegovega banovanja

banovína   -e ž ( í )
v stari Jugoslaviji  največja upravna enota:   razdelitev države na banovine / Dravska banovina / pritožil se je na banovino  na upravo banovine

banovínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na banovino:   banovinske meje / banovinski uradnik

bánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bane:   potegoval se je za bansko čast ; banska palača / banska uprava

bántam   -a m ( ȃ )
šport.  lažja kategorija težkoatletov:   v bantamu sta boksarja pokazala odličen slog ; v prid. rabi:  bantam kategorija

bántamski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bantam:   prvak v bantamski kategoriji

bantuíd   -a m ( ȋ )
antr.  pripadnik črnskega plemena Bantu:

bantustán   -a m ( ȃ )
1. območje, rezervat za pripadnike določene etnične skupine:   niso se mogli sprijazniti z življenjem v getoiziranih bantustanih
// v obdobju apartheida  območje, rezervat za temnopolte Južnoafričane:   razvpiti bantustani v apartheidski Južni Afriki
2. ekspr.  izolirano, zaostalo geografsko področje brez stika z okolico:   štetje glasov poteka tako kot v zadnjem bantustanu / med bantustanom in rajem

bantustanizácija   -e ž ( á zlasti v Izraelu
ustanavljanje, oblikovanje bantustanov:   bantustanizacija zasedenih ozemelj

baobáb   -a m ( ȃ )
bot.  tropsko drevo z izredno debelim deblom; kruhovec :   mogočen baobab

baptíst   -a m ( ȋ )
pripadnik protestantske verske skupnosti, ki zahteva krst odraslih:   bil je goreč baptist

baptistêrij   -a m ( é )
um.  prostor ali stavba za krščevanje; krstilnica :   romanski baptisterij ; stolnica z baptisterijem

baptístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na baptiste:   baptistični pridigar

baptístinja   -e ž ( ȋ )
pripadnica protestantske verske skupnosti, ki zahteva krst odraslih:

baptístovski   -a -o prid. ( ȋ )
zastar. baptističen :   baptistovska cerkev

bár 1   -a m ( ȃ )
1. nočni gostinski zabavni lokal:   plesalka v baru
2. točilnica , bife :   stopiti na kavo v bar
 
gost.  ekspresni bar  kjer se streže stoječim gostom ; snack bar  gostinski lokal, kjer se strežejo za pultom sedečim gostom pijače in na hitro pripravljene jedi
3. omarica s pijačo v sprejemnici:

bár 2   -a m ( ȃ )
fiz.  enota za merjenje zračnega pritiska:

bár 3   -a m ( ȃ )
bot.  kulturna ali divja trava z debelim klasom, Setaria italica:   papiga obira bar ; nekdaj so bar uporabljali podobno kot proseno kašo

bára   -e ž ( á )
zastar.  močvirnat svet:

barába   -e ž ( ȃ )
slabš.  ničvreden človek, malopridnež:   to je čisto navadna baraba ; ta baraba mi še do danes ni vrnil dolga ; ali še vedno hodi s tisto barabo?
// zastar. postopač , potepuh :   barabe se nobene reči bolj ne bojijo kakor dela

barábež   -a m ( ȃ )
ekspr.  ničvreden človek, malopridnež:   ti sakramenski barabež!

barábica   -e ž ( ȃ nav. ekspr.
1. manjšalnica od baraba:   bil je prava barabica
2. nekdaj  poulični otrok:   predmestne barabice

barabíja   -e ž ( ȋ )
slabš.  malopridno dejanje:   naredil je novo barabijo / pooseb.  družil se je z vso pocestno barabijo

barabín   -a m ( ȋ )
ekspr.  ničvreden človek, malopridnež:   barabin je debelo lagal

barabínstvo   -a s ( ȋ )
ekspr. malopridnost :   kakšno barabinstvo!

barabón   -a m ( ọ̑ )
ekspr.  ničvreden človek, malopridnež:   nesramni barabon!

barábski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na barabe:   barabski smeh ; sam.:  v njegovem vedenju je nekaj barabskega

barábstvo   -a s ( ȃ )
slabš. malopridnost :   za svoje barabstvo je dobil plačilo

baráčnica   -e ž ( ȃ )
nar. vzhodno astra

baráka   -e ž ( ȃ )
zasilna, navadno lesena stavba:   postavljati barake ; stanovati v baraki ; lesena baraka ; taboriščne barake ; barake za vojaštvo

barákar   -ja m ( ȃ )
kdor stanuje v baraki:   družil se je z delavci, z brezposelnimi, z barakarji

barákarski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na barakarje:   barakarski otrok ; barakarska naselbina

barákica   -e ž ( ȃ )
manjšalnica od baraka:   samotna barakica

barakúda   -e ž ( ȗ )
zool.  velika roparska morska riba, Sphyraena barracuda:   jata barakud

baránt   -a m ( ā )
star. kupčija , kupčevanje

barantáč   -a m ( á )
slabš. kupčevalec , prekupčevalec :   v trg so prihajali sejmarji, barantači in mešetarji ; zvijačen barantač

barantálec   -lca  [ barantau̯ca m ( ȃ )
zastar. kupčevalec , prekupčevalec :   konjski barantalec ; barantalec z vinom

barantánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od barantati:   po dolgem barantanju so se pogodili / Primorska je bila predmet političnega barantanja

barantáti   -ám nedov. ( á ȃ pog.
1. pogajati se za ceno:   pri kupčiji nikdar ne baranta ; barantal je s kmetom za vola / dijaki barantajo za rede  se pogajajo z učiteljem za boljše ocene
2. kupčevati , prekupčevati :   barantati z lesom / otroci barantajo z znamkami  zamenjavajo znamke

barantíja   -e ž ( ȋ star.
1. kupčija , (pre)kupčevanje :   napravil je dobro barantijo ; barantija s konji ; pren., slabš.  razkrinkati politične barantije
2. barantanje :   barantija za njivo

baratáti   -ám nedov. ( á ȃ )
nar. kupčevati , prekupčevati :   baratati z lesom

bárati   -am dov. in nedov. ( ȃ )
star. vprašati :   baraj njo, ne mene ; barali so ga, kje je bil ; barati po gospodarju

baráž   -a m ( ȃ )
šport.  dodatno odločilno tekmovanje pri sabljanju:   o naslovu prvaka je odločal baraž

baráža   -e ž ( ȃ )
voj.  ovira ali sistem ovir, ki preprečujejo sovražniku vdor, zapora:   prekoračiti baražo

barážen   -žna -o  ( ȃ )
pridevnik od baraža, zaporen:   baražni balon ; baražni ogenj

bárba   -e m ( ȃ )
navt. žarg. kapitan :   izkušen barba
// nav. neskl., pristavek k moškemu imenu, zlasti v dalmatinskem okolju stric :   govoril sem z barba Ivom

barbakán   -a m ( ȃ )
arhit.  stavba, ki v srednjeveškem utrdbenem sistemu varuje glavni vhod:

barbár   -a m ( ȃ )
1. za stare Grke in Rimljane  pripadnik neciviliziranih ljudstev:   vdor barbarov ; boji z barbari
2. slabš.  nekulturen človek, surovež:   ali sem tak barbar? civiliziran barbar

barbarizácija   -e ž ( á )
uvajanje barbarskih razmer:   barbarizacija rimskega cesarstva / težiti k barbarizaciji človeških vrednot

barbarízem   -zma m ( ī )
1. nekulturnost , surovost :   boriti se proti barbarizmu ; barbarizem nacistov / neznanci so zagrešili nov barbarizem nad spomenikom
2. jezikosl.  po tujem jeziku narejena beseda ali zveza:   nasveti za odpravo barbarizmov

barbarizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
uvajati barbarske razmere:   barbarizirati rimski imperij / antična umetnost se je barbarizirala

barbárka   -e ž ( ȃ )
1. za stare Grke in Rimljane  pripadnica neciviliziranih ljudstev:   barbarke z vzhoda
2. slabš.  nekulturna ženska:   je prava barbarka

barbárski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na barbare:   barbarska ljudstva / barbarska drhal ; barbarsko dejanje

barbárstvo   -a s ( ȃ )
neomikanost , primitivnost :   izkopati se iz barbarstva
// slabš.  nekulturno, surovo dejanje:   barbarstva okupatorske vojske
♦ 
zgod.  barbarstvo  po Morganu in Engelsu  druga stopnja v razvoju človeške družbe

barbêra   -e ž ( ȇ )
agr.  trta s srednje velikimi grozdi, ki se goji na Vipavskem:   vinogradi barbere
// rdeče vino iz grozdja te trte:   piti barbero

bárbica   -e ž ( ȃ )
bot.  rastlina z zlato rumenimi cveti, ki raste po nabrežjih, Barbaraea:

bárbika   -e ž ( ȃ )
igrača, ki predstavlja dekle vitke postave in dolgih, navadno svetlih las:   barbike gredo še vedno dobro v promet
// ekspr.  mlada ženska, ki po videzu spominja na tako igračo:   ozrl se je za barbiko ; barbika z vitko postavo

barbír   -ja m ( í )
nar. padar , mazač :   Bila sem pri barbirju, rekel mi je, da ne bi smela hoditi  (M. Kranjec)

barbiturát   -a m ( ȃ )
farm.  uspavalno in pomirjevalno sredstvo:   zastrupljenje z barbiturati

barbón   -a m ( ọ̑ )
zool.  morska riba rdečkaste barve z dolgima mesnatima izrastkoma pod spodnjo čeljustjo; bradač

bárček   -čka m ( ȃ )
manjšalnica od bar 1 :   vsak večer se dobita v barčku ; prijeten, hotelski barček

bárčica   -e ž ( ȃ )
manjšalnica od barka:   ribiška barčica
♦ 
zool.  noetova barčica  užitna školjka plitvih morij, Arca noae

bárd   -a m ( ȃ )
pri Keltih  ljudski pesnik in pevec:   pesem starodavnih bardov
// ekspr.  pesnik, v katerega delih je izražen duh naroda, gibanja:   bil je bard svojega ljudstva ; socialni bard

bardún   in  bardón -a m ( ȗ; ọ̑ )
nar.  vilice, s katerimi lovijo ribe; osti :   V grmu, ki je visel nad vodo, so takoj staknili štirizobati bardun na močnem, dolgem drogu  (F. Godina)

baréd   -a m ( ẹ̑ )
nar. zahodno  neobdelan, zapuščen svet:   ozki baredi s porumenelo travo

barél   -a m ( ẹ̑ )
v angleškem in ameriškem okolju  sodu podobna posoda različnih velikosti za tekočine ali razsuto blago:   barel za nafto

barelief   ipd. gl. basrelief ipd.

barét   -a m ( ẹ̑ )
1. uradno pokrivalo sodnikov, rektorjev:   sodnik si je nadel baret in razglasil sodbo ; rektor je snel baret
// zastar. biret :   župnik s trirobim baretom na sivi glavi
2. zastar. baretka :   črn baret

baréta   -e ž ( ẹ̑ )
baretka :   za potovanje je najprimernejše pokrivalo bareta

barétka   -e ž ( ẹ̑ )
okrogla mehka čepica:   na glavi mu tiči pomečkana baretka ; postrani poveznjena baretka ; temno modra baretka / rdeče baretke  pripadniki specialne policijske enote v Srbiji po letu 1996 ; zelene baretke  posebna vojaška enota v nekaterih državah, usposobljena za zahtevne vojaške operacije

baréž   -a m ( ẹ̑ )
tekst.  lahka, večinoma svilena tkanina v platneni ali sukljani vezavi:   ima obleko iz lahkega bareža

baréžast   -a -o prid. ( ẹ̑ )
tekst.  ki je iz bareža:   barežasta obleka

bárhant   tudi  bárhent -a m ( á )
debela, na narobni strani kosmata bombažna tkanina:   svilen barhant ; bluza iz barhanta
 
tekst.  double barhant  ki je tkan iz ene osnove in dveh votkov in na obeh straneh kosmat

bárhantast   -a -o prid. ( á )
ki je iz barhanta:   barhantasta obleka

bárhanten   -tna -o prid. ( á )
barhantast :   otrok v barhantnih cunjah

bárhantov   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na barhant:   barhantova barva / barhantovo perilo  barhantasto

báričen   -čna -o prid. ( á )
meteor.  nanašajoč se na zračni pritisk:   barična situacija / barična depresija  območje nizkega zračnega pritiska

bariêra   -e ž ( ȇ )
1. pregrada , ovira , zapora :   postaviti, preskočiti bariero / pred plezalcem se dviga bariera stene ; pren.  odpraviti carinske bariere ; rušiti bariere tradicij
2. mejna črta pri dvobojih:   postaviti se deset korakov od bariere

barígla   -e ž ( ȋ )
1. lesen ročni sodček:   ponudil mu je požirek iz barigle ; prinesli so malico z bariglo vina
2. sod, ki drži približno 600 litrov:   na vozu je peljal dve barigli vina

baríglica   -e ž ( ȋ )
manjšalnica od barigla:   piti iz bariglice ; bariglica žganja ; bariglice za vodo

bárij   -a m ( á )
kem.  mehka, na zraku neobstojna lahka kovina, element Ba:

bárijev   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na barij:   barijev hidroksid ; barijev sulfat ; barijeve spojine
 
med.  barijeva kaša  raztopina barijevega sulfata, ki se da pacientu pri rentgenskem presvetljevanju, slikanju prebavne cevi

barík   -a m ( ȋ )
(nov) hrastov sod za zorenje vina, ki daje vinu specifičen okus:   225-litrski barik ; uporaba rabljenih barikov ; klet z bariki / zorenje vina v barikih
// vino, ki (do)zori v takem sodu:   srkal je barik ; suha vina in bariki ; v prid. rabi:  barik sod

barikáda   -e ž ( ȃ )
nav. mn.  na hitro postavljena cestna pregrada ali zapreka, zlasti pri oboroženih spopadih:   na ulicah so postavili barikade ; boriti se na barikadah
 
knjiž.  klicati na barikade  spodbujati k uporu, boju

barikáden   -dna -o  ( ȃ )
pridevnik od barikada:   barikadni boji

barikíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od barikirati:   barikiranje vina ; sod za barikiranje

barikírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
zoriti vino v (novih) hrastovih sodih, da se obogati s čreslovino, ki mu da značilen okus:   ponosen je na sode, v katerih barikirajo vina

baríl   -a m ( ȋ )
nar.  lesen ročni sodček:   piti iz barila

barílček   -čka m ( ȋ )
manjšalnica od baril(ec):   barilček dobre pijače

barílec   -lca m ( ȋ )
nar.  lesen ročni sodček:   natočiti barilec vina

bárin   -a m ( ȃ )
v carski Rusiji  zemljiški gospod:   njegov oče je bil barin starega kova

barírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
fin., v zvezi barirani ček   ček, ki se ne sme izplačati v gotovini, marveč le v brezgotovinskem obračunu:

barisfêra   -e ž ( ȇ )
geol.  plast zemeljske oble, ki leži pod litosfero:

baríst   -a m ( ȋ )
gost.  strokovnjak za pripravo mešanih pijač v baru; barman :   tečaj za bariste

barístka   -e ž ( ȋ )
gost.  strokovnjakinja za pripravo mešanih pijač v baru:   baristka je pripravila dober koktajl

barít   -a m ( ȋ )
min.  rudnina barijev sulfat, težec:   rudnik barita

baríten   -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na barit:   baritna ploščica
♦ 
grad.  baritni beton  beton, ki mu je dodan barit ; kem.  baritno belilo  bela pigmentna barva ; papir.  baritni papir  zelo bel brezlesni papir za ofsetni tisk ali fotografije

báriton   -a m ( ȃ )
moški glas med tenorjem in basom:   poje bariton ; dramatski bariton
// nav. mn. baritonist :   nastopali so lirični baritoni

baritoníst   -a m ( ȋ )
kdor poje bariton:   gostuje baritonist mariborske opere ; pevski zbor išče basiste in baritoniste

báritonski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bariton:   ima lep baritonski glas / baritonska arija

barítov   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od barit:   baritova specifična teža

barítovica   -e ž ( ȋ )
kem.  raztopina barijevega hidroksida:

barján   in  barjàn -ána m ( ȃ; ȁ á )
kdor živi na barju ali je doma z barja:

barjánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na barje:   barjanska megla ; barjanska šota ; mehka barjanska tla / barjanski prebivalci

bárje   -a s ( ȃ )
močvirnat svet, na katerem iz rastlinskih ostankov nastaja šota:   izsuševati barje / Ljubljansko barje
 
geogr.  nizko barje  ki je poraslo s travo ; visoko barje  ki je poraslo z mahovjem

bárjevec   -vca m ( ā )
petr.  rjavi železovec, ki nastaja v barjih:

bárjevka   -e ž ( ā )
bot.  močvirska orhideja z drobnimi rumeno zelenimi cveti, Microstylis monophyllos:

bárk   -a m ( ȃ )
navt., nekdaj  trijamborna jadrnica s križnimi jadri:

bárka   -e ž ( ȃ )
večji, delno pokrit čoln:   barke plavajo po morju ; voziti se z ribiško barko ; barka na motor, z jadri ; pren.  barka življenja
// star. ladja :   vojna barka je zasidrana v zalivu / Noetova barka  po bibliji  barka, s katero je Noe rešil svojo družino in živali vesoljnega potopa
 
barko voziti  pijan se opotekati; popivati

barkáča   -e ž ( á )
čoln, zlasti za promet v pristaniščih:   pripeljal se je na motorni barkači ; pristaniška barkača
// slabš. barka :   s to barkačo se ne bom vozil
♦ 
navt.  večji čoln vojne mornarice

barkaróla   -e ž ( ọ̑ )
pesem beneških gondoljerjev:   zvoki barkarole
// skladba v ritmu take pesmi:   zaigrati barkarolo

barkása   -e ž ( ȃ )
čoln, zlasti za promet v pristaniščih:   barkasa je pristala v zalivu ; tovorne barkase
♦ 
navt.  večji čoln vojne mornarice

bárkica   -e ž ( ȃ )
barčica :   odriniti barkico od brega

bárman   -a m ( ȃ )
gost.  strokovnjak za pripravo mešanih pijač v baru:   barman meša koktajle

barnabít   -a m ( ȋ )
rel.  menih reda, imenovanega po sv. Barnabu:   samostan barnabitov

baróčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na barok:   baročni slog / baročni oltar ; hiša z baročnim pročeljem ; baročno slikarstvo / naši baročni pisci / baročna glasba
// knjiž.  zelo okrašen, razgiban, bujen:   baročna pisava ; ekspr.  ženska baročne postave

baróčnost   -i ž ( ọ̑ )
um.  značilnost baročnega:   slikovita baročnost pročelja / baročnost izražanja

barográf   -a m ( ȃ )
meteor.  priprava, ki stalno zapisuje zračni pritisk:

barográfski   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od barograf:   barografsko pero

barográm   -a m ( ȃ )
meteor.  trak, na katerega riše barograf krivuljo zračnega pritiska:

barók   -a m ( ọ̑ )
um.  evropski umetnostni slog med renesanso in klasicizmom:   elementi baroka v arhitekturi ; barok v glasbi, v literaturi / razstava baroka  baročnih del
// doba tega sloga:   pozni barok

baróka   -e ž ( ọ̄ )
star. lasulja :   sodnik si je nadel baroko ; gledališka baroka

barokíst   -a m ( ȋ )
umetnik baročne dobe:   četverica kranjskih barokistov

barokizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
um.  predelovati v baročnem slogu:   barokizirati gotsko stavbo

bárokómora   -e ž ( ȃ-ọ̑ )
nepredušno zaprt prostor, v katerem se zračni tlak lahko poljubno spreminja in ki se uporablja zlasti v medicini:   zdravljenje v barokomori ; prevoz ponesrečenega potapljača do bolnišnice z barokomoro

barométer   -tra m ( ẹ̄ )
priprava za merjenje zračnega pritiska:   barometer kaže (na) spremenljivo ; barometer pada ; živosrebrni barometer ; pren.  kako kaže politični barometer? ta ustanova je bila barometer slovenske kulture

barométrski   -a -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na barometer:   barometrsko stanje / barometrski minimum

barón   -a m ( ọ̑ )
1. plemič, za stopnjo nižji od grofa:   grofje in baroni ; nositi se, živeti kakor baron  bahaško, imenitno / baron Žiga Zois
2. gospodarski mogotec:   industrijski baroni
3. iron.  kdor se dela imenitnega:   poglejte ga, barona baronastega

baronát   -a m ( ȃ )
zastar. baronstvo :   dobiti baronat

barónček   -čka m ( ọ̑ )
1. baronov sin:   mladi baronček
2. iron. baron :   ti grofički in barončki

baronésa   -e ž ( ẹ̑ )
baronova hči:   baronesa iz bližnjega gradu

baronét   -a m ( ẹ̑ )
v Angliji  plemič, za stopnjo nižji od barona:

barónica   -e ž ( ọ̑ )
baronova žena:   salon gospe baronice
// baronova hči:   grofica Auersperg, rojena baronica Codelli

baroníja   -e ž ( ȋ )
fevdalna baronova posest:

barónovka   -e ž ( ọ̑ )
star. baronica :   gospa baronovka

barónski   -a -o  ( ọ̑ )
pridevnik od baron:   baronski naslov

barónstvo   -a s ( ọ̑ )
baronski naslov:   dobiti baronstvo

bárski 1   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bar 1 :
a) barski program ; barska plesalka / ekspr.  barske cene  zelo visoke, pretirane
b) barski pult ; visok barski stolček / barske pijače

bárski 2   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na barje:   barski travniki ; kisla barska zemlja / barski premog
 
bot.  barska preslica

bàrt 1   bárta m ( ȁ á )
star., s števnikom ali z izrazom količine krat 1 več bartov mi je hudo ; pridi drugi bart ; še en bart zarajajva

bàrt 2   bárti ž ( ȁ ȃ )
nar., s števnikom ali z izrazom količine krat 3 Odkar je bila Meta pregnana s Karnic, jo je le nekaj barti videl  (Prežihov)

barúfa   -e ž ( ū )
nar. primorsko prepir , zdraha :   same barufe dela / iz barufe je odnesel bunke  iz pretepa

barúsa   -e ž ( ȗ )
zastar. kocina :   v bradi se srebrijo sive baruse
// nav. mn.  daljša dlaka nad gobcem živali; brk :   zajčje baruse

barúsast   -a -o prid. ( ȗ )
zastar. kocinast :   barusast možakar

bárva   -e ž ( ȃ )
1. lastnost predmeta, katero očesu posreduje svetloba, ki jo telo seva, odbija ali prepušča:   bela, črna, rdeča, rjavkasto rumena barva ; drap barva ; kričeča, mirna, mrzla  neugodno delujoča , pastelna, topla  ugodno delujoča , živa barva / jesenske, mavrične barve ; naravna barva lesa ; harmonija barv ; čut za barve / letos je modna barva oranžna ; zelena barva je barva upanja ; barva kriči, bode v oči  neprijetno učinkuje ; barve se skladajo, se ujemajo ; barve se tepejo  se ne ujemajo
2. naravna obarvanost kože, obraza:   v njenih licih je že več barve ; ima lepo, zdravo barvo / polt žametne barve ; ljudje vseh jezikov in barv
3. sredstvo za barvanje:   barva zaliva ; modra barva hitro zbledi ; to blago dobro prime barvo ; mešati, nanašati, polagati barve ; barvati, slikati z oljnato barvo ; preproge obstojnih barv ; barva je še sveža / cinkova bela, kovinska, vodena barva / tiskarska, zidna barva ; barva za usnje
4. ekspr. prepričanje , mišljenje , nazor :   pokazal je svojo pravo barvo ; šele zdaj so prišli s pravo barvo na dan ; vprašanje so rešili ne glede na politično barvo posameznih skupin
5. knjiž.  izrazite poteze, značilnosti:   v romanu je precej lokalne barve ; delo ima avtorjevo osebno barvo
6. zvočna obarvanost:   pevkin glas ima prijetno barvo ; barva glasu, tona, vokalov
7. nav. mn.  razločevalno znamenje pripadnosti:   belo-modra barva je barva tega kluba / publ., z oslabljenim pomenom:  ekipa bo zastopala ljubljanske barve ; igral je za barve Olimpije
8. igr.  igralne karte z istim znakom:   napovedati barvo
● 
vse barve ga spreletavajo, od jeze spreminja barve  bledi in rdi hkrati ; publ.  barve svoje države je uspešno branil  na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe ; opisovati razmere v rožnatih barvah  olepševalno ; ljudi opisuje s črnimi barvami  negativno
♦ 
fiz.  komplementarni  ali  dopolnilni barvi  ki pomešani med seboj dasta belo barvo ; spektralne barve  ki nastanejo pri razklonu belega žarka ; kem.  barva  anorganska snov za barvanje ; lov.  barva  krvna sled obstreljene divjadi ; rel.  liturgične barve  barve oblačil pri bogoslužju, ki izražajo značaj določenega praznika ; zool.  varovalna barva  ki se ujema z barvo okolice

barválen   -lna -o prid. ( ȃ )
teh.  ki je za barvanje:   barvalni stroj ; vreči usnje v barvalno kad

bárvanec   -nca m ( ȃ )
človek barvne polti:   belci in barvanci

bárvanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od barvati:   barvanje tkanin ; barvanje las / barvanje glasu ; miljejsko barvanje oseb

bárvanka   -e ž ( ȃ )
risba, namenjena za barvanje:   fototapete barvanke za otroške sobe ; barvanke, lepljenke in kombinirane tehnike
// knjiga, navadno otroška, s takimi risbami; pobarvanka :   obračati liste v barvanki ; otrokom so podarili barvanke, sestavljanke in spominske knjige ; neprodane zaloge barvank

bárvanost   -i ž ( ȃ )
lastnost barvanega:   neizrazita barvanost

bárvar   -ja m ( ȃ )
1. kdor se poklicno ukvarja z barvanjem:   barvar porcelana, tekstila ; barvar in ličar
2. lov.  pes, ki sledi obstreljeno divjad po krvni sledi:

barvaríja   -e ž ( ȋ )
barvarna :   barvarija usnja in čevljev / brez plačila davka ne bo smela imeti barvarije  barvarske obrti

barvárna   -e ž ( ȃ )
barvarska delavnica:   barvarno so postavili k vodi
// barvarski obrat v tovarni:   v barvarni in v tkalnici imajo enake norme

barvárnica   -e ž ( ȃ )
barvarna :   barvarnice imajo premalo sprejemališč / tovarniška predilnica in barvarnica

bárvarski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na barvanje ali barvarstvo:   barvarski pomočnik ; barvarska delavnica, obrt

bárvarstvo   -a s ( ȃ )
barvarska obrt:   zaposlen je v barvarstvu
// opravljanje barvarskega poklica:

bárvast   -a -o prid. ( ȃ )
1. ki vsebuje barvo; barven :   barvasti svinčniki ; barvaste krede / barvasto prebivalstvo  barvnopolto / barvaste kovine  vse kovine razen železa in železovih zlitin ; barvasta metalurgija
// ki je v barvah; ant. črno-bel :   barvast posnetek ; barvasta fotografija
2. ki se mu da drugačna barva, kot jo ima navadno:   barvast papir ; barvasta tkanina ; barvasto steklo

bárvati   -am nedov. ( ȃ )
1. prepajati, pokrivati z barvo:   barvati steno, volno ; barvati z zeleno barvo ; barva si lase, ustnice
 
med.  barvati histološki preparat
2. povzročati obarvanost:   zarja barva oblake ; listje se barva ; pren.  barvati glas, pesniški izraz

bárven   -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na barvo:   barvni kontrasti, odtenki ; ubranost barvnih tonov ; barvna harmonija ; široke barvne ploskve / barvna snov ; barvno sredstvo / barvna lestvica, skala
 
med.  barvna slepota  nesposobnost za zaznavanje barv, zlasti rdeče in zelene ; tisk.  barvni valj
// ki vsebuje barvo:   barvni trak za pisalni stroj ; barvni svinčniki / človek barvne polti  človek, ki ni bele rase / barvne kovine  vse kovine razen železa in železovih zlitin ; barvna metalurgija
// ki je v barvah; ant. črno-bel :   barvni diapozitiv ; cinemaskopski barvni film ; barvna fotografija ; barvna televizija / barvni kliše, lesorez, tisk

bárvenost   -i ž ( ȃ )
1. lastnost barvnega; barvnost :   medla barvenost cvetov / barvenost govorice
2. zastar. barvitost :   vabeča barvenost velemesta

bárvica   -e ž ( ȃ )
nav. mn.  sredstvo za barvanje pri šolskem risanju:   škatlica vodenih, vodnih barvic ; tempera barvice ; čopič za barvice
 
etn.  barvice prodajati, ugibati  otroška igra, pri kateri se ugiba, katero barvo kdo predstavlja

barvílen   -lna -o prid. ( ȋ )
ki je za barvanje:   barvilna raztopina ; barvilne snovi / barvilna moč
 
bot.  barvilni brošč  rastlina z rdečim barvilom v koreniki, Rubia tinctorum ; barvilni skalovec  grmičast lišaj, iz katerega se pridobiva vijoličasto barvilo lakmus, Roccella tinctoria

barvílnica   -e ž ( ȋ )
izdelovalnica barvil:   delati v barvilnici
// zastar. barvarna :
♦ 
bot.  barvilnice  visoke trajnice z barvilnimi jagodami, Phytolaccaceae

barvílnik   -a m ( ȋ )
posoda za barvilo:

barvílo   -a s ( í )
1. snov, ki daje organizmu in njegovim delom barvo:   ljudje brez kožnega barvila ; krvno, lasno, žolčno barvilo / zeleno rastlinsko barvilo  klorofil
2. snov za barvanje:   barvilo za hrano, živila ; barvilo za lase, nohte ; barvila za tiskalnike ; barvila za tekstil, tkanine ; (umetna) barvila, konzervansi in arome
// ličilo :   barvilo za ustnice
3. kem.  organska snov za barvanje:   bazično barvilo ; naravna barvila / anilinsko barvilo
4. ličilo :   barvilo za ustnice

barvína   -e ž ( í )
barvilo :   rdeča krvna barvina / barvati z organskimi barvinami

barvít   -a -o prid. , barvítejši  ( ȋ )
1. poln, bogat barv:   barvito cvetje / barvita pokrajina
2. poln izrazitih, značilnih potez:   barvit jezik ; barvit opis / barvita skladba  zvočno bogata skladba

barvítost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost barvitega:   barvitost cvetja / barvitost Jurčičevega jezika ; barvitost pripovedi ; Pariz jo je prevzel s svojo barvitostjo / hvalijo barvitost njegove skladbe ; zvočna barvitost

barvljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da barvati:   lahko barvljiva snov

bárvnica   -e ž ( ȃ )
tisk.  naprava pri tiskalnem stroju za nanašanje barve na stavek:   produktivnost strojev se je povečala tudi zaradi izboljšanih barvnic
♦ 
biol.  celica z barvilom pri človeku ali živalih, ki lahko prilagaja barvo kože okolici

bárvnik   -a m ( ȃ )
šol.  barvni svinčnik:   v prvem razredu rišejo z barvniki
♦ 
tisk.  korito za barvo pri tiskalnem stroju

barvnokóžec   -žca m ( ọ̑ )
človek barvne kože:   belci in barvnokožci

barvnopôlt   -a -o  [ barwnopou̯t prid. ( ȏ ō )
ki je barvne polti:   barvnopolti narodi

bárvnost   -i ž ( ȃ )
1. lastnost barvnega:   neizrazita barvnost fasad / barvnost glasu
2. sposobnost za sprejemanje barve:   precejšnja barvnost volne

barvomér   -a m ( ẹ̑ )
teh.  priprava za merjenje intenzivnosti barv; kolorimeter

barvoslôvje   -a s ( ȏ )
nauk o barvah in tehniki barvanja:

barvotísk   -a m ( ȋ )
tisk. žarg.  barvni tisk:   reprodukcija v barvotisku
// tiskana barvna slika:   stene so našarjene s številnimi barvotiski

baržún   -a m ( ȗ )
knjiž.  tkanina s ščetkasto površino na eni strani; žamet :   prevleka iz rdečega baržuna ; mah je mehek kakor baržun / oblečena je v svilo in baržun

baržúnast   -a -o prid. ( ȗ )
knjiž. žametast :   baržunast telovnik ; baržunasta obleka, zavesa / baržunasti stoli
// ekspr.  podoben žametu:   baržunast mah ; njena baržunasta lica / baržunaste oči

baržúnov   -a -o  ( ȗ )
pridevnik od baržun:   baržunov lesk

bás   -a m ( ȃ )
1. najnižji moški glas:   peti bas / govoriti z basom ; debel, globok bas
// nav. mn. basist :   basi v zboru so prešibki ; filharmonija išče base
2. glasbilo z najnižjim glasom:   igrati bas, na bas
3. basovska tipka:   harmonika z osemdesetimi basi
♦ 
etn.  lončeni bas  ljudsko glasbilo v obliki glinastega lonca, ki ima čez odprtino napet svinjski mehur ; glasb.  generalni bas  basovski part, označen s številkami akordov, ki jih izvajalec improvizira na glasbilu s tipkami ; prvi bas  najvišji glas med basi

basáč   -a m ( á )
nekdaj  kdor nabija topove:   basač tretjega topa

basálnik   -a  [ basau̯nik m ( ȃ )
nekdaj  palica za nabijanje pušk ali topov:

básati   bášem  tudi  básam nedov. , tudi  basájte;  tudi  basála  ( á ȃ )
1. s silo polniti, tlačiti:   basati pipo / basati si jabolka v žepe
2. polniti orožje z naboji; nabijati :   basati puško / basati možnar
3. nar. gorenjsko  seliti se:   vrgli so me iz bajte, še danes moram basati
4. brezoseb., pog.  biti v stiski, zlasti glede na denar, čas:   ob koncu meseca ga vselej baše ; zdaj se obirate, potem vas bo pa basalo

básbáriton   -a m ( ȃ-ȃ )
glasb.  basovski glas z visoko lego:   samospev za basbariton in klavir

básbaritoníst   -a m ( ȃ-ȋ )
kdor poje basbariton:   gostiti odličnega basbaritonista ; solistični koncert basbaritonista

baseball   ipd. gl. bejzbol ipd.

básek   -ska m ( ȃ )
ekspr.  šibek, slaboten bas:   govoriti z mehkim baskom

baselski   -a -o  [ bázəlski prid. ( á )
nanašajoč se na Basel:   baselske znamenitosti
 
rel.  baselski koncil  koncil v Baslu od 1431 do 1448

básen 1   -sni ž ( ȃ )
lit.  poučna pripoved, v kateri nastopajo poosebljene živali ali stvari:   basni Krilova ; basen o lisici in grozdju

básen 2   -sna -o  ( ȃ )
s števnikom  pridevnik od bas 3:   80-basna harmonika

básenca   -e  [ basənca ž ( ȃ )
ekspr.  manjšalnica od basen:   poslušaj mojo basenco

básenski   -a -o  [ basənski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na basen:   basenska folklora

basic   -a  [ bêjzik m ( ȇ )
rač.  programski jezik za reševanje tehničnih, naravoslovnih problemov s preprostimi in majhnimi računalniškimi sistemi:   uporaba basica

basírati   -am nedov. ( ȋ pog.
1. peti bas:   v zboru je vneto basiral
2. ekspr.  govoriti z basom:   prehlajen je, zato tako basira

basíst   -a m ( ȋ )
kdor poje bas:   basist poje samospeve ; dirigent je razpostavil basiste in tenoriste
// kdor igra (na) bas:   orkester išče basista

basístka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki igra (na) bas:   basistka in pevka

basketball   -a  [ báskedbol m ( ȃ )
v angleškem in ameriškem okolju košarka :   igrati basketball

báskitára   in  bás kitára -e ž ( ȃ-ȃ )
električna kitara z navadno štirimi jeklenimi strunami, ki zveni oktavo nižje od klasične kitare:   igrati baskitaro ; skladatelj in virtuoz na električni baskitari

báskitaríst   in  bás kitaríst -a m ( ȃ-ȋ )
kdor igra na baskitaro:   novi album je predstavil njihov baskitarist ; pevec in baskitarist ansambla

básklarinét   -a m ( ȃ-ẹ̑ )
glasb.  glasbilo, ki zveni oktavo nižje od klarineta:   elegija za basklarinet in klavir

báskovka   -e ž ( ȃ )
okrogla mehka čepica, kakršno nosijo Baski:

báskovski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Baske:   baskovski jezik / baskovska čepica

báskovščina   -e ž ( ȃ )
baskovski jezik:   pesmi v baskovščini ; baskovščina in katalonščina

basmáti   -ja m ( ȃ )
dolgozrnati riž iz Indije in Pakistana z značilnim vonjem:   skodelica rjavega basmatija / riž basmati ; v prid. rabi:  basmati riž

básnik   -a m ( ȃ )
zastar. basnopisec

básniti   -im nedov. ( ȃ )
knjiž., zastar.  pripovedovati o nenavadnih stvareh, bajati:   kdo nam bo odslej basnil, kot si znal le ti?

basnopísec   -sca m ( ȋ )
pisec basni:   basnopisec Ezop

basnoslôvec   -vca m ( ȏ )
zastar.  kdor proučuje basni:   nova dognanja basnoslovcev
// knjiž. basnopisec :   basnoslovec Krilov

básov   -a -o prid. ( ȃ )
zastar. basovski :   mož z basovim glasom / basove strune

básovski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bas:   govoriti z basovskim glasom ; basovska partija skladbe / basovski instrumenti
 
glasb.  basovski ključ  znak na začetku črtovja, ki določa za izhodiščni ton mali f

basrelief   tudi  báreliéf -a  [ bárelijéf m ( ȃ-ẹ̑ )
um.  relief, pri katerem liki le malo izstopajo iz osnovne ploskve, ploski relief:   stene so okrašene z basreliefi

basreliefen   tudi  báreliéfen -fna -o  [ bárelijéfən prid. ( ȃ-ẹ̑ )
um.  upodobljen v basreliefu:   basreliefen profil

basso buffo   bassa buffa  [ báso búfo m ( ȃ, ȗ )
glasb.  basovski glas za komične vloge:   partitura za basso buffo / pooseb.  nastopa znameniti basso buffo

basso continuo   bassa continua  [ báso kontínuo m ( ȃ, ȋ )
glasb.  basovski part, označen s številkami akordov, ki jih izvajalec improvizira na glasbilu s tipkami:   orgle so izvajale basso continuo

básta   medm. ( ȃ )
pog. konec 1 , zadosti , dovolj :   nehaj že, basta ; ta bo moj – pa basta!

bastárd   -a m ( ȃ )
1. biol.  potomec staršev z različno dedno osnovo; križanec :   ta kanarček, pes je bastard / pren.  žanrski bastard
2. slabš.  nezakonski otrok, zlasti če so njegovi starši iz zelo različnih družbenih razredov:   v hiši svojega bogatega očeta se je počutil tujca in bastarda
// izrodek , izvržek :   rekli so, da je svinja in bastard ; aroganten bastard

bastárden   -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bastarde:   bastardna žival ; pren.  ta beseda je bastardna tvorba

bastardírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
biol.  medsebojno oploditi živali ali rastline, ki se razlikujejo vsaj v eni dedni lastnosti; križati :   bastardirati rž in pšenico ; bastardirati žrebca z oslico

bastárdka   -e ž ( ȃ )
biol.  potomka staršev z različno dedno osnovo; križanka 2 :

bastárdski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bastarde:   grof in njegov bastardski sin ; pren.  bastardska mešanica stilov

bastíja   -e ž ( ȋ )
srednjeveška trdnjava z visokimi stražnimi stolpi:   stražiti na bastiji / Bastija  ječa v Parizu, ki so jo revolucionarji zavzeli leta 1789
// utrdba sploh:

bastijón   tudi  bastión -a m ( ọ̑ )
voj.  izpostavljeni del trdnjavskega obzidja:   zunanji bastijon trdnjave

bastíjski   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od bastija:   bastijsko zidovje

bastonáda   -e ž ( ȃ )
nekdaj  kaznovanje s šibanjem po podplatih ali hrbtu:   strahovati z bastonado

basúlja   -e ž ( ú )
star.  svinja za pitanje:   tolsta basulja

bàš   člen. ( ȁ )
star.  poudarja trditev; prav , ravno :   baš to mi ugaja ; baš za naše kraje so se bili vroči boji ; baš narobe je res ; v dežju ni baš prijetno na pot / plačeval je, kakor se mu je baš zljubilo  pač / baš je šel mimo  pravkar, ravnokar

bašibozúk   -a m ( ȗ )
v fevdalni Turčiji  vojak neregularne vojske:   krdelo divjih bašibozukov

bášti   člen. ( ȃ )
zastar.  poudarja trditev; prav , ravno :   bašti tedaj ni mogel na semenj

bàt   in  bát báta m ( ȁ á; ȃ )
1. leseno orodje, podobno velikemu kladivu ali kiju:   tolkel je z batom po sekiri, dokler se grča ni razklala ; zabijati kole z batom
 
šport.  palica za igranje biljarda
2. strojn.  strojni del, ki se giblje v valju:   bat se hitro premika / dvostranski bat  ki je na obeh straneh v stiku z delovno snovjo ; enostranski bat  ki je samo na eni strani v stiku z delovno snovjo ; gib bata

báta   -e ž ( á )
pog. vata :   zamaši si ušesa z bato

batálja   -e ž ( á )
zastar. boj , bitka :   krvava batalja

bataljón   -a m ( ọ̑ )
1. vojaška enota iz več čet:   prva četa drugega bataljona / jurišni, tankovski bataljon ; kazenski bataljon na soški fronti ; bataljon za zveze / predsednik republike je pregledal častni bataljon
2. ekspr., z rodilnikom  velika množica:   cel bataljon otrok se podi po dvorišču

bataljónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na bataljon:   bataljonski komisar, štab / bataljonsko povelje

bátast   -a -o prid. ( ā )
podoben batu:   bataste noge

batáta   -e ž ( ȃ )
bot.  tropska rastlina z velikimi sladkimi gomolji, Ipomoea batatas:

bátec   -tca m ( ȃ )
batek :   lesen batec

bátek   -tka m ( ȃ )
manjšalnica od bat:   udariti z batkom

báten 1   -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bat 2:   batni kompresor, motor, stroj ; batna črpalka / batni obroči  tesnilni obroči v utorih na obodu bata

batén 2   -a -o prid. ( ẹ̑ )
pog.  ki je iz vate, vaten:   baten zamašek

bateríja   -e ž ( ȋ )
1. osnovna vojaška enota v topništvu:   sem pride protiletalska baterija, dvajset mož
// skupina topov:   baterija bruha, molči ; zdaj strelja naša baterija ; protiletalska baterija ; ogenj obalnih baterij
2. elektr.  zaporedno ali vzporedno vezani akumulatorski ali galvanski členi:   polniti baterijo ; prazna baterija ; magnetofon, radio na baterije / akumulatorska, galvanska, suha baterija
// električna žepna svetilka:   svetiti si z baterijo ; žepna baterija ; vložek za baterijo
3. teh.  več naprav skupaj, ki tvorijo funkcionalno celoto:   kuhinjska, mešalna baterija ; sanitarna baterija  celotna vodna in odtočna inštalacija v stanovanju
4. ekspr., z rodilnikom  velika množina:   na polici stoji cela baterija steklenic
♦ 
ped.  testna baterija  skupina psiholoških ali pedagoških testov, ki tvorijo celoto

bateríjec   -jca m ( ȋ )
zastar. topničar , artilerist :   kantina za baterijce

bateríjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na baterijo:
a) baterijski častnik ; baterijski ogenj ; baterijska enota
b) baterijski magnetofon, radijski sprejemnik ; baterijska svetilka ; baterijsko vžiganje

batìč   -íča  in  bátič -a m ( ȉ í; ȃ )
batek :   batič pri zavori

batík   in  bátik -a m ( ȋ; ȃ )
tekst.  tkanina z vzorci, potiskanimi s pomočjo voska:   halja iz batika ; v prid. rabi:  izdelati v batik tehniki

batiméter   -tra m ( ẹ̄ )
teh.  priprava za merjenje vodnih globin; globinomer

batimétrski   -a -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na batimeter:   batimetrska pomorska karta

bátina   -e ž ( ȃ )
1. nav. mn., ekspr.  močen udarec:   ali bodo padale batine! dobiti batine / obsodili so ga na trideset batin
2. star. palica :   zamahniti z grčavo batino

bátinanje   -a s ( ȃ )
glagolnik od batinati:   kaznovati z batinanjem / to je bilo batinanja!

bátinati   -am nedov. ( ȃ )
nekdaj  kaznovati z udarci palice:   javno so ga batinali / ekspr.  batinali so ga kakor psa  pretepali, tepli

batíranka   -e ž ( ȋ )
nekdaj  z vato podložena jopica ali krilo:   topla batiranka

batírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
pog. vatirati :   batirati plašč

báti se   bojím se nedov. , bój se bójte se; bál se  ( á í )
1. čutiti strah, biti v strahu:   ponoči in v gozdu se otrok boji ; nič se ne boj ; hudo, močno, zelo se bati ; na smrt se bojim ; preh.  bati se sovražnika ; boji se ga kot hudič križa, kot živega vraga  zelo / elipt.:  nič se bati!  pog.  nič bati!
// čutiti spoštljiv strah:   fant se boji samo očeta ; boga se bati ; celo šefa se ne boji
2. preh.  s strahom pričakovati kaj neprijetnega:   bati se kazni, smrti, toče, trpljenja / lakote se jim ni bati ; tako oblečen se ne bojim mraza
// ne želeti si, ne marati:   bati se odgovornosti, stroškov, zamere ; teh razgrajačev se vse boji / bojijo se njenega strupenega jezika
3. z nedoločnikom kot predmetom  ne imeti dovolj poguma; ant. upati si :   vsako stvar se boji začeti ; boji se jim zameriti ; bal se je zaplavati ; fantje so se bali (iti) k vojakom ; boji se (iti) domov / ta se boji deklet  se jih plašno izogiba
4. biti v skrbeh za koga ali za kaj:   starši se boje za otroke ; boji se za njegovo srečo, zdravje / bati se za imetje, zaslužek / ne boj se, vse bo dobro ; bal sem se, da me bodo napak razumeli ; boji se, kaj bo / Janez se boji, da bo brat umrl ; s pleonastično nikalnico  boji se, da bi mu brat ne umrl, da mu brat ne umre  boji se, da bi brat umrl
5. ekspr. domnevati , meniti 2 , misliti :   bojim se, da ni tako, kot mislite ; slišal se je krohot, da sem se bal, da bo sobo razneslo ; bojim se, da se motiš ; bojim se, da se ne motiš  da imaš prav ; ne boš mi ušel, ne boj se  nikar ne misli / bojim se, da vas motim
● 
ekspr.  ni se bal ne biriča ne hudiča  nikogar se ni bal; vse si je upal ; ekspr.  ali se ne bojiš boga  kako si upaš kaj takega storiti ; bati se lastne sence  bati se vsega brez razlogov, biti plašljiv ; pri tem delu se ga ne bojim  upam se meriti z njim ; preg.  kogar je kača pičila, se boji zvite vrvi prim. boječ

batisfêra   -e ž ( ȇ )
1. teh.  jeklena krogla za raziskovanje morskih globin:   okrogla okenca batisfere
2. geogr.  območje morskih globin:   rastlinstvo in živalstvo batisfere

batiskáf   -a m ( ȃ )
teh.  podmornici podobna naprava za raziskovanje večjih morskih globin:   batiskaf se spušča v globino

batíst   -a m ( ȋ )
fina lanena ali bombažna tkanina:   bel, rožnat batist ; robec iz dragega batista / v batist oblečena
 
med.  Billrothov batist  impregnirana bombažna tkanina

batístast   -a -o prid. ( ȋ )
zastar. batisten :   batistasto perilo

batísten   -tna -o prid. ( ȋ )
ki je iz batista:   batisten robček ; batistna obleka ; tanka batistna srajca

batístov   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od batist:   batistov robček

bátjuška   -e m ( ȃ )
spoštljivo, v ruskem okolju oče , očka 1 batjuška car ; pren., ljubk.  O batjuška [Murn], zakaj si šel od nas?  (O. Župančič)

batler   gl. butler

bátnica   -e ž ( ȃ )
strojn.  drog, ki veže bat s križnikom ali bate med seboj:

bátnik   -a m ( ȃ )
strojn. batnica

batolít   -a m ( ȋ )
petr.  velika gmota globočnine:

batométer   -tra m ( ẹ̄ )
teh.  priprava za merjenje vodnih globin; globinomer

báv   medm. ( ȃ )
izraža prestrašitev koga:   bav bav, ga je ustrašila skozi okno

bavárski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Bavarce ali Bavarsko:   bavarski knez ; bavarsko pivo

bavbáv   -a m ( ā )
otr.  namišljeno bitje, ki vzbuja strah:   če ne boš priden, te bo vzel bavbav ; mati straši otroke z bavbavom ; strašen bavbav / ekspr.  rak ni več bavbav

bávh   -a m ( ȃ )
nar. koroško  belkast vol:

bávha   -e ž ( ȃ )
nar. koroško  belkasta krava:

báviti se   -im se nedov. ( á ȃ )
ukvarjati se:   baviti se z lovom, s politiko ; baviti se z mladino ; bavi se z mislijo, da bi odšel ; resno se baviti s finančnimi vprašanji / baviti se z italijanščino  študirati italijanščino , s prevajanjem  prevajati

bávkati   -am nedov. ( ȃ )
lov.  na kratko se oglašati:   v dolini bavka preplašen srnjak ; lisjak bavka

bávša   -e ž ( ȃ )
nar.  belkasta krava:   Bavša je dvignila rep in nerodno zaritala po vrtu  (C. Kosmač)

bávta   in  bálta -e  [ bau̯ta ž ( ȃ )
težka gozdna sekira za tesanje:   zamahniti z ostro bavto

bávtara   -e ž ( á )
1. manjša, preprosta loputna vrata:   odpreti bavtaro nad svinjskim koritom ; strešna bavtara
2. kos blaga pri kratkih moških hlačah, ki se spredaj odpenja:   zapeti bavtaro ; hlače na bavtaro

bávtarica   -e ž ( á )
manjšalnica od bavtara:   imel je odpeto bavtarico

báza 1   -e ž ( ā )
1. osnova , podlaga :   materialna baza družbe / izkoristiti domačo surovinsko bazo ; energetska baza težke industrije ; publ.:  postaviti organizacijo na množično bazo ; vse to so izvedli na prostovoljni bazi
// bistvena sestavina:   lak na acetonski bazi
// na kar se kdo opira, zanaša:   močna, široka, zvesta volilna baza
2. kraj, kjer se zbirajo in oskrbujejo zlasti vojaške sile za operacije, oporišče:   čete se vračajo v svoje baze ; letalska, pomorska, vojaška baza / partizanska baza ; baza 20  med narodnoosvobodilnim bojem  sedež centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije in izvršnega odbora Osvobodilne fronte v Kočevskem Rogu / alpinistična odprava si je uredila bazo ; baza za raketne izstrelke
// kraj, ki služi podpori, oskrbi, izvajanju česa sploh:   avtocestna, vzdrževalna baza ; logistična, tehnična baza ; stalna, tradicionalna baza / učne baze za izpopolnjevanje, prakso (bodočih) zdravnikov
3. zbirka urejenih podatkov, zlasti digitalnih:   shraniti, vnesti, vpisati v bazo ; bibliografska, informacijska, relacijska baza ; vpogled v bazo ; osnovno, zahtevno delo z bazami / obsežna podatkovna baza ; elektronska, računalniška, virtualna baza
♦ 
agr.  krmna baza  vsa razpoložljiva krma ; anat.  baza  spodnji, širši del kakega organa ; geogr.  erozijska baza  nivo, do katerega more reka poglabljati strugo ; grad.  asfaltna baza ; jezikosl.  artikulacijska baza  od ustroja govorilnih organov, dihalne tehnike in tempa govora odvisne osnovne značilnosti v izgovoru glasov ; um.  baza stebra  podstavek, podnožje

báza 2   -e ž ( ā )
kem.  snov, ki tvori s kislinami soli, v vodni raztopini pa hidroksilne ione:   dušikove baze ; močne, šibke baze

bazálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na baza 1 ; osnoven , temeljen :   bazalna plast
 
bot.  bazalna celica  celica, s katero so nekatere alge pritrjene na podlago ; geol.  bazalni konglomerat ; med.  bazalni metabolizem

bazált   -a m ( ȃ )
petr.  temno rjava ali črna steklasta predornina:   skladi črnega bazalta ; tlak iz bazalta

bazálten   -tna -o prid. ( ȃ )
ki je iz bazalta:   bazaltni stebri ; bazaltna skala

bazáltov   -a -o prid. ( ȃ )
zastar. bazalten :   bazaltova barva

bazár   -ja m ( ȃ )
1. v orientalskem okolju  tržni prostor:   prodajati na bazarju ; množica vrvi po bazarju ; bučen, pisan bazar ; carigrajski bazar ; pokriti bazar
2. trgovina z raznovrstnimi drobnimi, cenenimi predmeti:   kupiti igračo v bazarju
3. prireditev, na kateri se prodajajo raznovrstni (podarjeni) izdelki, zlasti ročni, navadno v dobrodelne namene:   ženski klub je priredil bazar ; božični, novoletni bazar ; darilni bazar ; stojnice na bazarju / dobrodelni bazar
// prireditev, na kateri se predstavljajo novosti, novi izdelki na določenem področju:   diabetični, knjižni bazar ; modni bazar

bazárski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bazar:   bazarski vrvež / bazarsko blago

bázedov   -a m ( ȃ )
med.  bolezen zaradi čezmernega delovanja žleze ščitnice:   imeti bazedov

bázedovka   -e ž ( ȃ )
med.  bolezen zaradi čezmernega delovanja žleze ščitnice:   zdravilo za bazedovko

bazén 1   -a m ( ẹ̑ )
1. obzidan prostor za vodo:   kopati se v bazenu ; betoniran bazen ; plavalni, zimski bazen ; bazen s termalno vodo / akumulacijski bazen hidroelektrarne / masažni bazen  manjši bazen z masažnimi šobami, navadno s toplejšo vodo
 
šport.  olimpijski bazen  dolg 50 metrov
2. s prilastkom  ozemlje okoli kakega središča; območje :   gospodarska vloga Maribora in mariborskega bazena ; podonavski, zasavski bazen ; države sredozemskega bazena / krimski rekreacijski bazen
// okoliš z naravnimi bogastvi:   gozdarsko-lesni bazen ; premogovni, surovinski bazen

bázen 2   -zna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na baza 1 :   bazno taborišče odprave / bazni aerodrom

bázen 3   -zna -o  ( ȃ )
pridevnik od baza 2 :   bazni del spojine

bazénček   -čka m ( ẹ̑ )
manjšalnica od bazen:   otroško igrišče z bazenčkom

bazénski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na bazen:   čistiti bazensko dno / bazenski zdravstveni center

bázičen 1   -čna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na baza 1 :   bazična industrija ; bazične investicije ; bazična znanost
 
jezikosl.  bazični slovar  slovar, ki vsebuje najpogostejše besede

bázičen 2   -čna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na baza 2 :   bazična reakcija ; bazično barvilo

bázičnost   -i ž ( ā )
kem.  lastnost baz 2 :   stopnja bazičnosti / povečati bazičnost tal

bazídij   -a m ( í )
nav. mn., bot.  celica gliv, ki nosi na vrhu trose; trosni podstavek

baziláren   -rna -o prid. ( ȃ )
anat.  nanašajoč se na bazo lobanje, spodnji:   bazilarna dolžina

bazilêj   -a m ( ȇ )
v bizantinski državi vladar , cesar :   mogočni bazilej

bazilijánec   -nca m ( ȃ )
rel.  menih reda sv. Bazilija:   samostan bazilijancev

bazilijánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bazilijance:   bazilijanska opatija

bazílika 1   -e ž ( í )
1. arhit.  starokrščanska cerkvena stavba z visoko srednjo ladjo in nižjima stranskima:   značilni tloris bazilike
// rel.  imenitnejša cerkev s posebnimi častnimi pravicami:   bazilika sv. Petra
2. pri starih Grkih in Rimljanih  veliko tržno in sodno poslopje:

bazílika 2   -e ž ( ī )
bot.  prijetno dišeča vrtna ali lončna rastlina, Ocymum basilicum:   vonj rožmarina in bazilike

bazilikálen   -lna -o prid. ( ȃ )
arhit.  ki je v slogu bazilike:   bazilikalna stavba ; bazilikalni tloris / bazilikalna okna

bazilísa   -e ž ( ȋ )
v bizantinski državi  vladarjeva žena, cesarica:   bazilej in bazilisa

bazilísk   -a m ( ȋ )
1. v orientalski mitologiji  kači podobno bitje, ki ubija s pogledom:   glava z očmi baziliska ; gleda kot bazilisk
2. zool.  tropski kuščar, ki živi v Srednji Ameriki, Basiliscus:   bal se je gadov, baziliskov in druge golazni
3. v srednjem veku  velik top:   za napad niso imeli niti dovolj vojaštva niti baziliskov

bazilískov   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od bazilisk:   baziliskov pogled

bazírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
imeti kaj za osnovo, izhodišče, temeljiti:   eksperiment bazira na opazovanju ; industrija je bazirala na domači kmetijski proizvodnji ; mir mora bazirati na spoštovanju človekovih pravic ; preh., publ.  svoj družbeni položaj bazirajo na delu

bazofílen   -lna -o prid. ( ȋ )
bot.  ki raste na apnenčastih tleh:   bazofilna rastlina
 
kem.  ki se obarva z bazičnimi barvili

bazúka   -e ž ( ȗ )
voj.  ročno protioklopno orožje z izstrelki na raketni pogon:   uničiti tank z bazuko

báža   -e ž ( á )
nav. rod. ed., slabš. vrsta , sorta :   sin je čisto druge baže kot oče ; niso take baže ljudje, da bi goljufali ; to je značilno za človeka njegove baže / tam prodajajo blago vsake baže
 
star.  knjige vsake bire in baže  različne vrednosti, navadno slabše vrste

bažíljka   -e ž ( ȋ )
bot.  prijetno dišeča vrtna ali lončna rastlina, Ocymum basilicum:   na vrtu je dišalo po bažiljki

bdeti   ipd. gl. bedeti ipd.

  medm. ( ȇ )
posnema glas ovc:   ovca dela be, bee

beagle   -a  [ bígəl m ( í )
lovski pes gonič, ki ga uporabljajo zlasti za lov na zajce, prepelice, angleški brak:   križanec med mopsom in beaglom ; organizirana vzreja psov pasme beagle

beat   -a  [ bít m ( ȋ )
1. stil moderne zabavne glasbe, ki se izvaja s petjem in električnimi kitarami:   v beatu je našla mladina svojo glasbo ; sodobni elektronski, plesni beat ; beat in rock
// skladba v takem stilu:   močni, udarni beati
2. zlasti v 60. letih 20. stoletja  način življenja mlajše generacije, ki se kaže v nepodrejanju veljavnim družbenim normam in v sproščenem uživanju:   mladi se navdušujejo za beat ; v prid. rabi:  beat ansambel, orkester ; beat ritmi ; beat generacija ; beat glasba

beatelski   in  beatleški -a -o  [ bítəlski; bítləški prid. ( ȋ )
nanašajoč se na beatlese:   beatelska druščina / beatelska frizura

beatifikácija   -e ž ( á )
rel.  proglasitev za blaženega:   predlagati beatifikacijo škofa Baraga

beatles   in  beatle -a  [ bítəls; bítəl m ( ȋ; ī )
nav. slabš.  mlad fant z dolgimi lasmi, ki se vpadljivo oblači in vede:   v orkestru so sami beatlesi ; zakaj si tak beatles?  v prid. rabi:  ima beatles frizuro

beatlomanija   -e  [ bitlomaníja ž ( ȋ )
nav. ekspr.  pretirano navdušenje za britansko glasbeno skupino The Beatles:   leta 1964 je izbruhnila prava beatlomanija

beatnik   in  bítnik -a  [ bítnik m ( ȋ )
pripadnik mlajše generacije, katerega način življenja se kaže v nepodrejanju veljavnim družbenim normam in v sproščenem uživanju:   ameriški beatniki ; literatura beatnikov

beatniški   in  bítniški -a -o  [ bítniški prid. ( ȋ )
nanašajoč se na beatnike:   beatniške ideje / beatniški lokal

beaufort   -a  [ bofór m ( ọ̑ )
meteor.  enota za določanje jakosti vetra po pojavih v naravi, katere povzroča:   veter piha z jakostjo dveh beaufortov

Beaufortov   -a -o  [ bofórov- prid. ( ọ̑ )
meteor., v zvezi Beaufortova lestvica   razvrstitev jakosti vetra v dvanajst stopenj po pojavih v naravi, katere povzroča:

beaujolais   -a  [ božolé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
rdeče vino iz francoske pokrajine Beaujolais:   sveži beaujolais sadnega okusa

béba 1   -e ž ( ẹ̑ )
zastar. deklica , punčka

bêba 2   tudi  béba -e ž ( é; ẹ́ )
1. zastar. bedak :   bebe ste, če verjamete
2. ekspr.  neodločen, omahljiv človek:   ne bodi taka beba!

bêbast   tudi  bébast -a -o prid. ( é; ẹ́ )
1. bedast :   kako si bebast ; bebasta načela / ti butica bebasta!
2. nekdaj  duševno nerazvit, slaboumen:   rodila je bebastega otroka / bebast obraz, smeh

bêbav   tudi  bébav -a -o prid. ( é; ẹ́ )
bebast :   otrok se je rodil bebav / bebavo zijalo

bêbavost   tudi  bébavost -i ž ( é; ẹ́ )
1. ekspr. omejenost , nespametnost , neumnost :   zmagoslavje bebavosti ; prikrivanje praznosti in bebavosti besedila
2. nekdaj  duševna nerazvitost, slaboumnost:   izraz bebavosti na obrazu
 
med., nekdaj  starostna bebavost

bêbček   tudi  bébček -čka m ( é; ẹ̄ )
manjšalnica od bebec:   dati bebčku miloščino / ekspr.  imeli so ga za bebčka

bêbčevski   tudi  bébčevski -a -o prid. ( é; ẹ̄ )
nanašajoč se na bebce:   ni razumela njegovega bebčevskega momljanja / ne bom prenašal tvojega bebčevskega obnašanja

bêbec   tudi  bébec -bca m ( é; ẹ̄ )
1. slabš.  omejen, neumen človek:   s tem bebcem ne maram več imeti opravka ; ti bebec!
2. nekdaj  duševno nerazvit, slaboumen človek:   bebec je buljil predse s praznimi očmi ; otrok je bebec od rojstva
● 
ekspr.  ne delaj se bebca  ne kaži se neumnega, ne pretvarjaj se ; ekspr.  imeti koga za bebca  norčevati se iz koga

bebibif   gl. baby beef

bébica   -e ž ( ẹ̑ )
ljubk. punčka , otročiček :   desetmesečna bebica

bêbka   tudi  bébka -e ž ( ē; ẹ̄ )
nekdaj  duševno nerazvita, slaboumna ženska:

bebljánje   -a  [ bəbljanje in bebljanje s ( ȃ )
glagolnik od bebljati:   bebljanje otrok

bebljáti   -ám  [ bəbljati in bebljati nedov. ( á ȃ )
1. nerazločno govoriti:   pijanec beblja s težkim jezikom
// poskušati govoriti, nepopolno izgovarjati:   mala beblja
2. slabš. govoriti , pripovedovati :   neprestano beblja neumnosti

bebljàv   -áva -o  [ bəbljav- in bebljav- prid. ( ȁ á )
ki (rad) beblja:   bebljav otrok

bebljávec   -vca  [ bəbljavəc in bebljavəc m ( ȃ )
kdor beblja:

bebop   -a  [ bíbop m ( ȋ )
stil v jazzu po drugi svetovni vojni, za katerega so značilne drzne harmonske disonance in močno poudarjen ritem v osemosminskem taktu:   igrajo v slogu bebopa ; zvezdniki bebopa

béc   -a m ( ẹ̑ )
zastar. ficek , božjak :   nimam niti beca
 
num.  beneški novec za pol solda

becáti   -ám  [ bəcati nedov. ( á ȃ )
nar. brcati :   kočijaž je becal konje ; becal ga je z nogo pod mizo

becírk   -a m ( ȋ nižje pog.
mestna četrt, okoliš:   priženil se je v naš becirk

beckáti   -ám  [ bəckati nedov. ( á ȃ )
star. drezati , bezati :   kar naprej becka v pipo

becquerel   in  bekerél -a  [ bekerél m ( ẹ̑ )
fiz.  enota za merjenje radioaktivnosti:   kilogram hrane ne sme imeti več kot šeststo becquerelov (Bq)

bèč   -à  in  -a  [ bəč m ( ə̏ ȁ, ə̀ )
nar. zahodno sod 1 :

bečáti   -ím nedov. , béči  in  bêči; béčal  in  bêčal  ( á í )
1. lov.  odsekano se oglašati, rukati:   jelen, srnjak beči
2. star. beketati :   ovce bečijo

bèček   -čka  in  bečèk -čkà  [ bəčək m ( ə̄; ə̏ ȁ )
manjšalnica od beč:   beček piva

bečkà   -è  tudi  bèčka -e  [ bəčka ž ( ȁ ȅ; ə̏ )
star. kad , čeber :   bečka za zelje

bečvà   -è  tudi  bèčva -e  [ bəčva ž ( ȁ ȅ; ə̏ )
1. arhit.  polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo; banja :   veža, obokana z bečvo
2. star. sod 1 :

bèčvast   -a -o  [ bəčvast prid. ( ə̏ )
arhit. banjast :   bečvasti obok

béda   -e ž ( ẹ́ )
velika materialna ali duhovna stiska:   vojske so pahnile prebivalstvo v največjo bedo ; živeti v bedi ; bil je prava podoba bede in zapuščenosti / knjiž.  izjokal je vso bedo svojega srca

bedáček   -čka m ( á )
1. ljubk.  manjšalnica od bedak:   ne joči, bedaček moj mali!
2. bebček :   norčevali so se iz vaškega bedačka

bedáčiti   -im nedov. ( á ȃ )
knjiž.  neumno govoriti:   kaj bedačiš

bedák   -a m ( á )
ekspr.  omejen, neumen človek:   ne verjamem, saj nisem bedak / kot psovka  molči, bedak
 
ekspr.  ne bom ti za bedaka  ne pustim, da bi se norčeval iz mene; ne pustim, da bi me goljufal ; ekspr.  imeti koga za bedaka  norčevati se iz koga

bedákinja   -e ž ( á )
ekspr.  omejena, neumna ženska:

bedákovič   -a m ( á )
nav. iron. bedak

bedánec   -nca m ( á )
nar. gorenjsko, po ljudskem verovanju  moškemu podobno kosmato bitje, ki prebiva v gozdu; divji mož :   strašen bedanec

bedaríja   -e ž ( ȋ )
ekspr.  neumno govorjenje ali ravnanje:   govoriti, kvasiti, počenjati bedarije ; to je velika bedarija

bêdast   -a -o prid. ( é ekspr.
1. omejen , nespameten , neumen :   ti si bedast ; ne delaj se bedastega ; bedaste čenče
2. zoprn , neprijeten :   da je le ta bedasti dan za menoj ; bedasto vreme

bedastôča   tudi  bedastóča -e ž ( ó; ọ́ )
star. bedarija :   pripovedovati bedastoče ; ne briga se za take bedastoče

bedáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na bedake:   bedaško govorjenje

bedáštvo   -a s ( ȃ )
ekspr.  lastnost bedastega človeka:   njegovo bedaštvo je vedno bolj očitno

bedéčnost   -i  [ bədečnost ž ( ẹ́ )
zastar.  budno stanje; budnost

bédeker   -ja m ( ẹ̑ )
turistični priročnik, vodič:   znamenitosti Pariza si je ogledoval z bedekerjem v roki

béden   -dna -o prid. , bédnejši  ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki je v veliki materialni ali duhovni stiski:   bedno ljudstvo / bedno življenje
// ekspr.  po materialni vrednosti nezadosten:   prebijati se z bedno plačo
// ekspr.  usmiljenja, pomilovanja vreden:   bedna žival je komaj še stala od utrujenosti / delil je z jetniki bedno usodo
2. ekspr.  zaničevanja vreden:   bedna kreatura / bedni izgovori ; to je bedna laž
3. pog. slab , zanič :   beden film, komad / beden komentator

bedénec   in  bedênec -nca m ( ẹ́; é )
zastar. izpuščaj , mozolj :   bedenec na nosu

bedeníca   -e ž ( í )
nar. narcisa :   gmajna, posuta z dehtečimi bedenicami

bedènj   -dnjà  tudi  bèdenj -dnja  [ bədənj m ( ə̏ ȁ; ə̀ )
nar. kad , čeber :   stresati grozdje v bedenj

bedênje   tudi  bdênje -a  [ prva oblika bədenje s ( é )
glagolnik od bedeti; ant. spanje :   nočno bedenje ; od bedenja rdeče oči

bedénji   -a -e  [ bədenji prid. ( ẹ́ )
star.  nanašajoč se na dan pred praznikom:   bedenji dan

bedénka   -e ž ( ẹ́ )
nar. narcisa

bedéti   -ím  tudi  bdéti -ím  [ prva oblika bədeti nedov. , bedì  tudi  bdì  ( ẹ́ í )
1. biti buden; ant. spati :   bedeti vso noč ; bedeti pri bolniku, pri mrliču ; pren.  lučka bedi dolgo v noč
 
ekspr.  ali bedim ali sanjam?  ali je mogoče, da je to res
2. knjiž.  posvečati čemu vso skrb:   starši bedijo nad otroki ; učitelji bedijo nad vedenjem učencev

bedljív   -a -o  [ bədljiv- prid. ( ī í )
zastar.  ki ima rahlo spanje:   bedljiv bolnik / bedljivo spanje

bédnež   -a m ( ẹ̑ )
knjiž., ekspr.  kdor je v veliki materialni ali duhovni stiski, nesrečnež:   onemogle bedneže je pobirala lakota

bédnica   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž., ekspr.  ženska, ki je v veliki materialni ali duhovni stiski, nesrečnica:   zapuščena bednica

bédnik   -a m ( ẹ̑ )
1. knjiž., ekspr.  kdor je v veliki materialni ali duhovni stiski, nesrečnik:   bedniki v taborišču so bili popolnoma sestradani ; otroci brezposelnih bednikov ; na smrt obsojeni bednik
2. pog., slabš.  kdor je nesposoben, slab, zanič:   kakšni bedniki! ; navaden, totalen bednik / izkoriščevalski bedniki

bednjár   -ja  [ bədnjar m ( á )
nar.  izdelovalec kadi, čebrov:

bédnost   -i ž ( ẹ́ )
značilnost bednega:   bednost zaslužka / bednost takih izgovorov / spregledal je njegovo moralno bednost
// beda :   pogreznil se je v brezmejno bednost

bédnosten   -tna -o prid. ( ẹ́ )
v zvezi s sklad, fond , v stari Jugoslaviji  namenjen omiljenju socialne stiske:   bednostni sklad

bedràt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima debela stegna:   Bila je srednje velika baba, krepka, bedrata in prsata  (Prežihov)

bêdrce   -a s ( ē )
manjšalnica od bedro:   mastiti se s kurjim bedrcem / ekspr.  poglej ta čedna bedrca

bedrénec   -nca m ( ẹ̄ )
bot. janež

bedrésce   -a s ( ẹ̑ )
šalj. bedrce :   speči gosje bedresce

bêdrn   -a -o prid. ( ē )
nanašajoč se na bedro:   bedrno meso
 
anat.  bedrni živec ; bedrna kost  stegnenica

bêdrnat   -a -o  in  bedrnàt -áta -o prid. ( ē; ȁ ā )
ki ima debela stegna:   bedrnato dekle

bêdrnica   -e ž ( ȇ )
anat.  kost v stegnu; stegnenica :   zlomiti si bedrnico

bêdro   -a  stil.  -ésa s ( é, ẹ̑ )
noga nad kolenom; stegno :   smejal se je in se tolkel po bedrih / obirati kurje bedro
// nav. mn., pog., šalj. noga :   hlače mu kar opletajo po suhih bedresih

beduín   -a m ( ȋ )
arabski nomad v severni Afriki:   puščavski beduini

beduínka   -e ž ( ȋ )
arabska nomadka v severni Afriki:   lepa beduinka

beduínski   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od beduin:   beduinski konj

bêdž   -a m ( ȇ pog.
majhen, ploščat predmet s podobo, simbolom ali napisom, ki se navadno pripne na obleko; priponka :   študenti, ki so se udeležili demonstracij, so dobili bedž ; bedži in nalepke

beefsteak   gl. biftek

beemvé   -êja m ( ẹ̑ ȇ )
pog.  avtomobil ali motorno kolo nemške tovarne BMW:   peljati se z beemvejem

bég 1   -a m ( ẹ̑ )
1. hitro umikanje iz strahu, pred nevarnostjo:   pognati se, spustiti se v beg ; zapoditi sovražnika v beg ; divji, paničen beg ; beg v gozdove ; pren.  beg pred samim seboj
// rešitev iz neugodnih razmer:   beg iz zapora ; knjiž.  beg iz stvarnosti, od življenja
 
publ.  zločinec je na begu  ga še niso prijeli
2. knjiž.  hitro časovno odmikanje:   beg časa, let / beg valov
♦ 
astron.  beg osvetij  medsebojno oddaljevanje osvetij ; ekon.  beg z dežele  odseljevanje ljudi v mesta

bég 2   -a m ( ẹ̑ )
zlasti v fevdalni Turčiji  višji civilni ali vojaški oblastnik:   muslimanski begi so si razdelili zemljo ; okruten beg / kot zapostavljeni pristavek k imenu ugledne vojaške ali civilne osebe  Skender beg

begálnica   -e ž ( ȃ )
čeb.  priprava, ki omogoča čebelam odlet iz panja, vrnitve pa ne:

begánica   -e  [ tudi bəganica ž ( ȃ )
nar. gorenjsko  snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo; butara :   vitke in visoke beganice

béganje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od begati:   beganje po mestu ; mrzlično beganje v uradih / beganje kupcev z reklamo

bégati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. nemirno hoditi sem in tja:   žival bega po kletki ; begati po gozdu, po sobi ; begati sem ter tja / sence begajo po stenah / njegov pogled bega naokrog ; begati z očmi ; pren.  misli begajo od spomina do spomina
2. knjiž.  biti v zmoti, v nejasnosti:   človek pogosto bega in blodi
3. preh.  spravljati v zmedenost, v zmoto:   to ljudi moti in bega ; čudne sanje ga begajo ; dekle mu bega misli ; ne begaj ga z vražami

bégav   -a -o  in  begàv -áva -o prid. ( ẹ́; ȁ á )
knjiž. nemiren , begajoč :   begave oči

bégavček   -čka m ( ẹ̄ )
begavec :   ukvarjati se s problematiko begavčkov

bégavec   -vca m ( ẹ̄ )
otrok, mladostnik, ki večkrat pobegne od doma ali iz vzgojnega zavoda:   ta gojenec je izrazit begavec ; begavca so kmalu vrnili staršem

bégavost   in  begávost -i ž ( ẹ́; á )
stanje begavega človeka:   na njegovo nenehno begavost in nemir so vplivali pretresljivi dogodki iz otroštva

bégica   -e ž ( ẹ̑ )
v fevdalni Turčiji begovica

begína   -e ž ( ȋ )
v Belgiji in v Holandiji  članica ženskim redovnim družbam podobne skupnosti:

bégniti   -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar. švigniti , šiniti :   urne noge so begnile mimo / pogled mu je begnil po ljudeh ; pren.  misli so begnile v domači kraj

bégoma   prisl. ( ẹ̑ )
v begu, z bežanjem:   begoma se umikati

begónija   -e ž ( ọ́ )
vrtna ali sobna rastlina z velikimi listi in raznobarvnimi cveti:   cvetoča begonija
 
vrtn.  gomoljasta, kraljevska begonija

begosúmen   -mna -o prid. ( ú ȗ )
pravn.  osumljen želje po begu:   begosumen obdolženec

begosúmje   -a s ( ȗ )
sum na namero po begu,  pravn. begosumnost :   preiskovalni sodnik je zanj po zaslišanju odredil pripor zaradi begosumja

begosúmnost   -i ž ( ú pravn.
sum na namero po begu:   sklep o izreku pripora zaradi begosumnosti

begôten   -tna -o prid. ( ó pesn.
1. kratkotrajen , bežen :   begoten pogled, privid, trenutek ; begotna misel / komaj zaznaven, begoten smehljaj
2. ki se hitro časovno odmika:   begotno življenje ; tek begotnih let
// ki se hitro premika:   begotna senca se lovi po ulici

bégovica   -e ž ( ẹ̑ )
v fevdalni Turčiji  begova žena:   beg in begovica

bégovski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na bege:   begovska zemlja / begovsko življenje

begún   -a m ( ȗ )
star.  kdor (z)beži pred nevarnostjo ali neprijetnostjo; begunec :   beguni pred Turki / loviti vojaške begune  dezerterje

begúnček   -čka m ( ȗ )
manjšalnica od begunec:   nabiralna akcija za alžirske begunčke

begúnec   -nca m ( ȗ )
kdor (z)beži pred nevarnostjo ali neprijetnostjo:   pognali so se za beguncem ; goriški begunci v prvi svetovni vojni / vojaški begunec  dezerter
// kdor se izseli v tujino iz političnih vzrokov; emigrant :   politični begunec je zaprosil za azil

begúnka   -e ž ( ȗ )
ženska, ki (z)beži pred nevarnostjo ali neprijetnostjo:   bosanska, kosovska begunka ; v Ljubljani je kot begunka dočakala konec vojne / status begunke
// ženska, ki se izseli v tujino iz političnih vzrokov; emigrantka :   kot begunka je pobegnila pred komunistično oblastjo

begúnski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na begunce:   begunsko taborišče / begunska vlada  vlada, ki zaradi okupacije ali izgube oblasti v državi deluje v tujini

begúnstvo   -a s ( ȗ )
begunsko življenje:   skusiti bridkost begunstva / živeti v begunstvu  v emigraciji / vojaško begunstvo  dezerterstvo

behaviorist   -a  [ biheu̯joríst m ( ȋ )
pristaš behaviorizma:   klasični, radikalni behavioristi

behaviorizem   -zma  [ biheu̯jorízəm m ( ī )
psih.  ameriška psihološka smer, ki proučuje človeka iz njegovega obnašanja in ravnanja:   pristaš behaviorizma

beige   gl. bež

bêj   -a m ( ȇ )
1. zlasti v fevdalni Turčiji  višji civilni ali vojaški oblastnik; beg 2 turški beji
2. nekdaj  vladar Tunisa:

bêjba   -e ž ( ȇ pog.
mlada ženska, dekle:   seksi bejba in blond tip snemata nov videospot ; dobra, huda bejba / najti bejbo svojih sanj

bêjevec   -vca m ( ē )
pog.  učenec iz b oddelka, razreda:

bêjzbol   in  baseball -a  [ bêjzbol m ( ȇ )
ameriška igra, pri kateri udarjajo žogo z lesenim kijem:   igrati bejzbol ; v prid. rabi:  bejzbol tekma

bejzbolíst   in  baseballist -a  [ bejzbolíst m ( ȋ )
športnik, ki se ukvarja z bejzbolom:   poraz naših bejzbolistov

bêjzbolski   in  baseballski -a -o  [ bêjzbolski prid. ( ȇ )
nanašajoč se na bejzbol:   bejzbolski kij ; bejzbolska čepica, palica ; bejzbolska liga ; bejzbolska tekma ; bejzbolsko moštvo

bék   -a m ( ẹ̑ )
šport. žarg.  obrambni igralec pri nekaterih igrah z žogo; branilec :   sodnik je izključil levega beka

béka   -e ž ( ẹ́ )
grm ali drevo z dolgimi, šibastimi vejami:   zasadili so beke ob vodi
// šiba tega grma ali drevesa:   vezati trte z beko ; iz bek spletena košara

bekasína   -e ž ( ȋ )
zool.  močvirska ptica z meketajočim glasom v času parjenja; kozica 2 jata preplašenih bekasin

békati   -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
beketati :   ovca beka

békend   in  backhand -a  [ druga oblika békend- tudi bêkhend- m ( ẹ̑; ȇ )
šport.  udarec pri (namiznem) tenisu ipd. s hrbtom roke proti nasprotniku:   močen bekend / udarja enako dobro bekend kot forhend ; v prid. rabi:  bekend udarec

bekerel   gl. becquerel

bekèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
beketanje :   beket jagnjet

beketánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od beketati:   preplašeno beketanje drobnice

beketáti   -ám  in  -éčem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
oglašati se z glasom be:   jagnje otožno beketa ; lačne ovce beketajo v staji

beketàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ki beketa:   beketave ovce

békica   -e ž ( ẹ̑ )
bot.  travi podobna rastlina, ki raste po gozdovih ali travnikih, Luzula:   gozdna, poljska bekica

bekón   -a m ( ọ̑ )
agr.  prašič mesnate pasme za pitanje:   zaklati bekona ; pitanje, vzreja bekonov
// ed.  meso takega prašiča:   prodali so tisoč ton kvalitetnega bekona

bekónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na bekone:   bekonski tip prašiča ; bekonska farma / bekonski gnoj uporabljajo pri gojenju žlahtnih kukmakov

békov   -a -o  ( ẹ́ )
pridevnik od beka:   bekova šiba

békovje   -a s ( ẹ́ )
bekovo šibje:   naročaj bekovja / bekovje okoli jezera  bekova drevesa, beke

bél 1   -a m ( ẹ̑ )
fiz.  enota za merjenje jakosti zvoka ali glasnosti:

bél 2   -í  [ beu̯ ž ( ẹ̑ )
1. les.  svetlejši les na obodu debla; beljava :   bel je že preperela
2. vet.  očesna bolezen, pri kateri postane leča motna; siva mrena 1 konj ima bel
♦ 
anat.  bela živčna snov v osrednjem živčevju

bél 3   -a -o  stil.  -ó  [ beu̯ prid. ( ẹ́ )
1. ki je take barve kot sneg ali mleko; ant. črn 2 bel cvet ; beli čevlji ; bel konj, labod ; bel papir ; prt je bel ; bela barva ; obleči belo srajco ; bela vrtnica ; bleščeče, snežno bel ; modrikasto, umazano bel ; bel kot mleko, sneg, zid ; črno-bel vzorec ; belo-modro-rdeča zastava  slovenska zastava / pesn.:  bela cesta ; bela Ljubljana ; bela smrt ; belo mesto ; v ljudski pesmi, v pravljicah  stoji tam beli grad / izobesili so belo zastavo  kot znamenje vdaje ; publ.  naše bele ladje  potniške ladje
2. ki je svetle barve:   po nebu plava bel oblaček ; bel obraz, vrat ; ima belo polt ; biti belih lic ; mrtvaško, prsteno bel ; črno-beli film  film, ki kaže sliko samo v vseh odtenkih sive barve, od črne do bele ; črno-bela tehnika / pesn.:  beli mesec ; skozi okno lije bela mesečina ; bele zvezde ; belo jutro / beli gospodarji so jih izkoriščali  ljudje bele rase ; bel(i) kruh  kruh iz bele moke ; bela kava  kava z dodatkom mleka ; bela moka  pšenična moka, ki vsebuje majhno količino otrobov ; belo vino  vino rumenkaste, zelenkaste barve
// ki ima plodove ali gomolje svetle barve:   bel krompir ; bela murva / bela detelja
// v zvezi z lasje, brada   svetlo siv:   častitljivi beli lasje
// ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z dan, zora   poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:   zgodilo se je sredi belega dne ; plesali so do belega dne, do bele zore  vso noč, do jutra ; ob, pri belem dnevu se je sprehajal z njo  podnevi; ne skrivaj, javno ; to je jasno kot beli dan
3. nepopisan , neizpolnjen :   na mizi pred njim je bil bel list / bele lise na zemljevidu  neraziskano ozemlje, območje
4. nanašajoč se na protirevolucionarje, desničarje:   vas je bila med vojno bela / bela garda  protikomunistična organizacija med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji; procarska organizacija med državljansko vojno po oktobrski revoluciji
● 
star.  bel denar  srebrn denar ; publ.  beli kontinent  Antarktika ; star.  beli menihi  cistercijani ; publ.  beli ovratnik  pripadnik visokega družbenega sloja, zlasti predstavnik politike, gospodarstva ; publ.  beli premog  vodna moč, ki se da izkoriščati za pogon elektrarn ; publ.  beli rudarji  delavci na naftnih poljih ; Bela hiša  sedež predsednika Združenih držav Amerike v Washingtonu ; knjiž.  bela Istra  kraški del Istre ; knjiž.  knjiga je zagledala beli dan  je izšla ; publ.  bela kuga  neodločanje staršev za rojstvo otrok in s tem povezan upad prebivalstva; tuberkuloza ; knjiž.  to so bile njene bele noči  noči brez spanja ; knjiž.  bela odeja pokriva zemljo  sneg ; knjiž.  predajati se beli opojnosti  veselju, športu v zimski naravi ; publ.  plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo  s smrtjo v snegu ; star.  obleči belo suknjo  nastopiti vojaško službo ; ekspr.  tak delavec je v podjetju bela vrana  redkost, izjema ; pesn.  bela žena  smrt ; publ.  mojstri bele žogice  namiznega tenisa ; publ.  trgovina z belim blagom  z ljudmi, zlasti dekleti, ki se jih zasužnji, navadno za prostitucijo ; ekspr.  če pravim jaz, da je belo, trdi on, da je črno  najini mnenji si popolnoma nasprotujeta ; ni ne belo ne črno  je neizrazito, nejasno ; zelen božič, bela velika noč  če o božiču ni snega, je o veliki noči
♦ 
agr.  bela žita  pšenica, rž, ječmen, oves ; antr.  bela rasa ; biol.  bela krvnička  ali  belo krvno telesce  brezbarvna krvna celica, ki se giblje s panožicami ; bot.  beli gaber, javor, trn ; bela omela  grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album ; gastr.  bela klobasa  klobasa z nadevom iz riža ali kaše, mesa in drobovine ; bela riba  morska riba boljše vrste ; belo meso  kokošje, telečje meso ; geogr.  Bela krajina ; bele noči  kratke, svetle noči v visokih zemljepisnih širinah ; grad.  beli cement  cement, ki je skoraj brez železovih primesi ; kem.  beli fosfor ; bela galica  cinkov sulfat ; lit.  črno-bela tehnika  prikazovanje oseb ali dogodkov, pri katerem so nekateri samo pozitivni, drugi pa samo negativni ; med.  beli tok  bel ali rumenkast izcedek iz nožnice ; metal.  beli žar  temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa belo ; bela kovina  zlitina bakra, kositra, svinca in antimona ; min.  beli svinčenec  rudnina svinčev karbonat ; obrt.  bela vezenina  vezenina, narejena z belo nitjo na belo tkanino ; polit.  bela knjiga  zbirka mednarodnih diplomatskih dokumentov, ki jih kaka država objavi o državi, s katero je v sporu ; rel.  bela barva  v bogoslužju simbol čistosti, veselja, luči ; bela nedelja  prva nedelja po veliki noči ; šah.  bela figura ; bela polja ; trg.  bela posoda  posoda iz porcelana ; vet.  bela črta  trak kit, na katerem so priraščene trebušne mišice; ozka belkasta proga ob nosilnem robu kopita ; zool.  beli medved ; (veliki) beli morski pes  ali  volk  velik morski pes s krepkim sivo-belim trupom in velikimi trikotnimi zobmi, ki se prehranjuje predvsem z morskimi sesalci, Carcharodon carcharias ; bela uš

beláč   -a m ( á )
nar. belokranjsko  kdor beli, lička koruzo:

belačíca   -e ž ( í )
nar. belokranjsko  ženska, ki beli, lička koruzo:

beladóna   -e ž ( ọ̑ )
bot.  strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti; volčja češnja :   cvetoča beladona
// farm.  zdravilo iz te rastline:   zdraviti z beladono

belák   -a m ( á )
zastar.  bel prašič:

belcanto   tudi  belkánto -a  [ belkánto m ( ȃ )
glasb.  italijanski način petja s poudarkom na lepoti tona:   mojster belcanta ; v prid. rabi:  peti v belcanto slogu

bélcebub   in  belcebúb -a m ( ẹ̑; ȗ )
rel.  poglavar hudobnih duhov:   gladiti pot belcebubu
 
bibl.  izganjati hudiča z belcebubom  preganjati manjše zlo z večjim

bélcen   -a -o  [ belcən tudi beu̯cən prid. ( ẹ̑ )
ljubk. bel 3 belceni labodki ; belcena roka

bélče   -ta  [ tudi beu̯če m ( ẹ̑ )
nar. zahodno  belkasta žival, navadno konj; belec :   belče se je pognal v dir

bélček   -čka  [ tudi beu̯čək m ( ẹ̑ )
1. ekspr.  belkasta žival:   od vseh zajčkov je imel najrajši belčka ; osedlati (konja) belčka
2. pog., slabš. belogardist , domobranec :   to so nažgali belčke ; Švabi in belčki napadajo

bélčkan   -a -o  [ tudi beu̯čkan prid. ( ẹ̑ )
ljubk. bel 3 belčkana hišica ; belčkane roke

bélec   -lca  [ za žival tudi beu̯ca m ( ẹ̑ )
1. človek bele rase:   boj za enakopravnost črncev in belcev
2. belkasta žival, navadno konj:   jahati na belcu ; isker belec
3. pog., slabš., zastar. belogardist , domobranec :   belci in Lahi so napadli partizane

belemnít   -a m ( ȋ )
pal.  izumrli glavonožec, ohranjen kot okamnina:   amoniti in belemniti

beléti   -ím nedov. , béli  ( ẹ́ í )
postajati bel, svetel:   lasje mu že belijo ; oblaki so beleli in naznanjali zarjo
// pesn.  belo se odražati, bleščati se:   sneg je belel v soncu

beletríja   -e ž ( ȋ )
knjiž.  umetniška literatura, leposlovje:   pisati beletrijo ; mladinska beletrija ; moderna beletrija

beletríst   -a m ( ȋ )
pisec beletrističnih del, leposlovec:   domači beletristi ; moderna smer beletristov

beletrístičen   -čna -o  ( í )
pridevnik od beletristika, leposloven:   beletristični spisi ; beletristična knjiga ; beletristično delo

beletrístika   -e ž ( í )
umetniška literatura, leposlovje:   izdajati beletristiko / poljudna beletristika

bélež   -a m ( ẹ̑ )
z vodo mešano gašeno apno za beljenje (sten):   pripravil si je belež za stene ; razkuževalni učinek apnenega beleža
// tanka prevleka iz tega:   belež se lušči ; pod beležem so odkrili freske

beléžen   -žna -o prid. ( ẹ̑ )
namenjen za zapisovanje:   beležni blok

beléžiti   -im nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. zapisovati :   časnikar beleži izjave ; beležiti si podatke / aparati natančno beležijo hitrost / zastar., pisar.  se priporočamo in beležimo z odličnim spoštovanjem
2. publ. ugotavljati , opažati :   v zadnjem času beležimo odločno tendenco k sprostitvi trga / naši plavalci beležijo letos lepe uspehe  imajo, dosegajo

beléžka   -e ž ( ẹ̑ )
1. kratek zapisek, opomba:   delati si beležke ; stenografska beležka / beležka o ruski književnosti
2. beležnica :   zapisovati si rede v beležko

beléžnica   -e ž ( ẹ̑ )
zvezek za zapiske, navadno manjši:   vzeti beležnico iz žepa ; zapisati naslov v beležnico ; beležnica s popotnimi vtisi

beléžnik   -a m ( ẹ̑ zastar.
1. notar :   napisali so ženitovanjsko pismo pri beležniku
2. beležnica :   beležnik z naslovi

belflêr   in  bellefleur -ja  [ belflêr m ( ȇ )
agr.  veliko rumeno jesensko jabolko:   rumeni belfler

bélgijec   -jca m ( ẹ́ )
pog.  belgijski konj:   plemenski belgijec

bélgijski   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na Belgijce ali Belgijo:   stavka belgijskih delavcev / pištola belgijskega tipa / zaprt je bil v belgijski kasarni  v vojašnici v Ljubljani, v kateri so bili med okupacijo zapori
 
vet.  belgijski konj  konj belgijske pasme ; belgijska pasma  pasma težkega voznega konja rjave ali kostanjeve barve

belíca   -e ž ( í rabi se samostojno ali kot prilastek
1. belkasta žival:   kokoš belica
2. svetel sadež ali rastlina, ki ga rodi:   češnja, figa belica ; pesn.  pšenica belica
3. nar. prekmursko jajce :   ubiti belico v juho
♦ 
agr.  belica  konoplja z moškimi cveti ; zool.  belica  majhna srebrno bela sladkovodna riba, Leucaspius delineatus ; kuna belica

belìč   -íča m ( ȉ í )
nekdaj  novec majhne vrednosti:   odštel je pest svetlih beličev
// ekspr.  denar sploh:   saj tako nimaš beliča, da bi dal za vino ; sedel je v krčmi, dokler je čutil belič v žepu
 
star.  biti brez bora in beliča  popolnoma brez denarja
 
num.  svetel, srebrn srednjeveški novec

belíčar   -ja m ( ȋ )
rib.  ribič, ki lovi belice:

belíčen   -čna -o prid. ( ī ȋ )
biol.  ki mu primanjkuje pigmenta:   bela podlasica je belična sorodnica dihurja

belíčnica   -e ž ( ȋ )
biol. albinka

belíčnik   -a m ( ȋ )
1. biol.  človek ali žival, ki mu primanjkuje pigmenta; albin :   beličniki so občutljivi za sončne žarke ; med raki najdemo tudi beličnike
2. agr.  belkasto poletno jabolko:   obirati beličnike / nasad beličnikov

belíčnost   -i ž ( ī )
biol.  pomanjkanje pigmenta pri pripadnikih sicer obarvane vrste; albinizem :   delna, popolna beličnost

belíkati se   -am se nedov. ( ī )
ekspr.  belo odsevati, bleščati se:   hiše se belikajo izza drevja

belilec   gl. belivec

belílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na belilo:   soboslikarji uporabljajo različna belilna sredstva / belilni postopek v tekstilni tovarni ; belilni stroj

belílnica   -e ž ( ȋ )
tovarniški obrat za beljenje (tkanin):   tovarna gradi novo belilnico / belilnice in barvarne

belílnik   -a m ( ȋ )
obrt.  čopič za beljenje z beležem:

belílo   -a s ( í )
1. belo barvilo:   prekriti z belilom
 
kem.  cinkovo belilo  iz cinka pridobljen bel prah za oljnato belo barvo
2. sredstvo, ki naredi kaj bolj belo ali razbarva:   beliti perilo z belilom / uporabljati belilo za lase ; proizvodnja belil

belín   -a m ( ȋ )
1. dnevni metulj z belimi krili:   nad njivo leti belin
 
zool.  glogov, kapusov belin
2. zastar. albin

belína   -e ž ( í )
1. lastnost belega, bela barva:   perilo blešči od beline ; čista, mlečna, snežna belina ; belina obraza, rjuhe, stene
2. kar je belo:   pogledal je od strani, da se je zabliskala očesna belina ; čez lase je vrgla tanko belino  belo tkanino ; črnilo se je razlezlo po belini  po belem papirju
♦ 
agr.  belo grozdje; belo vino ; anat.  bela živčna snov v osrednjem živčevju

belínček   -čka m ( ȋ )
manjšalnica od belin:   nad cvetom je poplesaval belinček

belínka   -e ž ( ȋ )
zastar., rabi se samostojno ali kot prilastek  belkasta žival:   koza belinka

belíšče   -a s ( í )
zastar.  kraj, prostor, kjer se beli perilo ali platno:   na belišču je ležalo bleščeče belo perilo

belíti 1   in  béliti -im nedov. ( ī ẹ́ )
1. pokrivati (stene) z beležem ali z belilom:   beliti hišo, stene ; pog.  beliti z apnom ; pren.  sneg beli gore
2. delati kaj bolj belo ali razbarvati:   beliti perilo, platno / beliti lase
 
star.  otroci mu belijo glavo, lase  mu povzročajo velike skrbi ; strokovnjaki si že dolgo belijo glavo s tem vprašanjem  veliko razmišljajo o vprašanju ; star.  v šolah si beli glavo  si s trudom pridobiva znanje
3. odstranjevati lubje:   beliti deblo ; beliti palico z nožem
// nar.  odstranjevati lupino, kožo:   beliti koruzo, krompir ; beliti prašiča
4. zastar.  močno segrevati:   beliti peč za kruh

belíti 2   in  béliti -im nedov. ( ī ẹ́ )
dodajati jedi maščobo:   beliti solato z oljem, žgance z ocvirki ; pren.  beliti pogovor z duhovitostmi, s kletvicami
 
ekspr.  hude mu je belil  ostro, brez prizanašanja je govoril z njim

belívec   -vca  in  belílec -lca  [ beliu̯ca m ( ȋ )
kdor beli:   belivec platna

belívski   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od belivec:   belivsko orodje

belják   -a m ( á )
1. prozorna sluzasta snov v jajcu:   ko beljak zakrkne, jed serviramo ; jajčni beljak ; sneg iz beljakov
2. zastar. beljakovina :   mlečni beljak
3. nar. vzhodno  belo (v očesu):   pogledal me je z beljaki

beljákov   -a -o  ( á )
pridevnik od beljak:   beljakov sneg

beljakovína   -e ž ( í )
biol., kem.  organska spojina, ki jo sestavljajo velike komplicirane molekule, zgrajene iz aminokislin:   beljakovine so bistvena sestavina živalskih in rastlinskih celic ; mlečna, rastlinska, živalska beljakovina ; razkroj beljakovin

beljakovínast   -a -o prid. ( í )
1. podoben beljakovini:   beljakovinasta tekočina
2. beljakovinski :   beljakovinasta hrana

beljakovínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na beljakovino:   beljakovinska hrana ; beljakovinska krmila / beljakovinske snovi, ki jih proizvajajo celice

beljáva   -e ž ( ȃ )
les.  svetlejši les na obodu debla:   lubadarji se razvijajo pod lubjem in v beljavi

beljávec   -vca m ( ȃ )
les.  les z neizrazito črnjavo:

beljavína   -e ž ( í )
star. beljava

béljenje 1   -a s ( ẹ́ )
1. glagolnik od beliti 1 :
a) beljenje stanovanja
b) beljenje las, platna ; beljenje tkanine s klorom
c) beljenje hlodov
2. zastar. belež :   beljenje odpada s sten

béljenje 2   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od beliti 2 :   beljenje žgancev

bélka   -e  [ za žival tudi beu̯ka ž ( ẹ̑ )
1. ženska bele rase:   poroka črnca z belko
2. belkasta žival, navadno krava:   pasel je belko in sivko
♦ 
zool.  ptica, ki živi visoko v gorah in je poleti rjava, pozimi bela, Lagopus mutus

belkanto   gl. belcanto

bélkast   -a -o  [ belkast in beu̯kast prid. ( ẹ̑ )
ki ni popolnoma bel:   steber belkastega dima ; belkasti lasje ; belkast oblak ; plašč belkaste barve

bellefleur   gl. belfler

belo... 1   prvi del zloženk
nanašajoč se na bel:   belodlak, belokožec ; belogardist, belokranjski

belo... 2   prvi del zloženk, kakor  belopikčast, belorožnat, belosiv, belozelen,  ipd., gl. bel 3

belôba   -e ž ( ó )
star. belina :   beloba lilije

belobrád   in  belobràd -áda -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima belo, sivo brado:   star belobrad možakar

belobŕdski   -a -o prid. ( ȓ )
arheol., v zvezi belobrdska kultura   materialna kultura južnih Slovanov zgodnjega srednjega veka:

belobŕk   -a -o prid. ( ȓ r̄ )
ki ima bele, sive brke:   belobrk general s koničasto bradico

belocvéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki ima bel cvet:   velike zaplate belocvetnih marjetic

belóčnica   -e ž ( ọ̑ )
anat.  bela, neprozorna zunanja plast zrkla:   vnetje beločnice

belodlák   in  belodlàk -áka -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima belo dlako:   belodlak pes

belogardíst   -a m ( ȋ )
med narodnoosvobodilnim bojem  pripadnik bele garde v Sloveniji:   Rupnikovi belogardisti ; zločini belogardistov
// med državljansko vojno po oktobrski revoluciji  pripadnik bele garde:   boji med belogardisti in rdečearmejci

belogardístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na belo gardo:   belogardistična ofenziva ; belogardistična postojanka / ta vas je bila belogardistična

belogardístovski   -a -o prid. ( ȋ )
belogardističen :   belogardistovske tolpe

belogardízem   -zma m ( ī )
protirevolucionarno gibanje med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji:   zagovorniki belogardizma ; pojav belogardizma na Slovenskem
// protirevolucionarno gibanje med državljansko vojno po oktobrski revoluciji:   belogardizem in boljševizem

beloglàv   in  belogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
ki ima belo glavo:   mlada beloglava mačka / beloglav deček  svetlolas ; beloglav starec  sivolas
 
zool.  beloglavi jastreb

beloglávec   -vca m ( ȃ )
nav. slabš.  kdor ima bele, svetle lase:   tisti beloglavec mi ni nič všeč

beloglávka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki ima bele, svetle lase:   modrooka beloglavka

belogrív   -a -o prid. ( ȋ ī )
ki ima belo grivo:   belogriv konj ; pren.  belogrivi morski valovi

belogrúd   -a -o prid. ( ȗ ū )
pesn.  ki ima bele grudi:   belogrudo dekle / belogrudi labodi

belohláčnik   -a m ( ȃ )
ekspr.  kdor nosi bele hlače:   mali belohlačniki

belokóžec   -žca m ( ọ̑ )
človek bele rase; belec :   bila sta edina belokožca na otoku

belokóžen   -žna -o prid. ( ọ̄ ọ̑ )
ki je bele kože:   na plantaži delajo črnokožni in belokožni delavci

belokóžnik   -a m ( ọ̑ )
zastar. belokožec , belec

belokránjski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na Belokranjce ali Belo krajino:   belokranjski ljudski običaji ; belokranjska ljudska noša
 
gastr.  belokranjski matevž  pretlačen krompir in fižol z ocvirki

belokríl   -a -o prid. ( ȋ ī )
knjiž.  ki ima bela krila:   nad vodo krožijo belokrili galebi

belokŕvnost   -i ž ( ŕ )
med. levkemija

belolás   in  belolàs -ása -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima bele, sive lase:   belolas starec / bil je tršat, belolas fant  svetlolas

belolásec   -sca m ( ȃ )
kdor ima bele, svetle lase:   v čakalnici je naletel na nekega dolgega belolasca

beloláska   -e ž ( ȃ )
ženska, ki ima bele, svetle lase:

belolíc   -a -e prid. ( ȋ ī )
knjiž. beloličen :   belolice žene in dekleta

belolíčen   -čna -o prid. ( ī ȋ )
ki ima bela lica:   belolične deklice

belonóg   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima bele noge:   belonoga žival

beloók   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
zool., v zvezi belooka raca   raca, katere samica ima v starosti bele oči, Nyroca nyroca:

beloovrátniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bele ovratnike:   beloovratniški delavec ; beloovratniški kriminal ; beloovratniška kriminaliteta

belopôlt   -a -o  [ belopou̯t prid. ( ȏ ō )
ki je bele polti:   belopolto in črnsko prebivalstvo / bila je svetlolasa in izredno belopolta

belopŕs   -a -o prid. ( ȓ r̄ )
knjiž.  ki ima bele prsi:   beloprsa žena / beloprse lastovke

beloprstén   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na belo glino:   beloprstena posoda

belorép   in  belorèp -épa -o prid. ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
ki ima bel rep:   belorepa žival

belorépec   -pca m ( ẹ̑ )
1. zool.  planinskemu orlu podobna ptica ujeda, Haliaëtus albicilla:   pod nebom kroži mogočen belorepec
2. nar.  ptica pevka z belim perjem po trebuhu in repu; kupčar :   gnezda ščinkavcev in belorepcev

belorépka   -e ž ( ẹ̑ )
zool.  ptica pevka z belim perjem po trebuhu in repu; kupčar

belorítec   -tca m ( ȋ )
zool., navadno v zvezi lunj beloritec   ptica ujeda, ki živi v bližini močvirij, Circus pygargus:

belorítka   -e ž ( ȋ )
nar.  ptica pevka z belim perjem po trebuhu in repu; kupčar

belorók   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž.  ki ima bele roke:   beloroka boginja
// nav. slabš.  ki ni navajen težkega dela:   beloroka gospoda

belorún   -a -o prid. ( ȗ ū )
knjiž.  ki ima belo runo, dlako:   beloruna ovca

belorúščina   -e ž ( ȗ )
jezik Belorusov:   ruščina, ukrajinščina in beloruščina

bélost   tudi  belóst -i ž ( ẹ́; ọ̑ )
belina :   belost snega

belôta   -e ž ( ó )
knjiž. belina :   belota snega ; prosojna belota njenih lic

beloúška   -e ž ( ȗ )
nestrupena kača z belo pego za ušesi:   na pot se je priplazila belouška ; kobranka in belouška
 
zool.  progasta belouška

belozób   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž.  ki ima bele zobe:   bil je črnolas in belozob fant ; belozob merjasec

bel paese   bel paesa  [ belpaéze m ( ẹ̑ )
gastr.  mehki sir v obliki manjšega hlebca z okusom po surovem maslu:   rezina bel paesa

bélski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ljudi bele rase:   belske poteze obraza / zaprli so cesto, ki povezuje črnsko in belsko naselje

bélša   -e  [ beu̯ša ž ( ẹ̑ )
nar. zahodno  belkasta krava:

belúga   -e ž ( ú )
zool.  zelo velika riba, ki živi zlasti v Črnem in Kaspijskem morju, Huso huso:   kaviar iz iker beluge

belúh   -a m ( ū )
slabš.  kdor ima belo, svetlo polt:   saj nisem kak mestni beluh / beluhi zatirajo nas črnce  ljudje bele rase

belúha   -e ž ( ū )
nar. koroško  bela kokoš:

belúš   -a m ( ú )
sredozemska kulturna rastlina ali njen užitni mesnati poganjek:   jesti beluše ; štajerski beluš ; beluši v solati ; nasad belušev
 
bot.  ostrolistni beluš  zimzelena grmičasta rastlina z bodečimi nepravimi listi, Asparagus acutifolius ; Sprengerjev beluš  sobna rastlina z dolgimi visečimi stebelci in iglicam podobnimi vejicami, Asparagus sprengeri

belúšev   -a -o  ( ú )
pridevnik od beluš:   beluševi vršički, dušeni na maslu

belvedere   -a  [ belvedêr tudi belvedêre m ( ȇ )
kraj, prostor z lepim razgledom:   razgled z belvedera

bémberg   -a m ( ẹ̑ )
trg.  tkanina iz bakrove umetne svile za žensko perilo in obleke:   perilo iz bemberga ; v prid. rabi:  bemberg svila

béna   -e ž ( ẹ́ )
nar. belokranjsko, ekspr. neumnež , bedak :   beži, bena!

benchmark   -a  [ bênčmárk m ( ȇ-ȃ )
1. fin. žarg.  osnovno merilo, dobljeno iz primerjalnega ocenjevanja znotraj kake dejavnosti, panoge:   benchmark za ocenjevanje stanja na trgu
2. rač. žarg.  program za preizkušanje zmogljivosti posameznih podsklopov računalnika, programske opreme:   zaradi hitrega razvoja izdelovalci benchmarkov težko držijo korak s proizvajalci

benchmarking   -a  [ bênčmárking- m ( ȇ-ȃ fin. žarg.
primerjalno ocenjevanje, navadno znotraj kake dejavnosti, panoge:   benchmarking delovanja na novih trgih

bencín   -a m ( ȋ )
vnetljiva tekočina za pogon ali čiščenje:   natočiti bencin ; smrdi po bencinu ; prati v bencinu ; politi z bencinom ; motorni bencin ; mešati navadni in super bencin ; to vozilo porabi malo bencina
 
pog., šalj.  zdajle ne bi škodilo malo bencina  alkoholne pijače
 
farm.  čisti bencin  za rane ; teh.  lahki bencin  z majhno specifično težo ; visokooktanski bencin  ki ima oktansko število okoli sto

bencínar   -ja m ( ȋ )
motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo bencin:   šestvaljni bencinar ; zmogljivosti trilitrskega bencinarja
// avtomobil na bencinski pogon:   cena avtomobila je odvisna tudi od tega, ali je bencinar ali dizel

bencínec   -nca m ( ȋ )
motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo bencin:   dvolitrski bencinec
// avtomobil na bencinski pogon:   imeti bencinca

bencinométer   -tra m ( ẹ̄ )
teh.  priprava, ki kaže količino bencina v rezervoarju ali toka bencina v ceveh:   vgraditi nov bencinometer

bencínov   -a -o prid. ( ȋ )
bencinski :   bencinovi hlapi

bencinovòd   -óda m ( ȍ ọ́ )
teh.  vod za dovajanje bencina:   pregledati bencinovod in zavore

bencínski   -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na bencin:   bencinski hlapi / bencinski kuhalnik ; motor na bencinski pogon / bencinski servis  stavba ob cesti z napravami za oskrbo vozil z gorivom in objekti za potrebe potnikov ; bencinski tank ; bencinska črpalka / bencinski tolar  od 1994 do 2007  denar, namenjen za gradnjo avtocest v Sloveniji, sprva določen kot delež od vsakega litra prodanega bencina ali dizelskega goriva
2. ki je v zvezi z uporabo avtomobilov in motociklov (na bencin), zlasti za dirke:   bencinski navdušenec ; bencinski šport / ekspr.  bencinski spektakel / bencinski zvezdnik ; ekspr.  bencinska legenda

bencól   tudi  benzól -a m ( ọ̑ )
kem. benzen :   topiti kavčuk v bencolu ; surovi bencol

bênd   -a m ( ȇ pog.
glasbena skupina, ansambel:   v svoj bend je povabil sošolko, ki odlično poje ; član benda / rock bend

bendíma   -e ž ( ȋ )
nar. zahodno trgatev :   bogata bendima

bendžo   gl. banjo

béne   -- m ( ẹ̑ )
knjiž. prednost , ugodnost :   služba na deželi ima tudi svoj bene

benečánski   -a -o prid. ( ȃ )
beneški :   benečanski plemič ; benečanska republika / benečansko slikarstvo, zrcalo

benediktínec   -nca m ( ȋ )
1. menih reda sv. Benedikta:   cerkev benediktincev
2. francoski zeliščni liker zlato rumene barve:   kozarček žlahtnega benediktinca

benediktínka   -e ž ( ȋ )
1. redovnica reda sv. Benedikta:   samostan benediktink / šolala se je pri benediktinkah
2. nar.  zdravilna rastlina z rumenkastimi cveti in trnato nazobčanimi listi; žegnana kopriva :   rano je umila z vodo benediktinke

benediktínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na benediktince:   benediktinski red, samostan / benediktinske šole

benefíca   -e ž ( ȋ )
nekdaj  gledališka predstava v korist kakega igralca:   igralec je imel svojo benefico

beneficiát   -a m ( ȃ )
rel.  uživalec beneficija:   prišel je za beneficiata / ustanovil je beneficiat  beneficij

beneficiáten   -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na beneficiat:   beneficiatni dohodek

benefícij   -a m ( í )
1. rel.  za trajno ustanovljena cerkvena služba, zvezana z dohodki, zlasti iz nepremičnin:   podeliti, ustanoviti beneficij ; bogat beneficij
2. knjiž. ugodnost , prednost :   podjetje ne uživa nobenih komunalnih beneficijev

benefícija   -e ž ( í )
beneficij :   kupčevati z beneficijami / beneficije v podjetju

beneficírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn., navadno v zvezi z doba   šteti, upoštevati več, kot dejansko je:   beneficirati delovno, zavarovalno dobo

benefíčen   -čna -o  ( ȋ )
pridevnik od benefica:   benefična predstava

benéški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na Benetke:   beneški trgovec / beneški cekin, dož ; beneška republika / beneško zrcalo
 
les.  beneški jarmenik  žaga z enim listom in lesenim ogrodjem za žaganje hlodov v deske ; venecijanka ; tur.  beneška noč  nočna prireditev na vodi, navadno z ognjemetom
2. nanašajoč se na Benečijo:   beneška meja ; beneško narečje

benéškoslovénski   -a -o prid. ( ẹ̑-ẹ́ )
nanašajoč se na Beneške Slovence ali Beneško Slovenijo:   beneškoslovenska govorica ; beneškoslovenska manjšina

Benétke   -nétk ž mn. ( ẹ̑ )
v zvezah:   iron.  tu gor se usedi, pa boš Benetke videl  kar pričakuješ, ne boš dobil ; ekspr.  tako te bom, da boš Benetke videl  zelo te bom pretepel

benevolénca   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. dobrohotnost , naklonjenost :   poslušal ga je z očitno benevolenco

benevolénten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. dobrohoten , naklonjen :   benevolentna kritika

bengáličen   -čna -o prid. ( á )
v zvezi bengalični ogenj   ognjemet v različnih, pisanih barvah:   na stolpu je zagorel bengalični ogenj / bengalična luč je osvetlila sobo

bengalín   -a m ( ȋ )
tekst.  gosta svilena ali polsvilena ripsasta tkanina za obleke, blazinjenje pohištva:

bengálski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Bengalijo:   bengalski pisatelj / bengalski ogenj  bengalični ogenj
 
zool.  bengalski tiger  tiger, ki živi v Aziji, Panthera tigris

benígen   -gna -o prid. ( ȋ )
med. nenevaren , neškodljiv , ant. maligen :   benigni tumor ; benigna bula / benigen potek bolezni  ugoden

bénjamin   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  najmlajši v družini ali družbi:   natoči, benjamin!

benjamínček   -čka m ( ȋ )
manjšalnica od benjamin:   čeprav je bil benjaminček, je bil največkrat kaznovan
// ljubljenček , miljenček :   bil je mamin benjaminček

bentál   in  béntal -a m ( ȃ; ẹ̑ )
biol.  morsko ali jezersko dno kot življenjski prostor organizmov:   značilnosti živali v bentalu

bentênje   -a s ( é )
glagolnik od bentiti:   vse bentenje ni nič pomagalo

bentíti   -ím nedov. ( ī í ekspr.
1. hrupno izražati jezo, robantiti:   ves dan je bentil okoli hiše ; oče benti nad sinom
2. pridušati se, preklinjati:   razsajal je in bentil ; bentiti po srbsko / preh.  bentiti konja

bentonít   -a m ( ȋ )
min.  glina, ki z vodo močno nabrekne in se uporablja zlasti kot belilo v kemični industriji:   odkrili so nova nahajališča bentonita

béntonski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na bentos:   bentonske alge, živali

béntos   -a m ( ẹ̑ )
biol.  združba organizmov, ki živijo na morskem ali jezerskem dnu:   raziskovanje bentosa

bénz...   prvi del zloženk  ( ẹ̑ )
nanašajoč se na spojine, ki imajo benzenov obroč:   benzaldehid

bénzaldehíd   -a m ( ẹ̑-ȋ )
kem.  po grenkih mandeljnih dišeča tekočina za izdelovanje dišav:

benzén   -a m ( ẹ̑ )
kem.  osnovni aromatski ogljikovodik:   derivati benzena

benzén...   prvi del zloženk  ( ẹ̑ )
kem.  nanašajoč se na spojine, ki imajo benzenov obroč:   benzensulfonat

benzénov   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na benzen:   benzenovi derivati ; benzenov obroč  geometrična oblika medsebojne povezave šestih ogljikovih atomov v molekuli benzena

benzidín   -a m ( ȋ )
kem.  aromatski amin za proizvodnjo umetnih barvil:

bénzo...   prvi del zloženk  ( ẹ̑ )
kem.  nanašajoč se na spojine, ki imajo benzenov obroč:   benzokinon

benzóa   -e ž ( ọ̑ )
dišeč smolast izcedek iz nekaterih tropskih dreves:   dim kadila je raznašal rahel vonj po benzoi

benzójev   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na benzoo:   benzojeva smola / benzojeva tinktura

benzol   gl. bencol

bér   ž ( ẹ̑ )
star.  (čebelja) paša:   »Sonca čakajo, da bi šle na ber,« jih [čebele] je razumel  (I. Zorec) ; ajdova ber / ber zdravilnih zeli  nabiranje

béra   tudi  bíra -e ž ( ẹ́; í )
1. kar je nabrano, zbirka:   bera ni bila slaba: imel je polno torbo / bogata bera besed
2. nabiranje :   priti na bero
 
čeb.  jesenska bera  paša
3. nekdaj  dajatev učitelju ali cerkvenim ljudem:   dajati, pobirati bero ; priti po bero ; vinska bera ; bera žita in drv

beráč 1   -a m ( á )
1. kdor prosi, pobira miloščino:   dati beraču dar, vbogajme ; razcapan berač ; berač iz navade
2. ekspr.  zelo reven človek:   Mi smo kajžarji in berači, smrdimo po gnoju!  (I. Cankar)
● 
pog.  nabral se ga je kakor berač mraza  zelo se je napil ; pog.  sneži, kakor bi se berači tepli  v debelih kosmih ; preg.  vsak berač svojo malho hvali  vsakdo hvali svoje
♦ 
igr.  varianta nekaterih iger s kartami, pri kateri igralec ne sme dobiti nobenega vzemka

beráč 2   -a m ( á )
1. nar. vzhodno  obiralec grozdja; trgač :   po vinogradih se razlega pesem beračev
2. nar. zahodno košek , cajna :   pobirati sadje v berače

beráček   -čka m ( á )
otrok, ki prosi, pobira miloščino:   razcapan beraček

beráčenje   -a s ( á )
glagolnik od beračiti:   preživljal se je z beračenjem / zoprno ji je njegovo beračenje za ljubezen

beračíca   -e ž ( í )
1. ženska, ki prosi, pobira miloščino:   ob cerkvenem zidu so sedeli berači in beračice
2. ekspr.  zelo revna ženska:   z beračico bi se ženil

beračíja   -e ž ( ȋ ekspr.
1. majhno, revno premoženje:   nakladala je na voz svojo beračijo / priženiti se na beračijo
2. beračenje :   biti obsojen zaradi beračije
3. zelo revni ljudje:   za delo je najemal viničarsko beračijo

beráčiti   -im nedov. ( á ȃ )
1. prositi, pobirati miloščino:   delat pojdi, namesto da beračiš ; beračiti od hiše do hiše ; na stara leta je beračil
2. ekspr.  ponižno prositi, prosjačiti:   ne bom beračil za službo / beračiti za ljubezen

beračón   -a m ( ọ̑ )
slabš. berač 1 raztrgan beračon / ne boš vzela tega beračona

beráški   -a -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na berače:
a) beraška malha
 
priti na beraško palico  popolnoma obubožati ; spravil jih je na beraško palico  povzročil je, da so izgubili vse premoženje
b) bogatin ni maral v hišo beraške neveste / beraški pogreb
 
rel.  beraški red  samostanski red, ki se odpoveduje vsakemu premoženju
2. ekspr.  po materialni vrednosti nezadosten:   garal jim je za beraško plačo / taka beraška večerja

beráštvo   -a s ( ȃ )
ekspr.  velika revščina:   živeti v beraštvu ; pren.  kulturno beraštvo

berbêrec   -rca m ( ȇ )
vet.  konj severnoafriške pasme, po telesnih oblikah podoben arabcu:

bêrda   -e ž ( ȇ )
glasb.  največja, kontrabasovska tamburica:   tamburaški orkester ima dve berdi

bêrek   -a m ( ȇ )
nar.  stara, nekdanja rečna struga, močvirje:   Stare vrbe ob bereku so bile polne gnezd  (F. Godina)

beréta   -e ž ( ẹ̑ )
manjša pištola italijanskega tipa:   odpel je pas s tokom in bereto

berétka   -e ž ( ẹ̑ )
baretka :   nosil je modro beretko

bergamóten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
kozm., v zvezi bergamotno olje   dišeče olje iz južnega sadeža, sorodnega limoni:   dišave iz bergamotnega olja

bergamótka   -e ž ( ọ̑ )
agr.  zelo aromatična hruška okroglaste oblike in zelenkasto rjave barve:   švicarska bergamotka

bérgla   -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn.  oporna priprava za pomoč gibalno oviranim pri hoji:   oprt na berglo ; hoditi ob berglah, z berglami ; pog.  hoditi po berglah ; pren.  avtor si pomaga z moralnimi berglami

bêrgmanov   -a -o prid. ( ȇ )
elektr., v zvezi bergmanova cev   bergmanska cev:

bêrgmanski   -a -o prid. ( ȇ )
elektr., v zvezi bergmanska cev   cev za električno napeljavo iz katraniziranega kartona:

bergsonízem   -zma m ( ī )
filoz.  filozofska smer francoskega idealističnega filozofa Bergsona:   vpliv bergsonizma

beribêri   -ja m ( ȇ )
med.  bolezen zaradi manjkanja vitamina B 1 :   zboleti za beriberijem

beríl   -a m ( ȋ )
min.  heksagonalni berilijev in aluminijev silikat:   akvamarin in smaragd sta različka berila

berílce   -a s ( ī )
manjšalnica od berilo:   pripovedovati vsebino berilca

berílen   -lna -o  ( ȋ )
pridevnik od berilo:   berilni sestavek

berílij   -a m ( í )
kem.  zelo trda lahka kovina sive barve, element Be:   pridobivati berilij

berílijev   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na berilij:   berilijeve spojine
 
metal.  berilijev bron  zlitina bakra in berilija

berílo   -a s ( í )
1. učbenik s krajšimi sestavki za jezikovni pouk:   izdati berila za osnovno šolo ; slovensko berilo za šesti razred / prvo berilo  za začetni pouk branja in pisanja
// sestavek iz tega učbenika:   za domačo nalogo napišite obnovo berila
2. kar je namenjeno za branje:   detektivke so zabavno berilo ; mladinsko berilo
3. zastar. branje :   prenehala je z berilom
♦ 
rel.  berilo  neevangeljski odlomek iz Svetega pisma, ki se bere pri maši ; šol.  domače  ali  obvezno berilo  literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma

berílov   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od beril:   berilova barva

berívka   -e ž ( ȋ )
zgodnja spomladanska solata, ki ne dela glav:   nabirati berivko ; greda berivke / vsejati berivko

berívo   -a s ( í )
kar je namenjeno za branje; čtivo :   zabavno berivo ; berivo za otroke

berkélij   -a m ( ẹ́ )
kem.  umetno pridobljen radioaktivni element, Bk:

berlín   -a m ( ȋ )
nar., nekdaj  občinski zapor:   Preden boš kaj zinil, boš že sam smradil tolminski berlin!  (I. Pregelj)

berlína   -e ž ( ȋ )
večji osebni avtomobil z zaprto karoserijo:   udobna šestsedežna berlina
// nekdaj  štirisedežna pokrita kočija:

berlínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Berlin:   berlinski festival ; berlinski prebivalci ; berlinski živalski vrt / od 13. avgusta 1961 do 9. novembra 1989  berlinski zid  mejni zid med vzhodnim, komunističnim, in zahodnim, demokratičnim, Berlinom
 
kem.  berlinsko modrilo  umetni pigment modre barve

berljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da brati:   berljiva pisava / poezija je berljiva na različne načine / berljiva knjiga  ki se prijetno bere

berljívost   -i ž ( í )
lastnost berljivega:   slaba berljivost zapisa / velika berljivost romana

bermúda   -- v prid. rabi ( ȗ )
v zvezi bermuda hlače   kratke, skoraj dokolenske hlače:   obleči bermuda hlače

bermúde   -múd ž mn. ( ȗ pog.
bermuda hlače :   oblečen je bil v rdeče bermude in rumeno havajsko srajco ; bombažne bermude

bermúdke   bermúdk ž mn. ( ȗ )
pog. bermuda hlače :   obleči bermudke

bermúdski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na otočje Bermudi:   bermudski prebivalci
 
bermudski trikotnik  območje Atlantskega oceana med Bermudi, Portorikom in Florido

bernardínec   -nca m ( ȋ )
1. menih reda, imenovanega po sv. Bernardu:   postal je bernardinec
2. velik, močen pes, uporaben kot reševalec izpod plazov:   dresiran bernardinec

bernardínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na bernardince:   bernardinski samostan / pes bernardinske pasme

bérnja   -e ž ( ẹ̑ )
nar., nekdaj  dajatev učitelju ali cerkvenim ljudem; bera :   priti po bernjo ; desetina in bernja ; vinska bernja

bernjáti   -ám nedov. ( á ȃ )
star.  prositi, pobirati miloščino; beračiti :   bernjati po vaseh

bernjáva   -e ž ( ȃ )
star. beračenje :   hoditi po bernjavi

bernjávs   -a m ( ȃ )
star. berač 1 siten bernjavs / moje hčere ne bo dobil ta bernjavs

bernjávslja   -e ž ( ȃ )
star. beračica :   razcapana bernjavslja

bernsteinovec   -vca  [ bêrənštajnovəc m ( é )
privrženec nemškega politika in filozofa Bernsteina:

béroš   -a m ( ẹ̑ )
nar., nekdaj  hlapec v graščini, na veleposestvu:   Bil je preprost kmet, mogoče celo beroš, ki mu je vojaška obleka in kapa stala nerodno  (F. Godina)

berôvnja   -e ž ( ȏ )
nar. zahodno, nekdaj  dajatev učitelju ali cerkvenim ljudem; bera :   računal je, kolikšna bo berovnja

bérsa   in  bírsa -e ž ( ẹ̑; ȋ )
1. agr.  plesen na vinu:   na vinu se je naredila bersa
2. agr.  usedlina, ki se nabira na notranji strani soda; vinski kamen :   kristalizacija berse
3. star.  slabo, pokvarjeno vino:   ni hotel piti berse

bersaljêr   -a  in  -ja m ( ȇ )
v Italiji  vojak posebne pehotne enote, s perjem na klobuku:   ofenziva bersaljerov ; kolona motornih koles z bersaljeri

bersaljêrski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na bersaljere:   bersaljerski polk / bersaljerski klobuk  klobuk s perjem

bérsast   in  bírsast -a -o prid. ( ẹ̑; ȋ )
v zvezi z vino pokvarjen :   bersasto vino

bérsati se   -am se  in  bírsati se -am se nedov. ( ẹ̑; ȋ )
v zvezi z vino   kvariti se:   vino se bersa

bêrta   -e ž ( ȇ )
v zvezi debela berta   težek nemški top iz prve svetovne vojne:   nemška debela berta je bruhala granate na mesto

bés 1   -a m ( ẹ̑ )
1. mitol.  zli duh:   bes jo je obsedel ; bati se besov / ekspr., z oslabljenim pomenom  besi ljubosumnosti ga razjedajo / kot vzklik:  da bi ga bes ; star.  bes te lopi, plentaj
2. v povedni rabi  izraža podkrepitev trditve:   To mora neháti – ní bes!  (A. Aškerc)

bès 2   bêsa  tudi  bésa m ( ȅ ē, ẹ̄ )
najvišja stopnja jeze:   bes me grabi, popade ; zatulil bi od besa ; spravil me je v bes ; divji, onemogel bes / žrtve fašističnega besa

besa   gl. baisse

béseda 1   -e ž ( ẹ̑ )
nekdaj  družabna prireditev s poučnim ali zabavnim programom:   prirediti besedo ; slavili so ga po čitalnicah in pri besedah

beséda 2   -e ž , rod. mn. stil.  besedí  ( ẹ̑ )
1. jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov:   kaj pomeni ta beseda? delati, ustvarjati nove besede ; izgovoriti, naglasiti besedo ; iskati v slovarju neznane besede ; izpisati število z besedami ; nenavadna, stara beseda ; izgovorjena, zapisana beseda ; domače, tuje besede ; narečne besede ; dolga beseda ; beseda z več pomeni ; v današnjem, najožjem, pravem, prenesenem, slabem pomenu (te) besede ; v najglobljem, v širšem smislu besede / prevajati od besede do besede
// s to enoto označeni pojem:   vsaka njegova druga beseda je žaljivka ; ne pride mu na misel primerna beseda ; iskal je besed, da bi jo potolažil ; v jezi ne izbira besed ; nenadoma mu je zmanjkalo besed ; govori z izbranimi besedami ; grde, nespodobne besede ; ljubkovalna beseda ; žal beseda ; ekspr.  ploha, poplava besed ; Prijatelj! to je beseda vseh besed  (O. Župančič) / skrb govori iz vsake njene besede ; ujel je le nekaj besed o tem / ed., ekspr.:  da ne črhneš, ne zineš niti besede! niti besede ni spregovoril ; niti z besedo, z eno samo besedo ni omenil, kaj se je zgodilo
2. ed. in mn.  misel, izražena z besedami:   beseda ga je razžalila, spekla, zbodla ; besede letijo, merijo nanjo ; besede so ji segle, šle do srca ; te besede so veljale njej ; rad slišim take besede ; zameril mu je to besedo ; hude, iskrene, nepremišljene, odkrite, ostre, pametne, prazne, prijateljske, tehtne, tolažilne, trde besede ; ekspr., navadno v povedni rabi:  to je beseda! to je moška, prava, poštena beseda! / nav. mn.:  tvoje besede so se izpolnile ; njegovih besed ne jemlje resno ; pritrjevati, zaupati njegovim besedam ; prekliči svoje besede! sovraštvo zveni iz njegovih besed ; malo bolj pazi na svoje besede! ob očetovih besedah mu je odleglo ; po govornikovih besedah sklepati, soditi ; vztrajam pri svojih besedah ; pesnikove besede o ljubezni ; ekspr.  to so bile njegove zadnje besede  pred smrtjo / kot nasprotje dejanja:  preiti od besed do dejanj, k dejanjem ; ostalo je samo pri besedah ; pomoč je treba izkazovati z dejanjem, ne le z besedami ; ekspr.:  to so same besede! besede, besede, besede!
3. nav. ed., ekspr. zagotovilo , obljuba :   ne more narediti drugače, ker ga veže beseda ; dati komu besedo ; držati, prelomiti, spolniti besedo ; posojati, verjeti na besedo / dati častno besedo  zagotovilo, obljubo, da je rečeno res, da bo obljubljeno storjeno ; biti zvest dani besedi
// ed., star. dogovor :   biti, ostati v besedi s kom ; fant in dekle sta si v besedi  sta dogovorjena za poroko
4. izražanje misli z govorjenjem:   beseda mu gre, teče gladko ; beseda se mu zatika ; obtičati sredi besede ; skočiti, vpasti komu v besedo / v besedi je vsakomur kos ; z besedo je ne boš ugnal / po besedah spoznati koga  po načinu govorjenja; po izgovarjavi ; vznes.  bojevati se za kaj z besedo in s peresom ; svoboda besede
// knjiž.  sposobnost za to izražanje:   beseda loči človeka od živali / dar besede  govorjenja, govora
5. ed. in mn.  govorni ali pisni nastop v javnosti:   sklepna, zaključna beseda govornika ; spremno besedo h knjigi je napisal urednik zbirke ; uvodne besede je imel predsednik društva
// nav. ed.  možnost, pravica do govorjenja, zlasti v javnosti:   gospod ima besedo ; dati, prepustiti, vzeti komu besedo ; zahtevati besedo ; prositi za besedo / oglasiti se, pozvati, priglasiti se k besedi / pusti ga do besede
6. ed., knjiž.  izmenjava mnenj, misli; pogovor , govor :   na sestanku je bila beseda o osebnih dohodkih ; beseda je nanesla na politiko ; beseda se je razvnela, stekla ; beseda teče o gospodarskih problemih ; o tem ni bilo besede ; napeljati, zasukati besedo na kaj ; čez nekaj časa je poprijel, povzel besedo gost ; vmešati se v besedo / o tem bo beseda v drugem poglavju
7. ed., nav. vznes.  sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje; jezik :   ljudstvu povedati v njegovi besedi ; domača, materina beseda ; naša beseda ; slovenska beseda / govorjena, pisana beseda ; ekspr.  mojster besede  pisatelj ali pesnik, ki piše v lepem jeziku
// uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja; zvrst jezika , stil :   odrska beseda ; strokovna, tehniška, umetniška beseda / Cankarjeva beseda
8. besedilo , tekst :   v kamen vklesane besede ; kantata na Gregorčičeve besede / navajati Župančičeve besede
9. nav. ed.  vloga pri odločanju:   biti brez besede v hiši ; zdaj so prišle ljudske množice do besede ; ali si imel tudi ti kaj besede pri tem? / dokončno, odločilno besedo imeti ; vselej hoče imeti glavno, prvo besedo ; pren.  na ledenem snegu je prišel tudi cepin do besede
// mnenje , sodba :   njegova beseda veliko velja, zaleže ; o tem sem ti povedal svojo besedo ; veliko da na njegovo besedo / založiti, zastaviti besedo za kaj
10. v zvezi ključna beseda   beseda ali besedna zveza, ki povzema širše besedilo ali sobesedilo in se uporablja za iskanje informacij v knjižnicah:   ključne besede opredeljujejo vsebinski okvir članka
// beseda ali besedna zveza, ki povzema širše besedilo ali sobesedilo in se uporablja za iskanje informacij v elektronskih in spletnih zbirkah besedil:   vtipkal je ključno besedo, sprožil iskanje in dobil seznam zadetkov ; iskati knjigo v knjižnem katalogu po imenu avtorja, naslovu ali ključni besedi
// najpomembnejša, najznačilnejša beseda, zamisel:   ključna beseda v zapisniku, govoru / optimizem in zaupanje sta najbrž ključni besedi vsake terapije
● 
beseda je dala besedo  razvil se je pogovor ; ekspr.  zob za zob, to je naša beseda  geslo, parola ; te besede so mu šle težko iz ust, z jezika  nerad, težko je to povedal ; beseda mu je ostala v grlu, na jeziku  ni povedal tega, kar je mislil ; bibl.  beseda je padla na kamen  nauk, nasvet ni imel zaželenega uspeha ; bibl.  beseda je meso postala  kar je bilo govorjeno, se je uresničilo ; star.  marca trava ne raste, če bi jo iz zemlje vlekel, pravi stara beseda  pregovor, izrek ; ekspr.  besede mu kar vro z jezika, iz ust  veliko in z lahkoto govori ; ta človek je kratkih, redkih besed  zelo malo govori ; evfem.  pazi, kako se boš vedla, da ne bo kakih besed  opravljanja, obrekovanja ; ekspr.  saj ni vredno besed  ni vredno govoriti ; za brata nima lepe besede  ni prijazen, dober z njim ; pog., ekspr.  niti besede ni dal od sebe, ni spravil iz sebe  prav ničesar ni rekel ; ekspr.  niti besede mi ni rekel, naj ne grem  prav nič mi ni branil ; ekspr.  o tem sem brez besed, nimam, ne najdem besed  od osuplosti nad tem ne morem nič reči ; ekspr.  ne izgubljajva več besed o tem  ne govoriva več o tem ; ekspr.  ne obračaj, ne zavijaj besed!  razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene ; ekspr.  niti besede mu ni privoščil  prav nič ni govoril z njim ; nikoli mu ne zmanjka besed  kar naprej (lahko) govori ; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku  je hotel že spregovoriti ; položiti komu besedo na jezik, v usta  pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje ; ekspr.  učenci kar požirajo učiteljeve besede  z velikim zanimanjem poslušajo, kar pripoveduje ; ekspr.  požreti, snesti besedo  ne narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno ; težko je spravil te besede iz ust  težko, nerad je to povedal ; ekspr.  strah mu je vzel, zaprl besedo  od strahu ni mogel govoriti ; besedo mi je vzel z jezika, iz ust  rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz ; pog.  vzeti besedo nazaj  preklicati obljubo, sklep, izjavo ; ekspr.  še besedo, dve o tem  še nekaj malega bi rad povedal o tem ; ekspr.  izginil je brez besede  ne da bi komu povedal, da gre ; ekspr.  sedeli so brez besede  molče ; pripraviti koga do besede  povzročiti, da govori ; evfem.  glej, da ne pride do kakih besed  do prepira, spora ; ekspr.  zapomnil si je vse do besede, vsako besedo  prav vse ; uboga na (prvo) besedo  takoj ; ekspr.  držati, prijeti koga za besedo  zahtevati, da obljubo izpolni ; ekspr.  lovi se za besedo  išče primernih izrazov ; obnoviti, povedati kaj po svojih besedah, s svojimi besedami  po svoje, na svoj način ; ekspr.  rad opleta z besedami  veliko, a vsebinsko prazno govori ; ekspr.  na dan z besedo!  povej, kaj misliš ; elipt., knjiž.  z drugimi besedami  isto na drugačen način povedano ; ekspr.  z eno besedo (povedano)  na kratko ; vznes.  poslušati božjo besedo  evangelij, pridigo ; reci zanj dobro besedo  priporoči ga; zavzemi se zanj ; z dobro, z lepo besedo pri njem nič ne opraviš  s prijazno izraženo željo, zahtevo ; ekspr.  nobena beseda je ne gane  vse prepričevanje je brez uspeha ; nobena njegova beseda ji ni ušla  prav ničesar ni preslišala ; ekspr.  nobene besede! niti besede več!  nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem ; ekspr.  nikomur niti besede!  ne povej nikomur nič o tem ; ekspr.  same besede so ga  samo govori, naredi pa malo ali nič ; ekspr.  tu je vsaka beseda zastonj  se ne da nič doseči, spremeniti ; vsako besedo so morali vleči iz njega  ker je bil molčeč, so ga morali vsako stvar posebej vprašati ; zadnja beseda mode  najnovejši modni domislek ; zadnja beseda znanosti  najnovejše dognanje ; ekspr.  to je moja zadnja beseda  sklep, ki ga ne bom preklical ; ekspr.  biti mož beseda  narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno ; ekspr.  konec, mir besedi!  nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari ; ekspr.  škoda besed  ni vredno govoriti ; ekspr.  ima polna usta besed  veliko govori; se (rad) hvali ; ekspr.  beseda ni konj  reči, prositi, vprašati še ni nič hudega ; preg.  besede mičejo, zgledi vlečejo ; preg.  lepa beseda lepo mesto najde
♦ 
jezikosl.  dvozložna beseda ; pogovorne, žargonske besede ; pregibna beseda ; samostalniška beseda ; zložena beseda ; koren besede ; deljenje besed  prenos dela besede na koncu vrste v naslednjo ; tvorba besed ; lit.  nevezana beseda  proza ; vezana beseda  poezija

besédar   -ja m ( ẹ̑ )
star.  kdor se ukvarja z raziskovanjem besed; slovničar , jezikoslovec :   to vprašanje zadeva besedarje in pisatelje

besedávelj   -vlja m ( á )
slabš.  gostobeseden, zgovoren človek:   besedavlji in puhloglavci

beséden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na besedo:   besedni pomen ; besedni red / besedna družina ; besedni zaklad  vse besede, rabljene v kakem jeziku, delu ; besedna komika ; besedna šala / besedni boj  ostra debata, polemika
 
jezikosl.  besedna analiza  opredeljevanje, opredelitev besede glede na besedno vrsto in obliko ; besedna zveza  zveza dveh ali več besed ; lit.  besedna igra  besedna figura, ki obstoji iz dveh, blizu stoječih enakih ali podobnih besed z različnimi pomeni ; besedna umetnost  umetnost, ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik
2. zastar. gostobeseden , zgovoren :   naenkrat je postal ves beseden

besédenje   -a s ( ẹ̑ )
besedovanje :   njegovo javno delovanje, besedenje in pisanje je bilo zmeraj razumno in prepričljivo

besédica   -e ž ( ẹ̑ )
nav. ekspr.  manjšalnica od beseda:   kratka, neznatna besedica / rad uporablja ljubkovalne besedice ; napisal je nekaj besedic o tem / ed.  niti besedice ni črhnil, ni zinil, ni spregovoril ; niti z besedico, z eno samo besedico ni omenil tega ; z najmanjšo besedico ni namignil na to / rada sliši take besedice ; mile, prijazne besedice
● 
pog., ekspr.  niti besedice ni dal od sebe, ni spravil iz sebe  prav ničesar ni rekel ; niti besedice mu ni privoščil  prav nič ni govoril z njim ; ekspr.  niti besedice ti ne verjamem  prav ničesar ; ekspr.  odšel je brez besedice  ne da bi komu kaj povedal ; ekspr.  ponovil je vse do besedice  prav vse ; ekspr.  niti besedice več!  nočem, ne dovolim, da bi še govorili o tem ; ekspr.  nikomur niti besedice!  ne povej nikomur nič o tem

besedíčen   -čna -o prid. ( ī ȋ )
ekspr. gostobeseden , zgovoren :   bil je besedičen, a ne sladkobeseden / besedična branjevka  jezikava

besedíčenje   -a s ( ī )
glagolnik od besedičiti:   ni mi do besedičenja ; nepotrebno besedičenje ; to je prazno besedičenje užaljenih puhloglavcev

besedíčiti   -im nedov. ( í ȋ )
govoričiti :   besedičiti o skupnih interesih ; tjavdan besedičiti

besedíčnost   -i ž ( ī )
ekspr. gostobesednost , zgovornost :   neukrotljiva besedičnost dečkov ; ženska besedičnost / jo bo že minila njena besedičnost  jezikavost

besedílen   -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na besedilo:   besedilne sestavine
 
šol.  besedilna naloga  besedilo s podatki o določenem dejanskem stanju, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva; tekstna naloga

besedílo   -a s ( í )
1. z določenimi besedami izražene misli:   popravljati, spreminjati besedilo ; sestaviti dokončno besedilo predloga ; napačno razlagati zakonsko besedilo / vezno besedilo pri recitacijskem večeru
// napisano delo:   komentirati, študirati stara besedila ; dramsko besedilo
2. iz besed sestoječi del v knjigi, publikaciji:   v knjigi je več slik kot besedila ; nečitljivo besedilo ; delo obsega čez šeststo strani besedila
// besedni del v glasbenem delu:   melodijo si je zapomnil, besedilo pa je pozabil / pesem je uglasbil na besedilo Simona Gregorčiča

besedilopísec   -sca m ( ȋ )
kdor piše besedila za različne glasbene izvajalce:   v slovenski popularni glasbi je kar nekaj dobrih besedilopiscev ; najplodovitejši slovenski besedilopisec ; pevci, skladatelji in besedilopisci

besedilopíska   -e ž ( ȋ )
ženska, ki piše besedila za različne glasbene izvajalce:   na glasbenem področju je zelo dejavna kot besedilopiska ; pevka in besedilopiska

besediloslôven   -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na besediloslovje:   besediloslovna analiza

besediloslôvje   -a s ( ȏ )
jezikosl.  nauk o splošnih lastnostih besedila in o vrstah besedil:   ukvarjati se z besediloslovjem

besedíšče   -a s ( í )
besedni zaklad:   bogatiti besedišče z novimi besedami / otrokovo besedišče ; Prešernovo besedišče ; besedišče tragedije

beséditi   -im nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
besedovati :   besedili so o upanju in tolažbi / začne tiho besediti

besédje   -a s ( ẹ̑ )
knjiž.  besedni zaklad, besedišče:   narečno, starinsko besedje ; germanizmi v besedju

besedljív   -a -o prid. ( ī í )
star. gostobeseden , zgovoren :   besedljiv trgovec / tako jezne in besedljive svoje žene še ni videl

besedljívka   -e ž ( ȋ )
star.  gostobesedna, zgovorna ženska:   zakričal ji je, da je grda besedljivka

besédnica   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž.  ženska, ki govori komu v korist; zagovornica :   izbrali so jo za svojo besednico

besédnik   -a m ( ẹ̑ knjiž.
1. kdor govori komu v korist; zagovornik :   izbral ga je za svojega besednika ; tu stojim, da se dolžim in branim, sam svoj tožnik in sam besednik svoj  (W. Shakespeare – O. Župančič)
 
pravn.  besednik  v fevdalizmu  nepoklicni zastopnik stranke na sodišču
2. govornik :   bil je izbran za besednika pri pogrebu / med nami je malo dobrih besednikov / otroci so ponavadi neugnani besedniki
3. kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor:   besednik revolucije / narodov besednik

besednják   -a m ( á )
1. nav. ed.  besedni zaklad:   svoj besednjak je obogatil s psovkami ; bogat besednjak ; neprimeren, oster besednjak / diplomatski, ekonomski, politični, vojaški besednjak ; beseda iz našega vsakdanjega besednjaka
2. knjiga, v kateri so besede razvrščene po abecedi in pojasnjene; slovar :   dvojezični, slikovni besednjak

besednjákar   -ja m ( ȃ )
star. leksikograf , slovarnik :   znan slovničar in besednjakar

besednjákarski   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od besednjakar:   besednjakarski nazori

besédnost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. gostobesednost , zgovornost :   nabreklost in besednost ; baročna besednost

besédnovŕsten   -tna -o prid. ( ẹ̑-ȓ )
nanašajoč se na besedno vrsto:   besednovrstne značilnosti / besednovrstna razčlenitev besedila

besedolómen   -mna -o prid. ( ọ̄ )
knjiž.  ki ne izpolni dane besede, obljube:   to je besedolomen človek

besedolómstvo   -a s ( ọ̑ )
knjiž.  neizpolnitev dane besede, obljube:   sramotno besedolomstvo

besedoslôvje   -a s ( ȏ )
jezikosl. leksikologija , etimologija :   slovansko besedoslovje

besedotvóren   -rna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na besedotvorje:   besedotvorni proces / besedotvorno obrazilo

besedotvórje   -a s ( ọ̑ )
jezikosl.  tvorjenje in sestava besed:   odkrivati zakone besedotvorja
// nauk o tem:

besedoválec   -lca  [ besedovau̯ca m ( ȃ )
knjiž. govornik :   besedovalci v javnosti / ozrl se je po besedovalcih

besedovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od besedovati:   kaj je treba toliko besedovanja! besedovanje o umetnosti / nepotrebno, prazno besedovanje / uči se umetnosti besedovanja  govorništva

besedováti   -újem  tudi  besédovati -ujem nedov. ( á ȗ; ẹ̑ )
pogovarjati se:   stari so besedovali o vojni ; dolgo v noč so besedovali o umetnosti / ekspr.  ni da bi dosti besedoval o tem / star.  sam s seboj beseduje  govori
// govoričiti :   Besedovala sta, da so se zvezde tresle, ali besede niso obrodile niti piškavega sadu  (I. Cankar)

besedún   -a m ( ȗ )
slabš.  kdor dosti in vsebinsko prazno govori:   ne poslušaj teh besedunov

bésemerski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
metal., v zvezi besemerski konvertor ali besemerska peč   s kislim, v ognju obstojnim gradivom obzidana peč za izdelovanje jekla iz surovega železa:

bêsen   tudi  bésen -sna -o prid. , bêsnejši  tudi  bésnejši  ( é ē; ẹ́ ẹ̄ )
1. jezen do skrajnosti:   upravičeno je bila besna ; besen na soseda / besen bik / besno rjovenje živine ; pes je lajal kot besen ; otepal je okoli sebe kot besen
2. ekspr.  ki ima veliko hitrost, silovitost:   zapodil je konja v besen galop ; besni udarci ; besno divjanje viharja / besno sovraštvo

besežé   -êja m ( ẹ̑ ȇ )
med.  cepivo proti jetiki:   cepljenje z besežejem

besežíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od besežirati:   množično besežiranje otrok

besežírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
med.  cepiti z besežejem:   besežirati novorojenčke in šolske otroke

besnênje   -a s ( é )
glagolnik od besneti:   preklinjanje in besnenje / besnenje orkana

besnéti   -ím nedov. , bêsni  in  bésni  ( ẹ́ í )
1. v dejanju kazati svoj bes:   pijanec besni ; besni od jeze ; besni kakor zver / osvajalci so besneli po deželi
2. nastopati z veliko silo:   boj, nevihta, požar besni ; pren.  v srcu mu besni vihar

bêsnež   tudi  bésnež -a m ( ȇ; ẹ̑ )
kdor besni:   izvili so besnežu orožje / usta se mu penijo kakor besnežu

besnílo   -a s ( í )
stanje, ki ga povzroči skrajna živčna razdraženost:   krivica ga je spravila v pravo besnilo ; divje, pijano besnilo / napad besnila / zmagoslavje je naraslo do besnila

besníti   -ím nedov. , bêsni  tudi  bésni  ( ī í )
spravljati v besnost:   ljudje so se smejali in to ga je še bolj besnilo

besnív   -a -o prid. ( ī í )
zastar. besen , divji :   ko mu je očitala krutost, je ves besniv hotel udariti še njo

besnják   -a m ( á )
star. nasilnež , trinog 2 graščak je bil hud besnjak

bêsnost   tudi  bésnost -i ž ( é; ẹ́ )
najvišja stopnja jeze:   obsedla ga je besnost ; spravljati v besnost / njegovo besnost je težko prenašati

besnôta   -e ž ( ó )
star. bes 2 , besnost :   vpil je z vso besnoto

bestiálen   -lna -o prid. ( ȃ )
ekspr.  živalsko okruten, zverinski:   bestialen zločinec / bestialen umor ; bestialna krutost ; bestialno sovraštvo

bestiálnost   -i ž ( ȃ )
ekspr.  živalska okrutnost, zverinstvo:   brutalnost in bestialnost ; bestialnost vojne

béstija   -e ž ( ẹ̄ knjiž.
1. velika divja žival; zver :   sestradana bestija je planila na plen ; pren., slabš.  kakšna bestija je v tej ženski
2. ekspr.  surov, zloben človek:   te bestije so ga umorile

bestseller   -ja  [ bêstsêler in béstséler m ( ȇ-ȇ; ẹ̑-ẹ̑ )
prodajna uspešnica, zlasti knjiga:   roman je hitro postal bestseller ; ameriški, globalni bestseller ; avtor, pisec bestsellerjev ; lestvica, lista bestsellerjev / plošča s popularno popevko je letošnji bestseller

bešamél   -a m ( ẹ̑ )
gastr.  z mlekom zalita omaka iz svetlega prežganja:   politi cvetačo z bešamelom

béšter   -tra -o prid. ( ẹ̄ )
star. prikupen , čeden :   beštra nevesta

bêštija   in  béštija -e ž ( ē; ẹ̄ pog.
1. velika divja žival; zver :   požrešna beštija / ekspr.  odpelji mulo, te beštije ne maram več videti
2. ekspr.  surov, zloben človek:   tista beštija pretepa otroke ; to so beštije, ti ljudje / kot psovka  molči, beštija ; ti beštija ti ; kot vzklik  beštija, sem jaz kriv?

bèt   -à  in  -a  [ bət m ( ə̏ ȁ, ə̀ )
1. leseno orodje, podobno velikemu kladivu ali kiju:   drvar je vzel s seboj sekiro in bet / uporniki so se oborožili z beti ; neumen ko bet
2. peclju podoben del gobe:   jurčki imajo bet in klobuk
● 
enkrat z betom, drugič s psom  živeti zdaj razsipno, zdaj revno

béta   -e  tudi  -- ž ( ẹ̑ )
druga črka grške abecede:   beta [β], gama, delta

béta...   prvi del zloženk  ( ẹ̑ )
nanašajoč se na razvojen, nedokončan, nedovršen:   betafaza  in  beta faza, betarazličica  in  beta različica, betatestiranje  in  beta testiranje

bétablokátor   in  béta blokátor -ja m ( ẹ̑-ȃ farm.
zdravilo za nižanje krvnega tlaka:   betablokatorji zmanjšujejo moč krčenja srca in hitrost njegovega utripanja ; skupina betablokatorjev ; betablokatorji in antidepresivi

bétakarotén   in  béta karotén -a m ( ẹ̑-ẹ̑ biol.
naravno barvilo v zelenjavi in sadju kot predstopnja vitamina A:   zvišana količina betakarotena v organizmu ; juha iz buč in korenja je odličen vir betakarotena ; vsebnost betakarotena

bètast   -a -o  [ bətast prid. ( ə̀ )
podoben betu:   betast cvet, izrastek

betatrón   -a m ( ọ̑ )
fiz.  naprava za krožno pospeševanje gibanja elektronov in proizvodnjo zelo trdih rentgenskih žarkov:   elektronski betatron

bètec   -tca  in  betèc -tcà  [ bətəc m ( ə̏; ə̏ ȁ )
betič :   lesen betec

betecé   -êja m ( ẹ̑ ȇ )
blagovno-trgovinski center :   ljubljanski, novomeški, soboški betece [BTC] ; kupovati v beteceju

bêteg   -éga m ( ē ẹ́ )
nar. vzhodno bolezen :   beteg me muči / veliki beteg ga meče  božjast

betèk   -tkà  in  bètek -tka  [ bətək m ( ə̏ ȁ; ə̏ )
zastar.  stegno (pri pticah):

bétel   -a m ( ẹ̑ )
1. tropska grmičasta ovijalka iz družine poprovcev:   list betela
2. v liste te ovijalke zavita mešanica za žvečenje:   žvečiti betel ; od betela rdeča slina ; v prid. rabi:  betel palma  areka

bételov   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na betel:   betelov list / betelov oreh

betev   gl. betva

betevce   gl. betvece

betéžen   -žna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
onemogel , slab :   star sem in betežen ; hodil je upognjen in ves betežen ; betežen starec / betežno telo
// zastar. bolan , bolehen :   izgovarjal se je, da ne more priti, ker je nekaj betežen

betéžnica   -e ž ( ẹ̑ )
betežna ženska:

betéžnik   -a m ( ẹ̑ )
betežen človek:   streči invalidom in betežnikom / poklicati zdravnika k betežniku

betéžnost   -i ž ( ẹ́ )
onemoglost , slabost :   starostna betežnost

betíca   -e  [ bətica ž ( í )
1. ekspr. glava :   betica me boli ; udaril ga je po betici
2. odebeljeni konec cepca, cepa:

betìč   -íča  [ bətič m ( ȉ í )
manjšalnica od bet:   tolči z betičem
 
bot.  klasu podobno socvetje na debeli mesnati osi

betíčar   -ja  [ bətičar m ( ȋ )
1. agr.  sladkorni sirek:   njiva betičarja
2. zastar.  kdor ima nenavadno veliko glavo:

betíčast   -a -o  [ bətičast prid. ( í )
ki ima betico, betič:   betičast cepec ; betičasta palica
 
bot.  betičaste gobe  gobe, ki imajo kijasto ali grmičasto obliko nadzemnega dela, Clavariaceae

betíček   -čka  [ bətičək m ( ȋ )
odebeljeni konec predmeta, zlasti palice; glavič :   sukal je med prsti paličico s srebrnim betičkom

betíčka   -e  [ bətička ž ( í )
šalj.  manjšalnica od betica:   njegova betička je še premajhna, da bi rešila to uganko

betón   -a m ( ọ̑ )
gradbeni material iz cementa, peska in vode:   mešati, pripravljati beton ; oporniki iz betona
// kar je iz betona:   razbijati beton ; kamor si pogledal, samo beton / spi na betonu  na betonskih tleh
 
grad.  armirani beton  ojačen z armaturo ; lahki beton  izdelan iz votličastega agregata ; prednapeti beton  pri katerem se z armaturo doseže pritisk, preden deluje obtežitev

betónar   -ja m ( ọ̑ )
betoner :   zidarji in betonarji

betonárna   -e ž ( ȃ )
obrat za pripravljanje betona:   betonarna bo začela delati prihodnji mesec ; silos betonarne ; gramoznica s separacijo in betonarno

betónarski   -a -o prid. ( ọ̑ )
betonerski

betónast   -a -o prid. ( ọ̑ )
betonski :   betonasta tla / betonasta pot  gladka, trda kot beton

betonêr   -ja m ( ȇ )
delavec, ki betonira:   betonerji in železokrivci ; tečaj za kvalificirane betonerje

betonêrski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na betonerje:   betonerska brigada / betonerska dela

betoníranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od betonirati:   začeti betoniranje temeljev ; betoniranje tal ; naprave za betoniranje

betonírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati, zidati z betonom:   na stavbi že betonirajo ; betonirati cesto

betónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na beton:   betonski most, nosilec, temelj, zid ; betonska cesta, konstrukcija, zgradba ; betonska tla
 
teh.  betonski mešalnik  stroj za pripravljanje betona ; betonsko jeklo, železo  jeklo, železo za v beton

bétva   -e  tudi  bétev -tve ž ( ẹ̑ )
1. star.  zelo majhna količina; malenkost , trohica :   izpijmo še to betvo ; betva moke / premisliti do zadnje betve  podrobnosti
2. bot.  enojno brezlistno zelnato steblo, ki nosi cvet, cvete:   kratka betva vijolice

bétvece   in  bétevce -a  [ betvəce; betəu̯ce s ( ẹ̑ )
betvica :   betvece denarja

bétvica   -e ž ( ẹ̑ )
manjšalnica od betva:
a) betvica hrane / ekspr.  zapravil je vse do zadnje betvice ; niti za betvico ni boljši
b) betvica šmarnice
 
anat.  dlačna, lasna betvica  del dlake, lasu, ki moli iz kože

bétvo   -a s ( ẹ̑ )
zastar. betva :   betvo kruha

beuronski   -a -o  [ bôjronski prid. ( ȏ )
nanašajoč se na mesto Beuron:   beuronske znamenitosti
 
um.  beuronska šola  gibanje za reformo katoliške cerkvene umetnosti v 19. stoletju

bèv   medm. ( ȅ )
posnema odsekan pasji glas:   bev bev bev ; sam., ekspr., navadno v zvezi ne bev ne mev ni rekel ne bev ne mev  prav nič ; pisal sem jim, oni pa ne bev ne mev  sploh niso odgovorili

bevánda   -e ž ( ȃ )
nar. zahodno  z vodo mešano vino:   piti bevando

bevatrón   -a m ( ọ̑ )
fiz.  sinhrotronu podobna naprava za pospeševanje gibanja jedrskih delcev:

bévk   in  bèvk bévka m ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
posamezen glas pri bevkanju:   pasji bevk

bévkanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od bevkati:   bevkanje kužka

bévkati   -am  tudi  bévčem nedov. ( ẹ̑ )
oglašati se s kratkim, visokim glasom:   pes plaho odskakuje in bevka ; lisica bevka

bévsk 1   -a  tudi  bèvsk bêvska m ( ẹ̑; ȅ ē )
posamezen glas pri bevskanju:   pes je zalajal samo enkrat, bevsk mu je zastal v goltancu
// bevskanje :   pasji bevsk

bèvsk 2   medm. ( ȅ )
posnema kratek, rezek pasji glas:   bevsk, bevsk

bevskáč   -a m ( á )
ekspr.  pes, ki bevska:   trop dolgodlakih bevskačev

bévskanje   tudi  bêvskanje -a s ( ẹ̑; ȇ )
glagolnik od bevskati:   hripavo bevskanje psa ; lisičje bevskanje

bévskati   -am  tudi  bêvskati -am nedov. ( ẹ̑; ȇ )
1. oglašati se s kratkim, rezkim glasom:   pes, ščene bevska ; lisica bevska ; pren.  mitraljezi so bevskali
2. slabš.  zadirčno govoriti s kom:   kar naprej bevska name

bévskniti   -em  tudi  bêvskniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
1. oglasiti se s kratkim, rezkim glasom:   ščene je bevsknilo
2. slabš.  zadirčno reči:   uradnik je bevsknil na študenta / nejevoljno, surovo bevskniti

bévsniti   -em  tudi  bêvsniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
bevskniti :   lisica bevsne / zaničljivo bevsniti / bevsnil je vanj nekaj besed

bèza   -e  [ bəza ž ( ə̀ )
nar. zahodno bezeg :   jagode beze

bezálo   -a  [ bəzalo s ( á )
priprava za bezanje:   bezalo za čiščenje pipe

bezán   -a m ( ȃ )
navt.  pomožno jadro na zadnjem ladijskem jamboru:   razpeti bezan

bezánje   -a  [ bəzanje s ( ȃ )
glagolnik od bezati:   bezanje po luknjah

bezáti   -ám  [ bəzati nedov. ( á ȃ )
1. na rahlo drezati v kaj:   bezati s paličico v mišjo luknjo ; s prstom bezati v nos
// grebsti , brskati :   bezati po žerjavici ; pren.  razmišljam in bezam po spominu
2. preh.  nadlegovati, dražiti z drezanjem:   kar naprej beza psa / otroci bezajo murenčke iz luknje ; pren.  če bo še kdo bezal vame, ga bom!

bezèg   -zgà  in  bèzeg -zga  [ bəzəg- m ( ə̏ ȁ; ə̀ )
grm ali nizko drevo z zdravilnimi rumenkasto belimi cveti in črnimi jagodami:   bezeg že cvete
// cvetje ali jagode tega grma:   čaj iz bezga
♦ 
bot.  divji bezeg  drevo ali grm z rdečimi strupenimi jagodami, Sambucus racemosa ; vrtn.  španski bezeg  okrasni grm z dišečimi vijoličastimi ali belimi cveti, Syringa vulgaris

bezgálnik   -a  [ bəzgau̯nik m ( ȃ )
slabš.  slaba puška:   Ali je to sploh orožje! To je bezgalnik! Ropotuljica za otroke!  (C. Kosmač)

bézgati 1   -am nedov. ( ẹ̑ )
nar. dirjati , divjati :   otroci so bezgali med bajtami

bezgáti 2   -ám  [ bəzgati nedov. ( á ȃ )
zastar. bezati :   bezgati v pečico / bezgal je po policah in predalih  brskal

bezgávček   -čka  [ bəzgau̯čək m ( ȃ )
majhno bezalo:   bezgavček za pipo

bezgávčen   -čna -o  [ bəzgau̯čən prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bezgavke:   bezgavčna jetika / bezgavčen vrat  bezgavkast

bezgávka   -e  [ bəzgau̯ka ž ( ȃ )
nav. mn.  ovalna ali okrogla kepica v mezgovnem tkivu:   bezgavke otečejo ; dimeljske, vratne bezgavke ; vnetje bezgavk

bezgávkast   -a -o  [ bəzgau̯kast prid. ( ȃ )
ki ima otekle bezgavke:   bezgavkast otrok / bezgavkast vrat

bezgôv   in  bezgòv -ôva -o  in  bèzgov -a -o  [ bəzgov- prid. ( ó; ȍ ó; ə̀ )
nanašajoč se na bezeg:   bezgov grm, les ; bezgove jagode ; bezgovo cvetje / bezgov čaj / bezgova puška  igrača iz bezgove veje za pokanje

bezgôvec   in  bèzgovec -vca  [ bəzgovəc m ( ō; ə̀ )
bezgov grm, bezeg:   zleknil se je v senco bezgovca
// sok, žganje ali vino iz bezgovih jagod:   piti bezgovec

bezgovína   -e  [ bəzgovina ž ( í )
bezgov les:   pipa iz bezgovine / bezgovina je ozelenela  bezgovje

bezgôvje   -a  [ bəzgou̯je s ( ȏ )
bezgovo grmovje:   skale, obrasle z nizkim bezgovjem

bezgôvka   in  bèzgovka -e  [ bəzgou̯ka ž ( ō; ə̀ )
igrača iz bezgove veje za pokanje:   otroci pokajo z bezgovkami
// slabš.  slaba puška:

bezjáča   -e ž ( á )
zastar.  široka tesarska sekira; tesača :   izdeloval je grablje in toporišča za bezjače

bezják   -a m ( á )
star. neumnež , tepec :   teh bezjakov ne bo težko ogoljufati

bezljánje   -a  [ bəzljanje in bezljanje s ( ȃ )
glagolnik od bezljati:   celodnevno bezljanje po mestu ga je utrudilo / bezljanje krav

bezljáti   -ám  [ bəzljati in bezljati nedov. ( á ȃ )
1. splašeno se poditi:   krave bezljajo
// pog. dirjati , divjati :   kam pa bezljaš
2. pog., ekspr.  lahkomiselno se izživljati, zlasti spolno:   prej je bil soliden, zdaj pa je začel bezljati

bezljàv   -áva -o  [ bəzljav- in bezljav- prid. ( ȁ á )
ki rad bezlja:   bezljava krava

bezníca   -e ž ( í )
zakoten, zanemarjen gostinski lokal:   vse dni se potika po beznicah ; zakajena, zanikrna beznica ; zloglasna beznica / slabš.  počedi že enkrat to svojo beznico  sobo

bezníčar   -ja m ( ȋ )
nav. slabš.  obiskovalec ali lastnik beznice:   družiti se z bezničarji ; kramarji in bezničarji

bezníški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na beznico:   bezniške kvante ; bezniška popevka / bezniška četrt

bezoár   -ja m ( ȃ )
zool.  kamnu podobna tvorba iz neprebavljivih snovi v želodcu prežvekovalcev:

béž   -- prid. ( ẹ̑ )
podoben naravni barvi volne, umazano bel:   priljubljeni barvi sta bež in siva ; moda te sezone priporoča bež tone

bežánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od bežati:   poskus bežanja / bežanje pred samim seboj

bežáti   -ím nedov. , béži; béžal  tudi  bêžal  ( á í )
1. hitro se umikati iz strahu, pred nevarnostjo:   zemlja se strese, ljudje bežijo iz hiš ; bežati v zaklonišče ; bežati pred nevihto, policisti ; beži, da te ne ujamejo! bežali so, kar so jih nesle noge ; beži ko zajec ; pren.  vse beži pred težaškim delom ; sam pred seboj beži ; bežati pred svetom in njegovo resničnostjo
2. knjiž.  hitro se premikati:   čoln naglo beži po morski gladini ; oblaki bežijo po nebu / konja bežita v diru  tečeta ; nizki prostor beži nekam v ozadje  se izgublja ; pren.  pogled mu beži po hišah
 
knjiž.  spanec mu beži z oči  ne more zaspati ; pokrajina beži mimo oken  se navidezno hitro premika ; pog.  beži v posteljo, saj že spiš  pojdi
3. nav. ekspr.  hitro se časovno odmikati:   čas beži ; dnevi bežijo ; mladost beži / dogodki so hitro bežali drug za drugim prim. beži

béžec   -žca m ( ẹ̑ )
zastar. begunec :   val bežcev me potegne skoraj čez v sovražne vrste  (E. Rostand – O. Župančič)

béžen   -žna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ knjiž.
1. na hitro, mimogrede opravljen:   samo bežen pogled v zgodovino potrjuje to domnevo ; bežen prikaz dogodkov ; bežni vtisi, zapiski
2. ki traja malo časa; kratkotrajen :   za bežen trenutek bi jo rad videl ; to je le bežna misel ; bežna sreča, želja
// pesn.  komaj zaznaven, rahel:   bežen smehljaj ; bežne sence
3. pesn.  ki se hitro premika:   bežen val ; trenutek je šel mimo kakor bežen veter

béži   -te medm. ( ẹ̄ )
izraža začudenje, zavrnitev:   eh, beži, beži, saj ti nič ni ; beži no, nikoli ne boste zmagali ; beži no, beži ; ah, bežite, bežite, nič vam ne verjamem / nar.  da se je oženil? Beži kam;  prim. bežati

bežíšče   -a s ( í )
geom.  perspektivna projekcija neskončno oddaljene točke na premici:   konstruirati bežišče premice

béžnica   -e ž ( ẹ̑ )
geom.  perspektivna projekcija neskončno oddaljene premice na ravnini:   konstruirati bežnico ravnine

béžnost   -i ž ( ẹ́ )
knjiž.  lastnost, značilnost bežnega:   bežnost doživetij, hipa

bi   členica, zanikano  nê bi  in  bi ne  ( é z opisnim deležnikom dela pogojni naklon sedanjega časa, v zvezi z bil in opisnim deležnikom pogojni naklon preteklega časa; raba pogojnega naklona preteklega časa peša
1. za izražanje možnosti, negotovosti:   to bi bilo krivično ; išče žensko, ki bi mu gospodinjila ; dvomim, da bi bila tako bolna ; stopil je na prag, da bi pogledal po trgu ; vede se, kakor da bi me ne poznal ; če bi malo pomislil, bi drugače govoril ; ko bi se bil fant hotel učiti, bi bil šolo igraje izdelal ; elipt.:  kaj bi rad? sam ne ve, kaj bi
2. za (obzirno) izražanje želje, trditve:   želeti bi bilo, da škodo poravnate ; njegov predlog bi bilo dobro upoštevati ; (ali) bi bili tako prijazni in mi knjigo posodili? gledališče naj bi tudi vzgajalo ; ekspr.:  o da bi imel vsaj malo miru! da bi ga strela! prav mu je, pa naj bi bil pazil
// v zvezi z naj   za izražanje domneve:   po časopisnih poročilih naj bi bil zakon tik pred sprejetjem
// navadno v zvezi z misliti, reči   za izražanje omejitve na samo osebni odnos do česa:   rekel bi, da to ni res
3. z oslabljenim pomenom, v zvezi ne da bi   za izražanje načina, kako poteka dejanje nadrednega stavka:   planeš v sobo, ne da bi pozdravil ; odšel je, ne da bi se bil poslovil
● 
pog.  kaj bi tisto  stvar nima pomena ; ekspr.  o tem ni da bi govoril  ni potrebno, ni vredno govoriti ; to je praznoglavec. Ne bi rekel  zdi se mi, da ni ; pog.  če se je vrnil? Ne da bi jaz vedel  mogoče, ne vem

bi...   ali  bí...  in  bi...  prvi del zloženk  ( ȋ )
nanašajoč se na število dve:   bigamija, bikromat, bilabial, bilateralen, bilingvističen ; bifurkacija

biánko   in  bianco  [ bjánko prisl. ( ȃ )
adm.  brez besedila ali z ne docela izpolnjenim besedilom, ki bo po izpolnitvi ustrezalo dogovoru:   podpisati bianko ; v prid. rabi:  bianko podpis
 
fin.  bianko menica  podpisana, toda ne (docela) izpolnjena menica

bíatlon   -a m ( ȋ )
šport.  tekmovanje v smučarskem teku in streljanju s puško:   državno prvenstvo v biatlonu

bíatlonec   -nca m ( ȋ )
šport.  športnik, ki se ukvarja z biatlonom:   najboljši slovenski biatlonci ; zadnja preizkušnja biatloncev pred svetovnim prvenstvom / zasledovalna tekma biatloncev

bíatlonka   -e ž ( ȋ )
šport.  športnica, ki se ukvarja z biatlonom:   slovenske biatlonke so dosegle zgodovinski uspeh ; odlična, uspešna, vrhunska biatlonka ; vodilna biatlonka reprezentance ; šprinterska preizkušnja biatlonk / štafetna, zasledovalna tekma biatlonk

bíba   -e ž ( ī )
otr.  majhna žival, ki leze, navadno žuželka:   biba leze, biba gre

bíbavica   -e ž ( ī )
izmenično naraščanje in upadanje morske gladine:   proučevali so bibavico
 
navt.  mrtva, srednja, živa bibavica  z najmanjšo, srednjo, največjo višinsko razliko

bíbavičen   -čna -o  ( ī )
pridevnik od bibavica:   bibavični tokovi

bíber   -bra m ( í )
tekst.  na obeh straneh kosmatena bombažna ali volnena tkanina:   zimski plašč iz bibra

bibernélica   -e ž ( ẹ̑ )
janež :   čaj iz bibernelice

biblicíst   -a m ( ȋ )
strokovnjak za biblična vprašanja:

biblicístika   -e ž ( í )
veda o Bibliji ali bibličnih vprašanjih:   strokovnjak za biblicistiko

bíbličen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na Biblijo, svetopisemski:   biblična snov, zgodba / biblični slog  biblijski ; biblična arheologija  arheologija, ki proučuje življenje in kulturo narodov, o katerih govori Biblija

bíblija   -e ž ( í )
temeljna knjiga krščanske vere in delno judovske vere, Sveto pismo:   Biblija obsega Staro in Novo zavezo ; izdaje, prevodi Biblije ; citat iz Biblije / bral je iz stare, debele biblije ; listati po bibliji / Dalmatinova Biblija ; pren.  modna, popotniška biblija ; pren.  Marxov Kapital so imenovali biblijo delavskega razreda

bíblijski   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na Biblijo, svetopisemski:   biblijske zgodbe ; biblijska zgodovina / biblijski slog  slovesen, privzdignjen slog
 
papir.  biblijski papir  tanek in trden papir

bíbliobús   -a m ( ȋ-ȗ )
posebej urejen avtobus s knjižnico, namenjeno izposojanju:   v vas je pripeljal bibliobus

bibliofíl   -a m ( ȋ )
ljubitelj in zbiralec knjig, zlasti starih in dragocenih:   ta knjiga je za bibliofile prava poslastica

bibliofilíja   -e ž ( ȋ )
ljubezen do (zbiranja) knjig:   ni mogla razumeti njegove bibliofilije / bibliografija in bibliofilija

bibliofílski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na bibliofile:   bibliofilska strast / knjiga bo izšla v bibliofilski izdaji  v majhni nakladi in posebni opremi

bibliofílstvo   -a s ( ȋ )
ljubezen do (zbiranja) knjig:   bibliofilstvo je njegova edina strast

bibliográf   -a m ( ȃ )
kdor sestavlja bibliografijo:   ta seznam je delo skrbnega bibliografa

bibliografíja   -e ž ( ȋ )
po določeni tematiki urejen seznam tiskanih del:   sestavljati, urejati bibliografijo ; bibliografija za leto 2013 / njegova bibliografija ima sto številk ; zbrati vso bibliografijo o tem problemu
// veda o popisovanju in označevanju tiskanih del:   strokovnjak za bibliografijo

bibliográfka   -e ž ( ȃ )
ženska, ki sestavlja bibliografijo:   delo bibliografke

bibliográfski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bibliografijo:   bibliografski podatki o knjigah ; bibliografski seznam / bibliografski oddelek knjižnice

bibliomán   -a m ( ȃ )
strasten zbiralec knjig:   knjigo je ukradel neki biblioman

bibliomaníja   -e ž ( ȋ )
strastno zbiranje knjig:   njegova ljubezen do knjig je mejila že na bibliomanijo

bibliotéčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na biblioteko; knjižničen , knjižničarski :   sto tisoč zvezkov bibliotečnega gradiva ; bibliotečni zakon / bibliotečno poslopje

bibliotéka   -e ž ( ẹ̑ )
1. sistematično urejena zbirka knjig; knjižnica :   dopolnjevati biblioteko z novimi knjigami ; bogata biblioteka ; privatna biblioteka
// prostor ali stavba, kjer so urejene in shranjene knjige:   iti v biblioteko ; sedeti v biblioteki ; univerzitetna biblioteka / Mestna biblioteka
2. s prilastkom  zbirka knjig iste izdaje in podobne vsebine:   v Mali biblioteki izdaja založba manjša aktualna politična dela

bibliotekár   -ja m ( á )
strokovni uslužbenec v knjižnici; knjižničar :   bibliotekar študijske knjižnice
 
biblio.  knjižničarski uslužbenec z visoko izobrazbo

bibliotekárka   -e ž ( á )
strokovna uslužbenka v knjižnici; knjižničarka :   višja bibliotekarka ; etnologinja, zgodovinarka in bibliotekarka / diplomirana bibliotekarka

bibliotekárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na bibliotekarje, knjižničarski:   bibliotekarski tečaj ; bibliotekarska dejavnost

bibliotekárstvo   -a s ( ȃ )
nauk o delu v knjižnici, knjižničarstvo:   predavati bibliotekarstvo / razvoj bibliotekarstva na Slovenskem

bíblioterapíja   -e ž ( ȋ-ȋ med.
zdravljenje, zlasti čustvenih težav, z branjem ustreznih knjig:   s stališča biblioterapije je knjiga zanimiva za vse, ki so v odraščanju doživeli hude travme ; biblioterapija in kreativno pisanje

bibliotéški   -a -o prid. ( ẹ̑ )
bibliotečen , knjižničen :   biblioteško gradivo

bíc   -a m ( ȋ )
navadno pri klicanju ovca , bacek :   na, bic, jej!

bíca 1   -e ž ( í )
zastar. biček 2 , bičje

bíca 2   -e ž ( ȋ )
nar. severozahodno ovca :   zapazil je ujedo, ki je napadla bico

bícek   -cka m ( ȋ )
nar. severozahodno  mlad ovčji samec; bacek :   bicek je že začel butati

bícelj   -clja m ( í )
vet.  del noge pri konju ali govedu tik nad kopitom, parkljem:   kobila si je odrgnila bicelj

bíceps   -a m ( ȋ )
anat.  mišica, ki ima na enem koncu dva kraka, dvoglava mišica:   napet biceps nadlakta

bicíkel   -kla m ( í )
pog.  vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon; kolo 3 kupiti bicikel ; vozi se z biciklom

biciklíst   -a m ( ȋ )
1. kdor se vozi s kolesom; kolesar :   polna cesta biciklistov in pešcev / po drugi etapi so biciklisti počivali
2. pog., slabš.  kdor je ponižen pred nadrejenimi in priganjaški do podrejenih:   bil je pravi biciklist, ki navzgor upogne hrbet, navzdol pa pritiska

biciklístičen   -čna -o prid. ( í )
kolesarski :   biciklistična tekma / biciklistični šport

biciklístika   -e ž ( í )
kolesarstvo :   ukvarjati se z biciklistiko

biciklístka   -e ž ( ȋ )
kolesarka

biciklístovski   -a -o prid. ( ȋ )
star. kolesarski :   biciklistovska čepica

biciklízem   -zma m ( ī )
1. vožnja s kolesom v prometu ali športu; kolesarstvo :   motociklizem in biciklizem
2. pog., slabš.  ponižnost do nadrejenih in priganjaštvo do podrejenih:   satira na biciklizem in suženjsko pokornost

bícka   -e ž ( ȋ )
nar. ovca :   Za bickami se je pognala tudi belo oblečena deklica z žemljo v rokah  (Prežihov)

bíč 1   in  bìč bíča m ( ī í; ȉ í )
palica s pritrjenim jermenom ali vrvjo za udarjanje:   vihteti bič ; počiti, švrkniti z bičem / jahalni, pasji bič
 
ekspr.  če se žival upre, zapoje bič  je tepena
// ekspr.  udarci z bičem:   žival je topo prenašala bič / bili so vajeni biča
// ekspr., s prilastkom nasilje , sila 1 , pritisk :   lomi se pod bičem lastne krvi ; bič javnega mnenja ; bič usode / postal je bič svoje družine  nadloga
♦ 
glasb.  bič  glasbilo v orkestru, ki posnema pok biča ; zool.  morski bič  velika morska riba s strupeno bodico na repu, Trigon pastynaca

bíč 2   in  bìč bíča m ( ī í; ȉ í )
biček 2 , bičje :   bič in loček rasteta daleč naokrog

bíčanje   -a s ( ī )
glagolnik od bičati:   bičanje po golem hrbtu / bičanje družbene neenakosti

bíčar   -ja m ( ȋ )
1. pripadnik srednjeveške verske ločine, ki propagira bičanje samega sebe:   sprevod bičarjev
2. izdelovalec bičev:

bíčarka   -e ž ( ȋ )
pripadnica srednjeveške verske ločine, ki propagira bičanje samega sebe:   divjost bičarke

bíčarski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na bičarje:   bičarski sprevod ; bičarska ločina ; bičarsko gibanje / bičarska delavnica

bíčarstvo   -a s ( ȋ )
srednjeveška verska ločina, ki propagira bičanje samega sebe:   pojav bičarstva

bíčati   -am nedov. ( ī ȋ )
1. tepsti z bičem:   bičati do krvi
// knjiž.  močno, ostro zadevati kaj:   dež biča okna ; piš biča obraz ; vihar biča valove ; toča ga biča po obrazu ; pren.  življenje ga biča
2. ostro grajati:   bičati napake, razmere ; bičati s satiro
3. knjiž.  zelo vznemirjati:   kričanje mu biča živce

bičeglávec   -vca m ( ȃ )
zool.  glista z zelo tankim, biču podobnim sprednjim delom, Trichuris trichiura:

bíček 1   -čka m ( ȋ )
1. manjšalnica od bič 1 :   švrkati z bičkom
2. biol.  nitast izrastek na celici, ki ji omogoča gibanje:   bički spolnih celic

bíček 2   -čka m ( ī )
bot.  rastlina stoječih ali počasi tekočih vod, ki raste v šopih, Schoenoplectus:   jezerski biček

bíček 3   -čka m ( ȋ )
mlad bik; bikec :   podivjan biček

bíčev   -a -o  ( í )
pridevnik od bič:   bičev ročnik

bíčevje   -a s ( ī )
skupina rastlin bičkov:   pokositi bičevje za steljo / bičevje ob potoku  z bički porasel svet
// stebla bičkov:   cekar iz bičevja

bíčevka   -e ž ( í )
bičevnik :   razjahal je in zamahoval z bičevko

bíčevnik   -a m ( í )
držaj pri biču:   udaril je z bičevnikom po oslu ; brinov bičevnik ; urezati si palico za bičevnik

bíčje   -a s ( ȋ )
skupina rastlin bičkov:   raca se je skrila v bičju / pred njim se je razprostiralo bičje in ločje  z bički porasel svet
// stebla bičkov:   z bičjem opletene steklenice

bíčji   -a -e prid. ( ȋ )
bikovski :   njegov bičji vrat
// bikov :   bičji rogovi

bíčkar   -ja m ( ȋ )
nav. mn., bot., zool.  enoceličarji, ki se gibljejo z bičkom, Flagellata:   delitev bičkarjev

bíčkast   -a -o prid. ( ȋ )
biol.  ki ima biček, nitast izrastek:   bičkaste celice / bičkast izrastek  podoben bičku
 
bot.  bičkaste alge

bíčkovec   -vca m ( ī )
nav. mn., bot., zool. bičkar

bíčnat   -a -o prid. ( ȋ )
ki je iz stebel bičkov:   bičnat naslanjač / bičnato močvirje  poraslo z bički

bíčnik   -a m ( ȋ )
bičevnik :   z bičnikom je tolkel konja

bidé   -êja m ( ẹ̑ ȇ )
podolgovat plitev umivalnik za spodnji del trupa:   kopalnica z bidejem

bídermajer   -ja m ( ī )
um.  srednjeevropski meščanski umetnostni slog v prvi polovici 19. stoletja:   tipika bidermajerja / prodam uro – pristen bidermajer
// doba tega sloga:   v bidermajerju so močno gojili portretno slikarstvo ; v prid. rabi:  bidermajer šopek  majhen šopek iz raznobarvnih rož

bídermajerski   -a -o prid. ( ī )
nanašajoč se na bidermajer:   bidermajerski slog / bidermajersko pohištvo / take igre so radi uprizarjali v bidermajerski dobi

bienále   -a m ( ȃ )
vsako drugo leto prirejena umetniška razstava ali prireditev:   glasbeni bienale ; tretji grafični bienale ; udeleženci bienala

bienálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bienale:   bienalna prireditev / v bienalnem zaporedju naj bi si sledila opera in balet

bienálski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bienale:   bienalska prireditev / bienalska nagrada

bifé   -êja  tudi  buffet -a  [ druga oblika bifé -êja tudi bufét m ( ẹ̑ ȇ; ẹ̑ )
1. okrepčevalnica s pijačo in prigrizki:   v novem naselju bodo odprli bife ; domači, klubski, vaški bife ; bife na železniški postaji ; lastnik majhnega bifeja ; natakarica v bližnjem bifeju / avtomatični bife  z napravami za samopostrežbo
2. miza z jedmi in pijačami za samopostrežbo na družabni prireditvi, v restavraciji:   vzeti sendvič z bifeja ; samopostrežni silvestrski bife ; bife s predjedmi / hladni bife  miza s takimi hladnimi jedmi in pijačami na družabni prireditvi, v restavraciji; jedi in pijače, ki se ponudijo nekuhane ali ohlajene ; hladno-topli bife
// omarica s pijačo v sprejemnici:   iz bifeja je vzela buteljko ter natočila obiskovalcem
 
gost.  francoski bife  miza z mrzlimi jedmi in pijačami, ki se prodajajo

bifêjski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na bife:   bifejska miza / bifejske storitve

bífenil   -a m ( ȋ )
kem.  spojina iz dveh medsebojno povezanih fenilnih skupin:   poliklorirani bifenil [PCB]

bífiláren   -rna -o prid. ( ȋ-ȃ )
teh.  ki je na dveh nitih, dvoniten:   bifilarno obešenje aparata
 
elektr.  bifilarno navitje  navitje, pri katerem sta vzporedno naviti dovodna in odvodna žica

bífokálen   -lna -o prid. ( ȋ-ȃ )
fiz.  ki ima dve gorišči:   bifokalna stekla naočnikov

bífora   -e ž ( ȋ )
um.  okenska odprtina, razdeljena s stebričkom na dva dela:   romanska hiša z biforami

bíftek   -a  in  -tka  tudi  beefsteak -a  [ bíftek in bíftək m ( ȋ )
1. na hitro opečen goveji zrezek:   speči biftek ; biftek z jajcem, jurčki
2. v zvezi tatarski biftek   sesekljan surov goveji file z začimbami:   priprava tatarskega bifteka ; kruhki s tatarskim biftekom ; govedina za tatarski biftek

bifurkácija   -e ž ( á )
knjiž.  cepljenje na dvoje, razcep:   bifurkacija študija
 
anat.  bifurkacija sapnika ; geogr.  bifurkacija  odtok vode z enega območja v dve porečji

bifurkacíjski   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od bifurkacija:   bifurkacijski učni program

bíga   -e ž ( í )
pecivo iz bele moke, sestavljeno iz manjših, med seboj sprijetih kosov:   peči bige / tržaške bige

bigámen   -mna -o prid. ( á )
ki živi v bigamiji:   bigamen moški

bigamíja   -e ž ( ȋ )
zakon moža z dvema ženama hkrati, dvoženstvo:   živeti v bigamiji
 
pravn.  zakon ene osebe z dvema osebama hkrati; dvojni zakon

bigamíst   -a m ( ȋ )
kdor živi v bigamiji, dvoženec:   bigamist se je s prvo ženo poročil le nekaj tednov pred poroko z drugo ženo

big band   big banda  tudi  bíg bênd bíg bênda  [ bíg bênd- m ( ȋ, ȇ )
večji jazzovski orkester:   nastopal je s številnimi big bandi po svetu ; srečanje big bandov

bíglica   -e ž ( ȋ )
nar. vžigalica :   prižgati biglico

bigóten   in  bigôten -tna -o prid. ( ọ̑; ó )
knjiž. pobožnjaški , licemerski :   bigotna ženska

bigotízem   -zma m ( ī )
knjiž. pobožnjaštvo , licemerstvo :   v svojih pesmih razkrinkuje bigotizem malomeščanstva

bigótnost   in  bigôtnost -i ž ( ọ̑; ó )
knjiž. pobožnjaštvo , licemerstvo :   srednjeveška bigotnost

bìk   bíka m ( ȉ í )
1. odrasel samec goveda:   rediti bika ; gnati kravo k biku ; plemenski bik ; pobesnel bik ; rjove ko bik ; močen ko bik ; pog.  gleda ko zaboden bik, kakor bik v nova vrata  zelo neumno ali začudeno ; to ga draži kot rdeča ruta bika  zelo
 
pog.  kamor je šel bik, naj gre še štrik  če sem izgubil, zapravil veliko, lahko še to malenkost ; zgrabiti bika za roge  odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela ; ekspr.  ne bodi se z bikom!  ne nasprotuj človeku, ki ima večjo veljavo, moč kot ti; ne prepiraj se s trmastim človekom
 
zool.  moškatni bik  govedu podobna žival z dolgo dlako, ki živi v tundri, Ovibos moschatus
2. kdor je rojen v astrološkem znamenju bika:   za bike je značilna trmoglavost ; kozorog, oven, škorpijon in bik
 
rojen je v znamenju bika  v času od 21. aprila do 21. maja
 
astron.  Bik  drugo ozvezdje živalskega kroga
3. ekspr.  zelo močen in orjaški moški:   ta bik vzdigne, kolikor hočeš ; kako je močen in plečat, pravi bik
// slabš.  neumen, omejen, zabit človek:   bik neumni! dopovej tem bikom, če moreš!

bikàn   -ána m ( ȁ á )
ekspr.  zelo močen in orjaški moški:   kdo bi bil kos takemu bikanu!

bíkar   -ja m ( ȋ )
pastir, skrbnik bikov:   služil je za bikarja

bikarbóna   -e ž ( ọ̑ )
navadno v zvezi s soda   jedilna soda, natrijev bikarbonat:   škatlica bikarbone ; dodati vodi za noževo konico sode bikarbone

bíkarbonát   -a m ( ȋ-ȃ )
kem.  kisla sol ogljikove kisline; hidrogenkarbonat :   amonijev, kalcijev bikarbonat ; natrijev bikarbonat

bikárna   -e ž ( ȃ )
hlev za bike:   zadružna bikarna

bíkast   -a -o prid. ( í )
ekspr.  po velikosti, po moči podoben biku:   bikast dedec / ne bodi tako bikast!

bíkec   -kca m ( ȋ )
1. mlad bik:   oglasilo se je mukanje lačnih bikcev
2. nar.  okrogla ali štirioglata železna pečica:   Mariča, Štef in Orlek so sedeli okrog majhnega okroglega bikca, v katerem je tlela žerjavica  (F. Godina)

biker   in  bájker -ja  [ bájker m ( á )
pog.  kdor se navdušuje za motorna kolesa:   na srečanju se je zbralo veliko bikerjev

bikerski   in  bájkerski -a -o  [ bájkerski prid. ( á )
nanašajoč se na bikerje:   bikerski klub ; bikerski način življenja

bíkica   -e ž ( ȋ )
ženska, rojena v astrološkem znamenju bika:   po horoskopu je bikica ; trmasta bikica

bíkič   -a m ( ȋ )
nar. vzhodno bikec :   lepo raščen bikič

bikíni   -ja m ( ȋ )
dvodelna minimalna ženska kopalna obleka:   nositi, obleči bikini ; sončiti se v bikiniju ; pozornost je vzbudil nov kroj bikinija
// del telesa, ki ga pokriva spodnji del take obleke:   depilacija bikinija ; v prid. rabi:  bikini predel ; bikini cona ; bikini kopalke

bikínke   -kínk ž mn. ( ȋ )
pog. bikini :   nositi bikinke ; kolekcija, modeli bikink ; dekleta v seksi, zapeljivih bikinkah

bikobórba   -e ž ( ọ̑ )
zlasti v španskem okolju  javna prireditev, pri kateri se bikoborec bori z bikom:   vzrejati bike za bikoborbe

bikobórec   -rca m ( ọ̑ )
zlasti v španskem okolju  kdor se javno v areni bori z bikom:   bikoborci v slikovitih nošah

bikobórski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na bikoborce ali bikoborbo:   bikoborska parada ; bikoborsko oblačilo / bikoborska arena

bíkóničen   -čna -o prid. ( ȋ-ọ́ )
arheol.  ki ima obliko dvojnega stožca:   bikonična vaza

bíkonkáven   -vna -o prid. ( ȋ-ȃ )
fiz.  vbočen na obeh straneh:   bikonkavna leča

bíkonkávnost   -i ž ( ȋ-ȃ )
fiz.  vbočenost na obeh straneh:   bikonkavnost leče

bíkonvéksen   -sna -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
fiz.  izbočen na obeh straneh:   bikonveksna leča

bíkonvéksnost   -i ž ( ȋ-ẹ̑ )
fiz.  izbočenost na obeh straneh:   bikonveksnost leče, profila

bikorêjec   -jca m ( ȇ )
kdor vzreja plemenske bike:   živinorejci in bikorejci

bíkov   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na bike:   bikova koža / človek z bikovim vratom  bikovskim

bíkovica   -e ž ( í )
bikovka :   dobiti jih z bikovico po hrbtu

bikovína   in  bíkovina -e ž ( í; í )
bikovo meso:   žilava bikovina

bíkovka   -e ž ( í )
močen korobač iz posušene bikove kite:   bikovka jim je padala po hrbtu ; pretepsti z bikovko / umrla je za posledicami bikovke

bíkovski   -a -o prid. ( í )
ekspr.  po velikosti, po moči tak kot pri biku:   njegov bikovski tilnik, vrat ; bikovske čeljusti / bikovsko zdravje  zelo trdno

bíkromát   -a m ( ȋ-ȃ )
kem.  iz dveh molekul kromata nastala sol; dikromat :   kalijev bikromat

bíks   -a m ( í )
zastar.  loščilo (za čevlje):   škatlica biksa
 
ekspr.  ima čevlje na biks  zelo se mu svetijo

bíksati   -am nedov. ( í pog.
1. loščiti :   biksati parket ; biksati čevlje
2. ekspr., v zvezi z ga   počenjati neumnosti, lahkomiselnosti:   ta ga biksa, ta! / žena mu ga biksa

bíkvadráten   -tna -o prid. ( ȋ-ȃ )
mat.  ki je četrte stopnje:   bikvadratni koren ; bikvadratna enačba

bíl 1   -i  [ tudi biu̯ ž ( ȋ )
star.  steblo žit ali trav; bilka :   utrgal je dolgo bil in jo grizljal ; travna bil / žito gre v bil  začenja delati bilke
 
bot.  enojno, kolenčasto in med kolenci votlo steblo trav

bíl 2   -à -ó  in  -ò  opisni deležnik od  biti sem  ( ȋ ȁ ọ̄ v zvezi sem bil itd. in opisnim deležnikom
1. od dovršnih, redko nedovršnih glagolov; star., razen kadar je preddobnost poudarjena  izraža dejanje, ki je bilo že končano, ko je nastopilo drugo:   popolnoma se je bilo zmračilo, že so gorele cestne svetilke ; postaral se je bil od sile, brado je imel že čisto sivo ; v parlamentu je branil stališče, ki ga je bil že prej obrazložil / deževalo je bilo, pa mu je spodrsnilo ; pisal nam je bil, potlej je pa še brzojavil
2. od nedovršnih glagolov  izraža dejanje, odmaknjeno v daljno preteklost:   srečala je žensko, s katero je bila prejšnje čase dosti govorila
3. nar. zahodno  izraža preteklo dejanje sploh:   ljudje so bili že pozabili, da sta se nekoč sprla;  prim. biti 2 , bi

bílabiál   -a m ( ȋ-ȃ )
jezikosl.  soglasnik, tvorjen z obema ustnicama, dvoustničnik:   izgovor bilabialov

bílabiálen   -lna -o prid. ( ȋ-ȃ )
jezikosl.  ki se tvori z obema ustnicama, dvoustničen:   bilabialni soglasnik

bilánca   -e ž ( ȃ )
1. primerjalni prikaz dohodkov in stroškov podjetja v določeni dobi; zaključni račun 1 bilanca izkazuje izgubo ; sestavljati bilanco
 
ekon.  aktivna bilanca  s presežkom ; plačilna bilanca  primerjalni prikaz poslovanja s tujino ; premoženjska bilanca  primerjalni prikaz aktiv in pasiv podjetja na določen dan ; trgovinska bilanca  razmerje med uvozom in izvozom v določeni dobi
2. pregled, obračun sploh:   napraviti življenjsko bilanco ; bilanca tedna: pet prometnih nesreč

bilancíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od bilancirati:   metode, osnove bilanciranja / bilanciranje dohodkov in izdatkov

bilancírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati, sestavljati bilanco:   ne zna bilancirati

bilancíst   -a m ( ȋ )
uslužbenec, ki dela, sestavlja bilanco:   delovno mesto knjigovodje bilancista

bilánčen   -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bilanco:   bilančni primanjkljaj, dobiček ; bilančna statistika / dobiti bilančno nagrado ; bilančna praksa

bilančnína   -e ž ( ī )
nagrada za sestavljanje bilance:

bílaterálen   -lna -o prid. ( ȋ-ȃ )
obojestranski , dvostranski :   bilateralen dogovor ; državnika sta govorila o bilateralnih odnosih med deželama ; bilateralni pogovori ; bilateralna pogodba

bílčica   -e ž ( ȋ )
bilkica

bilijón   -a m ( ọ̑ )
milijon milijonov:   mnogo bilijonov let

bilijónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na bilijon:   v astronomiji računajo z bilijonskimi številkami / bilijonski delec celote

bilína   -e ž ( ī )
lit.  ruska epska ljudska pesem o junakih:   pevci bilin

bílingvíst   -a m ( ȋ-ȋ )
kdor zna in redno uporablja dva jezika, dvojezičnik:   bilingvisti na obmejnem ozemlju

bílingvístičen   -čna -o prid. ( ȋ-í )
ki zna in redno uporablja dva jezika; dvojezičen :   bilingvističen pisatelj / bilingvistična šola

bílingvízem   -zma m ( ȋ-ī )
znanje in redna raba dveh jezikov; dvojezičnost :   bilingvizem obmejnih prebivalcev

bilirubín   -a m ( ȋ biokem.
žolčno barvilo rdečkastorumene barve:   povečana vsebnost bilirubina v krvi

bíliti   -im nedov. ( í ȋ )
zastar.  delati bilke:   ječmen pričenja biliti

bílja   -e ž ( ī )
star.  dan pred praznikom:   božična bilja

biljárd   -a m ( ȃ )
namizna igra s palicami in kroglami:   igrati biljard ; partija biljarda
// miza za igranje te igre:

biljárden   -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na biljard:   sliši se trkanje biljardnih krogel ; zelena biljardna miza ; biljardna palica / biljardna soba

biljardírati   -am nedov. ( ȋ )
pog.  igrati biljard:   v kavarni je nekaj ljudi biljardiralo in kvartalo

biljardíst   -a m ( ȋ )
kdor igra biljard:   slovel je kot eden najboljših biljardistov

biljárdnica   -e ž ( ȃ )
soba za igranje biljarda:   kavarna z biljardnico

bílje 1   bílj ž mn. ( ī ȋ )
nekdaj  verski obred z molitvami za pokoj umrlega:   opravili so bilje za pokojnim / Narod mehkužnik bi dušo izdihnil, še sveče bi mu ne žgali, še bilj bi mu ne peli  (I. Cankar)

bílje 2   -a s ( ȋ )
star. rastlinje , zelenje :   pomladno bilje

biljetêr   -ja m ( ȇ )
kdor pregleduje vstopnice pri vhodu v dvorano:   biljeter odtrga kupon vstopnice ; gledališki biljeter

biljetêrka   -e ž ( ȇ )
ženska, ki pregleduje vstopnice pri vhodu v dvorano:   biljeterka v kinu

bílka   -e ž ( ȋ )
steblo žit ali trav:   pšenična, senena, travna bilka ; tanek kakor bilka / na njivi so pognale le redke bilke  rastline
 
ekspr.  ta ponudba je zanj rešilna bilka  izhod iz težav, rešitev ; ekspr.  okleniti, oprijeti se vsake bilke  vsakega najmanjšega upanja na rešitev
 
bot.  enojno, kolenčasto in med kolenci votlo steblo trav

bílkica   -e ž ( ȋ )
manjšalnica od bilka:   nežna bilkica

bílnat   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž.  bogat z biljem, z rastlinami:   bilnat travnik

bílnica   -e ž ( ȋ )
bot.  trava z ozko zganjenimi listi, Festuca:   rdeča, travniška bilnica

bílo 1   -a s ( í )
1. zastar. utrip , bitje 1 , pulz :   zastrupljenec ima hitro bilo / potipal je bolniku bilo
2. priprava za bitje, udarjanje:   tolči po bilu ; ura z bilom / električno bilo  zvočna signalna naprava
 
tekst.  del statev, ki z grebenom pribija votek k že stkanemu blagu

bílo 2   vez. ( ȋ )
zastar.  naj (si) bo, bodisi:   bilo pozimi bilo poleti, nikoli ni nosil klobuka

biltén   -a m ( ẹ̑ )
kratko uradno sporočilo javnosti, objava:   vojni bilten ; bilten o ministrovem zdravstvenem stanju
// občasna informativna publikacija:   podjetje izdaja svoj bilten ; statistični bilten ; bilten filmskega festivala

bím   in  bìm medm. ( ȋ; ȉ )
posnema visoki glas zvona:   z zvonika zapoje: bim bim bim ; Bim-bim, bim-bim! Jaz dan zvonim  (O. Župančič) / bim bam bom ; bim bom

bímbo   -ta m ( ȋ )
ekspr.  nekoliko omejen, neroden človek:   pravi bimbo je

bímčkati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
otr. objemati , ljubkovati :   bimčkala ga je in božala

bímetál   -a m ( ȋ-ȃ )
teh.  kovinski trak iz dveh podolžno spojenih delov z različno razteznostjo:   bimetal se krivi zdaj v eno, zdaj v drugo smer

bímetálen   -lna -o prid. ( ȋ-ȃ )
teh.  ki je iz dveh kovin, dvokovinski:   bimetalna plošča, žica

bímetalízem   -zma m ( ȋ-ī )
fin.  denarni sistem, ki temelji na zlati in srebrni podlagi:   odprava bimetalizma

bináren   -rna -o prid. ( ȃ )
ki je iz dveh enot:   binarni sistem
♦ 
biol.  binarna nomenklatura  poimenovanje rastlin ali živali z imenoma za rod in vrsto, dvojno poimenovanje ; mat.  binaren  ki ima za osnovo število dve, dvojiški ; binarno število

bíncati   -am nedov. ( ȋ )
nar. vzhodno pobrcavati , brcati :   dojenček živahno binca z nogami ; konj binca / sedel je na veji in bincal z nogami  bingljal

bíncelj   -clja m ( í )
del noge pri konju ali govedu tik nad kopitom, parkljem; bicelj :   konji so se do bincljev ugrezali v blato

bíngel bôngel   in  bíngel bóngel  [ bingəl bongəl medm. ( ī, ō; ī, ọ̄ )
otr.  posnema zvonjenje:   zvončki pojejo: bingel bongel

bíngelj   -glja  tudi  -na  [ bingəlj m ( í )
pog.  kar visi, binglja:   bingelj pri uri
// nav. mn., šalj. noga

bíngeljc   -a  [ bingəljc m ( ȋ )
pog.  kar visi, binglja:   oder, okrašen z lampijončki, pisanimi bingeljci in zastavicami ; kapuce z bingeljci

bíngeljček   -čka  [ bingəljčək m ( ȋ )
manjšalnica od bingeljc:   lestenec s steklenimi bingeljčki

bingljánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od bingljati:   bingljanje z nogami / razglašeno bingljanje zvonca

bingljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. viseti in se zibati:   medalje mu bingljajo na prsih ; čop čepice binglja po obrazu ; noge mu bingljajo z voza / bingljati z nogami
// pozvanjati , zvončkljati :   zvonovi bingljajo
2. ekspr.  biti obešen, viseti:   ta bo še bingljal ; bingljati na veji

bíngo   -a m ( ȋ )
lotu podobna igra na srečo, ki izvira iz Velike Britanije:   igrati bingo ; brezplačni bingo ; saloni za bingo

binírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
rel.  na en dan dvakrat maševati:   ob nedeljah župnik binira

bínkošten   -tna -o prid. ( ī )
nanašajoč se na binkošti:   binkoštna nedelja / binkoštni prazniki / Binkoštna cerkev
 
vrtn.  binkoštni nagelj  vrtni nagelj nizke rasti z dišečimi cveti raznih barv

bínkošti   -i ž mn. ( ī )
v krščanstvu  praznik, petdeseti dan po veliki noči:   za binkošti je prišel domov ; o binkoštih gre rž v klasje

bínkoštnica   -e ž ( ī )
nar. potonika

bínkoštnik   -a m ( ī )
pripadnik Binkoštne cerkve:   evangeličani in binkoštniki

binókel   -kla m ( ọ́ )
star.  daljnogled za obe očesi:   gledati z binoklom ; gledališki binokel  kukalo

binokuláren   -rna -o prid. ( ȃ )
teh.  ki je za gledanje z obema očesoma, dvoočen:   binokularni daljnogled, mikroskop
 
biol.  binokularno gledanje

binóm   -a m ( ọ̑ )
mat.  izraz, ki ima dva člena, dvočlenik:   kubiranje binoma

binómski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na binom, dvočlenski:   binomski izrek, koeficient / binomska enačba

bínormála   -e ž ( ȋ-ȃ )
geom.  premica skozi točko prostorske krivulje, pravokotna na pritisnjeno ravnino v tej točki:

bíntje   -a s ( ī )
agr.  boljši krompir holandske sorte s svetlo rumenim mesom:   njivo so posadili z bintjem

bio...   ali  bío...  prvi del zloženk  ( ȋ )
1. nanašajoč se na življenje, živo bitje, živo sploh:   biograf, biološki ; biogen, biofizika, biokemik ; bioklimatski, biomehanika, biotehnologija / mikrobiologija
2. pri katerem se uporabljajo samo naravni in naravi prijazni postopki in materiali:   biovrt  in  bio vrt, biokmetija  in  bio kmetija

bíoaktíven   -vna -o prid. ( ȋ-ȋ )
ki je biološko aktiven:   bioaktivne sestavine, snovi

bíobibliografíja   -e ž ( ȋ-ȋ )
biblio.  biografski podatki o avtorju in seznam njegovih tiskanih del:   sestaviti biobibliografijo

biocenóza   -e ž ( ọ̑ )
biol.  skupnost različnih živalskih in rastlinskih vrst, ki živijo na določenem prostoru v enakih življenjskih razmerah, združba:   biocenoza se v svojem biotopu ugodno razvija

biocíd   -a m ( ȋ )
kemično sredstvo za uničevanje živih organizmov:   premaz vsebuje biocide, ki les varujejo pred biološkimi škodljivci ; varna uporaba biocidov

biocíden   -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na biocid:   zakon o biocidnih proizvodih ; uporaba biocidnih sredstev

bíočíp   -a m ( ȋ-ȋ kem.
čip z organskimi molekulami, ki se jim v stiku z drugo organsko snovjo spremenijo lastnosti:   proteinski biočip ; biočip za analiziranje genetskega materiala osebe ; tehnologija biočipov

bíodinámičen   -čna -o prid. ( ȋ-á )
nanašajoč se na biodinamiko:   biodinamično društvo / biodinamična kmetija ; biodinamična pridelava ; biodinamično gospodarjenje, kmetovanje

bíodinámika   -e ž ( ȋ-á )
veda o silah v organizmih in naravi sploh:   članek o biodinamiki ; biodinamika in sadjarstvo

bíodiverzitéta   -e ž ( ȋ-ẹ̑ biol.
pojavljanje velikega števila različnih rastlinskih, živalskih vrst na določenem območju; biotska raznovrstnost :   biodiverziteta organizmov ; ohranjanje biodiverzitete ; raziskava biodiverzitete

bíodízel   -zla m ( ȋ-ī )
ekološko pogonsko gorivo iz rastlinskih olj ali živalskih maščob:   biodizel izdelujejo tudi iz živalskih maščob in odpadnih jedilnih olj ; proizvodnja biodizla

bíodízelski   -a -o prid. ( ȋ-ī )
nanašajoč se na biodizel:   biodizelska elektrarna / biodizelsko gorivo

bíoenergétičarka   -e ž ( ȋ-ẹ́ )
ženska, ki zdravi z bioenergijo:   obisk pri bioenergetičarki

bíoenergétik   -a m ( ȋ-ẹ́ )
kdor zdravi z bioenergijo:   po pomoč se je zatekel k bioenergetiku ; združenje bioenergetikov

bíoenergétika   -e ž ( ȋ-ẹ́ )
1. panoga, ki proučuje spremembe energije v organizmih, med organizmi in v povezavi z okoljem:   osnove celičnega metabolizma in bioenergetike
2. med.  zdravljenje duševnih stisk, strahov, frustracij z gibalnimi, dihalnimi in drugimi telesnimi vajami:   bioenergetika kot alternativna metoda zdravljenja

bíoenergétski   -a -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
nanašajoč se na bioenergijo ali bioenergetiko:   bioenergetski pristop ; bioenergetsko zdravljenje

bíoenergíja   -e ž ( ȋ-ȋ )
električna, magnetna energija, ki jo ima, oddaja organizem:   zdraviti z bioenergijo

bíoenergíjski   -a -o prid. ( ȋ-ȋ )
nanašajoč se na bioenergijo:   bioenergijsko zdravljenje

bíoetanól   -a m ( ȋ-ọ̑ biokem.
etanol, pridobljen iz rastlin, ki vsebujejo veliko škroba ali sladkorja, namenjen zlasti za pogonsko gorivo:   pridobivati bioetanol ; proizvodnja bioetanola ; avtomobil s pogonom na bioetanol

bíoétičen   -čna -o prid. ( ȋ-ẹ́ )
nanašajoč se na bioetiko:   bioetična komisija ; opredelila se je do nekaterih bioetičnih vprašanj

bíoétik   -a m ( ȋ-ẹ́ )
kdor se zavzema za bioetična načela:   zdravnik in bioetik

bíoétika   -e ž ( ȋ-ẹ́ )
veda, ki sistematično proučuje moralna načela zdravstva in ved o življenju:   smernice v bioetiki ; zakon o bioetiki ; odbor za bioetiko

bíofarmacévtika   -e ž ( ȋ-ẹ́ )
dejavnost, ki je v zvezi z izdelovanjem bioloških zdravil:   razvojni center biofarmacevtike / področje biofarmacevtike

bíofílm   -a m ( ȋ-í )
plast mikroorganizmov in njihovih razkrojkov na kaki površini:   mikrobni biofilmi ; bakterije v biofilmu

bíofílter   -tra m ( ȋ-í )
filter za odstranjevanje mikroorganizmov:   biofiltri za preprečevanje širjenja neprijetnih vonjav ; čiščenje z biofiltri

bíofízik   -a m ( ȋ-í )
strokovnjak za biofiziko:   biofizik in biokemik

bíofízika   -e ž ( ȋ-í )
veda o fizikalnih procesih v organizmih:

bíofizikálen   -lna -o prid. ( ȋ-ȃ )
nanašajoč se na biofiziko:   proučevati biofizikalne procese

biogén   -a -o prid. ( ẹ̑ )
biol.  potreben za življenje:   biogeni elementi / vpliv biogenih faktorjev na življenjske združbe
// ki nastane, izvira iz živega:

bíogenétičen   -čna -o prid. ( ȋ-ẹ́ )
biol. biogenetski :   osnovna biogenetična pravila

bíogenétika   -e ž ( ȋ-ẹ́ )
genetika, ki se ukvarja s tehnologijo za preurejanje in spreminjanje genov:   predlog zakonskega uravnavanja biogenetike na svetovni ravni

bíogenétski   -a -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
nanašajoč se na biogenezo:   biogenetske zakonitosti / biogenetski zakon

bíogenéza   -e ž ( ȋ-ẹ̑ )
biol.  nastanek in razvoj živega iz živega:   zakonitosti biogeneze
// teorija o tem nastanku:   trditve biogeneze ; pren., publ.  biogeneza slovenskih zdravilišč je pomanjkljiva

bíogeografíja   -e ž ( ȋ-ȋ )
veda o geografski razširjenosti organizmov:

bíogorívo   in  bío gorívo -a s ( ȋ-í )
pogonsko gorivo, pridobljeno iz naravnih odpadkov ali namensko za to gojenih rastlin:   pridelava rastlin za biogorivo ; v pripravi je poročilo o porabi biogoriv v Sloveniji

biográf   -a m ( ȃ )
kdor (na)piše biografijo, življenjepisec:   Prešernovi biografi

biografíja   -e ž ( ȋ )
popis življenja kake osebe, življenjepis:   Levstikova biografija ; moderna umetniška biografija

biográfski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na biografijo, življenjepisen:   biografski podatki / biografski film, roman / Slovenski biografski leksikon

bíohrána   in  bío hrána -e ž ( ȋ-á )
hrana, pridelana, predelana samo z naravnimi in naravi prijaznimi postopki in materiali:   kupovati, prodajati biohrano ; pridelava biohrane ; specializirane trgovine z biohrano

bíoindikátor   -ja m ( ȋ-ȃ )
organizem, ki s svojo prisotnostjo ali odsotnostjo, spremembami na telesu, v vedenju kaže na določeno stanje okolja:   čebele so bioindikatorji, ki prvi zaznajo strupe v okolju

bíoinformátika   -e ž ( ȋ-á )
veda, ki proučuje biološke sisteme z informacijsko tehnologijo:   razvoj kadrov na področju bioinformatike ; spoznanja bioinformatike uporabljajo v farmacevtskih družbah, industriji in zdravstvu / laboratorij za bioinformatiko

bíoinženíring   -a m ( ȋ-ȋ )
uporaba inženirsko-tehnoloških postopkov v biosistemskih vedah:   s pomočjo bioinženiringa so ustvarili in presadili organ ; podjetje za bioinženiring

bíokatalizátor   -ja m ( ȋ-ȃ )
biol., kem.  beljakovina, ki je po svoji funkciji katalizator; encim :   cink dviguje imunost in kot biokatalizator uravnava številne procese v celici

bíokémičen   -čna -o prid. ( ȋ-ẹ́ )
nanašajoč se na kemične procese v organizmih:   biokemični procesi ; biokemične reakcije / biokemični laboratorij  biokemijski

bíokemíja   -e ž ( ȋ-ȋ )
veda o kemični sestavi in procesih v organizmih:   dosežki sodobne biokemije

bíokémijski   tudi  bíokemíjski -a -o prid. ( ȋ-ẹ́; ȋ-ȋ )
nanašajoč se na biokemijo:   biokemijski laboratorij ; biokemijski priročnik / biokemijski procesi  biokemični

bíokémik   -a m ( ȋ-ẹ́ )
strokovnjak za biokemijo:   vprašanje bodo rešili biologi in biokemiki

bíokibernétika   -e ž ( ȋ-ẹ́ )
veda, ki raziskuje podobnost med delovanjem strojev in živo naravo z inženirsko-tehnološkimi postopki:   zanimala ga je povezava biologije in biokibernetike

bíoklimatologíja   -e ž ( ȋ-ȋ )
veda o vplivu podnebja na organizme:

bíokmèt   in  bío kmèt -éta m , im. mn.  bíokmétje  in  bío kmétje  stil.  bíokméti  in  bío kméti  ( ȋ-ȅ ȋ-ẹ́ )
kmet, ki se ukvarja z ekološkim kmetovanjem:   biokmetje precej svojih pridelkov prodajo sami

bíokmetíja   in  bío kmetíja -e ž ( ȋ-ȋ )
kmetija, na kateri se dejavnost opravlja samo z naravnimi in naravi prijaznimi postopki in materiali:   pridelava hrane na biokmetiji je nekajkrat dražja od običajne ; razvoj biokmetij s turizmom in prodajo na domu ; mleko z biokmetij

bíokmetíjstvo   in  bío kmetíjstvo -a s ( ȋ-ȋ )
kmetijstvo, pri katerem se uporabljajo samo naravni in naravi prijazni postopki in materiali:   spodbuditi razvoj biokmetijstva

bíokmetoválec   in  bío kmetoválec -lca  [ bijokmetovau̯ca m ( ȋ-ȃ )
kdor se ukvarja z ekološkim kmetovanjem:   narava ni do biokmetovalcev nič bolj prizanesljiva kot do konvencionalnih ; predelovalec zelišč in biokmetovalec

bíokmetovánje   in  bíokmétovanje  in  bío kmetovánje  in  bío kmétovanje -a s ( ȋ-ȃ; ȋ-ẹ́ )
kmetovanje, pri katerem se uporabljajo samo naravni in naravi prijazni postopki in materiali:   del premoženja je vložil v biokmetovanje ; ukvarjati se z biokmetovanjem ; razvoj ekoturizma in biokmetovanja

bíokrùh   in  bío krùh -krúha m ( ȋ-ȕ ȋ-ú )
kruh iz ekološko pridelane moke:   kupil je biokruh in domač sir

biológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za biologijo:   biologi in mikrobiologi / gimnazija je razpisala mesto biologa / pog.  sestanek biologov iz prvega letnika  slušateljev oddelka za biologijo

biológičen   -čna -o prid. ( ọ́ )
star. biološki :   biologična reakcija

biologíja   -e ž ( ȋ )
veda o življenju organizmov:   razvoj biologije ; celična, molekularna biologija ; biologija človeka, morja / profesor biologije

biológinja   -e ž ( ọ̑ )
strokovnjakinja za biologijo:   biologinja in pedagoginja / molekularna biologinja ; morska biologinja / diplomirana biologinja

biologízem   -zma m ( ī )
biol.  prenašanje bioloških zakonitosti in metod na druga področja:   pretiran biologizem sili k podcenjevanju vloge dela pri nastanku človeka ; biologizem so vnesli v psihologijo naravoslovci

biolóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na življenje organizmov:   biološki učinek rentgenskih žarkov ; oslabljena biološka odpornost ljudi ; biološka potreba ; biološko ravnotežje ; biološka pestrost, raznolikost, raznovrstnost / biološka vrednost beljakovin / biološki proces ; biološko stanje, dogajanje / biološki oče ; biološki starši ; biološka mati ; biološke sledi / biološka obdelava odpadkov ; biološko čiščenje / biološko orožje  pri katerem mikroorganizmi povzročajo množična obolenja, smrt
// nanašajoč se na biologe ali biologijo:   biološki inštitut ; varuh biološke zbirke
2. pri katerem se uporabljajo samo naravni in naravi prijazni postopki in materiali; ekološki :   biološko kmetovanje / biološka pridelava, predelava
// ki je pridelan, predelan na tak način:   biološki izdelek, pridelek ; cilj zakona je podpora biološki hrani ; biološko živilo

bíoluminiscénca   tudi  bíoluminescénca -e ž ( ȋ-ẹ̑ )
biol.  sevanje za živali in rastline značilne svetlobe zaradi življenjskih pojavov v organizmu, živo svetlikanje:   največ bioluminiscence opazimo v morju pri ribah

bíomárker   -ja m ( ȋ-ā )
med. biološki marker 1 , označevalec :   biomarkerji za odkrivanje raka ; analiza, merjenje, upoštevanje biomarkerjev / biokemijski biomarkerji

bíomása   -e ž ( ȋ-ȃ )
1. biol.  masa vseh rastlin, živali, ki rastejo, živijo na določenem območju:   energija biomase
2. odmrl organski material, zlasti rastlinskega izvora, ki ga je mogoče uporabljati za pridobivanje energije:   kuriti, uporabljati biomaso ; učinkovita izraba biomase ; pridobivanje biomase / gozdna, lesna, rastlinska biomasa

bíomedicína   -e ž ( ȋ-ȋ )
1. veda, ki združuje medicinske temeljne in klinične vede ter naravoslovne vede, na katerih te temeljijo:   končuje doktorski študij biomedicine ; etična vprašanja raziskav v biomedicini ; biomedicina in biotehnologija
2. postopki, ki izhajajo iz spoznanj te vede:   evropska konvencija o biomedicini ; dosežki moderne biomedicine in genetskega inženiringa / laboratorijska biomedicina

bíomedicínski   -a -o prid. ( ȋ-ȋ )
nanašajoč se na biomedicino:   biomedicinske raziskave / oploditev z biomedicinsko pomočjo

bíomehánika   -e ž ( ȋ-á )
nauk o mehaničnih silah v organizmih:   osnove biomehanike ; strokovnjak za biomehaniko

bíomesó   in  bío mesó s ( ȋ-ọ̑ ȋ-ȃ )
meso ekološko vzrejenih živali:   pohorski kmetje na ekoloških kmetijah pridelujejo biomeso

bíometeorológ   -a m ( ȋ-ọ̑ )
strokovnjak, ki proučuje vpliv vremena, podnebja na žive organizme, zlasti na človeka:   ugotovitve biometeorologov ; sodelovanje biometeorologov in zdravnikov

bíometeorologíja   -e ž ( ȋ-ȋ )
meteorologija, ki proučuje vpliv vremena, podnebja na žive organizme:   razvoj biometeorologije

biométričen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na biometrijo:   biometrični podatki ; razvoj biometričnih sistemov / biometrični čip ; biometrični potni list ; biometrične značilnosti posameznika

biometríja   -e ž ( ȋ )
1. statistično proučevanje življenjskih pojavov, procesov:   biometrija velja za zanesljivo obliko prepoznavanja posameznika
2. tehnologija zbiranja in obdelave podatkov o posameznikovih merljivih telesnih in vedenjskih lastnostih, po katerih ga je mogoče preveriti in prepoznati:   uporaba biometrije na letališčih ; biometrija prstnih odtisov

biometríjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na biometrijo:   izvajanje biometrijskih ukrepov ; biometrijsko preverjanje prisotnosti na delu

bíomónitoring   -a m ( ȋ-ọ̑ )
monitoring kake snovi v živem organizmu:   za biomonitoring so vzeli vzorce urina, krvi, las in telesnih maščob prostovoljcev ; biomonitoring kemikalij ; izvajalci biomonitoringa

biónika   -e ž ( ọ́ )
veda, ki skuša reševati probleme tehnike s študijem funkcij živih bitij:   strokovnjak s področja bionike ; laboratorij za bioniko

bionomíja   -e ž ( ȋ )
biol.  nauk o zakonih življenja:

bíooróžje   -a s ( ȋ-ọ̑ )
orožje, pri katerem mikroorganizmi povzročajo množična obolenja, smrt:   grožnja z bioorožjem ; strokovnjaki za bioorožje

bíopirátstvo   -a s ( ȋ-ȃ )
kraja bioloških informacij, zlasti genskih, in njihova gospodarska izraba:   zdravnika so obtožili biopiratstva

bíoplín   -a m ( ȋ-ȋ )
plin, ki nastane pri razgradnji organskih snovi in se lahko uporablja kot vir energije:   bioplin, ki bo nastajal pri vrenju živalskih iztrebkov, bo zagotavljal do dva megavata električne energije ; proizvodnja bioplina / elektrarna na bioplin

bíopolítika   -e ž ( ȋ-í )
upravljanje različnih področij človeškega življenja in razpolaganje z življenjem celih populacij:   biopolitika in posledice globalizacije
// veda o tem:   študij biopolitike ; bioetika in biopolitika

bíoprideláva   in  bío prideláva -e ž ( ȋ-ȃ )
pridelava samo z naravnimi in naravi prijaznimi postopki in materiali:   male kmetije so preusmerili v biopridelavo ; biopridelava jabolk, zelenjave ; subvencije za biopridelavo

bíopridélek   in  bío pridélek -lka m ( ȋ-ẹ̑ )
pridelek, pridelan samo z naravnimi in naravi prijaznimi postopki in materiali:   na stojnicah prodajajo visokokakovostne biopridelke ; trgovine z biopridelki

bíoprideloválec   -lca  [ bijopridelovau̯ca tudi bijopridelovalca m ( ȋ-ȃ )
kdor kaj prideluje samo z naravnimi in naravi prijaznimi postopki in materiali:   združenje biopridelovalcev ; konkurenca med biopridelovalci je zelo velika

bíopsihológ   -a m ( ȋ-ọ̑ )
strokovnjak za biopsihologijo:   znani biopsiholog je proučeval inteligenco delfinov

bíopsihologíja   -e ž ( ȋ-ȋ )
psihologija, ki proučuje duševne pojave z biološkega vidika:   študijski program biopsihologije ; biokemija in biopsihologija

bíopsiholóški   -a -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
nanašajoč se na biološke in psihološke procese pri človeku:   raziskovati zločinstvo z biopsihološkega vidika

bíopsíhosociálen   -lna -o prid. ( ȋ-ȋ-ȃ )
ki upošteva biološke, psihološke in socialne vidike:   biopsihosocialni model zdravja ; biopsihosocialno ravnovesje

biopsíja   -e ž ( ȋ )
med.  preiskava tkiva ali organskih delov, vzetih iz živega telesa:   izrezali so delček novotvorbe za biopsijo

bióptičen   -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na biopsijo:   odvzem bioptičnega vzorca

bíorazgradljív   -a -o prid. ( ȋ-ī ȋ-í )
ki se lahko razgradi z delovanjem živih organizmov:   biorazgradljivi odpadki ; biorazgradljive vrečke

bíorazgrádnja   -e ž ( ȋ-ā )
razgradnja snovi z delovanjem živih organizmov:   naprava za obdelavo odpadne vode s postopkom biorazgradnje

bíoreáktor   -ja m ( ȋ-á )
naprava, v kateri poteka nadzorovano gojenje mikroorganizmov:   biomaso uporabljajo v bioreaktorjih kot hrano za rast bakterij

bíoresonánca   -e ž ( ȋ-ȃ )
metoda naravnega zdravljenja, ki zdravi z napravo za merjenje elektromagnetnega valovanja:   aparat za bioresonanco ; zdravljenje z bioresonanco / metoda bioresonance

bíorítem   -tma m ( ȋ-í )
periodično spreminjanje fizioloških in psiholoških procesov pri živih bitjih kot odziv na okolje, spremembe v njem:   določiti bioritem ; dnevni, mesečni bioritem

biosfêra   -e ž ( ȇ )
biol.  ves prostor na zemlji, v katerem živijo organizmi:   posegi v biosfero ; procesi, spremembe v biosferi ; biosfera in atmosfera

bioskóp   tudi  bioskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
zastar. kino , kinodvorana :   Ljubljana je dobila prvi bioskop

bíostatístika   -e ž ( ȋ-í )
statistika, ki se ukvarja z analizo podatkov iz živega sveta:   profesorica biostatistike ; inštitut za biostatistiko

bíotéhnika   -e ž ( ȋ-ẹ́ )
veda o uporabi tehnike pri gojenju organizmov:   živinska biotehnika

bíotéhniški   -a -o prid. ( ȋ-ẹ́ )
nanašajoč se na biotehniko:   biotehniška fakulteta / uporaba biotehniškega orožja

bíotehnológ   -a m ( ȋ-ọ̑ )
strokovnjak za biotehnologijo:   biotehnologi se borijo proti virusom ; molekularni biotehnolog

bíotehnologíja   -e ž ( ȋ-ȋ )
tehnologija pridobivanja česa z uporabo živih organizmov ali različnih bioloških procesov:   na tridnevnem posvetu so se seznanili z novejšimi dognanji v rastlinski biotehnologiji ; razvoj biotehnologije / katedra za biotehnologijo ; laboratorij za biotehnologijo

bíotehnolóški   -a -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
nanašajoč se na biotehnologijo:   biotehnološka industrija ; biotehnološko podjetje / biotehnološka revolucija

bíoterapévt   -a m ( ȋ-ẹ̑ )
strokovnjak za bioterapijo:   v njegovi spremljevalni ekipi je tudi bioterapevt

bíoterapíja   -e ž ( ȋ-ȋ )
zdravljenje z bioenergijo:   malčku z epilepsijo so zdravniki po bioterapiji zmanjšali odmerek zdravil ; ukvarjati se z bioterapijo

bíoteroríst   -a m ( ȋ-ȋ )
terorist, ki uporablja biološko orožje:   na napad bioteroristov niso bili pripravljeni

bíoterorístičen   -čna -o prid. ( ȋ-í )
nanašajoč se na bioteroriste ali bioterorizem:   cilji bioterorističnih napadov ; bioteroristično orožje

bíoterorízem   -zma m ( ȋ-ī )
terorizem, pri katerem se uporablja biološko orožje:   boj proti bioterorizmu ; strah pred bioterorizmom

biótičen   -čna -o prid. ( ọ́ )
biol.  nanašajoč se na življenje ali živa bitja:   biotični faktorji

biotín   -a m ( ȋ farm.
vitamin, katerega pomanjkanje povzroča vnetje kože:   biotin dobro učinkuje na kožo, krepi krhke nohte ter preprečuje izpadanje las in prhljaj

biotíp   -a m ( ȋ )
biol.  organizmi s popolnoma enako dedno osnovo:

bíotipologíja   -e ž ( ȋ-ȋ )
veda, ki ugotavlja in proučuje tipe organizmov:

biotít   -a m ( ȋ )
min.  rudnina magnezijev železov alumosilikat s hidroksilno skupino in fluorom:

biotóp   -a m ( ọ̑ )
biol.  prostor, v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah, življenjski prostor:   mlaka je biotop za različne organizme

bíotrgovína   -e ž ( ȋ-í )
trgovina z ekološkimi izdelki:   kupuje v biotrgovinah in uporablja ekološko elektriko

biótski   -a -o prid. ( ọ̑ biol.
nanašajoč se na življenje ali živa bitja:   obstoj biotskih skupnosti
// v zvezi biotska raznovrstnost   pojavljanje velikega števila različnih rastlinskih, živalskih vrst na določenem območju:   ohranjanje biotske raznovrstnosti

bíovrême   -éna s ( ȋ-é ȋ-ẹ́ )
vreme glede na vpliv, ki ga ima na splošno počutje in razpoloženje ljudi, živih bitij:   današnje biovreme ni naklonjeno ljudem, občutljivim na vremenske spremembe / podoba biovremena

bíovreménski   -a -o prid. ( ȋ-ẹ̑ )
nanašajoč se na biovreme:   opozorilo o biovremenskih vplivih na splošno počutje / biovremenska napoved

bíovŕt   in  bío vŕt -a m ( ȋ-ȓ ȋ-ŕ )
vrt, na katerem se prideluje samo z naravnimi in naravi prijaznimi postopki in materiali:   lastna pridelava solat, zelenjave in sadja na biovrtu

bíovrtnár   in  bío vrtnár -ja m ( ȋ-á )
kdor vrtnari samo z naravnimi in naravi prijaznimi postopki in materiali:   biovrtnarji pridelajo veliko zdravega in okusnega fižola

bíovrtnárjenje   in  bío vrtnárjenje -a s ( ȋ-á )
vrtnarjenje samo z naravnimi in naravi prijaznimi postopki in materiali:   nekatere občine spodbujajo kompostiranje organskih odpadkov in s tem biovrtnarjenje

bíoznánost   -i ž ( ȋ-á )
vsaka od naravoslovnih ved, ki proučuje zgradbo in delovanje organizmov ter njihovo povezanost z okoljem:   podjetja, ki tržijo bioznanost, utrjujejo svoj vpliv in nadzor nad novimi genskimi posli ; bliskovit razvoj bioznanosti

bíoživílo   in  bío živílo -a s ( ȋ-í )
živilo, pridelano samo z naravnimi in naravi prijaznimi postopki in materiali:   prodajalna, trgovina z bioživili ; kakovost bioživil

bípartíten   -tna -o prid. ( ȋ-ȋ )
nanašajoč se na dve strani; dvostranski :   bipartitni dialog ; pogajanja potekajo na bipartitni ravni

bípiramída   -e ž ( ȋ-ȋ )
geom.  telo, sestavljeno iz dveh piramid; dvojna piramida :   površina bipiramide

bíplán   -a m ( ȋ-ȃ )
aer.  letalo z dvojnimi krili; dvokrilnik :   preizkušal je starinski biplan

bípoláren   -rna -o prid. ( ȋ-ȃ )
ki ima dva pola, dvopolen:   bipolarni tranzistor, vod ; bipolarna elektroda / bipolarni politični sistem ; bipolarni svet v času hladne vojne ; bipolarna delitev sveta, Evrope, Slovenije ; bipolarna nasprotja ; bipolarno tolmačenje problema
 
anat.  bipolarna živčna celica  celica z dvema podaljškoma ; psiht.  bipolarna motnja  duševna bolezen, ki se izmenično pojavlja v obliki manije in depresije

bípolárnost   -i ž ( ȋ-ȃ )
lastnost, značilnost bipolarnega, dvopolnost:   bipolarnost magneta / obdobje hladne vojne je zaznamovala izrazita bipolarnost ; ideološka, politična bipolarnost ; preseganje tradicionalne slovenske bipolarnosti / njegova dela nosijo pečat bipolarnosti ; pesnikova duhovna bipolarnost

bíra 1   -e ž ( í )
nav. rod. ed., star. vrsta , sorta :   nočem imeti opravka z ljudmi njegove bire / to je svoje bire človek
 
star.  knjige vsake bire in baže  različne vrednosti, navadno slabše vrste

bira 2  
zbirka : gl. bera

birdie   -ja  [ bə̀rdi m ( ə̏ šport., pri golfu
udarec pod standardnim številom udarcev:   pri vsaki jamici je igral napadalno in poskušal doseči birdie ; priložnost za birdie

bíren 1   -rna  in  bírenj -rnja m ( í )
nar.  prostorninska mera, navadno za žito, približno 80 l:   Dihurjeva bajta je imela pet njiv, na največjo je prišlo nekaj okrog dva birna posetve  (Prežihov)

bíren 2   -rna -o prid. ( ȋ )
bot., v zvezi birni plod   plod, nastal iz cveta z več pestiči:   birni plod rdeče jagode, maline

birét   -a m ( ẹ̑ )
trirogo obredno pokrivalo katoliških duhovnikov:   župnik se je pokril s črnim biretom ; rdeči kardinalski biret

biréta   -e ž ( ẹ̑ )
kem.  steklena cev z merilno lestvico in pipico za merjenje prostornine odtočene tekočine:

birìč   -íča m ( ȉ í )
1. nekdaj  nižji uslužbenec, izvrševalec odločb sodne ali zemljiške oblasti:   birič je klical,  zastar.  oklicaval ukaze ; uiti biričem ; graščak je poslal biriče po kmeta ; mestni birič ; gleda kakor birič  mrko, neprijazno ; zastar.  beži, kakor bi ga devet biričev podilo
 
ekspr.  ni se bal ne biriča ne hudiča  nikogar se ni bal; vse si je upal
2. ekspr.  osovražen predstavnik oblasti:   preklinjati gospodo in biriče

biríški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na biriče:   biriška služba ; biriško krdelo / pij, duša biriška!

biríštvo   -a s ( ȋ )
1. biriška služba:   birištvo mu je prinašalo skromne dohodke
2. ekspr. nasilje , ovaduštvo :   birištvo je bilo v najlepšem cvetu

bírma   -e ž ( ȋ )
rel.  drugi od sedmih zakramentov Katoliške cerkve:   iti k birmi ; biti pri birmi
 
vezati,  star.  zavezati birmo  biti za botra

bírmanec   -nca m ( ȋ )
rel.  kdor je bil birman ali se pripravlja na birmo:   birmanci stojijo pred cerkvijo ; pouk za birmance
// birman človek v odnosu do svojega botra:   voščit mu je prišel njegov birmanec

bírmanka   -e ž ( ȋ )
rel.  ženska, ki je bila birmana ali se pripravlja na birmo:   belo oblečene birmanke
// birmana ženska v odnosu do svojega botra:   bila je njegova birmanka

bírmanski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na birmance ali birmo:   birmanski boter / birmanska obleka ; birmanska ura  ura, ki jo boter da birmancu

bírmati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
rel.  podeliti zakrament birme:   birmal ga je mariborski škof

bírmski   -a -o prid. ( ȋ )
birmanski :   birmski boter

biró   -ja m ( ọ̑ )
1. navadno s prilastkom pisarna , urad , poslovalnica :   arhitekturni, inženirski, prepisni, projektivni, turistični, zavarovalni biro ; izvršni, projektni biro / konstrukcijski biro tovarne ; biro za informiranje, tisk / oditi iz biroja
2. polit., zlasti v komunističnih državah  vodilni organ v organizaciji:   izvoliti v biro kongresa ; sestanek partijskega biroja

birokrácij   -a m ( á )
iron. birokrat :   birokracij problema ni mogel sam rešiti / šalj.  ali je sveti Birokracij zadremal?  birokratizem, birokracija

birokracíja   -e ž ( ȋ )
nav. slabš.  uradniki, ki vodijo javno upravo:   birokracija izvaja poostren nadzor ; pomanjkanje miz po pisarnah je ustavilo bohotenje birokracije ; skorumpiranost birokracije ; birokracija, policija in sodstvo / bruseljska, evropska birokracija ; državna, občinska birokracija / Gogoljevi opisi ruske birokracije
// formalistično, neživljenjsko poslovanje (takih) uradnikov:   neučinkovita, odvečna, okostenela, pretirana, zapletena birokracija ; znajti se v kolesju birokracije / bori se proti negativnim pojavom, kot so birokracija, formalizem

birokrát   -a m ( ȃ )
1. nav. slabš.  uradnik, zlasti tak, ki se formalistično, neživljenjsko drži predpisov:   brezdušen, tog, zdolgočasen birokrat ; nesposoben, okostenel, omejen birokrat ; podkupljivi, skorumpirani birokrati ; birokrati na ministrstvu ; birokrati in politiki / bruseljski, evropski birokrati ; državni, občinski, vladni birokrati
2. nekdaj  pripadnik visokega uradniškega sloja:   bal se je zameriti visokim birokratom

birokrátičen   -čna -o prid. ( á )
birokratski :   birokratični aparat ; birokratični predpisi ; birokratičen uradnik

birokrátičnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost birokratskega:   birokratičnost sodne obravnave ; birokratičnost poslovanja, postopkov

birokratizácija   -e ž ( á )
nav. slabš.  uvajanje birokratizma:   nasprotovati birokratizaciji ; birokratizacija podjetij

birokratízem   -zma m ( ī nav. slabš.
1. formalistično, neživljenjsko upoštevanje predpisov, zlasti pri uradnikih:   brezčuten, dlakocepski, pretiran birokratizem / bruseljski, evropski birokratizem ; pravniški birokratizem
2. v socializmu  sistem v javni upravi, v katerem odločajo uradniki:   birokratizem je naperjen proti koristim ljudskih množic ; v urade se je vgnezdil birokratizem ; boriti se proti pojavom birokratizma ; državni birokratizem / ostanki birokratizma  birokratske miselnosti

birokratizíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od birokratizirati:   boriti se proti birokratiziranju državnega aparata

birokratizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
nav. slabš.  uvajati birokratizem:   birokratizirati družbene odnose ; ustanova se je birokratizirala

birokrátski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na birokrate ali birokracijo:   državni birokratski aparat, sistem ; birokratski postopki, zapleti ; birokratska logika, miselnost ; birokratske organizacije ; birokratsko kolesje ; birokratsko poseganje v razvoj / birokratski obraz ; birokratski odnos do državljanov ; birokratska formalnost, natančnost, togost ; birokratska latovščina ; birokratske napake, zahteve ; birokratsko zavlačevanje

birokrátstvo   -a s ( ȃ )
birokracija , birokratizem :   odprava birokratstva iz uradov ; prepad med ljudstvom in birokratstvom

birotéhnika   -e ž ( ẹ́ )
adm.  vse administrativno tehnično delo:   prizadevanje za izboljšanje birotehnike
// tehnični pripomočki in oprema za to delo:

birsa   ipd. gl. bersa ipd.

bírt   -a m ( ȋ )
pog. gostilničar , krčmar :   vaški birti

birtíja   -e ž ( ȋ )
pog. gostilna , krčma

bís 1   medm. ( ȋ )
izraža zahtevo po ponovitvi programske točke, še (enkrat):   občinstvo je vpilo pevcem: bis, bis

bis 2  
tkanina : gl. bisus 2

bis...   ali  bís...  in  bis...  prvi del zloženk  ( ȋ )
kem.  nanašajoč se na podvojitev atomske skupine v molekuli:   bisfenol

bisága   -e ž ( ā )
nekdaj  preprosta (dvodelna) popotna torba ali vreča za čez ramo:   oprtati bisago ; beračeva, ciganska bisaga ; pren.  ko so ga zalotili, je imel pripravljeno polno bisago laži

biságar   -ja m ( ȃ )
zastar.  človek z bisago:

biságast   -a -o prid. ( ā )
podoben bisagi:   bisagasta oblika predmeta

biságica   -e ž ( ā )
manjšalnica od bisaga:   prišli so z bisagicami preko ramen

bíseksuálec   -lca m ( ȋ-ȃ )
kdor čuti spolno nagnjenje do oseb moškega in ženskega spola:   zase pravi, da je biseksualec ; biseksualci in transseksualci

bíseksuálen   -lna -o prid. ( ȋ-ȃ )
nagnjen k obema spoloma:   biseksualen moški

bíseksuálka   -e ž ( ȋ-ȃ )
ženska, ki čuti spolno nagnjenje do oseb moškega in ženskega spola:   lezbično in gejevsko gibanje vključuje tudi področje človekovih pravic biseksualcev in biseksualk

bíseksuálnost   -i ž ( ȋ-ȃ )
spolna nagnjenost do oseb moškega in ženskega spola:   ljudje pogosto ne govorijo o svoji biseksualnosti

bíser   -a m ( ȋ )
1. okroglasta tvorba iz školjk, rabljena za nakit:   biser se lesketa ; iskati bisere ; bleščeči biseri ; ogrlica iz biserov ; pren., pesn.  nebo je posejano z biseri ; solzni biseri ; biseri rose
 
bibl.  metati bisere svinjam  dajati, dati komu duhovno ali materialno dobrino, ki je ne zna ceniti
// biseru podoben izdelek:   stekleni biseri
2. ekspr.  kar zaradi izredne lepote, plemenitosti vzbuja občudovanje:   to dekle je pravi biser ; biseri literature
♦ 
agr.  fruškogorski biser  peneče se belo vino iz okolice Fruške gore ; kem.  boraksov biser  prozorna steklasta kroglica iz boraksa za ugotavljanje kovinskih oksidov ; obrt.  ohridski biseri  umetno narejene kroglice za nakit, pokrite s srebrnkasto snovjo iz ribjih luskin

bíserast   -a -o prid. ( ȋ )
ki se lesketa kot biser:   biseraste potne kaplje

bíserček   -čka m ( ȋ )
manjšalnica od biser:   ogrlica iz biserčkov ; njeni zobje so kot biserčki / jo poznaš? To ti je biserček

bíseren   -rna -o prid. ( ȋ )
1. ki je iz biserov, z biseri:   biserni nakit ; biserni uhani
2. ki se lesketa kot biser:   biserni žarki ; biserne kaplje rose / biserni sijaj zob / biserna matica  notranja plast lupine nekaterih školjk
● 
biserna poroka  šestdesetletnica poroke
♦ 
tekst.  biserna preja  svetleč se sukanec iz dveh različno debelih ali v različne smeri sukanih niti

biseríti se   -ím se nedov. ( ī í )
knjiž.  lesketati se kot biser, iskriti se:   vino se biseri v kozarcih ; znoj se mu biseri na čelu

bíserje   -a s ( ȋ )
knjiž.  dragoceni kamni, biseri:   biserje, zlato in srebro se je lesketalo ; ogrlica iz biserja ; pren.  biserje deževnih kapljic

bíserka   -e ž ( ȋ )
zool.  kokoši podobna domača ptica z grahastim perjem; pegat

bísernat   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na biser:   bisernat okvir / bisernat lesk ogrlice

bísernica   -e ž ( ȋ )
1. školjka, ki daje bisere:   morska bisernica ; školjka bisernica
// biserovina :   gumbi iz bisernice
2. glasb.  najmanjša tamburica za spremljavo ali vodilno melodijo:   igrati na bisernico
♦ 
bot.  lističasta, mušnici podobna goba, Amanita rubescens ; vet.  tuberkulozno vnetje potrebušnice pri govedu

bíserničen   -čna -o  ( ȋ )
pridevnik od bisernica:   bisernična lupina

bísernik   -a m ( ȋ )
um.  okras v obliki niza biserov:   stena sobe je bila okrašena z biserniki in rozetami
♦ 
zool.  dnevni metulj z biserno se svetlečimi lisami na spodnji strani kril, Argynnis

bisernína   -e ž ( ī )
1. biserno okrasje:   okrasiti z dragimi kamni in bisernino
2. biserovina :   nož z bisernino v ročaju

bísernomátičen   -čna -o prid. ( ȋ-ā )
nanašajoč se na biserno matico:   bisernomatični gumbi

bísernost   -i ž ( ȋ )
knjiž.  lastnost, značilnost bisernega:   bisernost barve / žametnost in bisernost glasu

biseromášnik   -a m ( ȃ )
rel.  duhovnik, ki je dosegel šestdeset let mašništva:

biserovína   -e ž ( í )
notranja plast lupine nekaterih školjk:   gumbi iz biserovine ; omara z vložki iz biserovine

biserovínast   -a -o prid. ( í )
ki je iz biserovine:   biserovinasti gumbi ; nožiček z biserovinastim ročajem
// ki se lesketa kot biserovina:   biserovinasti kamni

biskvít   -a m ( ȋ )
luknjičavo, rahlo pecivo iz jajc, moke in sladkorja:   na mizi je bilo še nekaj biskvita in sadja

biskvíten   -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na biskvit:   biskvitna torta / pripraviti biskvitno testo

bismarckovski   -a -o  [ bísmarkou̯ski prid. ( ȋ )
tak kot pri Bismarcku:   ta politik ima bismarckovski nastop

bismut   ipd. gl. bizmut ipd.

bísovnica   -e ž ( ȋ )
zool.  žleza nekaterih školjk, ki izloča bisus:

bístahor   medm. ( ȋ )
klic konju  na levo!:   hijo, bistahor

bíster   -tra -o prid. , bístrejši  in  bistrêjši  ( í ī )
1. ki ima precejšnjo stopnjo prozornosti:   bistra tekočina ; voda v potoku je bistra in mrzla ; ko se je gošča sesedla, je postalo vino bistro / knjiž., ekspr.  bistra popoldanska svetloba
2. sposoben hitro dojemati, prodorno misliti:   bister človek, učenec ; zbral je najbistrejše duhove svojega časa / ima bister razum, um / bister odgovor / fant je bistre glave,  pog.  ima bistro glavo  je bister, nadarjen
3. hiter , uren 2 , živahen :   bistri potoki ; knjiž.  bister vranec / bistri pogledi njenih oči / ne pojdem še spat, sem še bister  nezaspan, svež
● 
čeprav je pil, je imel bistro glavo  je mogel misliti, presojati ; nič ni ušlo njenim bistrim očem  vse je opazila

bístrc   -a m ( ȋ )
1. bistroumnež :   mož se ima za bistrca ; to ti je pravi bistrc
2. star. bistroumnost :   hotel je preizkusiti njegov bistrc ; bistrc duha

bistrênje   -a s ( é )
glagolnik od bistriti:

bístrica   -e ž ( ī knjiž.
1. reka ali potok, ki hitro teče:   bistrica je živahno žuborela
2. zastar.  prozorna, čista voda:   prinesla je polno vedro bistrice

bistrína   -e ž ( í )
1. hitro in pravilno mišljenje:   sedaj je treba zbranosti in bistrine ; v bistrini mu ni kos / njegov obraz ni razodeval posebne bistrine  bistroumnosti / odlikuje ga nenavadna bistrina duha  prodornost
2. knjiž. prozornost , čistost :   bistrina zelene Soče / v jutranji bistrini je šel na pot

bistrítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od bistriti:   vprašanje za bistritev uma

bistríti   -ím nedov. , bistrèn  ( ī í )
razvijati sposobnost za mišljenje:   bistriti komu duha, um / bistriti estetski čut / ekspr.  v šoli je bistril otrokom glave
// delati kaj bolj jasno, miselno izoblikovano:   časopis bistri mnenja ; pojmi se bistrijo
● 
hladna sapa jim bistri utrujene glave  jih dela sposobne mišljenja

bistró   -ja m ( ọ̑ )
zlasti v francoskem okolju  manjša, preprosta restavracija:   povabil ga je na večerjo v bistro

bistroglàv   in  bistrogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
ki je bistre glave:   ta človek je premeten in bistroglav

bistroglávec   -vca m ( ȃ )
ekspr.  človek bistre glave:   to ti je bistroglavec

bistroglávost   -i ž ( ā )
lastnost bistroglavega človeka:   njegova bistroglavost ga je presenetila

bistrogléd   -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ki bistro, ostro gleda:   bistrogled stražar ; bistrogleda ptica roparica / bistrogled estet  bistroumen

bistrogléden   -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
zastar. bistrogled

bistroglédnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost bistrogledega človeka:   v svoji bistroglednosti je takoj opazil nekaj sumljivega / ko je to slišal, ga je v hipu zapustila njegova trdnost in bistroglednost  bistroumnost

bistroók   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž.  ki bistro, dobro vidi:   bistrooki jastreb
// ki ima bistre, jasne oči:   veselo, bistrooko dekle

bístrost   -i ž ( í )
lastnost, značilnost bistrega:   bistrost tekočine / ponosen je bil na sinovo bistrost / zaradi eksplozije je vse obšla popolna bistrost

bistrôta   -e ž ( ó )
zastar. bistrina :   pokazal je izredno bistroto uma

bistroúmen   -mna -o prid. , bistroúmnejši  ( ú ū )
ki je bistrega uma:   bil je sloveč in bistroumen mož ; bistroumen učenec / prepričal ga je na najbistroumnejši način ; bistroumna opomba

bistroúmiti   -im nedov. ( ū ȗ )
knjiž., ekspr.  brezuspešno si prizadevati govoriti bistroumno:   bistroumil je o nekaki obči človečnosti

bistroúmje   -a s ( ȗ )
knjiž. bistroumnost :   za to ni treba posebnega bistroumja ; s svojim bistroumjem je našel pravo rešitev

bistroúmnež   -a m ( ȗ )
ekspr.  bistroumen človek:   nikdar ni veljal za posebnega bistroumneža

bistroúmnica   -e ž ( ȗ )
bistroumna ženska:

bistroúmnost   -i ž ( ú )
sposobnost hitrega in pravilnega mišljenja:   prirojena duhovitost in bistroumnost ; znan je bil po svoji bistroumnosti / s pravo žensko bistroumnostjo je dojela, za kaj gre

bistrovíd   -a -o prid. ( ȋ ī )
knjiž. bistroumen , bistroviden :   dovolj je bistrovid, da bo spoznal prevaro

bistrovídec   -dca m ( ȋ )
kdor bistro vidi, presoja:   bistrovidec je in dobro pozna svet / poznaš bistrovidca, ki bi natančno vedel, kaj pride?

bistrovíden   -dna -o prid. ( í ī )
ki bistro, dobro vidi:   bistroviden ogleduh / preudaren in bistroviden mož

bistrovídnost   -i ž ( í )
lastnost bistrovidnega človeka:   bistrovidnost mladega fanta / bistrovidnost politikov

bístven   -a -o prid. , bístvenejši  ( ȋ )
nanašajoč se na bistvo:   bistveni elementi njegove umetnosti ; dotakniti se bistvenega problema šolstva ; bistveni znaki bolezni ; to je bistvena poteza njegovega značaja / med njima je bistvena razlika ; publ.  zagrešil je bistveno napako  veliko, hudo ; bistvenejših posledic ni bilo  večjih, pomembnejših

bístvenost   -i ž ( ȋ )
knjiž.  kar je za kaj najvažnejše in najznačilnejše; bistvo :   iskanje nacionalne bistvenosti ; razpravljati o bistvenosti lastninske pravice ; smisel za bistvenost / gre mu samo za bistvenosti  za bistvene, glavne stvari
 
filoz.  bistvenost  po Heglu  kar opredeljuje, določa bistvo

bístvo   -a s ( ȋ )
kar je za kaj najvažnejše in najznačilnejše:   pusti podrobnosti in povej bistvo ; poseči v bistvo stvari ; prodreti v bistvo problema / v čem je bistvo poezije ; po svojem najglobljem bistvu je pedagoško delo prizadevanje za človeka
 
filoz.  kar opredeljuje kaj, da je to, kar je
// knjiž.  vse značilne fizične in duhovne sestavine človeka:   vse njegovo bistvo se je uprlo krivici ; bolj in bolj se je oddaljeval od svojega bistva ; to ni v našem bistvu
● 
publ.  to pomeni v bistvu isto  pravzaprav, dejansko

bistvogléden   -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
filoz.  ki opazuje bistvo pojavov:   bistvogledna metoda

bísulfát   -a m ( ȋ-ȃ )
kem.  kisla sol žveplove kisline; hidrogensulfat

bísulfít   -a m ( ȋ-ȋ )
kem.  kisla sol žveplaste kisline; hidrogensulfit

bísus 1   -a m ( ȋ )
zool.  izloček žleze bisovnice, ki se strjuje v svilaste lepljive niti:

bísus 2   tudi  bís -a m ( ȋ )
pri starih narodih  fina lanena tkanina:   oblačila iz bisusa in svile

biškót   -a m ( ọ̑ )
piškot :   grizljati biškot

bít 1   -a m ( ȋ )
rač.  najmanjši, nedeljivi del informacije v binarnem sistemu:   celica računalnika s štiriindvajsetimi biti

bít 2   -i ž ( ȋ knjiž.
1. bistvo , vsebina , narava :   prodreti v ustvarjalno bit ; pačiti, spremeniti pravo bit ; tako dejanje ne bi ustrezalo njegovi biti
2. eksistenca , obstoj , obstajanje :   Kant je pripisoval prostoru samostojno bit ; razmišljal je o svoji biti in nebiti
♦ 
filoz.  bit  kar opredeljuje kaj, da je ; soc.  družbena bit

bítek   -tka m ( ȋ )
zastar. eksistenca , bivanje :   človekov bitek na zemlji ; duhovni bitek ; boj za bitek / posameznikov bitek in žitek

bitels   ipd. gl. beatles ipd.

bíten 1   -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na bit 1 :   nakup 64-bitnega procesorja ; 32-bitna programska oprema
// v zvezi bitna slika   slika, sestavljena iz posameznih pik, ki so urejene v vrstice in stolpce:   izpis, obdelava, tiskanje bitnih slik

bíten 2   -tna -o prid. ( ī )
nanašajoč se na bit 2 :   bitna osnova zavesti ; bitna pravica narodne manjšine / med obema variantama obstajajo bitni razločki  bistveni ; za obstoj rastline bitne snovi

bíter   -tra m ( ī )
gastr.  alkoholna pijača z okusom po grenkih zeliščih:   piti biter

bitev   gl. bitva

bíti 1   bíjem nedov. , 3. mn. stil.  bijó; bìl  ( í ȋ )
1. močno, ostro zadevati se ob kaj:   dež bije ob okna ; plešoče noge bijejo ob tla ; debele kaplje so mu bile v lice ; veter jim bije v obraz ; toča bije po strehi / preh., pesn.  kolesa bijejo enakomerno pesem ; pren.  luč bije v oči ; trušč nam bije v ušesa
// udarjati z nogo, z roko ob kaj:   biti s pestjo po mizi ; konji bijejo s kopiti ob tla / konj bije in grize  brca ; togotno biti okoli sebe
2. dajati komu udarce:   bije in udriha ; biti do krvi ; biti po glavi ; bije ga kot živino ; biti se po čelu
// knjiž., z notranjim predmetom  udeleževati se oboroženega boja:   biti odločilno bitko ; biti boj s sovražnikom ; bitke se bijejo ; pren.  biti hude duševne boje
3. navadno v zvezi z ura   z zvočnim znakom naznanjati čas:   ima stensko uro, ki bije ; preh.  njihova ura bije tudi četrti ; ura kaže tri in bije dve ; pol bije ; nar.  ura je bila osmo  osem ; brezoseb.  deset je bilo ; pravkar bije pet
4. navadno v zvezi s srce   s širjenjem in krčenjem ritmično poganjati kri po žilah:   srce mu še bije ; srce bije divje, hitro ; srce bije kot kladivo / žila komaj še bije / knjiž.  kri živahno bije po žilah
5. v zvezi biti plat zvona   z udarjanjem na zvon naznanjati nevarnost, nesrečo:   ko je videl, da gori, je stekel v zvonik in začel biti plat zvona ; brezoseb.  plat zvona je bilo ; pren.  problem ni tako hud, da bi bilo treba biti plat zvona
// star.  z udarjanjem povzročati, da glasbilo oddaja glasove; igrati , tolči :   biti na cimbale ; biti v boben
6. knjiž.  širiti se, prihajati od kod:   iz zidu bije hlad ; pren.  iz njegovih besed bije sovraštvo
● 
kap bije na prag  od konca strehe padajo kaplje na prag ; knjiž.  na koga bije sum  kdo je osumljen ; vznes.  zdaj bije naša ura  zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo ; ekspr.  zadnja ura mu bije  umira; skrajni čas je, da to stori ; ekspr.  njegovemu tiranstvu bije zadnja ura  bliža se konec njegovega tiranstva ; vznes.  zdaj bije ura ločitve  zdaj se moramo ločiti ; iron.  saj vemo, koliko je ura bila  kakšen je položaj ; star.  tuja vrata ga bodo bila po petah  ne bo imel svojega doma ; ekspr.  kaj ga pa biješ  kaj počenjaš neumnosti ; biti (si) takt s palico  dajati (si) takt ; star.  otroci bijejo žogo  igrajo nogomet ; rumena barva hiše bije v oči  neprijetno učinkuje ; njegovo vedenje bije v oči  je zelo opazno ; star.  srce mu za drugo bije  ljubi drugo
♦ 
etn.  kozo biti  otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili ; rihtarja biti  družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici

bíti 2   sem  [ səm nedov. , si je smo ste so; bóm bóš bó bómo bóste bódo,  stil.  bóte bójo,  stil.  bódem  itd. ; bódi bódite  in  bodíte; bíl bilà biló  in  bilò bilì  in  bilí bilè  stil.  bilé,  stil.  bíla  itd. nikalno  nísem nísi ní nísmo níste níso  ( ī bọ̑m bọ̄dem nísem )
I. v osebni rabi
1. izraža materialno ali duhovno navzočnost v stvarnosti:   še so stvari, ki jih ne poznamo ; ali je kak izhod? red mora biti / poudarjeno  sò znamenja, da se obrača na boljše / bolnik ne bo več dolgo ; v pravljicah  bil je kralj, ki je imel tri sinove
2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom  izraža navzočnost v prostoru ali času:   tukaj je jama, v kateri je raslo drevo ; hiša je sredi polja  stoji ; drva so na dvorišču ; v vsakem človeku je kaj dobrega ; v knjigi so napake ; v vodi je kisik ; za gozdom je travnik  leži, se razprostira ; ekspr.  le kaj je na njej, da se je ne more nagledati / otroci so doma ; biti na vrtu ; čez teden sem v mestu  živim, bivam ; kje so domači? / biti na proslavi, na zabavi  udeležiti se je ; biti pri pouku ; biti pri zdravniku  na pregledu / tedaj je bila vojna ; v Kamniku je bil semenj ; proslava bo v nedeljo / omenjena nesreča je bila včeraj  se je zgodila ; to je bilo lani
3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom  izraža lastnost ali stanje osebka
a) s pregibno besedo:   mož je poštenjak ; prijatelj je učitelj ; otrok je bolan, nadarjen ; pšenica še ni zrela ; knjiga je moja ; klobuk je očetov ; ura bo tri / dolžen mu je veliko vsoto ; njegov načrt je bil, da bi napadli ; on je odgovoren za tovariše ; uspehi so rezultat trdega dela / zdaj je čas, da poveste svoje mnenje ; ni bila moja dolžnost, naloga popravljati napake
b) z nepregibno besedo:   ta misel ni napak ; hiša je naprodaj ; obleka mu bo prav ; tisoč je preveč / dekle mu je všeč
c) s predložno zvezo:   meso je brez kosti ; čevlji so od blata ; rana je od noža ; biti pri zavesti ; biti v neenakopravnem položaju, v slabem stanju ; mi smo v sorodu  v sorodstvenem odnosu / to mi ni po volji  mi ne ugaja, ustreza ; vse bo še v redu  se bo uredilo ; dejanja niso v skladu z besedami  se ne skladajo ; ti boš za pričo / biti brez denarja  ne imeti ga , brez težav ; vsi so proti njemu  mu nasprotujejo, ga odklanjajo ; biti ob službo  izgubiti jo , ob dobro ime ; on je za reforme  se strinja z njimi; jih podpira, se zavzema zanje ; biti v dvomih ; biti v skrbeh, v strahu za koga ; drevo je v najlepšem cvetju / vse je na razpolago  se lahko vzame
č) s kakovostnim rodilnikom:   vidva sta istih let ; on je vesele narave ; mož je srednje postave ; biti kmečkega rodu ; soseda je slabega zdravja ; publ.  stvar je velikega pomena ; mnenja smo, da se motiš
d) s primerjavo:   nebo je kakor oprano ; fant ni, kakor bi moral biti ; drevo je bilo, kakor bi dremalo / priden, kakor je, ne bo nikoli brez dela
// izraža istost, enakost:   dvakrat dve je štiri ; ena in ena je dve ; evro je sto centov ; kolikokrat je dve v osem / pedagogika je nauk o vzgoji / pride jutri, to je v torek
II.
v brezosebni rabi ali brezosebno  v pomenih kakor pod I.
a) z zanikanim osebkom v rodilniku:   očeta še ni ; jutri ne bo šole ; pri tej hiši ni miru / ni ga človeka, ki bi mi pomagal
b) s smiselnim osebkom v odvisnem sklonu:   žal mi je bilo ; zelo jo je bilo groza ; mater je strah ; z njim je slabo ; star.  vseh je bilo sram  vse / njej je bilo dvajset let  bila je stara / ekspr.  kaj bo s teboj  se bo zgodilo
c) z delnim rodilnikom kot osebkom, navadno odvisnim od izraza količine:   kruha je še in mesa tudi ; kupcev je bilo dosti ; denarja je le malo ; ali je kaj novega ; pet jih je bilo ; vsi, kar jih je, so pripravljeni
č) z nedoločnikom kot osebkom:   molčati je bilo težko, govoriti še težje ; škoda bi ga bilo zavreči / treba je delati
d) z odvisnim stavkom kot osebkom:   očitno je bilo, da se moti ; všeč mi je, če ostaneš doma ; znano je, kakšno vlogo so imele demonstracije pri osamosvojitvi
e) s prislovno rabljenim izrazom v povedku:   dolgčas je ; otroka mu ni bilo mar ; skoraj bo poldne ; na Bledu je bilo lepo ; slabó ji je bilo ; škoda ga je ; jeseni je bilo tri leta, odkar je odšel  minilo
III.
v osebni ali brezosebni rabi, navadno s prislovno rabljenim samostalnikom  v pomenih kakor pod I.:   mraz je bil  ali  bilo, da je drevje pokalo ; zunaj je bila  ali  bilo tema / takrat ni bil čas za pogajanje  pravi čas , ni bilo časa za pogajanje  dovolj časa ; zdaj ni govor o premirju  se ne govori ; zdaj še govora ni o premirju  še misliti ni nanj
IV.
eliptično  navadno za poživitev pripovedi
a) z izpuščanjem deležnika s polnim pomenom:   prišla je, seveda je ; pa učil, kdo se bo? ali bi kaj jedel? Bi ; vsak en kozarček ga bova ; kaj bomo pa zdaj?
b) z izpuščanjem dela povedka sploh:   klop je iz kamna  narejena, izdelana ; fant je s Primorskega  doma ; ti čevlji so za v dež  primerni, dobri ; fant ni za šolo  sposoben ; ekspr.  iz glave si jo izbij, pa je / hvala lepa. Ni za kaj
// v zvezi z nedoločnikom  za izražanje možnosti ali nujnosti:   žive duše ni bilo videti ; kakor je slišati, dobimo nov zakon ; knjiž.  tako se je spremenila, da je skoraj ni spoznati  ni mogoče ; nižje pog.  temu človeku ni za pomagati  ni mogoče pomagati ; star.  te že naučim, kako se ti je vesti  je treba
V.
kot pomožni glagol, z opisnim ali trpnim deležnikom  za tvorbo časov, naklonov ali načinov:   bo delal, je delal, je bil izdelal ; bi delal, bi bil delal ; je izdelan / v ekspresivni rabi stoji pomožni glagol tudi na začetku stavka  sem si kar mislil, da je nekaj narobe
● 
ekspr.  kar je, je  nič se ne da spremeniti ; ekspr.  no, ali bo že kaj!  čas je že, da se naredi ; ekspr.  dekle je lepo, da je kaj  zelo ; obleka je bila sto evrov  je stala ; ekspr.  ta je pa lepa!  česa takega nisem pričakoval; to mi ni prav nič všeč ; ekspr.  še tega je bilo treba  to ni bilo prav nič potrebno; to mi je odveč ; prav mu je  zasluži, da se mu tako godi ; ekspr.  bilo mu je, da bi zavriskal, zajokal  tako je bil vesel, žalosten ; ekspr.  o tem ni da bi govoril  ni potrebno, ni vredno ; zakon je za vse  velja ; biti na glasu  biti znan, sloveti ; ali vam je znano, kaj je na stvari  če je res in koliko je res ; knjiž.  na tebi je, da spregovoriš  ti si na vrsti, ti si dolžen ; krompir je po pet evrov  se prodaja, kupuje ; ekspr.  po njem je  izgubljen je, mrtev je ; otrok je po očetu  ima njegove lastnosti ; ne vem, pri čem smo  kakšen je naš položaj ; biti pri sebi  zavedati se; biti krepek ; ekspr.  ves dan je v knjigah  samo bere ; fant je sam zase  ne mara za družbo ; ekspr.  dež ni in ni nehal  kar naprej je deževalo ; sam.:, knjiž.  boj za biti ali ne biti  za življenje, za obstanek;  prim. bom 1 , bil 2 , bi , bodi 2

bitijce   gl. bitjece

bítje 1   -a s ( í )
glagolnik od biti bijem:   bitje stolpne ure ; bitje srca, žil

bítje 2   -a s ( ī )
1. kar živi ali je vsaj mišljeno kot živo:   bitja in predmeti ; človeško bitje ; človek je razumno bitje / vpliv podnebja na živa bitja / bajeslovno, božansko, breztelesno bitje / mikroskopsko majhno bitje  organizem / družbeno, socialno bitje  človek
2. ekspr., s prilastkom  oseba, zlasti kot nosilec kake lastnosti:   končno se je našlo dobro bitje, ki mu je pomagalo ; bila je družabno, veselo bitje / prehitelo me je motorizirano bitje v čeladi / všeč mu je, če mu streže nežno bitje  ženska
3. knjiž. eksistenca , bivanje , življenje :   mlad človek se veseli svojega bitja ; gre za bitje ali nebitje človeka / žitje in bitje naroda
4. knjiž.  vse značilne fizične in duhovne sestavine človeka:   z vsem svojim bitjem je hrepenel po domu
♦ 
biol.  enocelično bitje ; rel.  najvišje bitje  Bog

bítjece   in  bítijce -a  [ prva oblika bitjəce s ( ī )
manjšalnica od bitje 2 :   majhno živo bitjece / ekspr.  bila je res mično bitjece

bítka   -e ž ( ȋ )
1. vojaški spopad:   bitka se vname ; izgubiti, sprejeti bitko ; letalska, pomorska bitka ; bitka za most / ekspr.  dečki uprizarjajo prave bitke s kepami ; pren.  govorniške bitke v parlamentu ; ostra politična bitka
 
zgod.  bitka narodov  bitka leta 1813 pri Leipzigu proti Napoleonu
2. s prilastkom  intenzivno načrtno prizadevanje za dosego namena:   gospodarska bitka ; v socializmu  zaključna bitka za izpolnitev letnega plana
● 
mati je izgubila bitko z otroki  v svojih zahtevah, prizadevanjih ni zmagala

bitnik   ipd. gl. beatnik ipd.

bítnost   -i ž ( ī )
knjiž. bistvo , vsebina , narava :   na dnu svoje bitnosti je asocialen / dotipati se do bitnosti vsega
// eksistenca , obstoj , obstajanje :   bitnost sveta ; nagon po obrambi lastne bitnosti

bítnosten   -tna -o prid. ( ī )
nanašajoč se na bitnost:   za nas je to bitnostno politično vprašanje

bitúmen   -mna  tudi  -a m ( ú )
zmes naravnih ali industrijsko pridobljenih ogljikovodikovih spojin:   pri gradnji cestišč uporabljajo bitumen ; obliti zid z bitumnom / naravni bitumen  zemeljska smola

bitúmenski   -a -o  [ tudi bitumənski prid. ( ú )
nanašajoč se na bitumen:   bitumenska izolacija, masa ; bitumenski premaz / bitumenski izdelki

bituminizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
grad.  prepajati ali premazovati z bitumnom:   bituminizirati lepenko

bituminózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
petr.  ki vsebuje bitumen:   bituminozni premog ; bituminozni skrilavci

bítva   -e  tudi  bítev -tve ž ( ȋ )
star. bitka :   bitva se vname ; krvava bitva

bivák   tudi  bívak -a m ( á; ȋ )
alp.  zasilno zavetišče na prostem:   postaviti, pripraviti bivak ; snežni, stalni bivak ; bivak v steni
// bivakiranje :   bivak v skalah je naporen ; v prid. rabi:  bivak vreča  spalna vreča za bivakiranje

bivakíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od bivakirati:   pripraviti se na bivakiranje

bivakírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
alp.  zasilno prenočevati na prostem:   morali so bivakirati v steni

biválen   -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za bivanje, prebivanje:   bivalni prostor ; bivalna kuhinja / bivalni standard

bivalíšče   -a s ( í )
kraj bivanja, prebivanja:   v prijavi navedite rojstne podatke in bivališče ; biti brez stalnega bivališča ; začasno bivališče
 
pravn.  obtoženec je neznanega bivališča
// knjiž. dom , stanovanje :   zelo si je želel mirnega bivališča ; lepo opremljeno bivališče / žival je zapustila svoje bivališče pod skalo

bivalíški   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od bivališče:   bivališki kraj

biválnica   -e ž ( ȃ )
knjiž.  prostor, kjer se ljudje podnevi zadržujejo; dnevna soba :   imajo samo eno sobo, ki je obenem spalnica in bivalnica ; tam so grajske ženske imele svojo bivalnico
 
žel.  prenočišče za železničarje na zadnji postaji proge

biválnik   -a m ( ȃ )
premični zabojnik, opremljen z najnujnejšimi pripomočki za bivanje:   bivalnik za ekipo, ki dežura pri plazu, bodo morali v dolino prepeljati s helikopterjem

bívanje   -a s ( í )
glagolnik od bivati:
a) podaljšati svoje bivanje v mestu ; uvajati organizirano celodnevno bivanje otrok v šoli ; dolgoletno bivanje v tujini ; kraj bivanja neznan
b) minljivost človeškega bivanja ; pojem bivanja ; ekspr.  to ni življenje, ampak samo bivanje
c) njegovo bivanje sveta

bívanjski   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na bivanje b, c:   odprti bivanjski odnosi med ljudmi z različnimi svetovnimi nazori ; filozofija bivanjskega strahu / glavni junak se neprenehoma cepi na posamezne bivanjske možnosti

bívati   -am nedov. ( í )
1. prebivati , stanovati , živeti :   moj prijatelj je bival v isti hiši ; bivati na deželi
2. eksistirati , biti 2 , obstajati 1 prepričan sem, da ta sreča v resnici biva
3. preh., publ.  živeti spojen v eno z določenim pojavom objektivne stvarnosti:   bivati svet, umetnost

bívol   -a m ( ȋ )
divje ali udomačeno govedo z velikimi rogovi:   v voz vprežena bivola ; čreda bivolov ; močen je ko bivol
 
zool.  indijski bivol  veliko pepelnato sivo govedo, ki živi v močvirnatih predelih, Bubalus bubalus

bívolar   -ja m ( ȋ )
pastir bivolov:

bívolica   -e ž ( ȋ )
samica bivola:   molsti bivolico

bívolji   -a -e prid. ( ȋ )
nanašajoč se na bivole:   bivolje meso, mleko / ekspr.  orjak z bivoljim vratom

bivolovína   -e ž ( í )
bivolje meso:   trda bivolovina
// bivolja koža:

bívolski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na bivole:   bivolska vprega / ekspr.  njegov bivolski tilnik

bívši   -a -e prid. ( ȋ )
ki je bil v preteklosti, nekdanji:   bivši predsednik vlade ; bivši trgovec ; bivša francoska kolonija

bízam   -a m ( ȋ )
1. dragoceno krzno podgane pižmarice:   siv bizam
2. močno dišeči izloček iz pižmarjeve žleze; mošus :   diši po bizamu ; v prid. rabi:  bizam plašč

bizantínec   -nca m ( ȋ )
1. slabš.  klečeplazen, hinavski človek:   pretkan bizantinec
2. nekdaj  bizantinski zlatnik:   polna mošnja bizantincev

bizantinístika   -e ž ( í )
veda o bizantinski zgodovini in kulturi:   zastopniki bizantinistike

bizantinízem   -zma m ( ī )
1. slabš.  klečeplazno, hinavsko prilizovanje oblastnikom:   bizantinizem je bil njegovi naravi zoprn
2. značilnosti bizantinske kulture in umetnosti:

bizantínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Bizantince ali Bizanc:   bizantinsko cesarstvo / cerkev v bizantinskem slogu ; bizantinska umetnost
 
rel.  bizantinski križ  križ z eno daljšo prečnico in dvema krajšima
// slabš. klečeplazen , hinavski :   zoprn tip bizantinskega človeka

bizantínstvo   -a s ( ȋ )
1. slabš.  klečeplazno, hinavsko prilizovanje oblastnikom:   boriti se proti bizantinstvu
2. značilnosti bizantinske kulture in umetnosti:   pozna antika prehaja v bizantinstvo

bizantológ   -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za bizantologijo:   kongres bizantologov

bizantologíja   -e ž ( ȋ )
veda o bizantinski zgodovini in kulturi:   razvoj bizantologije

bizáren   -rna -o prid. ( ȃ )
knjiž.  ki vzbuja pozornost zaradi posebnosti; nenavaden , čuden :   bizarne domislice ; bizarne forme v arhitekturi ; njegove knjige so polne bizarnih idej / bizarni prividi duševnih bolnikov

bizárnost   -i ž ( ȃ )
knjiž. nenavadnost , posebnost , čudnost :   v formi išče bizarnost ; eksotičnost in orientalska bizarnost ; nagnjenje k abnormalnosti in bizarnosti  čudaštvu / človek težko razume njegove bizarnosti

bizéljčan   -a m ( ẹ̑ )
vino z Bizeljskega:   kozarec pristnega bizeljčana

bizéljec   -jca m ( ẹ̑ )
zastar. bizeljčan

bízgec   -a  [ bizgəc m ( ȋ )
ekspr.  nekoliko omejen človek:   tak bizgec me že ne bo učil ; takih nediscipliniranih bizgecev ne maramo / o ti bizgec ti

bízmut   tudi  bísmut -a m ( ȋ )
kem.  mehka, lahko taljiva kovina rdečkasto bele barve, element Bi:

bízmutov   tudi  bísmutov -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na bizmut:   bizmutove spojine / bizmutove rude

bíznis   tudi  business -a  [ bíznis m ( ȋ )
poslovna dejavnost, ki prinaša dobiček:   podjetnik, tovarnar se razume na biznis / dober biznis / slabš.  celo ljubezen in smrt so spremenili v biznis

bíznismen   -a m ( ȋ pog.
poslovni človek; poslovnež :   v vrhunskem nogometu so igralci tudi biznismeni

bízniški   -a -o prid. ( ȋ )
slabš.  nanašajoč se na biznis:   bizniški instinkt

bízon   -a m ( ȋ )
severnoameriško divje govedo z močnim oprsjem:   čreda bizonov

bižuteríja   -e ž ( ȋ )
drobno, navadno ceneno okrasje, nakit:   velika izbira bižuterije
// trgovina s takim nakitom:

blá   medm. ( ȃ )
1. izraža zavrnitev, omalovaževanje povedanega:   bla, bla, ne verjamem ti
2. izraža govorjenje, zlasti vsebinsko prazno:   mi smo delali, on pa samo bla bla

blág   -a -o prid. , blážji  ( ȃ ā )
1. knjiž.  poln dobrote, plemenitosti:   bil je blag mož / ta človek je res blaga duša ; materino blago srce / to je storil z blagim namenom
2. knjiž. nežen , mil , prijeten :   slišati je bilo blage akorde ; njen blagi glas ; blag nasmeh / dan je bil sončen in blag ; pihal je blag vetrič ; blagi vonj zemlje ; blaga, ugašajoča svetloba / ostal nam je v blagem spominu / iron.  pesnik XY blagega spomina / blaga smrt  evtanazija
3. ki se ne pojavlja v izraziti obliki:   na blagem ovinku ga je zaneslo ; letos je bila blaga zima / jopico operite v blagi milnici

blagajána   -e ž ( ȃ )
nar.  Blagajev volčin:

Blagájev   -a -o prid. ( ȃ )
bot., v zvezi Blagajev volčin in blagajev volčin   zimzelena grmičasta rastlina s poleglimi vejami in rumenkasto belimi dišečimi cveti, Daphne blagayana:   med skalami je zacvetel Blagajev volčin

blagájevka   -e ž ( ȃ )
bot.  Blagajev volčin:

blagájka   -e ž ( ȃ )
bot.  Blagajev volčin:

blagájna   -e ž ( ȃ )
1. zavarovana omarica za shranjevanje denarja:   odpreti blagajno ; izropati blagajno ; spraviti denar v blagajno ; železna blagajna / registrska blagajna  za registriranje in seštevanje izkupičkov
2. prostor za poslovanje z denarjem:   izplačali vam bodo v blagajni / sendvič plačate pri blagajni / vstopnice dobite pri dnevni blagajni ; potniška blagajna na postaji
3. denarna sredstva, zbrana za določene namene:   ta denar bomo dali v skupno blagajno ; sindikalna blagajna / bolniška blagajna  v stari Jugoslaviji  ustanova za bolniško zavarovanje / državna blagajna  država kot lastnik premoženja

blagájnica   -e ž ( ȃ zastar.
1. blagajna :   odpreti blagajnico ; železna blagajnica / popotniki so stali pred blagajnico / premoženje je zapadlo državni blagajnici
2. ženska, ki vodi v društvu, organizaciji blagajniške posle; blagajničarka :   sprejela je funkcijo blagajnice

blagájničar   -ja m ( ȃ )
zastar. blagajnik :   blagajničar mu je izplačal denar / blagajničar društva

blagájničarka   -e ž ( ȃ )
uslužbenka, ki vodi blagajniške posle:   zdaj je blagajničarka v bifeju ; zaposlena je kot blagajničarka
// ženska, ki vodi v društvu, organizaciji blagajniške posle:   društvene seje naj se udeleži tudi blagajničarka

blagájnik   -a m ( ȃ )
uslužbenec, ki vodi blagajniške posle:   blagajnik podjetja ; razpisano je mesto blagajnika
// kdor vodi v društvu, organizaciji blagajniške posle:   poročilo tajnika in blagajnika

blagájniški   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na blagajnike ali blagajno:   vodenje blagajniškega dnevnika ; blagajniški prejemek ; pregledati blagajniško poslovanje / pripraviti blagajniško poročilo za občni zbor / blagajniško okence
 
adm.  blagajniški maksimum  najvišji dopustni znesek, ki se sme hraniti v blagajni

blagájništvo   -a s ( ȃ )
blagajniški posli:   opravljanje blagajništva

blagínja   -e ž ( í )
obilje materialnih dobrin:   skrbeti za blaginjo ljudstva ; živeti v blaginji ; socialna, splošna blaginja

blagó   s , mn.  blága s in blagôvi m ( ọ̑ nav. ed.
1. izdelek ali pridelek, namenjen tržišču:   dobaviti, pakirati, prodajati blago ; galanterijsko, industrijsko, špecerijsko blago ; izvozno blago ; blago za široko potrošnjo ; velika izbira, ponudba blaga ; povpraševanje po blagu ; trgovina z mešanim blagom / plačevati v blagu  ne z denarjem ; pren.  popevka je konjunkturno blago
2. tudi mn.  tekstilni izdelki, tkanina:   blago se mečka ; izdelovati, tkati, urezati blago ; črtasto, enobarvno blago ; volneno blago ; dekorativno, pohištveno blago ; letni blagovi ; modna blaga ; blago iz umetnih vlaken ; blago na metre ; blago za moške obleke ; blago z napako ; obleka iz pralnega blaga / blago se dobro nosi  je trpežno in se ne mečka , se seka  trga po pregibih ; pog.  blago je šlo skupaj  se je skrčilo, uskočilo
3. star. premoženje , imetje :   ne mara za posvetno blago ; opremiti dom z živim in mrtvim blagom
4. nar. zahodno  goveja živina:   pastir zavrača blago iz detelje
● 
pog.  to blago gre  po njem je veliko povpraševanje , nima cene  se prodaja po zelo nizki ceni ; zbirati ljudsko, narodopisno blago  dokumente ljudske kulture ; publ.  trgovina z belim blagom  z ljudmi, zlasti dekleti, ki se jih zasužnji, navadno za prostitucijo ; preg.  dobro blago se samo hvali
♦ 
ekon.  potrošno blago  za osebno potrošnjo ; etn.  blago prodajati  otroška igra, pri kateri udeleženec v vlogi kupca ugiblje, katero blago predstavljajo drugi ; trg.  kosovno blago  blago na kose ; razsuto blago  nepakirano

blago...   prvi del zloženk
nanašajoč se na blag:   blagočuten, blagodejnost, blagomiseln ; blagodaren

blagobít   -i ž ( ȋ )
zastar. blaginja , blagor :   skrbeti za blagobit naroda ; duševna blagobit

blagočúten   -tna -o prid. ( ū )
zastar.  ki je blagih čustev:   izobražen in blagočuten mož

blagočútje   -a s ( ȗ )
zastar. ugodje , zadovoljstvo :   prizor ga navdaja z blagočutjem

blagodár   -a m ( ȃ )
zastar. sreča , blagoslov :   ta dež je bil pravi blagodar za polje
// miloščina :   dati beraču blagodar

blagodáren   -rna -o prid. ( á ā )
star. dobrotljiv , radodaren :   bila je blagodarna žena
// blagodejen , dobrodejen :   blagodarni vpliv vzgoje

blagodát   -i ž ( ȃ )
knjiž. sreča , blagoslov :   dež je prava blagodat za polje ; zdravje je največja blagodat za človeka
// nav. mn. dobrina , korist 2 uživati blagodati miru ; ti kraji so deležni vseh blagodati morskega podnebja

blagodáten   -tna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na blagodat:   njena blagodatna pomoč / blagodatna toplota sonca

blagodêjen   -jna -o prid. ( ē ȇ )
knjiž.  ki blago, ugodno deluje:   zajel ga je blagodejen spanec ; blagodejna tišina / blagodejen dež ; blagodejni sončni žarki

blagodêjnost   -i ž ( ē )
knjiž.  lastnost, značilnost blagodejnega:   blagodejnost tišine

blagodúh 1   -a m ( ȗ )
bot.  prijetno dišeč okrasni grm; dišeči les 1 :

blagodúh 2   -a -o prid. ( ȗ ū )
zastar.  ki blago, prijetno diši:   blagoduho cvetje

blagodúšen   -šna -o prid. ( ū ȗ )
zastar.  ki je blage duše; plemenit , blag :   blagodušna žena ; tako blagodušna je, da vse žrtvuje zanj / njegov blagodušni in jasni obraz

blagodúšje   -a s ( ȗ )
zastar. plemenitost , blagost :   hvaliti slovansko blagodušje

blagodúšnost   -i ž ( ū )
zastar. plemenitost , blagost :   čislal ga je zaradi njegove blagodušnosti ; v svoji blagodušnosti je rad vsakemu pomagal

blagoglásen   -sna -o prid. ( ā )
ki se blago, prijetno glasi:   blagoglasni romanski jeziki ; njegovi verzi so blagoglasni in gladko tekoči ; blagoglasna beseda ; skozi okna se sliši blagoglasno petje  ubrano

blagoglásje   -a s ( ȃ )
ubranost glasov:   pesnik skrbi za besedno blagoglasje

blagoglásnost   -i ž ( ā )
lastnost, značilnost blagoglasnega:   blagoglasnost tonov

blagohôten   -tna -o prid. ( ó ō )
ki ima blage, dobre namene:   bil mu je blagohoten mentor / blagohoten nasvet ; pozdraviti z blagohotnim smehljajem ; blagohotne besede

blagohôtnost   -i ž ( ó )
lastnost blagohotnega človeka:   z veliko blagohotnostjo in razumevanjem ga posluša / blagohotnost nasveta

blagomíl   -a -o prid. ( ȋ ī )
zastar. blag , mil :   blagomila žena

blagomílje   -a s ( ȋ )
zastar. blagost , milina

blagomíseln   -a -o  [ blagomisələn in blagomisəln prid. ( ȋ )
zastar. blag , mil :   blagomiselni in pravični ljudje

blagomíselnost   -i  [ blagomisəlnost ž ( ȋ )
zastar. blagost , milina

blagonaklónjen   -a -o prid. ( ọ́ )
star.  blago, prijateljsko naklonjen (navadno) podrejenim:   blagonaklonjeni poveljnik / v vljudnostnem nagovoru  povest priporočamo blagonaklonjenemu čitatelju

blagonaklónjenost   -i ž ( ọ́ )
star.  dobrohotna, prijateljska naklonjenost:   izkoristil je blagonaklonjenost svojega gospodarja / biti neodvisen od blagonaklonjenosti drugih

blagonôsen   -sna -o prid. ( ó ō )
zastar.  ki prinaša dobiček, korist; donosen :   ti posli so zelo blagonosni
// koristen , dobrodejen :   blagonosni vpliv ; njegovo blagonosno delovanje / blagonosni sončni žarki

blagonráven   -vna -o prid. ( á ā )
zastar.  ki je blage, poštene nravi:   krepostna in blagonravna dama

blagonrávje   -a s ( ȃ )
zastar.  blaga, poštena nrav:   po blagonravju ga je malokdo dosegal

blagonrávnost   -i ž ( á )
zastar.  lastnost blagega, poštenega človeka:   bil je znan po blagonravnosti

blagopokójen   -jna -o prid. ( ọ̄ )
spoštljivo pokojni :   naš blagopokojni ded

blagopokójnica   -e ž ( ọ̑ )
v osmrtnicah pokojnica :   hvala vsem, ki so blagopokojnico spremili na zadnji poti

blagopokójnik   -a m ( ọ̑ )
v osmrtnicah pokojnik :   pogreb blagopokojnika bo v torek

blágor   -gra m ( ȃ )
1. ed., s prilastkom  duhovna in materialna korist:   skrbeti za blagor domovine ; javni, narodov blagor / telesni in duhovni blagor
// nav. mn., star. dobrina :   zbirati posvetne blagre / iron.  vsako jutro uživa blagre mestnega prometa
2. ed., zastar. sreča , blagoslov :   nad hišo počiva blagor nebes / lov. žarg.  lovski blagor  uspešen lov, obilen plen
3. v medmetni rabi  izraža veselje, zadovoljnost nad srečo koga:   blagor ti, da si zdrav ; blagor mu, da ni poznal naših težav ; blagor blagor jim, ker se jim ni treba pripravljati za izpit ; blagor, trikrat blagor mu ; star.:  blagor se ti ; blagor si ga tistemu, ki jo bo dobil
♦ 
rel.  osmero blagrov  povzetek krščanskega moralnega nauka

blagoróden   -dna -o prid. ( ọ̄ )
star.  ki je plemiškega rodu:   blagorodna gospoda
// v vljudnostnem nagovoru spoštovan , cenjen :   blagorodni gospod! blagorodna gospodična!

blagoródje   -a s ( ọ̑ )
star., vljudnostni nagovor spoštovani , cenjeni :   veliko čast ste mi napravili, blagorodje ; Vaše blagorodje!

blagoródnost   -i ž ( ọ̄ )
zastar. plemenitost :   ta človek nima z blagorodnostjo nič opraviti

blagoslávljati   -am nedov. ( á )
1. rel.  prositi za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo:   blagoslavljati z dvignjeno desnico / oče je v duhu blagoslavljal sina in nevesto
2. vznes.  imeti kaj za osrečujoče, slaviti:   blagoslavljala je ure, ki jih je preživela v gorah / vsa vas je blagoslavljala njegov spomin

blagoslòv   -ôva m ( ȍ ō )
1. rel.  prošnja za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo:   dati, dobiti blagoslov ; dvigniti roke k blagoslovu ; materin blagoslov / apostolski blagoslov  papežev
// v krščanstvu  obred z znamenjem križa:   blagoslov z monštranco / zvoniti k blagoslovu  k popoldanskemu cerkvenemu opravilu / blagoslov oljk  blagoslovitev
2. vznes.  kar povzroča srečo, korist:   ta človek je blagoslov za hišo / na tej hiši počiva božji blagoslov ; klicati blagoslov na polje  srečo, obilje ; občutiti blagoslov dela ; Vse blagoslove tebi, Ljubljana!  (I. Cankar)
 
vznes.  zakonski blagoslov  otroci
3. nav. iron. privoljenje , potrditev :   dati blagoslov za kaj
♦ 
etn.  hišni blagoslov  podoba z nabožnim besedilom

blagoslôven   -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na blagoslov 1:   blagoslovne molitve / procesija se je ustavila pri blagoslovnem znamenju

blagoslovítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od blagosloviti:   slovesna blagoslovitev nove kapele

blagoslovíti   -ím dov. , blagoslôvil  ( ī í )
1. rel.  prositi za božjo naklonjenost, včasih z obredno kretnjo:   duhovnik je blagoslovil množico / ob slovesu ga je mati blagoslovila
// v krščanstvu  opraviti verski obred ob kakem predmetu:   blagosloviti jedi, kapelico, zvon
2. vznes., navadno v zvezi z bog   podeliti komu srečo, obilje:   bog te blagoslovi! / Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi, a delo in trud ti nebo blagoslovi!  (S. Gregorčič)
● 
ekspr.  najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi  privoščim ji ; vznes.  Bog je blagoslovil njun zakon  imela sta dosti otrok

blagoslovljênec   -nca m ( é )
blagoslovljen človek:

blagoslovljênje   -a s ( é )
glagolnik od blagosloviti:   blagoslovljenje oljk

blagosŕčen   -čna -o prid. ( ȓ )
knjiž.  ki je blagega, dobrega srca:   blagosrčna mati

blagosŕčnost   -i ž ( ȓ )
knjiž.  lastnost blagosrčnega človeka:   ganila ga je prijateljeva blagosrčnost

blágost   -i ž ( ā )
1. knjiž. dobrosrčnost , milina :   iz njenih oči gleda blagost
2. zastar. sreča , blaginja :   želim vam vso blagost ; skrbeti za javno blagost

blagostánje   -a s ( ȃ )
obilje materialnih dobrin:   doseči večje blagostanje ; truditi se za blagostanje prebivalstva ; živeti v sreči in blagostanju / zastar.  dušno in telesno blagostanje  blaginja, blagor

blagôta   -e ž ( ó )
knjiž. blagost , dobrota

blagôten   -tna -o prid. ( ó )
knjiž.  ki vsebuje, izraža blagost, dobroto:   gojiti blagotne želje / blagotna jesen

blagotvóren   -rna -o prid. ( ọ̄ )
zastar. blagodejen , dobrodejen :   njegove besede so imele blagotvoren vpliv

blagougódje   -a s ( ọ̑ )
zastar. ugodje , zadovoljstvo :   vzklikati od blagougodja

blagôven   -vna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na blago:
a) blagovni seznam ; reguliranje blagovnih cen ; nadzorstvo nad blagovno potrošnjo, proizvodnjo ; blagovna znamka / blagovna borza  borza, na kateri se sklepajo kupčije za blago, ki se da tipizirati ; mednarodna blagovna menjava ; drobna blagovna proizvodnja / blagovno-trgovinski center [BTC]  velik kraj, prostor s trgovskimi, poslovnimi objekti
 
ekon.  blagovni fetišizem  pojav, da se odnosi med ljudmi kažejo kot odnosi med stvarmi ; blagovna vrednost  družbeno priznana količina dela, ki je vložena v blago ; blagovno gospodarstvo  gospodarstvo, za katero je značilno, da proizvaja za tržišče ; blagovno-denarni odnosi
b) blagovni vzorci za novo modno sezono

blagovést   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž.  prijetna vest, veselo sporočilo:   razširila se je blagovest o bližajoči se svobodi / prinesel je blagovest vsem revnim
// vznes.  krščanska vera:   nosilca blagovesti Ciril in Metod

blagovéstje   -a s ( ẹ̑ )
knjiž. blagovest :   blagovestje resnice in ljubezni / oznanjati poganom blagovestje

blagovéstnik   -a m ( ẹ̑ )
1. knjiž.  prvi oznanjevalec krščanstva; apostol :   slovanska blagovestnika Ciril in Metod
2. vznes., s prilastkom  goreč glasnik ideje:   blagovestnik miru

blagovít   -a -o prid. ( ȋ )
star.  ki prinaša blaginjo, blagor:   blagovite socialne reforme / urejeno in blagovito življenje

blagovítost   -i ž ( ȋ )
star. blaginja , blagostanje :   njegova blagovitost je rasla iz leta v leto
// blaženost , sreča :   spokojna blagovitost

blagôvnica 1   -e ž ( ȏ )
velika trgovina, razdeljena na specializirane oddelke:   to lahko kupiš v vsaki povprečno založeni blagovnici

blagovníca 2   -e ž ( í )
nar.  edina hči, ki podeduje vse premoženje:   ukazovala je ona, edinka, blagovnica, ki je bila podedovala čvrsto kmetijo  (J. Pahor)

blagôvnost   -i ž ( ō )
ekon.  značilnost blagovnega gospodarstva:   povečati blagovnost kmetijstva ; blagovnost proizvodnje je v današnjem času nujnost ; visoka stopnja blagovnosti

blagovóliti   -im  in  blagovolíti -vólim dov. in nedov. ( ọ́ ọ̑; ī ọ́ )
star., z nedoločnikom, spoštljivo  milostno, dobrohotno kaj storiti:   cesar je blagovolil potrditi mestne pravice / iron.  nisem »plagiator«, kakor se je blagovolil izraziti moj kritik

blagovóljen   -jna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
zastar. blagohoten , dobrohoten :   blagovoljni bralci naj sami ocenijo knjigo / dati blagovoljen nasvet

blagovóljnost   -i ž ( ọ́ )
zastar. blagohotnost , dobrohotnost :   že na obrazu se mu zrcali blagovoljnost

blagoznánstvo   -a s ( ȃ )
nauk o surovinah in njihovi predelavi:   blagoznanstvo proučuje uporabno vrednost blaga / tretjo uro je na urniku blagoznanstvo

blagozvóčen   -čna -o prid. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž.  ki ima blag, prijeten zvok:   govoriti z blagozvočnim glasom ; blagozvočne melodije

blagozvóčje   -a s ( ọ̑ )
knjiž.  ubranost zvokov:   blagozvočje v skladbi

blagozvóčnost   -i ž ( ọ̄ )
knjiž.  lastnost, značilnost blagozvočnega:   blagozvočnost njegove govorice

blagrovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od blagrovati:   slišal je blagrovanje ljudi: Srečen si, da imaš tako pridne otroke

blagrováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. šteti, imeti koga za srečnega:   ljudje so blagrovali nevesto, da je dobila tako dobrega ženina ; blagrujejo ga, ker ima prijeten dom
2. knjiž.  imeti kaj za osrečujoče, slaviti:   blagroval je trenutek, ko jo je srečal

blágva   -e ž ( ȃ )
užitna goba z oranžnim klobukom in rumenkastim betom; karželj :   zaščitena blagva

blamáža   -e ž ( ȃ )
ekspr.  sramota, osmešenje zaradi neuspeha:   doživeti blamažo ; predstava se je končala z veliko blamažo
// zelo neprijeten položaj:   spravila ga je v hudo blamažo

blamírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
nav. ekspr. osramotiti , osmešiti :   blamiral me je pred šefom ; pri izpitu se bo blamiral
// spraviti v zelo neprijeten položaj:   sin ga s svojim vedenjem blamira v družbi

blánja   -e ž ( á )
nar. deska :   miza, zbita iz blanj ; jelševe blanje

blankét   -a m ( ẹ̑ )
neizpolnjena tiskovina, golica:   izpolniti blanket ; čekovni, menični blanket

blankéten   -tna -o  ( ẹ̑ )
pridevnik od blanket:   blanketna menica

blankíst   -a m ( ȋ )
pristaš blankizma:

blankízem   -zma m ( ī )
nauk francoskega utopističnega komunista Blanquija:

blánkvêrz   -a m ( ȃ-ȇ )
lit.  peterostopni jambski verz brez rime:   pesnitev v blankverzih

blanšírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. gastr.  na hitro prekuhati ali politi kaj z vrelo vodo, zlasti zelenjavo:   kumarice pred vlaganjem blanširamo
2. usnj.  čistiti, gladiti mesno stran usnja:   blanširati usnje

blasfémičen   -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na blasfemijo, bogokleten:   blasfemične besede ; pren.  nastopal je s skoraj blasfemično predrznostjo

blasfemíja   -e ž ( ȋ )
sramotenje boga, bogokletje:   v njegovi dekadenčni motiviki ni blasfemije ; pren.  beseda ljubezen je v njegovih ustih skoraj blasfemija

blástogenéza   -e ž ( ȃ-ẹ̑ )
biol.  začetni razvoj zarodka:

blastóm   -a m ( ọ̑ )
med.  skupek izrojenih celic kakega tkiva:   benigni, maligni blastom

blastomêra   -e ž ( ȇ )
nav. mn., biol.  celica, ki nastane z brazdanjem jajčeca:

blástula   -e ž ( ȃ )
biol.  mehurčku podoben zarodek mnogoceličarjev, obdan z enojno plastjo celic:

blátarica   -e ž ( ȃ )
trda krtača za čiščenje obutve:

blátast   -a -o prid. ( á )
1. poln blata:   blatasta struga
2. po barvi podoben blatu:   blatasta barva vode

bláten   -tna -o prid. ( ā ȃ )
pokrit z blatom:   blatna cesta ; ležali so na blatnih tleh / blatne ravninske vasi
 
med.  blatna kopel  kopel iz (zdravilnega) blata
// umazan od blata:   obut je bil v blatne čevlje ; do gležnjev blatne noge ; ekspr.  ves sem blaten / blatna reka  kalna, motna

blátenje   -a s ( á )
glagolnik od blatiti:   surovo blatenje političnih nasprotnikov

blatíšče   -a s ( í )
agr.  del hleva, kjer se živali iztrebljajo:   stojišče v govejem hlevu je razdeljeno na ležišče in blatišče

blátiti   -im nedov. ( á ā )
1. jemati komu ugled, sramotiti:   blatiti njegovo pošteno ime ; blatiti ugled države ; javno ga je blatil
2. star.  mazati z blatom:   blatiti hišni prag

blátnast   -a -o prid. ( ā )
blatast :   blatnasta dolina

blátnat   -a -o prid. ( ȃ )
blaten :   oprati blatnato sadje

blátnica   -e ž ( ȃ )
zastar.  blatna voda:   blatnica lije skozi reže desk
♦ 
bot.  rastlina z lopatičastimi pritličnimi listi, ki raste na blatnih tleh, Limosella aquatica

blátnik   -a m ( ȃ )
ščitnik nad kolesom za prestrezanje blata:   moje kolo ima že obtolčene blatnike ; avtomobil je z zadnjim blatnikom oplazil otroka
♦ 
bot.  lokvanju podobna vodna rastlina z rumenimi cveti, Nuphar luteum

bláto   -a s ( á )
1. razmočena zemlja:   blata je do gležnjev ; gaziti blato ; noge se jim vdirajo v mehko blato ; oškropiti z blatom ; cestno blato ; mastno blato ; krtača za blato / ti sediš doma, jaz sem pa dve uri mešal blato po hribih  hodil po blatu
// ekspr.  moralna propalost, pokvarjenost:   utoniti, valjati se v blatu
2. pri prebavi neizkoriščeni delci hrane, ki jih organizem izloča skozi črevo:   bolnikovo blato ima nenavadno barvo ; bolnik težko iztreblja blato ; pregledati blato ; gosto, redko blato / iti na blato  iztrebiti se
3. tudi mn., nar. močvirje :   izsuševanje Kobariškega blata ; V daljavi nekje proti Škocjanu so se svetila blata kot razlito srebro  (I. Pregelj)
● 
ekspr.  z združenimi močmi se bomo izvlekli iz blata  rešili iz težkega položaja ; ekspr.  brskati po tujem blatu  stikati za tujimi slabostmi ; ekspr.  nasprotniki me obmetavajo z blatom  sramotijo, obrekujejo
♦ 
elektr.  anodno blato  ki se pri elektrolizi nabira pod anodo ; med.  zdravilno blato  za zdravilne blatne kopeli

blázen   -zna -o prid. , bláznejši  ( á ā )
1. duševno bolan, moten:   strelski pohod blaznega morilca ; biti blazen / versko blazen / pretresel me je njegov blazni smeh ; gara kot blazen  na vso moč
// ekspr.  tak kot pri duševno bolnih:   njegovi blazni načrti ; to je blazna misel ; blazno početje / ideje, načrti blaznega znanstvenika
2. ekspr., navadno v povedni rabi  zaradi močnega čustva zelo razburjen:   biti blazen od obupa, veselja, žalosti
3. ekspr.  ki zelo presega navadno mero:   blazni napori ; blazen strah pred kaznijo ; blazna jeza / blazni uspehi, zaslužki ; blazne cene ; plačal je blazno vsoto denarja / vozil je z blazno hitrostjo ; imel je blazno srečo

blazer   -ja  [ blêjzer tudi blézer m ( ȇ; ẹ̑ )
obl.  klasično krojen jopič, navadno temno moder:   gojenci iz kolidžev z enobarvnimi blazerji / k vzorčastemu krilu lepo pristoji blazer

blazína   -e ž ( í )
1. s perjem, žimo, volno napolnjena podloga za ležanje ali sedenje:   pretresti, prezračiti blazine ; posedati po blazinah ; mehka blazina ; gumijasta, pernata blazina ; prevleke za blazine ; kavč z zložljivo blazino / grelna blazina  z električnim gretjem ; napihniti ležalno blazino ; vzglavna blazina  za pod glavo ; ležati na zračni blazini  napolnjeni z zrakom
 
mn., star.  spati na mehkih blazinah  na postelji, udobno
2. kar je podobno blazini:   podkožna blazina maščobe ; cele blazine vresja
3. v zvezi varnostna ali zračna blazina   napihljiva vreča, vgrajena v avtomobil, ki se pri trku avtomatsko napolni z zrakom in tako potniku ublaži udarec:
♦ 
grad.  fundamentna blazina  širok temelj pri neenakomerno nosilnih tleh ; šport.  telovadna blazina ; teh.  vozilo drsi na zračni blazini  po zraku, ki ga vozilo z veliko silo potiska podse

blazínast   -a -o prid. ( í )
1. obložen z mehko podlogo; oblazinjen :   široki blazinasti sedeži ; blazinasta klop
2. podoben blazini:   blazinast mah ; roke, blazinaste od zamaščenosti
♦ 
bot.  blazinasta rast  nizka rast, s stebelci ali z listi gosto skupaj

blazínica   -e ž ( í )
manjšalnica od blazina:
a) dati pod glavo blazinico ; žametna blazinica / blazinica za igle ; pred krsto so nesli blazinico z odlikovanji / blazinica s pečatom
b) blazinica mahu ; oči so bile potopljene v blazinice tolšče / mačka neslišno stopa po blazinicah  mehkih izboklinah na šapah ; mehka blazinica prsta  spodnji del na koncu prstov

blazíničast   -a -o prid. ( í )
podoben blazinici:   njeni blaziničasti prsti

blazíniti   -im nedov. ( í ȋ )
oblagati z mehko podlogo:   blaziniti stole

blazinják   -a m ( á )
star. zofa , divan 1 sesti na blazinjak ; ležati, spati na blazinjaku

blazínjenje   -a s ( ī )
glagolnik od blaziniti:   blazinjenje pohištva

blazínka   -e ž ( ȋ )
les.  podloga iz trdega lesa:

blazíran   -a -o prid. ( ȋ )
ekspr.  čustveno otopel, izživet, naveličan:   blaziran aristokrat ; pravi blazirani svetovljan / njihovi blazirani obrazi ; poslušala je njegovo blazirano govorjenje / sodobna blazirana civilizacija

blazíranec   -nca m ( ȋ )
ekspr.  blaziran človek:   sodobni kulturni blaziranci ; meščanski blaziranec

blazíranka   -e ž ( ȋ )
ekspr.  blazirana ženska:

blazíranost   -i ž ( ȋ )
ekspr.  lastnost blaziranega človeka:   prizadel ga je očitek blaziranosti

blaznênje   -a s ( é )
glagolnik od blazneti:   njegova popolna brezčutnost se je mahoma sprevrgla v blaznenje / odnesli so truplo ob joku in blaznenju žensk

blaznéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. star.  kazati znake duševne bolezni:   bolnik blazni
2. ekspr.  burno izražati svoja čustva:   blazneti od bolečine, veselja ; pren.  njena duša je blaznela v obupu in žalosti
● 
ekspr.  ne blazni  ne govori, ne ravnaj nespametno, nerazsodno ; zastar.  še vedno blazni za tisto lepotico  je zelo zaljubljen vanjo

bláznež   -a m ( ȃ )
duševno bolan, moten človek:   napadel jih je pobesneli blaznež ; nesrečni blazneži ; planil je kot blaznež / verski blaznež

bláznica   -e ž ( ȃ )
1. zastar.  bolnišnica za duševne bolezni:   poslali so ga v blaznico / ekspr.  ta je zrel za blaznico
2. ekspr. zmeda , nered :   pri nas je prava blaznica
3. zastar.  duševno bolna ženska:

bláznik   -a m ( ȃ )
knjiž. blaznež :   bolna domišljija blaznikov ; kakor blaznik je divjal za menoj

blázniti   -im nedov. ( á ȃ )
knjiž.  spravljati v veliko zmedenost, v zmoto:   ta misel mu blazni pamet ; ne blazni ga s praznimi obljubami

blaznív   -a -o prid. ( ī í )
knjiž.  ki kaže znake duševne neuravnovešenosti:   napol nora, blazniva ženska / blazniv smehljaj

blaznívost   -i ž ( í )
knjiž.  duševna neuravnovešenost:   nagnjen je k blaznivosti ; to vodi v blaznivost

bláznost   -i ž ( á )
duševna bolezen:   neozdravljiva blaznost ; napad blaznosti / verska, zasledovalna blaznost
// ekspr.  kar je podobno duševni bolezni:   saj to je blaznost, kar počneš
● 
do blaznosti razdražen  zelo

blážec   -žca m ( ȃ )
bot.  travniška rastlina z modrimi cveti; objed

blážen   -a -o prid. ( ȃ )
1. ekspr.  poln blaženosti, sreče:   bila je vsa blažena / čez obraz se ji razlije blažen nasmeh / okoli nas je bil blažen mir
2. ekspr.  slavljen, hvaljen zaradi sreče, ki jo daje:   o blažena mladost ; blažene, ve materine roke
3. rel.  proglašen za zveličanega:   blaženi p. Kanizij

bláženec   -nca m ( ȃ )
zastar. svetnik 2 , blaženi :   nebeški blaženci

bláženost   -i ž ( ȃ )
ekspr.  občutek največje sreče:   obšla ga je neskončna blaženost ; kar žarela je od blaženosti ; to je zanj višek blaženosti
// rel.  posmrtno osrečujoče stanje zveličanih:   doseči večno blaženost

bláženstvo   -a s ( ȃ )
star. blaženost :   občutiti blaženstvo ; srce mu prekipeva od blaženstva ; višek blaženstva / nebeško blaženstvo

blážev   -a -o prid. ( ȃ )
pog., ekspr., v zvezi blažev žegen   kar je neučinkovito:   ta zdravila so blažev žegen

blažílec   -lca  [ tudi blažiu̯ca m ( ȋ )
1. kar kaj lajša, omiljuje:   učinkoviti blažilci stresa ; delovati kot naravni blažilec bolečine, vnetja / socialni in drugi pomembni blažilci krize / znani politik nastopa kot blažilec napetosti med narodoma
2. teh.  priprava za blažitev sunkov in dušenje nihanja; blažilnik :   hidravlični, teleskopski blažilec ; blažilec sunkov, tresljajev, udarcev

blažílen   -lna -o prid. ( ȋ )
ki lajša, omiljuje:   blažilna sredstva ; učinek zdravila je blažilen / blažilna samota

blažílnik   -a m ( ȋ )
teh.  priprava za blažitev sunkov in dušenje nihanja:   hidravlični, plinski, teleskopski blažilniki ; popolnoma nastavljiv blažilnik ; vzmeti sredinskega, zadnjega blažilnika ; nadzor delovanja blažilnikov / blažilnik tresljajev, udarcev

blažílo   -a s ( í )
sredstvo za lajšanje bolečin ali za pomirjenje:   kamilični obkladki so učinkovito blažilo ; blažila in zdravila / sprehod po gozdu je pravo blažilo za živce

blažítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od blažiti:   blažitev bolečin ; blažitev stanovanjske stiske / blažitev duha

blažíti   -ím nedov. ( ī í )
1. lajšati , omiljevati :   blažiti bolečine, žalost ; blažiti huda nasprotja / veter blaži vročino / blažiti sunke
2. zastar.  delati kaj blago, plemenito:   ljubezen blaži človeka / umetnost blaži srce

blebèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
slabš.  nespametno, nepremišljeno govorjenje:   ženski blebet / nerazumljiv bolezenski blebet

blebetáč   -a m ( á )
slabš.  kdor nespametno, nepremišljeno govori:   čisto navaden blebetač je ; veljal je za blebetača ; neresen, površen blebetač

blebetalec   gl. blebetavec

blebetánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od blebetati:   ne morem prenašati njegovega blebetanja ; neslano blebetanje / otrokovo blebetanje

blebetáti   -ám  in  -éčem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
1. slabš.  nespametno, nepremišljeno govoriti:   povej, pa ne blebetaj toliko / blebetati neumnosti ; blebeta, kar mu pride na misel
2. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju:   dete blebeta ; blebetati nerazumljive besede

blebetàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
slabš.  ki (rad) blebeta:   blebetav človek / blebetavo dete

blebetávec   -vca  in  blebetálec -lca  [ blebetau̯ca m ( ȃ )
slabš.  kdor nespametno, nepremišljeno govori:   nepremišljen blebetavec

blebetávost   -i ž ( á )
slabš.  lastnost blebetavega človeka:   njena blebetavost mu preseda

blebetúlja   -e ž ( ú )
slabš.  kdor nespametno, nepremišljeno govori, zlasti ženska:   stara blebetulja

blečáti   -ím nedov. , bléči  in  blêči; bléčal  in  blêčal  ( á í )
lov.  v stiski ali strahu se oglašati:   srna bleči

bléd   -a -o  tudi  prid. , tudi  bledêjši  ( ȇ é )
1. ki je brez zdrave naravne barve:   bled obraz ; otrok je bled ; blede ustnice ; biti bledih lic ; mrtvaško, smrtno, voščeno bled ; čisto, ves bled ; bled od jeze, od strahu ; bled v obraz ; bled kakor kreda, smrt, stena, kot zid ; postajati bled  bledeti
// ki je nenasičene, neizrazite barve:   bled čaj ; bolj bleda stran lista ; bledo črnilo
// ki je brez močnega sijaja, svetlobe:   bleda luč, mesečina, svetloba ; bledo nebo ; pesn.  bleda luna
2. ekspr.  ki je brez izrazitih potez, značilnosti:   bled nasmeh, pojem, spomin ; blede besede ; to je bleda slika resnice ; bledo epigonstvo
// ekspr., z oslabljenim pomenom  poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:   bleda groza, zavist

blédcen   -a -o  [ bletcən prid. ( ẹ̑ )
ekspr. bled :   bledcena in suha deklica

bledênje 1   -a s ( é )
glagolnik od bledeti:   bledenje kože

bledênje 2   tudi  blêdenje -a s ( é; é )
glagolnik od blesti:   poslušati bledenje bolnika / vse, kar govori, je nespametno bledenje

bledéti   -ím nedov. , blédi  tudi  blêdi  ( ẹ́ í )
1. izgubljati naravno barvo:   otrok bledi in hujša ; vidno bledeti / lica mu bledijo ; bledeti od groze, od jeze / dekle rdi in bledi  prebledeva / rastline bledijo
2. knjiž.  izgubljati močen sijaj, svetlobo:   luč bledi ; zvezde bledijo
3. knjiž.  postajati manj izrazit:   njegova slava, spomin nanj bledi

blédež   -a m ( ẹ̑ )
med.  stanje zmedenosti s prividi, navadno v vročici:   govoriti v bledežu / alkoholni bledež  stanje zmedenosti, združeno s podrhtavanjem zaradi alkohola

bledíca   -e ž ( í )
bleda barva (polti):   bledica mu pokriva obraz ; rahla bledica ; sumljiva, smrtna bledica ; bledica lic / pooseb., slabš.  Nickova hči, kako ji je že ime, tej bledici?  (J. Galsworthy – O. Župančič)
 
agr.  bolezenska bledo zelena barva rastlin; kloroza

bledíčast   -a -o prid. ( í )
nekoliko bled:   bledičasto dekletce / bledičast pramen svetlobe

bledíčen   -čna -o prid. ( ī )
1. bolno bled:   bil je suh in bledičen otrok
 
agr.  bledične trte  trte, ki so bledo zelene zaradi pomanjkanja klorofila
2. ki je brez močnega sijaja, svetlobe; bled :   bledična luč
3. ekspr.  ki je brez izrazitih potez, značilnosti:   bledičen talent ; poezija, polna bledične sentimentalnosti

bledíčnež   -a m ( ȋ )
ekspr.  bledičen človek:   med otroki ni bilo bledičnežev

bledíčnica   -e ž ( ȋ )
ekspr.  bledična ženska:

bledíčnik   -a m ( ȋ )
bledičnež

bledíčnost   -i ž ( ī )
nezdrava bledica:   slabotnost in bledičnost

bledíkast   -a -o prid. ( í )
nekoliko bled:   bil je dolg in bledikast ; dekle nežnih in bledikastih lic
// ki je brez močnega sijaja, svetlobe:   bledikasta svetloba ; bledikasto sonce

bledíkav   -a -o prid. ( í )
nekoliko bled:   mlad, bledikav človek ; imel je visoko, bledikavo čelo

bledíkavost   -i ž ( í )
neizrazita bledica:

bledína   -e ž ( í )
knjiž. bledica :   mehka bledina njenih lic

bledíti   -ím nedov. , blédi  tudi  blêdi  ( ī í )
delati kaj bledo:   mesečina bledi nebo

blédkast   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ekspr.  nekoliko bled:   bledkasta deklica

bledo... 1   prvi del zloženk
nanašajoč se na bled:   bledokrven, bledoličen, bledopolt

bledo... 2   prvi del zloženk, kakor  bledomoder, bledordeč, bledorožnat, bledorumenkast, bledozelen, bledozlat,  ipd., gl. bled

bledôba   -e ž ( ó )
zastar. bledica :   mrtvaška bledoba mu je pokrila obraz

bledokŕven   -vna -o prid. ( ŕ r̄ )
knjiž. neizrazit , medel :   bledokrvne osebe v drami

bledolíčen   -čna -o prid. ( ī ȋ )
ekspr.  ki ima bleda lica:   bledolično mestno dekle

bledolíčnik   -a m ( ȋ )
ekspr.  kdor ima bleda lica:   tisti bledoličnik se nekaj suče okoli nje
// slabš., v indijanskem okolju belec :   napodite bledoličnike

bledopôlt   -a -o  [ bledopou̯t prid. ( ȏ ō )
ki ima bledo polt:   bledopolta blondinka

blédost   tudi  bledóst -i ž ( ẹ́; ọ̑ )
bleda barva (polti):   bledost ji je izginila z obraza ; smrtna bledost ; bledost lic

bledôta   -e ž ( ó )
knjiž. bledica , bledost :   bledota ji ni izginila z obraza ; mrtvaška bledota

bledôten   -tna -o prid. ( ó )
knjiž.  nekoliko bled:   bledotni obrazi otrok / večerna zarja je bila hladna in bledotna

bledúh   -a m ( ū )
slabš.  bled človek:   ne maram tega bleduha

blèf   blêfa m ( ȅ ē )
ekspr.  bleščeč, bahav videz brez vsebine, slepilo:   gre za čisto navaden blef ; gledališki stil brez teatraličnega blefa / spregledal sem njegov blef ; samo naivneža lahko očara s svojim blefom
// v prislovni rabi, v zvezi z na   izraža opravljanje, izvrševanje česa brez vnaprejšnje priprave:   govoriti na blef ; na izpit je šla kar na blef

blefêr   -ja m ( ȇ )
pog., slabš.  kdor blefira:   to ni umetnik, to je blefer / blefer pri pokru

blefêrski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na bleferje ali blefiranje:   bleferski politik ; blefersko početje, vedenje

blefêrstvo   -a s ( ȇ pog.
blefersko vedenje, ravnanje:   nekoč ga je zagovarjal in branil, zdaj pa ima dovolj njegovega bleferstva ; bleferstvo in nastopaštvo

blefírati   -am nedov. ( ȋ pog.
pretvarjati se, da je kaj drugačno od resničnega:   tu ni kaj blefirati, treba je biti realen in trdo delati ; blefirati pred poslušalci ; blefirati pri pokru
// ekspr.  vplivati, učinkovati z bleščečim videzom:   briljira in blefira

bleiweisovec   -vca  [ blájvajsovəc m ( ȃ )
pristaš Bleiweisovih kulturnih in političnih nazorov:   mladoslovenska generacija se je spopadla z bleiweisovci

bleiweisovstvo   -a  [ blájvajsou̯stvo s ( ȃ )
Bleiweisovi kulturni in politični nazori:   mladoslovenstvo in bleiweisovstvo

blêjanje   -a s ( ē )
glagolnik od blejati:   blejanje ovc, telet

blêjati   -am nedov. ( ē )
oglašati se z zategnjenim, enakomerno tresočim se glasom:   koze, ovce, telički blejajo ; žalostno blejati

blêjski   -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na Bled:   blejski grad, otok
 
tur.  blejska regata

blekáti   -ám nedov. ( á ȃ )
slabš.  nespametno, nepremišljeno govoriti:   kar tjavdan bleka

blekèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
zastar.  zategnjeno, enakomerno tresoče se oglašanje drobnice, goveda:

bleketánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od bleketati:   bleketanje ovc, telet

bleketáti   -ám  in  -éčem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
oglašati se z zategnjenim, enakomerno tresočim se glasom:   ovce bleketajo ; žalostno bleketati

blêkniti   -em  tudi  blékniti -em dov. ( é ȇ; ẹ́ ẹ̑ slabš.
1. v naglici izreči kaj nepremišljenega ali neumnega:   nič ne premisli, kar blekne ; blekniti neumnost ; ušla je, je bleknil tja v tri dni / menda nisi komu kaj bleknil o tem  izklepetal
2. reči , povedati :   kaj stojiš in zijaš? Blekni vendar kaj

blèn   bléna m ( ȅ ẹ́ )
bot.  strupena dlakava rastlina z rumenimi cveti; črni zobnik 2 sok blena

bléndati   -am nedov. ( ẹ̑ pog.
z izmeničnim prižiganjem in ugašanjem avtomobilskih dolgih žarometov opozarjati druge voznike na kaj:   vozil je po omejitvah, pa so mu blendali in trobili

blèsk   in  blésk bléska m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
1. odbijanje iskreče se svetlobe:   močen, slepeč blesk / kovinski blesk ; blesk gladine, orožja, zlata / oči so izgubile ves blesk / zloben blesk v očeh
// knjiž.  močna svetloba:   blesk sonca ; pren.  kar se nam je prej zdelo važno, je zdaj izgubilo svoj blesk
2. knjiž. razkošje , sijaj :   obdaja jo blesk ; njemu ni za zunanji blesk ; blesk sveta

bleskèt   -éta m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. blesk , blesketanje :   blesket orožja / pohlepni blesket oči / blesket sončnih žarkov

blesketánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od blesketati se:   blesketanje jezera

blesketáti se   -ám se  tudi  -éčem se  tudi  blesketáti -ám  tudi  -éčem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
odbijati iskrečo se svetlobo:   zlata verižica se mu blesketa na prsih ; kako se vse blesketa ; plitve lužice se blesketajo kot srebro

blesketàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
knjiž.  ki se blesketa:   blesketave luči ; blesketava voda

bleskòt   -ôta m ( ȍ ó )
knjiž. blesk , blesketanje :   bleskot zvezd

bleskôten   -tna -o prid. ( ó )
knjiž.  bleščeč, lesketajoč se:   bleskotni sneg

bleskovít   -a -o prid. ( ȋ )
zastar.  bleščeč, lesketajoč se:   bleskovito okrasje

blestênje   -a s ( é )
glagolnik od blesteti:   blestenje biserov ; zlato blestenje oblakov

blestéti se   -ím se  in  blestéti -ím nedov. , blésti (se)  in  blêsti (se)  ( ẹ́ í knjiž.
1. odbijati iskrečo se svetlobo; bleščati se , lesketati se :   znojne kaplje se mu blestijo na čelu ; rosa se blesti v soncu
2. belo odsevati:   breza se blesti iz zelenja ; zidovi se blestijo v mesečini ; pren.  med udeleženci se blestijo imena slavnih igralcev

blêsti   blêdem nedov. , blêdel  in  blédel blêdla,  stil.  blèl blêla  ( é )
v vročici zmedeno govoriti:   bolnik blede ; vso noč je bledel o bojih ; nerazumljivo, zmedeno blesti ; s smiselnim osebkom v dajalniku:  vročino ima in blede se ji ; star.  blede se mu v glavi / bledlo se ji je, da pada v brezno
// slabš. govoriti , pripovedovati :   vse je laž, kar ljudje bledejo o meni
● 
ekspr.  zaboga, ali se ti blede  zakaj govoriš, ravnaš tako neumno

blestíca   -e ž ( í )
nav. mn., zastar.  bleščeč drobec; bleščica :   kristalne blestice snega

blestíkati se   -am se nedov. ( ī )
blesketati se, lesketati se:   zaponka se blestika

blestívka   -e ž ( ȋ )
rib.  kovinska vaba za lovljenje rib:   sulec je zgrabil za blestivko

blestník   -a m ( í )
petr.  metamorfna kamnina, sestavljena v glavnem iz sljude in kremena:

bleščánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od bleščati se:   bleščanje jezera

bleščáti se   -ím se  tudi  bleščáti -ím nedov. , bléšči (se)  tudi  blêšči (se); bléščal (se)  ( á í )
1. odbijati iskrečo se svetlobo:   oko, rosa se blešči ; v očeh se ji bleščijo solze ; okna se bleščijo v soncu
 
ekspr.  kuhinja se kar blešči od snage  je zelo snažna
// močno sijati:   sonce se blešči
2. belo odsevati:   breze se bleščijo ; hiša se blešči iz zelenja
3. brezoseb.  zaradi močne svetlobe biti oviran pri gledanju:   nataknil si je temne naočnike, ker se mu je bleščalo prim. bleščeč

bleščàv   -áva -o prid. ( ȁ á knjiž.
1. ki odbija iskrečo se svetlobo:   bleščave kupole mesta / bleščavo sonce
2. razkošen , sijajen :   bleščavi dvor ; pren.  v njegovih pesmih ni tiste bleščave dovršenosti

bleščáva   -e ž ( ȃ )
1. močna svetloba:   bleščava nas slepi ; griči se kopljejo v sončni bleščavi ; bleščava dneva, mladega jutra
// odbijanje močne, iskreče se svetlobe:   ščemeča bleščava snega ; bleščava morja
2. knjiž. razkošje , sijaj :   svet bleščave in krasote

bleščávica   -e ž ( ȃ )
knjiž.  močna svetloba:   ostra bleščavica ga je zmedla

bleščávost   -i ž ( á )
knjiž.  lastnost bleščavega:   bleščavost snega jemlje vid

bleščèč   -éča -e prid. ( ȅ ẹ́ )
1. ki odbija iskrečo se svetlobo:   bleščeč biser ; bleščeči zobje ; bleščeča belina snega ; bleščeče kapljice rose ; bleščeča kovina ; z bleščečimi očmi je strmela vanj
// ki močno sije:   bleščeča luč, svetloba
2. knjiž. razkošen , sijajen :   bleščeč dvorec, sprevod
// ekspr.  ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje:   bleščeča domišljija, kultura ; pesnik je bleščeč v izrazu / bleščeč uspeh ; napovedujejo mu bleščečo prihodnost ; bleščeča umetniška slava prim. bleščati se

bleščíca   -e ž ( í )
nav. mn.  svetleča se okrasna kovinska ploščica:   pošiti ovratnik z bleščicami ; večerna obleka z zlatimi bleščicami / pustni kostum, posut z bleščico ; pren.  enoličnost pesmi poživljajo artistične bleščice
// bleščeč drobec:   ledene bleščice / svetloba se je v tisočerih bleščicah razpršila po reki
♦ 
les.  deska, žagana pravokotno na letnice

bleščílo   -a s ( í )
tekoče ličilo, ki daje ustnicam bleščeč sijaj:   na ustnice si je nanesla bleščilo ; prosojno, sijoče bleščilo / bleščilo za ustnice

bléščiti   -im nedov. ( ẹ́ )
jemati vid, slepiti:   sonce ga blešči ; bliski mu bleščijo oči

bleščôba   -e ž ( ó )
bleščava :   bleščoba ga slepi ; sončna bleščoba / pisana panorama bleščobe

blèz   člen. ( ȅ )
nar. menda :   Na doto ti blez ne bo treba gledati  (I. Tavčar)

blín   -a m ( ȋ )
nav. mn., zlasti v ruskem okolju  palačinki podobna jed iz tanko razvaljanega, navadno nevzhajanega testa:   speči bline ; ajdovi, krompirjevi blini ; blini z jabolki, s kaviarjem, kislo smetano / ruski blini

blínda   -e ž ( ȋ )
voj. žarg.  oklopni avtomobil:   mimo so zdrveli tanki in blinde ; težke, olivno zelene blinde / železniška blinda  motorno oklopno vozilo na tirnicah

blindírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
voj.  obložiti vozilo z neprebojnim materialom:   blindirati ladjo

blínec   -nca m ( ī )
nav. mn.  pecivo iz tanko razvaljanega, navadno nevzhajanega testa:   peči blince ; jesti poparjene blince

blíniti se   -im se nedov. ( í ȋ )
razblinjati se:   vsaka rešitev se je blinila kakor milni mehurček

blísk   -a m ( ȋ )
močna trenutna svetloba pri razelektrenju ozračja:   bliski osvetljujejo nebo, nas slepijo ; bliski švigajo ; na obzorju se utrinja blisk na blisk ; slepeč blisk ; blisk in grom ; kakor blisk je planil jastreb med kokoši ; novica se je raznesla ko blisk ; misel, hitra ko blisk ; (kakor) v blisku se je zgodilo ; pren.  iz oči mu švigajo jezni bliski ; oči mečejo bliske
// močna, trenutna svetloba sploh:   blisk eksplozije, reflektorja, svetilnika

blískalica   -e ž ( ȋ )
fot.  bliskovna luč:   sprožiti bliskalico ; elektronska bliskalica

blískanje   in  bliskánje -a s ( í; ȃ )
glagolnik od bliskati:   bliskanje in grmenje / bliskanje flešev

blískati   -am nedov. , tudi  bliskájte;  tudi  bliskála  ( í )
1. v presledkih močno zasvetiti:   svetilnik bliska v temi ; preh.  mornar bliska sporočilo / brezoseb.  bliskalo se je in grmelo ; za goro se bliska
2. ekspr.  odbijati iskrečo se svetlobo:   okno, rosa (se) bliska v soncu ; oči (se) mu bliskajo od jeze / veselo bliska s črnimi očmi / bliskala je z očmi po ljudeh  jezno ali živahno pogledovala
// ekspr.  prikazovati, gibati se v iskreči se svetlobi:   beli zobje se ji bliskajo izza rdečih ustnic / skozi prste ji je bliskal vesel pogled ; jeza bliska iz oči
● 
ekspr.  kolne, da se vse bliska  zelo ; tepejo ga, da se mu kar bliska pred očmi  vidi svetlo in temno ; pog.  fotografi bliskajo z aparati  fotografirajo z uporabo bliskovne luči

blískav   -a -o  tudi  bliskàv -áva -o prid. ( í; ȁ á )
ekspr.  bleščeč, lesketajoč se:   bliskave oči / bliskavi pogledi
♦ 
elektr.  bliskava luč  ritmična luč, katere čas svetenja je znatno krajši od časa teme

blískavica 1   -e ž ( í )
oddaljeno bliskanje brez grmenja:   bliskavica pobliskava, se vžiga za obzorjem ; poletna bliskavica ; svit oddaljene bliskavice / bled obraz z bliskavicami v očeh ; pren.  bliskavica svetovnega konflikta ; bliskavica na političnem obzorju ; ni si upal zmotiti molka, ker je čutil bliskavico v ozračju

blískavica 2   -e ž ( í )
fot.  priprava za močno trenutno osvetlitev pri fotografiranju:   fotoaparat ima vgrajeno bliskavico ; izmenljiva, zunanja bliskavica ; domet, doseg bliskavice ; fotografiranje z bliskavico ; bliskavica in objektiv

blisketáti se   -ám se  tudi  -éčem se  in  blisketáti -ám  tudi  -éčem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
star.  blesketati se, lesketati se:   zvonik se je blisketal v soncu ; morje se blisketa / oči so se ji blisketale od razkačenosti

blískniti   -em dov. ( í ȋ )
blisniti :   utrinki blisknejo in obledijo ; naglo, kakor bi blisknilo, ga je zgrabil / njene oči so blisknile / mimogrede je blisknila po njem / avto bliskne mimo

blískoma   prisl. ( ȋ )
zelo hitro:   bliskoma izginiti, odskočiti, se zasukati, zgrabiti ; bliskoma plane na žrtev ; riba šviga bliskoma sem in tja / bliskoma se domisliti

bliskonôsen   -sna -o prid. ( ó ō )
knjiž.  ki nosi, ima bliske:   črni in bliskonosni oblaki / njegovi bliskonosni pogledi

blískov   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na blisk:   ob bliskovi svetlobi je prebral napis
// bliskovit :   vlak je z bliskovo hitrostjo zdrvel mimo ; prisl.:  po bliskovo je odvihral ; po bliskovo se je raznesla novica o nesreči

blískoven   -vna -o prid. ( ȋ )
star. bliskovit :   spustiti se v bliskoven dir / bliskovna sprememba
♦ 
elektr.  elektronska bliskovna žarnica  plinska žarnica, ki da močno trenutno svetlobo ; fot.  bliskovna luč  priprava za močno trenutno osvetlitev pri fotografiranju; bliskavica

bliskovít   -a -o prid. , bliskovítejši  ( ȋ )
ekspr.  zelo hiter:   bliskovit umik ; dogodki se vrste z bliskovito naglico / bliskovit domislek
 
voj.  bliskovita vojna  vojna, v kateri hoče napadalec z veliko hitrostjo in močjo napada doseči zmago

bliskovítost   -i ž ( ȋ )
ekspr.  izredna hitrost:   bliskovitost napada, udarca

blískovnik   -a m ( ȋ )
gled.  priprava za posnemanje bliska v gledališču:

blísniti   -em dov. ( í ȋ )
1. na hitro močno zasvetiti se:   luč blisne v sobi ; brezoseb.  v temi je blisnilo, napadalec je ustrelil
2. ekspr.  odbiti iskrečo se svetlobo:   okno je blisnilo ; oči so mu blisnile / v roki mu je blisnil nož / svetlo blisniti z očmi / nagajivo je blisnila po njem
3. ekspr. švigniti , šiniti :   puščica blisne v zrak ; pren.  smehljaj ji je blisnil preko lica ; blisnilo mu je skozi možgane

blístavec   -vca m ( í )
zool.  v bistrih vodah živeča majhna riba s temno vijoličasto črto vzdolž bokov, Leuciscus agassizi:   blistavec je bil priljubljena vaba za lov postrvi

blíšč   -a m ( ȋ )
1. močna svetloba:   blišč ognja me slepi ; blišč sončnih žarkov
// odbijanje iskreče se svetlobe:   blišč biserov, ledenika
2. knjiž. razkošje , sijaj :   nastopal je z vsem bliščem srednjeveškega vladarja ; ne mara za zunanji blišč ; pren.  duhovitost in besedni blišč

bliščáti se   -ím se  tudi  bliščáti -ím nedov. ( á í )
star.  bleščati se:   zvezde se bliščijo ; vse se je bliščalo od zlata / mesto se blišči v daljavi prim. bliščeč

bliščáva   -e ž ( ȃ )
star. bleščava :   sončna bliščava / bliščava snega

bliščèč   -éča -e prid. ( ȅ ẹ́ )
star. bleščeč :   bliščeči biseri;  prim. bliščati se

bliščôba   -e ž ( ó )
star. bleščava :   žareča bliščoba ; zlata bliščoba neba / bajna bliščoba soban

blítva   -e ž ( ȋ )
pesi podobna vrtna rastlina z užitnimi svetlimi listi:   dober pridelek blitve
// jed iz te rastline:   kuhana blitva ; blitva v solati

blízek   -zka -o prid. ( í )
knjiž.  čustveno, duhovno soroden:   blizek in prijateljski narod ; fant mu je blizek in drag ; domača zemlja mu je postajala spet blizka
// soroden , podoben :   ta humoreska je blizka groteski;  prim. bližji

blízu 1   prisl. , blížje  in  blíže  ( í )
1. izraža majhno razdaljo; ant. daleč :
a) pri mirovanju:   ljudje so blizu ; hiše stojijo zelo blizu skupaj ; tu blizu ni nikogar ; od blizu pogledati ; mož iz vasi blizu / biti resnici najbližje ; ne poznam ga (od) bližje  natančneje
b) pri premikanju:   priti blizu ; stopiti bližje k oknu ; najbližje ima do Kranja / prihaja bližje in bližje ; čedalje, malo, še bližje
 
prišli so od blizu in daleč  od vsepovsod ; sprl se je z nami, pa ga ni več blizu  ne prihaja k nam ; ne dá nikomur blizu  je nedostopen ; nihče mu ne more blizu  je na takem položaju, da mu nihče ne more škodovati s svojo kritiko
2. izraža majhno časovno oddaljenost:   poldne, pomlad je blizu ; čas odločitve je blizu / predramil se je blizu pred polnočjo
3. s čustvenim dajalnikom  izraža prijazno razmerje, duhovno sorodnost:   te države so nam zelo blizu in prijateljske ; mati mu je bolj blizu kot oče ; umetnini sta si notranje blizu / publ.  to poroča tisk, ki je blizu vladi
4. izraža precejšnje približevanje določeni polni meri; skoraj :   hodila sta skupaj blizu dve leti ; mesto ima blizu sto tisoč prebivalcev ; tehta blizu dve kili / rod je blizu na tem, da izumre ; govoril je blizu takole  nekako;  prim. bližji

blízu 2   člen. ( í )
za izražanje precejšnjega približevanja določeni polni meri:   tehta že blizu centa

blízu 3   predl. , primernik  blížje  in  blíže  ( í z rodilnikom
1. za izražanje majhne razdalje:   delati blizu doma ; vas blizu Metlike ; stopiti bližje vrat / krogi blizu vlade / kako blizu sreče sem bil!
2. za izražanje majhne časovne oddaljenosti:   blizu jutra, smrti ; žena je blizu poroda ; načrt je blizu uresničenja / brez snega je bilo do blizu božiča ; blizu osmih je ; mož je že blizu tridesetih

blizzard   -a  [ blízard- m ( ȋ )
na ameriškem severu  mrzel veter, navadno s snežnimi meteži:   zajel jih je blizzard

blížanje   -a s ( ȋ )
glagolnik od bližati se:   opazovali so njegovo boječe bližanje / čutil je bližanje hude nevarnosti / pogoji za bližanje moderni umetnosti / pri balinanju je bil boljši v bližanju kot v zbijanju

blížati se   -am se nedov. ( ȋ )
1. prihajati bližje v prostoru:   nekdo se bliža hiši ; boječe se bližati / koraki se bližajo
2. prihajati časovno bližje:   bliža se božič, rešitev, večer
 
bliža se mi konec, zadnja ura  kmalu bom umrl ; ženska se že bliža tridesetim  kmalu bo stara trideset let
// navadno v zvezi s konec, kraj   končevati se, zaključevati se:   ciklus predavanj se bliža (h) koncu ; dan se bliža (h) koncu ; setev se bliža kraju ; sezona se bliža vrhuncu
3. knjiž., z dajalnikom  postajati kakorkoli podoben, soroden:   bližati se idealu ; počasi se je bližal njihovemu pojmovanju umetnosti ; njegov članek se nevarno bliža prazni polemiki / novim sošolcem se je le počasi bližal  navezoval stike z njimi

bližáva   -e ž ( ȃ )
knjiž. bližina :   nekaj dreves je stalo v bližavi

bližína   -e ž ( í )
1. majhna krajevna oddaljenost:   prilagoditi oči za gledanje na bližino ali daljavo / tu se že čuti bližina mesta
// kraj, prostor, ki je blizu:   ogledati si iz bližine ; nikogar ni v bližini ; čakati v bližini ; neposredna bližina
// navzočnost , prisotnost , družba :   njegova bližina jo je spravljala v zadrego ; pogrešal je njeno bližino
2. majhna časovna oddaljenost:   plaši ga bližina smrti
3. knjiž.  kakršnokoli prijazno razmerje, duhovna sorodnost:   njegova topla človeška bližina ; avtorjeva bližina s filozofijo eksistencializma

bližínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na bližino:   branje, pisanje in podobna bližinska dela / bližinska očala
 
fot.  bližinski posnetek  posnetek od blizu ; ptt  bližinski medkrajevni telefonski promet  nekdaj  promet med kraji na ožjem območju

bližíšče   -a s ( í )
fiz.  najkrajša razdalja, na katero se lahko oko prilagodi:

blížji   -a -e prid. ( ȋ )
1. krajevno manj oddaljen:   bližje predmete vidi bolje kot oddaljene ; najbližji sosed ; povzpeli so se na najbližji vrh
2. čustveno, duhovno sorodnejši:   najbližji prijatelj ; mati mu je bila bližja kot oče / slovaščina je češčini najbližji jezik
 
preg.  vsak je sebi najbližji  vsak poskrbi najprej zase ; sam.:  izdal je svoje najbližje;  prim. blizek , blizu 1

blížnjevzhóden   -dna -o prid. ( ȋ-ọ̑ )
nanašajoč se na Bližnji vzhod:   bližnjevzhodna država / bližnjevzhodni mirovni proces ; bližnjevzhodna kriza / bližnjevzhodna četverica  predstavniki Evropske unije, Organizacije združenih narodov, Rusije in Združenih držav Amerike, ki si z mediacijo prizadevajo za mir med Palestinci in Izraelci

blížnji 1   -ega m ( ȋ )
vsak človek v razmerju do drugih ljudi:   vsak človek je moj bližnji ; ljubezen do bližnjega

blížnji 2   -a -e prid. ( ȋ )
1. krajevno malo oddaljen; ant. daljen :   bližnji in daljni kraji ; to je naš bližnji sosed ; izlet v bližnjo okolico ; doma je iz bližnje vasi / Bližnji vzhod
 
film.  bližnji posnetek  posnetek, ki pokaže igralce od glave do pasu
2. časovno malo oddaljen:   bližnji dogodki so ga vznemirili ; bližnja prihodnost ; kmetje se pripravljajo za bližnjo trgatev
3. kakorkoli soroden, povezan s kom:   srečal je bližnjega znanca ; bližnji in daljni sorodniki ; sam.:, ped.  od bližnjega k daljnemu

blížnjica   -e ž ( ȋ )
1. stranska krajša pot:   skozi gozd drži bližnjica do velike ceste ; iti v vas po bližnjici ; strma bližnjica ; ve za bližnjico čez hrib
2. rač.  neposredna povezava, zlasti z namizja do zagonske datoteke, programa, predstavljena navadno z ikono:   klikniti (na) bližnjico ; bližnjice na namizju ; (orodna) vrstica za bližnjice / bližnjica do datoteke, programa ; bližnjica za zagon programa ; ikona za bližnjico
// kombinacija določenih tipk za zagon določene funkcije, ukaza:   uporabljati bližnjice v programih za pisanje besedil, slovarjev ; nastavitev bližnjic / bližnjice na tipkovnici ; bližnjice z izbranimi tipkami

blížnjičen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na bližnjica 2:   bližnjični meni / bližnjična tipka

blížnjik   -a m ( ȋ )
star.  vsak človek v razmerju do drugih ljudi; bližnji 1 koristiti svojemu bližnjiku ; ljubezen do bližnjika

bljúšč   -a m ( ȗ )
bot., navadno v zvezi navadni bljušč   strupena ovijalka s srčastimi listi in rdečimi jagodami, Tamus communis:

bljúščnica   -e ž ( ȗ )
nav. mn., bot.  ovijalke z dolgopecljatimi listi in rdečimi jagodami, Dioscoreaceae:

bljuválen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki povzroča bljuvanje:   bljuvalni pripomoček, sredstvo

bljuválo   -a s ( á )
sredstvo, ki povzroča bljuvanje:   zdravnik mu je zapisal bljuvalo ; močno bljuvalo

bljúvanec   -nca m ( ú )
nar.  alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč

bljúvanje   in  bljuvánje -a s ( ú; ȃ )
glagolnik od bljuvati:   na bljuvanje ga sili ; bolezen se začne z bljuvanjem

bljúvati   -am  in  bljújem  tudi  bljuváti bljúvam  in  bljújem nedov. , bljúval  tudi  bljuvál  ( ú; á ú )
1. izmetavati iz želodca; bruhati :   pijanec bljuva
2. s silo izmetavati v velikih količinah:   ognjenik bljuva lavo ; pren., ekspr.  strojnice bljuvajo proti letalom

bljúvek   -vka m ( ȗ )
izbljuvek , izmeček :   pred gostilno je polno bljuvkov

bljúven   -vna -o prid. ( ū ȗ )
bljuvalen :   bljuvna sol

blóčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
blokoven :   bločna gradnja

blód   -a m ( ọ̑ )
star.  razuzdano življenje, razvrat:   tu vlada laž, greh in blod

blóden   tudi  blôden -dna -o prid. ( ọ́; ó )
1. nejasen, zmeden zaradi vročice:   blodni privid vročičnega človeka ; blodna misel ; bolnik leži v blodnih sanjah ; blodno govorjenje / blodni pogledi izčrpanih mož
2. knjiž. zgrešen , zmoten :   blodni nauki ; blodne ideje / stopiti na blodno pot
3. knjiž.  ki blodi, blodeč:   svetilnik kaže blodnim mornarjem pot ; pesn.  blodni mesec, veter
4. zastar. razuzdan , razvraten :   blodna ženska

blódenje   -a s ( ọ́ )
glagolnik od bloditi:
a) blodenje brez konca ; blodenje po gozdu
b) vročično blodenje

blodílka   -e ž ( ȋ )
knjiž.  kar koga blodi, bega:   luč blodilka
♦ 
bot.  celica z bički, s katero se nižje rastline nespolno razmnožujejo

blodíšče   -a s ( í )
knjiž.  kraj, kjer se zablodi; labirint :   hoditi po gozdnem blodišču
// ekspr., z rodilnikom  velika, neurejena množina:   izgubil se je v blodišču ulic / blodišče misli
 
anat.  del notranjega ušesa s polkrožnimi kanali in polžem; labirint

blodíti   in  blóditi -im nedov. , blójen  in  blóden  ( ī ọ́ )
1. hoditi brez cilja, brez orientacije:   karavana blodi po puščavi ; bloditi po gozdu, po morju ; brez cilja bloditi okrog / oko blodi po planjavi ; bloditi z očmi po ljudeh ; pren.  čudne misli mu blodijo po glavi
2. knjiž.  biti v zmoti, v nejasnosti:   ali kje je človek, ki nikoli ni blodil, v zmotah taval?  (I. Cankar)
3. tudi preh.  v vročici zmedeno govoriti; blesti :   bloditi v vročici ; bloditi nerazumljive reči ; s smiselnim osebkom v dajalniku  vso noč se mu je blodilo
4. preh., knjiž.  spravljati v zmedenost, v zmoto; begati :   misel na dekle ga blodi ; ljubezen mu blodi razum / s strastjo bloditi kri

blódnež   tudi  blôdnež -a m ( ọ̑; ȏ )
1. knjiž.  kdor blodi, tava:   brezdomen blodnež
2. star. razuzdanec , razvratnež :   to je blodnež in pokvarjenec

blodníca   -e ž ( í )
knjiž. vlačuga , prostitutka :   popivati z blodnicami ; javna blodnica

blodník   -a m ( í )
1. knjiž.  kdor blodi, tava:   blodniki in brezdomci ; večni blodnik
2. star. razuzdanec , razvratnež :   beznica je bila polna pijancev in blodnikov

blodníštvo   -a s ( ȋ )
star.  razuzdano življenje, razvrat:   ugonabljajo se v blodništvu
// vlačugarstvo , prostitucija :   preprečevanje blodništva in spolnih bolezni

blódnja   tudi  blôdnja -e ž ( ọ́; ó )
1. zmedeno govorjenje v vročici:   v blodnji govoriti ; v vročičnih blodnjah je klical mater
2. knjiž. zmota , zabloda :   ljubavna blodnja ; blodnje mladih let
3. knjiž. tavanje , iskanje :   vse je le blodnja v krogu ; blodnje za neznanim
♦ 
psiht.  zmotna, dokazom nedostopna prepričanost o čem neresničnem ; preganjalna blodnja

blodnják   -a m ( á )
knjiž.  kraj, kjer se zablodi; labirint :   najti pot iz blodnjaka ; zaiti v blodnjak
// ekspr., z rodilnikom  velika neurejena množina:   izgublja se v blodnjaku podatkov ; blodnjak ulic / blodnjak misli

blodnjàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
psiht.  ki ima blodnje:   blodnjav duševni bolnik / biti pod vplivom blodnjavih misli

blodnjáva   -e ž ( ȃ )
knjiž. zmota , zabloda :   blodnjave življenja

blodnjávost   -i ž ( á )
psiht.  bolezensko duševno stanje z blodnjami:

blódnost   tudi  blôdnost -i ž ( ọ́; ó )
knjiž. razuzdanost , razvratnost :   blodnost deklet s ceste

blôg   in  blóg -a m ( ȏ; ọ̑ )
spletno mesto, na katerem avtorji s pomočjo preprostega vmesnika objavljajo besedila, slike, posnetke, bralci pa imajo navadno možnost komentiranja, spletni dnevnik:   objaviti na blogu / avtor, pisec bloga ; pisanje bloga ; vsebina bloga

blôganje   in  blóganje -a s ( ȏ; ọ̑ )
glagolnik od blogati:   ideja o knjigi se je porodila med bloganjem

blôgati   -am  in  blógati -am nedov. ( ȏ; ọ̑ )
pisati blog, spletni dnevnik:   blogati je začel pred dobrim letom

blôger   in  blóger -ja m ( ó; ọ́ )
kdor piše blog:   dobro obiskani spletni portal blogerjem utrjuje popularnost med bralci ; slaven, znan bloger ; zapisi blogerjev ; novinar in bloger / politični bloger

blôgerka   in  blógerka -e ž ( ó; ọ́ )
ženska, ki piše blog:   slavna, znana blogerka ; strastna, talentirana blogerka ; zapisi blogerke ; novinarka in blogerka / dobro brana blogerka / modna blogerka  ki piše blog o modi

blók   -a m ( ọ̑ )
1. veliko, večstanovanjsko poslopje:   stanuje v novem bloku ; stanovanjski bloki ; univerzitetni bloki na Prulah ; tovarna je zgradila za delavce tudi samski blok  za neporočene
// strnjena skupina stavb:   blok hiš
// skupina barak v koncentracijskem taborišču:   karantenski, prehodni blok / pred blokom XIII sedijo kaznjenci
2. sešitek listov, ki se dajo iztrgati:   odtrgati list iz bloka ; natakar je vzel iz žepa blok in svinčnik ; beležni, pisemski blok / risalni blok  sešitek risalnih listov ali kartonasta mapa zanje
// listek s potrdilom o vplačilu:   blagajniški blok ; bloki za kosilo
3. zveza držav ali strank s podobnimi interesi:   razdelitev držav na dva bloka ; antifašistični, opozicijski blok ; zahodni blok ; odnos med blokoma
4. velik kos kakega materiala:   kamniti blok ; blok marmorja ; aluminij v blokih
5. zapora na mejnem prehodu:   obmejni blok ; propustnica za blok / iti čez blok ; stražiti na bloku / okupator je obdal Ljubljano z žičnim blokom  z žično ograjo
♦ 
filat.  blok  ena ali več znamk s širšim robom, navadno tudi s priložnostnim besedilom ; rad.  blok  skupina oddaj za določen del dneva ; strojn.  blok motorja  del motorja, ki združuje vse cilindre; cilindrski blok ; šport.  startni blok  opornik, od katerega se odrine tekmovalec na začetku tekalne proge ; žel.  blok  naprava za premikanje, uravnavanje signalov, ki zapirajo ali odpirajo vlaku pot; stavba, v kateri je ta naprava

blokácija   -e ž ( á )
blokiranje :   blokacija denarnih sredstev

blokáč   -a m ( á )
knjiž.  vodja, starešina bloka v koncentracijskem taborišču:   postaviti novega blokača

blokáda   -e ž ( ȃ )
1. preprečitev stikov ene države z drugimi, zapora:   izvajati, razbiti ekonomsko blokado ; gospodarska blokada ; posledice blokade
2. vojaška ali policijska obkolitev:   prebiti blokado ; priti skozi blokado ; aretirali so ga pri ulični blokadi / pomorska blokada
♦ 
fin.  blokada denarnih sredstev  blokiranje ; med.  blokada  začasna ustavitev delovanja ; šah.  blokada figure  preprečitev gibanja, premikanja ; šport.  blokada  preprečitev napada nasprotnih igralcev pri nekaterih igrah z žogo ; tisk.  blokada  postavitev kakega tiskarskega znaka namesto predvidene črke

blokáden   -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na blokado:   blokadna politika držav / dati blokadno povelje

blókar   -ja m ( ọ̑ )
pog.  kdor stanuje v bloku:   okolico blokov urejajo blokarji sami

blokáš   -a m ( á )
pog.  vodja, starešina bloka v koncentracijskem taborišču:   blokaša sta pretepala jetnike ; rjovenje blokašev

blokátor   -ja m ( ȃ farm.
spojina, ki s svojo vezavo na receptor ovira ali prepreči delovanje kakšne druge v organizmu aktivne spojine; antagonist :   blokatorji kalcijevih kanalov

blokêr   -ja m ( ȇ šport.
igralec, zlasti pri odbojki, ki preprečuje napad nasprotnih igralcev:   centralni, srednji bloker ; reprezentančni bloker ; igrati na mestu blokerja

blokêrka   -e ž ( ȇ šport.
igralka, zlasti pri odbojki, ki preprečuje napad nasprotnih igralk:   centralna, srednja blokerka ; reprezentančna blokerka ; mesto, položaj blokerke

blókfírer   -ja m ( ọ̑-í )
med drugo svetovno vojno  vodja najnižje enote nemške raznarodovalne organizacije na okupiranem ozemlju:   blokfirer je obveščal ljudi o shodu ; vaški blokfirer

blókflávta   -e ž ( ọ̑-ȃ )
glasb.  flavta s kljunastim ustnikom, ki se med uporabo drži naravnost predse; kljunasta flavta :   igrati (na) blokflavto

blokíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od blokirati:   blokiranje ulice, mesta / blokiranje koles pri zaviranju / blokiranje denarnih sredstev

blokírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. z obkolitvijo onemogočiti, preprečiti izhod:   policija je blokirala mestno četrt ; blokirati luko ; okupator je blokiral mesto
2. zapreti za prehod:   blokirati cesto, mejo
3. preprečiti gibanje, ustaviti:   snežni metež je blokiral ves promet / na spolzki cesti ne blokiraj koles
4. gost. žarg.  napisati ceno izdanega blaga na blagajniški blok:   blokirati sendvič
♦ 
ekon.  blokirati zaloge žganja  ustaviti prodajo ; fin.  blokirati transakcijski račun, hranilne vloge  onemogočiti razpolaganje ; med.  blokirati  začasno ustaviti delovanje ; rad.  blokirati (radijski) sprejem  s posebnimi pripravami preprečiti vpliv motenj na radijski sprejem ; šah.  blokirati kmeta  zapreti mu pot ; šport.  blokirati  preprečiti napad nasprotnih igralcev pri nekaterih igrah z žogo ; tisk.  blokirati  postaviti kak tiskarski znak namesto predvidene črke

blokíren   -rna -o prid. ( ȋ )
ki blokira, prepreči gibanje:   blokirna priprava
 
elektr.  blokirni kondenzator  kondenzator, ki zapre pot enosmernemu toku

blókoven   tudi  blokôven -vna -o prid. ( ọ̑; ō )
nanašajoč se na blok:   blokovna gradnja, zazidava / blokovno osebje v taborišču / v trgovini med vzhodom in zahodom so se čutili blokovni vplivi  blokovski / naši blokovni organi se trudijo za dobre sosedske odnose
 
žel.  blokovni razmak  odsek proge med dvema blokoma, blokovnicama

blokôvnica   -e ž ( ȏ )
žel.  manjša stavba z napravo za premikanje, uravnavanje signalov, ki odpirajo ali zapirajo vlaku pot:

blokôvnik   -a m ( ȏ )
žel.  uslužbenec pri bloku na železnici:   progovni blokovnik

blókovski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na blok 3:   blokovska politika / blokovska razdelitev sveta

blónd   -- prid. ( ọ̑ )
pog.  ki ima svetle lase, plavolas:   blond deček ; bila je blond in vitke postave

blondín   -a m ( ȋ )
knjiž. blondinec , plavolasec :   visok in lep blondin

blondínec   -nca m ( ȋ )
kdor ima svetle lase, plavolasec:   kodrolas blondinec

blondínka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki ima svetle lase, plavolaska:   blondinka z modrimi očmi

blóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Bloke:   bloško smučarstvo
 
šport.  bloške smuči  kratke smuči iz bukovega lesa

blues   in  blúz -a  [ blúz- m ( ȗ )
glasb.  jazzovska plesna pesem melanholičnega značaja:   bluesi ameriških črncev ; pevka bluesov / jazz kvintet je izvajal calypse in bluese
// ples v tem ritmu:

bluf   ipd. gl. blef ipd.

blúming   -- v prid. rabi ( ȗ )
metal.  nanašajoč se na grobo valjanje ploščatih kovinskih blokov:   bluming stroj / bluming valjarna

blùnk   medm. ( ȕ )
posnema zamolkel glas pri padcu težkega predmeta v vodo:

blúščec   -a  [ bluščəc m ( ȗ )
bot., navadno v zvezi črnojagodasti bluščec   ovijalka z drobnimi zelenkastimi cveti v socvetjih in s črnimi jagodami, Bryonia alba:

bluz   gl. blues

blúza   -e ž ( ȗ )
1. žensko oblačilo za h krilu, navadno iz tanjšega blaga:   najraje nosi krilo in bluzo ; bela, svilena bluza / srajčna bluza  krojena kot moška srajca ; zaprta bluza  z majhnim izrezom
2. suknjič pri uniformi:   zimska bluza ; vojaška, železničarska bluza / modre delavske bluze

blúzen   -zna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na bluzo:   bluzni gumbi / bluzni kroj suknjiča

blúzica   -e ž ( ȗ )
manjšalnica od bluza:   deklice v krilcih in bluzicah / ekspr.  h kostimu oblečete svetlo bluzico

blúziti   -im nedov. ( ȗ pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
1. neurejeno, brezciljno živeti:   narediti moram nekaj konkretnega in ne samo bluziti
2. nesmiselno govoriti:   večinoma bluzijo o nepomembnih starih temah

bluzón   -a m ( ọ̑ )
obl.  kratko in ohlapno, na spodnjem koncu stisnjeno športno oblačilo:   obleči bluzon

bóa   -e ž ( ọ̑ )
1. zelo velika nestrupena tropska kača; udav :   napadla ga je ogromna boa
2. velik ženski krznen ovratnik, ki ni prišit:   okrog vratu si je ovila soboljo boo / boa iz ptičjih peres

bòb 1   bôba m ( ȍ ó )
1. kulturna rastlina s sadovi v debelih strokih:   saditi bob ; kakor bob debele solze / pleti korenje v bobu
 
ekspr.  vse je bob ob steno, v steno  vse je zaman ; ko da bi metal bob ob steno  vse je zaman ; ekspr.  reci bobu bob in popu pop  opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja ; ekspr.  zdaj sem se iz boba izdrl  zdaj se šele spoznam; dolgo sem premišljal, zdaj sem se šele spomnil ; to je bilo takrat, ko je bil še bob v klasju in pšenica v stročju  v pravljicah  nikoli
2. nar. gorenjsko  ocvrto pecivo okrogle oblike z marmeladnim nadevom; krof :   nacvreti bobov, boba / pojdimo po bob  na obisk na dan proščenja, ko se obdaruje s pecivom
3. nav. mn., zastar.  okrogel, trd iztrebek:   kozji bobi
♦ 
vrtn.  volčji bob  okrasna rastlina z dlanasto razrezanimi listi in raznobarvnimi cveti v socvetjih, Lupinus

bòb 2   bôba  tudi  bób -a m ( ȍ ó; ọ̑ )
šport.  tekmovalne sani z volanom:   dvosedežni bob ; vožnja z bobom
// športna panoga, ki se ukvarja s tekmovalnim sankanjem po umetno zgrajeni progi:   proga za bob ; svetovno prvenstvo v bobu

bôbek   -bka m ( ō )
1. manjšalnica od bob 1 1–2:   v stroku je bilo nekaj drobnih bobkov
 
ekspr.  dober je domèk, čeprav ga je za en sam bobèk  dom je človeku drag, koristen, če je še tako majhen, skromen
2. nav. mn.  okrogel, trd iztrebek:   kozji, ovčji bobki

bóben   -bna m ( ọ̑ )
1. glasbilo v obliki valja, ki ima na obeh straneh napeto kožo:   bobni ropotajo ; igrati, tolči, udarjati na boben ; razbijati po bobnu ; veliki boben ; vojaški boben ; sit sem ko boben ; trebuh je napet kot boben ; na to se razume, spozna kakor zajec na boben  prav nič
 
star.  na Laškem je zapel boben  začela se je vojna
2. ekspr., navadno v zvezi s pognati, priti   prisilna dražba, gospodarski propad:   kmetija je šla na boben ; pognati, priti, spraviti na boben ; grozil jim je z bobnom
3. rabi se samostojno ali s prilastkom  bobnu podoben del naprave, stroja:   zavrteti loterijski boben ; dati perilo v boben  pri pralnem stroju ; spuščati snope v boben  pri mlatilnici ; pištola na boben  bobenček
♦ 
avt.  zavorni boben  pri zavori na kolesu ; elektr.  kabelski boben  za navijanje kabla ; strojn.  čistilni boben  za čiščenje kovinskih izdelkov ; teh.  mešalni boben  pri betonskem mešalniku ; um.  boben  valjasti del sestavljenega stebra

bóbenček   -čka  [ bobənčək m ( ọ̑ )
1. manjšalnica od boben:   razbijati po bobenčku ; ročni bobenček / vrteti ročico loterijskega bobenčka
// vrtljiv valjček pri revolverju:   revolver na bobenček
2. pog.  mrenica med sluhovodom in srednjim ušesom; bobnič :   ne vpij, saj mi bo še bobenček počil

bóbenski   -a -o  [ bobənski prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na boben:   bobenska arija

bóber   in  bôber -bra m ( ọ́; ó )
vodni glodavec s ploščatim luskinastim repom:   bobri gradijo jezove
 
zool.  evropski, kanadski bober
// pog.  bobrovo krzno, bobrovina:

bôbi   in  bóbi  in  bobby -ja  [ tretja oblika bôbi in bóbi m ( ȏ; ọ̑ )
pog., v Angliji stražnik , policist :   uniforma bobija

bobíka   -e ž ( í )
droben okrogel plod; jagoda :   jerebikove bobike
// draže , pilula

bobínka   -e ž ( ȋ )
nav. mn., nar. vzhodno  kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži; koze :   cepiti proti bobinkam

bobljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
dajati glasove kot voda pri močnem vretju:   voda v loncu boblja / iz vode so bobljali mehurčki

bóbnanje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od bobnati:   birič je z bobnanjem klical ljudi / bobnanje železniških koles / preveč bobnanja je bilo pri tej zadevi

bóbnar   -ja m ( ọ̑ )
kdor udarja, igra (na) boben:   bobnarji bobnajo ; bobnar v železničarski godbi / pred četo brambovcev je korakal bobnar / mestni bobnar je razglašal ukaze

bóbnarica   -e ž ( ọ̑ )
1. zastar.  bobnarjeva žena:   pesem o lepi bobnarici
2. zool.  nočna močvirska ptica, Botaurus stellaris:   bobnarica buka, ruči / mala bobnarica  čapljica

bóbnarka   -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki udarja, igra (na) boben:   odlična, znana bobnarka ; kvartet z bobnarko ; kitaristka, pevka in bobnarka

bóbnast   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki ima kak del podoben bobnu:   bobnasti pralniki
 
avt.  bobnasta zavora  zavora, ki jo sestavljajo zavorni boben in zavorne čeljusti ali zavorni trak

bóbnati   -am nedov. ( ọ̑ )
1. udarjati, igrati (na) boben:   bobnar bobna ; preh.  bobnati koračnico
// z enakomernim udarjanjem povzročati votle glasove:   dež bobna na šipe, po pločevinasti strehi ; bobnati s prsti po mizi
2. preh., star.  ob bobnanju naznanjati:   birič je bobnal, da bo popoldne dražba
// slabš.  vsepovsod razglašati:   bobnala je novico po vsej vasi

bobnênje   -a s ( é )
glagolnik od bobneti:   zamolklo bobnenje groma ; bobnenje pod zemljo / sliši se bobnenje slapa, vlaka

bobnéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. dajati močne, zamolkle glasove:   sod bobni ; zemlja bobni pod koraki ; brezoseb.  v zemlji je votlo bobnelo
// bobneč se hitro premikati:   reka bobni čez jez ; skale bobnijo v dolino / prst je bobnela po krsti  bobneče udarjala
2. slabš.  vzneseno, a vsebinsko prazno govoriti:   govornik bobni z odra

bóbnica   in  bobníca -e ž ( ọ̑; í )
nav. mn., star. pavka :   biti na bobnice ; grmenje bobnic

bóbnič   -a m ( ọ̑ )
1. mrenica med sluhovodom in srednjim ušesom:   ob eksploziji mu je počil bobnič ; zvočni valovi tresejo bobnič
2. manjšalnica od boben:   udarjati po bobniču
// vrtljiv valjček pri revolverju; bobenček :   revolver na bobnič

bóbničast   -a -o prid. ( ọ̑ )
podoben bobniču:   bobničasta priprava
 
zool.  bobničasto slušalo  slušni organ nekaterih žuželk

bóbničen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
anat.  nanašajoč se na bobnič v ušesu:   bobnična votlina

bobòt   -ôta m ( ȍ ó )
glas, kot ga daje voda pri močnem vretju:   bobot daljnega groma

bobotáti   -ám  tudi  -óčem nedov. ( á ȃ, ọ́ )
dajati glasove kot voda pri močnem vretju:   v tolmunu je nekaj zamolklo bobotalo

bôbov   -a -o  ( ó )
pridevnik od bob:   bobova slama ; bobovo zrno

bôbovec   -vca m ( ó )
1. trajno zimsko jabolko z zamolklo rdečimi progami:   koš dišečih bobovcev / v sadovnjaku ima skoro same bobovce
2. petr.  rjavi železovec, ki nastaja v obliki oblih zrn v glini:   nahajališča bobovca
♦ 
bot.  vodna rastlina z elipsastimi listi in modrimi cveti, Veronica beccabunga

bobovíca   -e ž ( í )
zastar. bobovina

bobovína   -e ž ( í )
bobova slama:

bobôvnik   -a m ( ȏ )
nar.  vodna rastlina z elipsastimi listi in modrimi cveti; bobovec

bobríšče   -a s ( í )
kraj, prostor, kjer prebivajo bobri:

bóbrov   in  bôbrov -a -o  ( ọ́; ó )
pridevnik od bober:   bobrovo krzno

bóbrovec   in  bôbrovec -vca m ( ọ́; ó )
gladka, na enem koncu zaokrožena strešna opeka:   z bobrovci krita streha

bobrovína   -e ž ( í )
1. bobrovo krzno:   ovratnik iz dragocene bobrovine
2. močno dišeč izloček iz bobrove žleze:   bobrovino so nekdaj uporabljali za zdravilo

bóbrovka   in  bôbrovka -e ž ( ọ́; ó )
1. samica bobra:   bobrovka se je potopila pod gladino
2. kučma iz bobrovega krzna:   oguljena bobrovka

bóbrovski   in  bôbrovski -a -o prid. ( ọ́; ó )
nanašajoč se na bobre:   bobrovsko bivališče / bobrovska kučma  kučma iz bobrovega krzna; bobrovka

bòbstèza   in  bòb stèza -e ž ( ȍ-ə̀ )
umetno zgrajena proga za vožnjo z bobom:   olimpijska bobsteza

bóčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na bok:   nositi bočni nož ; bočna lega telesa / bočna deska, ploskev ; bočna stran ladje / bočno parkiranje, pristajanje
// prihajajoč s strani, z boka:   bočni napad je uspel ; bočni veter / poskrbeti za bočno kritje pehote
♦ 
kor.  bočni korak  plesni korak v levo ali v desno ; navt.  bočna luč  zelena in rdeča navigacijska luč na ladjah ; voj.  bočni ogenj  ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada

bóčenje   -a s ( ọ̄ )
glagolnik od bočiti:   bočenje in upadanje prsnega koša

bočína   -e ž ( í )
knjiž. vzboklina , izboklina :   bočina ščita

bóčiti   -im nedov. ( ọ̄ ọ̑ )
dajati čemu navzgor, navzven ukrivljeno obliko:   mačka boči hrbet ; bočiti obrvi, prsi / bočiti pločevino

bóčnica   -e ž ( ọ̑ )
stranska deska, stena predmeta:   ladjedelec veže bočnice ; posteljna bočnica  stranica
♦ 
anat.  parna kost medenice; kolčnica ; les.  deska, dobljena, izrezana z bočne strani hloda

bóčnik   -a m ( ọ̄ )
meso z goleni ali s podlahti goveda:   golaž iz bočnika ; telečji bočnik

bòd   bôda  tudi  bóda m ( ȍ ó, ọ́ )
zastar. bodljaj , zbodljaj :   oster bod v prsih

bodák   -a m ( á )
star. ost , kopje :   čvrsto stoje .. in mečejo v gostih množinah ostre bodake v zver  (Homer – A. Sovre)

bodálast   -a -o prid. ( á )
podoben bodalu:   dolgi in bodalasti zobje

bodálce   -a s ( ā )
manjšalnica od bodalo:   jekleno, svetlo bodalce ; pas z bodalcem

bódalica   -e ž ( ọ̑ )
bot.  trava kraških pašnikov z dolgimi resami v cvetih, Stipa eriocaulis:

bodálnica   -e ž ( ȃ )
nav. mn., zool.  za vbadanje namenjena čeljust žuželk, ki pikajo:   tanke bodalnice komarjev

bodálo   -a s ( á )
nožu podobno orožje z rezilom na obeh straneh:   nastaviti bodalo na prsi ; vtakniti bodalo v nožnico ; sunek z ostrim bodalom

bódckati   -am  in  bôdckati -am nedov. ( ọ̑; ȏ )
zastar.  delati rahle vbode:   bodckati v kožo

bôdčec   in  bódčec -a  [ botčəc m ( ō; ọ̑ )
bot.  trnat kraški grm z jajčastimi listi in zelenkasto rumenimi cveti, Paliurus spina-christi:

bôdec   in  bódec -dca m ( ō; ọ̑ star.
1. šilast izrastek pri živalih ali rastlinah; bodica :   ježevi bodci
2. zbadanje , bodenje :   bodec v prsih

bodèč   -éča -e prid. ( ȅ ẹ́ )
ki bode, zbada:   bodeč trn ; kamenje je ostro in bodeče / zanemarjena in bodeča brada / bodeča bolečina ; pren.  njegov bodeči humor ; gledal ga je z bodečimi očmi
// ki ima bodice, trne:   ograja iz bodeče žice ; bodeče grmovje
 
bot.  bodeča lobodika  zimzelena grmičasta rastlina z bodečimi poganjki in jagodastimi plodovi, Ruscus aculeatus ; bodeča neža  bodeča rastlina, katere cveti se v vlažnem vremenu zapirajo, Carlina acaulis

bodečíja   -e ž ( ȋ )
zastar. bodičje , bodičevje :   poseko prerašča bodečija

bodéljka   -e ž ( ẹ̑ )
zool.  morska riba s strupenimi bodicami; bodika

bodênje   tudi  bôdenje -a s ( é; ó )
glagolnik od bosti:   bodenje v prsih

bóder   -dra -o prid. ( ọ́ )
star.  poln vedrine; vesel , živahen :   ves čas je bil boder in je popeval / bodro razpoloženje / bodri valovi planinske reke
// poln moči, poguma:   boder junak / njegova čvrsta hoja in bodra zunanjost

bódež   -a m ( ọ̑ )
star. bodalo :   oborožil se je z ostrim bodežem
♦ 
bot.  trnat plevel z rožnatimi cveti; navadni gladež ; lov.  lovski nož z rezilom na obeh straneh

bôdi 1   in  body -ja  [ bôdi m ( ȏ )
enodelno oprijeto otroško ali žensko oblačilo iz životka in spodnjih hlačk:   bombažni bodi ; bodi z dolgimi rokavi

bódi 2   -te  in  -íte  velelni naklon od  biti sem  ( ọ́ z oslabljenim pomenom
1. knjiž., v medmetni rabi  izraža ne popolnoma prostovoljno privolitev; naj bo :   praviš, da si se me naveličal. Bodi!
2. v medmetni rabi, navadno v zvezi z no   izraža začudenje, zavrnitev; beži , daj :   bodi no, bodi, tega ti ne verjamem ; bodite no, da se je omožila / bodi no pametna, tega ti ni mogel obljubiti
3. knjiž., v vezniški rabi, v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen  za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; naj bo , čeprav :   naprej moramo, pa bodi še tako nevarno ; bodite z njim prijazni ali osorni, odgovora ne dobite / bodi pozimi ali poleti, nikoli ni nosil klobuka
● 
ekspr.  fant, ne bodi len, skoči za tatom  brez obotavljanja, urno ; knjiž.  s tem pa ne bodi rečeno, da je povest zanič  ne trdim;  prim. biti 2

bódi 3   vez. ( ọ́ )
knjiž., v ločnem priredju, v zvezi z bodi(si), ali   za vezanje stavkov ali stavčnih členov
a) ki se vsebinsko izključujejo; ali 2 ta poročila so bodi resnična bodi zlagana / s podrednim veznikom  zabredel je v revščino, bodi da je bil sam kriv ali da so ga drugi pahnili vanjo
b) ki kažejo na možnost izbire:   ukvarjajo se bodi s kmetijstvom bodi z obrtjo

bódi 4   členica  ( ọ́ )
za oziralnimi zaimki ali prislovi  za poudarjanje nedoločnosti, poljubnosti, posplošenosti:   lahko te sreča kjer bodi ; naj govori kar že bodi ; izberi kogar si že bodi;  prim. karsibodi , kdorsibodi , kjersibodi ipd.

bodiart   ipd. gl. body art ipd.

bôdibílder   in  bodybuilder -ja  [ bôdibílder m ( ȏ-í )
kdor si načrtno krepi mišice z ustreznimi vajami in posebno prehrano:   poklicni bodibilder ; videti je kot bodibilder / mišičast bodibilder

bôdibílderski   in  bodybuilderski -a -o  [ bôdibílderski prid. ( ȏ-í )
nanašajoč se na bodibilderje ali bodibilding:   bodibilderski prvak ; bodibildersko tekmovanje

bôdibílding   in  bodybuilding -a  [ bôdibílding- m ( ȏ-ȋ )
načrtna krepitev mišic z ustreznimi vajami in posebno prehrano:   center za bodibilding / tekmovanje v bodibildingu

bodíca   -e ž ( í )
šilast izrastek pri živalih ali rastlinah:   ježeve, kaktusove bodice / nataknil se je na bodico  pri bodeči žici
// knjiž.  pikra, zbadljiva beseda ali misel:   bala se je, da ne bi sprožil še hujših bodic ; v njegovi besedi je začutil bodico ; satirične bodice na družbene napake

bodíčast   -a -o prid. ( í )
poln bodic:   bodičasti morski ježki ; osat je bodičast / bodičasta žica  bodeča ; bodičasto grmovje
// piker , zbadljiv :   bodičast humor ; bodičaste besede

bodíčevje   -a s ( í )
bodičasto, trnato grmovje:   ob poti se je razraščalo bodičevje ; griček je bil porasel z nizkim bodičevjem
 
bot.  trnata rastlina suhih gozdov z rumenimi cveti, Genista germanica

bodíčje   -a s ( ȋ )
bodičasto, trnato grmovje:   bežal je skozi gosto bodičje

bodigard   gl. bodyguard

bodíka   -e ž ( í )
bodica :   ostre bodike
 
bot.  zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium ; zool.  morska riba s strupenimi bodicami, Scorpaena

bodíkav   -a -o prid. ( í )
poln bodic:   bodikav kaktus

bodíkovka   -e ž ( í )
nav. mn., bot.  zimzeleni grmi s trnato nazobčanimi listi, Aquifoliaceae:

bodílj   -a m ( ȋ )
nar. pljučnica :   Do kože sem moker. Bodilj dobim  (I. Pregelj)

bodílo   -a s ( í )
obrt.  na obe strani brušen nož za delanje zarez pri šivanju obodov sit in rešet:

bódisi 1   vez. ( ọ̄ knjiž.
1. v ločnem priredju, v zvezi z bodi(si), ali   za vezanje stavkov ali stavčnih členov
a) ki se vsebinsko izključujejo; ali 2 prebivalci so se bodisi poskrili bodisi razbežali / s podrednim veznikom  bodisi da ga je spekla vest, bodisi da ga je obšlo usmiljenje, otrokom je prizanesel
b) ki kažejo na možnost izbire:   ptice si delajo gnezdo bodisi v grmovju bodisi v vejah ; službo lahko nastopi bodisi takoj bodisi čez pol leta ; naj pride bodisi jutri bodisi v torek ali sredo
 
ekspr.  bodisi staro ali mlado, vse ga ima rado  stari in mladi
2. v dopustnih odvisnih stavkih, navadno okrepljen  za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; čeprav , če :   njegove opombe, bodisi še tako pametne, odklanjajo / bodisi pozimi ali poleti, nikoli ni nosil suknje
// za omejevanje:   spanje, bodisi (tudi) kratko, poživi človeka

bódisi 2   člen. ( ọ̄ )
star.  izraža ne popolnoma prostovoljno privolitev; naj bo :   zahteva, naj se mu opravičim. No, bodisi!

bodljáj   -a m ( ȃ )
kratka, ostra bolečina:   začutil je oster bodljaj v prsih
// vbod s koničastim predmetom:   dražiti žival z bodljaji ; zadal je zveri nekaj nevarnih bodljajev

bodljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
zastar.  delati majhne vbode:   bodljati po blagu / bodljala ga je z iglo  zbadala

bodljíka   -e ž ( í )
knjiž. bodica , trn :   osat z bodljikami

bodljíkast   -a -o prid. ( í )
knjiž. bodljikav :   bodljikasta rastlina / star mož z bodljikasto brado

bodljíkav   -a -o prid. ( í )
poln bodic:   bodljikave agave ; bodljikavo robidovje / napeta bodljikava žica  bodeča / bodljikava brada ga je delala postarnega

bodljíkovje   -a s ( í )
bodljikave rastline:   trebili so bodljikovje

bodljív   -a -o prid. ( ī í )
bodeč :   strupene in bodljive zeli ; bodljiva žica / bodljiva krava  ki (rada) bode

bodóči   -a -e prid. ( ọ́ )
ki bo v bodočnosti:   bodoči rodovi ; naše bodoče delo / obleke za bodoče matere  noseče ženske ; prisl.:  v bodoče moramo bolj paziti ; sam.:, pog.  to je pa moja bodoča  bodoča žena

bodóčnost   -i ž ( ọ́ )
1. čas, ki bo prišel:   to bodo dognali šele v bodočnosti ; v bližnji bodočnosti nas čaka še veliko dela ; načrti za bodočnost
2. obstoj, stanje česa v tem času:   od tega je odvisna bodočnost človeštva / to mu bo uničilo bodočnost / prerokovala mu je bodočnost  kaj bo doživel v bodočnosti ; boljša, lepša bodočnost
● 
ta fant ima še bodočnost  dosegel bo velike uspehe ; knjiž.  vse to je še pesem bodočnosti  se še ne bo kmalu uresničilo

bodonéža   -e ž ( ẹ̑ )
nar.  bodeča rastlina, katere cveti se v vlažnem vremenu zapirajo; bodeča neža

bodrílen   -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se spodbuja:   njen glas je bil bodrilen ; povedati nekaj bodrilnih besed

bodrílo   -a s ( í )
knjiž. spodbuda :   klici gledalcev so mu bili pomembno bodrilo ; tvoje besede so mi v bodrilo

bodríti   -ím nedov. , bodrèn  ( ī í )
knjiž. spodbujati :   bodrila ga je misel na uspeh ; zdaj ne smemo odnehati, je bodril sebe in druge / saj te ne bo bolelo, ga je bodrila  dajala mu pogum, hrabrila
// star. tolažiti :   bodriti jokajočega otroka

bódrost   -i ž ( ọ́ )
knjiž. veselost , živahnost :   s svojo bodrostjo je zabaval vso družbo / jasnost in bodrost duha

bodúlja   -e ž ( ú )
zool.  muha s šilastim sesalom, ki pika; konjska muha

body   gl. bodi 1

body art   tudi  bôdiárt -a  [ bôdi árt m ( ȏ, ȃ )
umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja, ki uporablja telo kot sestavni del umetniškega dela:   body art v gledališču ; umetniki body arta ; v prid. rabi:  body art performans

bodyartističen   tudi  bôdiartístičen -čna -o  [ bôdiartístičən prid. ( ȏ-í )
nanašajoč se na body art:   bodyartistični performans

bodybuilder   ipd. gl. bodibilder ipd.

bodyguard   in  bôdigárd -a  [ bôdigárd- m ( ȏ-ȃ )
pog.  telesni stražar:   najeti bodyguarda ; dela kot bodyguard

boeing   -a  [ bôing- in bóing- m ( ȏ; ọ̑ )
reaktivno potniško letalo ameriške tovarne Boeing:   hrup vzletajočih boeingov

boém   tudi  bohém -a m ( ẹ̑ )
kdor živi neurejeno, ne oziraje se na družbene norme, navadno umetnik:   to je boem ; tip slovenskega boema ; družba boemov ; živeti kot boem

boéma   tudi  bohéma -e ž ( ẹ̑ )
družba boemov, boemi:   v Parizu se zbira boema vsega sveta ; velemestna boema
// boemstvo :   bil je nagnjen k boemi ; študentska boema

boémski   tudi  bohémski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na boeme:   zašel je v boemsko družbo ; vsi so ga poznali zaradi njegove boemske narave ; vagabundsko in boemsko življenje / nosi širokokrajen boemski klobuk ; ima boemsko pentljo za vratom

boémstvo   tudi  bohémstvo -a s ( ẹ̑ )
boemsko življenje:   boemstvu je dal slovo ; zahrepenel je po boemstvu

bóg   m , daj. ed. stil.  bogú;  mn.  bogôvi;  im., tož. dv.  bogôva  in  bogá  ( ọ̑ )
1. ed., v enoboštvu  nadnaravno bitje, ki je ustvarilo svet in ki posega v njegov razvoj:   častiti, moliti boga ; klicati boga na pomoč ; prositi boga za zdravje ; verovati v boga ; prisegati pred bogom ; kot boga te prosim / v krščanstvu  pravični, večni, vsemogočni Bog ; gospod Bog ; Bog oče ; vznes.  Bog ga je poklical, vzel k sebi  umrl je ; pred smrtjo se je spravil z Bogom  prejel je zakrament za umirajoče
// v mnogoboštvu  vsako od človeku nadrejenih bitij:   Homerjevi bogovi in junaki ; Perun, bog starih Slovanov ; sončni bog ; bog vojske ; bogovi na Olimpu ; živi ko mali bog  zelo dobro, v izobilju / ekspr.  to ti je bil prizor za bogove  imeniten, čudovit, zabaven
2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom  izraža
a) začudenje, navdušenje:   bog, koliko lepote je okoli nas! ljubi bog, ali je to mogoče
b) nejevoljo, nestrpnost:   kaj pa govoriš, bog te je dal ; pojdi že, bog te nesi ; ali boš kar naprej počival, bog te nima rad ; bog nebeški, kaj sem jaz kriv ; kod si hodil tako dolgo, za bóga milega ; pustite me pri miru, za bóga svetega
c) strah, vznemirjenje, obup:   o bog, kaj bo iz tega ; moj bog, kako smo nesrečni ; o ti moj bog, saj ne bom zdržal
č) dvom, negotovost, upanje:   sam bog ve, če je res ; bog vedi, kod hodi ; če bog da, se bomo kmalu videli
d) svarilo, prepoved, opozorilo:   bog ne daj, samo tega ne ; bog varuj, da bi kaj takega storil ; bog ne zadeni, da bi pozabil na nas
e) hvaležnost, zadovoljstvo:   dobro smo opravili, hvala bogu ; bog plačaj za dar  hvala ; elipt.  vzemi ga, še bog če te mara ; še bog da je prišel / boga zahvali, da se je tako zgodilo
f) najboljšo željo, naklonjenost:   bog daj srečo, zdravje ; bog daj, da bi bilo res ; bog (te) živi! / ob spominu na umrle  Bog ji daj dobro, nebesa
g) zlasti v kmečkem okolju  pozdrav:   dober večer bog daj ; »Dober večer!« »Bog daj!  ali  Bog ga daj!« ; vznes., ob slovesu  bog s tabo
h) podkrepitev trditve:   govoril bom resnico, tako mi bog pomagaj ; o njej ne vem nič slabega, bog varuj ; bog mi je priča, da ne lažem ; pod milim bogom za nobeno rabo nisi  prav za nobeno ; to je gotovo kakor bog v nebesih
3. ekspr.  človek, ki ima veliko veljavo:   ta otrok je bog v družini ; v vasi je bil mali bog / imela ga je za boga  zelo ga je občudovala, oboževala
// najvišji vzor, ideal:   njegov bog je denar
● 
ekspr.  najljubša ji je kava, no, bog ji jo blagoslovi  privoščim ji ; šalj.  ustavili se bomo, kjer bog roko ven molí  v gostilni ; bog ga tepe  nesreče ga zadevajo ; naj gre, bog z njim  ni mi žal ; bibl.  dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega  vsakemu svoje ; živeti bogu za hrbtom  v oddaljenem, zakotnem kraju ; ekspr.  bogu čas krasti  lenariti ; drži se ko lipov bog  je neroden, molčeč ; to je pa narejeno, da se bog usmili,  star.  da se bogu smili  zelo slabo ; preg.  človek obrača, bog obrne  človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj ; preg.  bog je sam sebi najprej brado ustvaril  vsak poskrbi najprej zase prim. bogami , bogdaj , bogpomagaj , bogsigavedi , bogvaruj , bogve , bogvedi , bogzna ipd.

bogabojèč   -éča -e prid. ( ȅ ẹ́ )
star.  ki se ravna po božjih zapovedih:   vsi so vedeli, da je bogaboječ

bogabojéčnež   -a m ( ẹ̑ )
nav. iron.  bogaboječ človek:

bogabojéčnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost bogaboječega človeka:   njegova bogaboječnost je bila vsem znana

bógami   in  bògami  in  bóga mi  in  bòga mi člen. ( ọ̑; ȍ )
izraža podkrepitev trditve:   čuden si, bogami ; tega, bogami, ne razumem

bogástvo   -a s ( ȃ )
1. stanje bogatega človeka:   iz nekdanjega bogastva je padel v najhujšo revščino / živeti v bogastvu  v izobilju
2. velike materialne dobrine:   vse svoje bogastvo je zapustil sinu ; neizmerno bogastvo ; nepošteno pridobljeno bogastvo / koncentracija bogastva / zdravje je največje bogastvo ; pren.  duhovno, kulturno bogastvo ; bogastvo duha, srca
// nav. mn., s prilastkom  kar obstaja na zemlji v velikih količinah in se da izkoriščati:   naravna, rudna bogastva
3. knjiž., z rodilnikom  velika in raznovrstna množina:   bogastvo barv, misli

bogàt   stil.  bôgat -áta -o prid. , bogatêjši  ( ȁ ā; ó ā )
1. ki ima mnogo materialnih dobrin:   dobila je bogatega moža ; zelo je bogata / bogata dežela ; bogata hiša ; pren.  bogata jesen
2. ki ima dosti določene stvari:   bogati rudniki ; bogata zbirka kamnov ; bogato nahajališče živega srebra / pesem, bogata idej ; pokrajina, bogata sonca ; partija šaha je bila bogata na lepih kombinacijah  z lepimi kombinacijami ; vitaminsko bogata hrana ; miselno bogata komedija ; pren.  spet je za izkušnjo bogatejši ; bogat z izkušnjami
// po vrednosti, količini zelo velik:   bogat pridelek ; letos je bila bogata žetev ; bogato plačilo ; knjiž.  bogata rosa na travi
3. ki vsebuje mnogo raznovrstnih elementov:   bogat jezik ; bogat vzorec ; bogata kulturna dejavnost / bogato življenje
4. knjiž. dragocen , razkošen :   bogat plašč ; bogato darilo / imeti bogato kosilo

bogatáš   -a m ( á )
zelo bogat človek:   postati bogataš ; vile bogatašev

bogatášinja   -e ž ( ā )
zelo bogata ženska:   rada bi postala bogatašinja

bogatáška   -e ž ( ȃ )
bogatašinja

bogatáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na bogataše:   bogataški sinovi / to so bogataški nazori

bogátec   -tca m ( ȃ )
nar. bogataš :   bil je pravi vaški bogatec ; velik bogatec

bogatênje   -a s ( é )
glagolnik od bogateti ali bogatiti:
a) težnje po naglem bogatenju ; viri za bogatenje države / prispevati k bogatenju knjižnice
b) srečanje s tem umetnikom je bogatenje naše človečnosti / separacija za bogatenje železne rude  bogatitev

bogatéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. postajati bogat:   on hitro bogati ; bogateti na tuj račun, s tujim delom
2. številčno večati se, množiti se:   njegova knjižnica vidno bogati
// postajati boljši, izpopolnjevati se:   osebnost v boju bogati ; duševno bogateti

bógati   -am dov. in nedov. ( ọ̑ )
star. ubogati :   bogaj in priden bodi

bogatíja   -e ž ( ȋ )
ekspr.  velike materialne dobrine; bogastvo :   vso bogatijo je zapustil sinu ; neizmerna bogatija ; pri njih je bila prava bogatija
// nav. mn., star.  kar je dragoceno; dragocenost :   samostan hrani velike bogatije

bogatín   -a m ( ȋ )
star. bogataš :   bogatini in reveži ; vaški bogatini

bogatínec   -nca m ( ȋ )
zastar. bogataš :   saj vem, da vsi bogatinci skupaj držijo ; ne bom več garal za te bogatince

bogatínka   -e ž ( ȋ )
zastar. bogatašinja :   oženil se je z bogatinko

bogatínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na bogatine:   bogatinska svatba / bogatinska domišljavost

bogatínstvo   -a s ( ȋ )
zastar.  lastnost, stanje bogatina:   oderuško bogatinstvo / ohol zaradi svojega bogatinstva

bógati se   -am se nedov. ( ọ̑ )
zastar.  ujemati se, skladati se s kom:   ne vem, kako se bosta ta dva bogala
// pogajati se:   dolgo se je bogal s prodajalci

bogatítev   -tve ž ( ȋ )
glagolnik od bogatiti ali bogateti:
a) izkoriščali so kolonije za bogatitev matične države / prizadevati si za bogatitev pesniškega jezika ; bogatitev samega sebe
b) bogatitev industrijskih dežel ; bogatitev posameznikov  bogatenje

bogatíti   -ím nedov. ( ī í )
1. delati kaj bogato:   kupčije in špekulacije so ga vedno bolj bogatile ; z delom bogatiti podjetje / železo in premog bogatita deželo
2. številčno večati, množiti:   bogatiti njegov besedni zaklad ; bogatiti si znanje
3. izboljševati kakovost, vrednost:   bogatiti časopis z ilustracijami ; bogatiti izčrpano zemljo s humusom

bogátost   -i ž ( á )
značilnost, lastnost bogatega:   občudovala je bogatost njihovega doma / bogatost življenja

bógdaj   medm. ( ọ̑ )
1. izraža željo, upanje:   to bo zdaj, bogdaj, v redu
2. zlasti v kmečkem okolju  izraža pozdrav:   bogdaj, dober dan;  prim. bog

bógec 1   -gca m ( ọ̑ )
1. ekspr.  manjšalnica od bog:   sam ljubi bogec ga je poslal / otr.  bogca zahvali  v krščanskem okolju  skleni roke v zahvalo
2. nar.  križ s podobo Jezusa Kristusa:   v kotu nad mizo je visel star bogec

bógec 2   -gca m ( ọ̑ )
ekspr. ubožec , revež :   pomilovanja vredni bogci

bógek   -gka m ( ọ̑ )
1. ekspr.  manjšalnica od bog:   ljubi bogek / otr.  otrok že zna zahvaliti bogka  v krščanskem okolju  skleniti roke v zahvalo
2. nar.  križ s podobo Jezusa Kristusa:

bogínja   -e ž ( í )
1. v mnogoboštvu  žensko božansko bitje:   boginja Atena, Venera ; boginja smrti ; gledal jo je ko boginjo / zastar.  boginja petja  muza pesništva
2. zastar.  zelo občudovana, oboževana ženska:   vsi vemo, kdo je vaša boginja
3. star.  ženska, ki prerokuje, vedežuje:

bógkov   -a -o prid. ( ọ̑ )
etn., v zvezi bogkov kot   kot s križem v kmečki hiši:   krasiti, okrasiti bogkov kot ; jaslice v bogkovem kotu

boglónaj   [ boklonaj stil. bohlonaj člen. ( ọ̑ )
v kmečkem okolju  izraža hvaležnost; hvala! :   pa boglonaj za pijačo ; stokrat boglonaj ; prisl.:  za boglonaj ti ne bo pomagal  zastonj ; za boglonaj me pa še toži  v zahvalo ; sam.:  od samega boglonaj se ne da živeti

bógmati se   -am se nedov. ( ọ̑ )
star.  potrjevati, podkrepljevati svoje besede z bogme:   bogmal se je in zaklinjal

bógme   člen. ( ọ̑ )
izraža podkrepitev trditve:   bogme, dobro se držiš ; za to se, bogme, pritožim ; lepa pa je, bogme!

bógnasváruj   -a  in  --  [ boknasvaruj m ( ọ̑-á )
evfem., star. hudič , vrag :   menda mu je pomagal sam bognasvaruj ; kosmat kakor sam bognasvaruj

bogo...   ali  bógo...  prvi del zloženk  ( ọ̑ )
nanašajoč se na bog:   bogoljuben, bogoslužje ; bogočloveški ; bogovladje

bogobórec   -rca m ( ọ̑ )
zastar.  kdor se bori proti bogu:   ironija bogoborca

bogočásten   -tna -o  ( ȃ )
pridevnik od bogočastje:   bogočastni obredi

bogočástje   -a s ( ȃ )
češčenje, izkazovano bogu:   javno bogočastje ; svoboda vesti, veroizpovedi in bogočastja / izvrševanje bogočastja

bógočlovéški   -a -o prid. ( ọ̑-ẹ́ )
rel.  ki združuje naravo boga in človeka v eni božji osebi:   Kristusova bogočloveška narava

bógoiskátelj   -a m ( ọ̑-ȃ )
knjiž.  komur je iskanje boga življenjski cilj:   izpovedi bogoiskatelja
// filoz.  pripadnik religiozno-filozofske smeri med ruskim izobraženstvom v začetku 20. stoletja:

bógoiskáteljski   -a -o prid. ( ọ̑-ȃ )
nanašajoč se na bogoiskatelje ali bogoiskateljstvo:   bogoiskateljsko hrepenenje

bógoiskáteljstvo   -a s ( ọ̑-ȃ )
knjiž.  iskanje boga kot življenjski cilj:   bogoiskateljstvo ga je zaposlovalo vse življenje
// filoz.  religiozno-filozofska smer med ruskim izobraženstvom v začetku 20. stoletja:

bogokléten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na bogokletje ali bogokletstvo:   bogokletne besede

bogoklétje   -a s ( ẹ̑ )
preklinjanje, sramotenje boga:   obtožili so ga bogokletja / pren.  kljub jasnim ukazom je bil požig pridelkov za kmete največje bogokletje

bogoklétnež   -a m ( ẹ̑ )
kdor preklinja, sramoti boga:

bogoklétnik   -a m ( ẹ̑ )
kdor preklinja, sramoti boga:

bogoklétstvo   -a s ( ẹ̑ )
preklinjanje, sramotenje boga:

bogoljúb   -a m ( ȗ )
knjiž.  kdor ljubi boga:

bogoljúben   -bna -o prid. ( ú ū )
knjiž.  ki ljubi boga, bogu vdan:   bogoljubni ljudje
// ki je bogu všeč:   storiti bogoljubno dejanje

bogoljúbnost   -i ž ( ú )
knjiž.  lastnost bogoljubnega človeka:   znana po bogoljubnosti / navajati k bogoljubnosti

bogomíl   -a m ( ȋ )
pripadnik bogomilstva:   preganjati bogomile

bogomílski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na bogomile:   bogomilski nagrobniki

bogomílstvo   -a s ( ȋ )
srednjeveška verska ločina na Balkanu, zlasti v Bosni:   iz bogomilstva je prešel v muslimanstvo

bogomíseln   -a -o  [ bogomisələn in bogomisəln prid. ( ȋ )
star.  ki premišljuje o bogu:   pobožna in bogomiselna žena / bogomiselni redovi  kontemplativni

bogomíselnost   -i  [ bogomisəlnost ž ( ȋ )
star.  lastnost bogomiselnega človeka:

bogomólec   -lca m ( ọ̑ )
iron.  zelo pobožen človek:   bil je velik bogomolec

bogomôlka   -e ž ( ȏ )
iron.  zelo pobožna ženska:   stara bogomolka
♦ 
zool.  roparska žuželka z grabežnima končinama, Mantis religiosa

bogonósec   -sca m ( ọ̑ )
knjiž.  kdor nosi, razširja idejo o bogu:

bogopodóbnost   -i ž ( ọ́ )
knjiž.  podobnost bogu:   prizadevati si za bogopodobnost

bogoródica   -e ž ( ọ̑ )
knjiž.  Mati božja:   kip bogorodice

bogoskrúnec   -nca m ( ȗ )
rel.  kdor oskruni, onečasti, kar je bogu posvečeno:   kaznovanje bogoskruncev

bogoskrúnski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na bogoskrunstvo:   bogoskrunsko dejanje

bogoskrúnstvo   -a s ( ȗ )
rel.  oskrumba, onečaščenje česa bogu posvečenega:   storiti bogoskrunstvo

bogoslôvec   -vca m ( ȏ )
slušatelj bogoslovja:   mladi bogoslovci
// strokovnjak za bogoslovje:

bogoslôven   -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na bogoslovje:   bogoslovni študij

bogoslôvje   -a s ( ȏ )
1. veda o bogu in o stvareh v odnosu do njega:   študirati bogoslovje ; profesor bogoslovja ; stolica za bogoslovje
2. zavod za slušatelje bogoslovja:   ustanoviti bogoslovje / iti, stopiti v bogoslovje

bogoslôvnica   -e ž ( ȏ )
star.  zavod za slušatelje bogoslovja; bogoslovje :   vodstvo bogoslovnice / iti v bogoslovnico

bogoslôvski   -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na bogoslovce:   bogoslovski pevski zbor
// zastar. bogosloven :   bogoslovski nauk

bogoslúžen   -žna -o prid. ( ȗ;  podpomen  ú ū )
nanašajoč se na bogoslužje:   bogoslužni red ; bogoslužne knjige / bogoslužno dejanje
// star.  ki služi bogu, pobožen:   bil je bogoslužen starček

bogoslúžje   -a s ( ȗ )
cerkveni verski obredi:   udeleževati se bogoslužja ; opravljati bogoslužje ; katoliško, protestantsko bogoslužje / slovansko bogoslužje  v starocerkvenoslovanskem ali cerkvenoslovanskem jeziku

bogotáj   -a m ( ȃ )
star. brezbožnik :   bil je znan kot bogotaj

bogotájec   -jca m ( ȃ )
star. brezbožnik :   razglašal se je za bogotajca

bogotájen   -jna -o prid. ( á ā )
star. brezbožen :   bogotajna knjiga

bogotájstvo   -a s ( ȃ )
star. brezboštvo :   vsi so vedeli za njegovo bogotajstvo

bogováti   -újem nedov. ( á ȗ star.
1. prerokovati , vedeževati :   ne bo se zgodilo, kar boguješ
2. vladati kot bog:

bogovdánost   -i ž ( á )
knjiž.  vdanost bogu:   bogovdanost in pobožnost

bógovec   -vca m ( ọ̄ )
star. duhovnik , predikant

bogovládje   -a s ( ȃ )
zastar.  vladavina, v kateri velja bog za neposrednega nosilca oblasti; teokracija

bogôvski   stil.  bógovski -a -o prid. ( ó; ọ̑ )
značilen za bogove:   bogovske lastnosti
// pog., ekspr. imeniten , čudovit , izvrsten :   bogovska hrana ; bogovsko življenje

bogôvstvo   -a s ( ó )
knjiž. bogovi , božanstva :   najlepša med ženskim bogovstvom
// narava, lastnosti bogov:   Grki so tudi Herakleju pripisovali bogovstvo

bogoznánec   -nca m ( ȃ )
zastar.  strokovnjak za bogoslovje; bogoslovec :   katoliški bogoznanci

bógpomágaj   in  bóg pomágaj medm. ( ọ̑-á )
izraža obup, strah:   bogpomagaj, kako je hudo ; bogpomagaj, vse bo zapravil ; prisl.:  kadar ponori, je z njim bogpomagaj  zelo hudo ; sam.:  prazna hiša je pravi bogpomagaj

bógrač   -a m ( ọ̑ )
gastr.  golažu podobna prekmurska jed s krompirjem in z vsaj tremi vrstami mesa, navadno divjačino, govedino in svinjino:   jesti, kuhati bograč ; odličen, slasten bograč ; bograč in gibanica / prekmurski bograč

bógsigavédi   in  bóg si ga védi člen. ( ọ̑-ẹ́ )
bogve :   ali se bova še srečala, bogsigavedi ; bogsigavedi kdo je to rekel

bógstvo   -a s ( ọ̑ )
star. božanstvo , bog :   žalitev bogstva / Srce je moje bilo oltar, pred bogstvo ti, zdaj – lepa stvar  (F. Prešeren)

bógváruj   in  bóg váruj  stil.  bógvári  [ bokvaruj člen. ( ọ̑-á )
1. izraža svarilo, prepoved:   bogvaruj da bi se mu približal ; bogvaruj povedati komu
2. izraža podkrepitev zanikanja:   saj tega ne govorim vam, bogvaruj!

bógvé   in  bóg vé  [ bokve člen. ( ọ̑-ẹ́ )
1. izraža negotovost, nedoločnost:   bogve ali še živi ; bogve zakaj ga ni ; joče ali od žalosti ali od jeze, bogve ; spomin na bogve koga ; ženejo jih bogve kam ; prišel je od bogve kod
// z zaimkom ali zaimenskim prislovom  poudarja veliko mero:   misli, da je bogve kaj ; bogve koliko težav te še čaka ; bogve kolikokrat je to pravil ; zdaj bi bila že bogve kje  daleč / ni bogve kako svetlo ; nimam bogve kaj denarja  imam malo denarja / vino ni bogvekaj prida ; rodil se je bogvekje
2. izraža podkrepitev trditve:   bogve da ga je vesela / bogve, ne poznam ga

bogve...   prvi del zloženk, kakor  bogvekaj, bogvekakšen, bogvekam, bogvekje,  ipd., gl. bogve

bógvédi   in  bóg védi  [ bokvedi člen. ( ọ̑-ẹ́ )
star. bogve :   doma je iz bogvedi katerega kraja / ni bogvedi kako zgovoren

bógzná   in  bóg zná člen. ( ọ̑-ȃ )
star. bogve :   bogzna zakaj to dela / drži se, kot bi bil bogzna kdo ; igra ni bogzna kako duhovita

bòh   bôha m ( ȍ ó )
s prašiča odrta, nerazrezana slanina:   nasoliti boh ; cel svinjski boh / petkilski boh slanine  večji kos

bohem   ipd. gl. boem ipd.

bohemístika   -e ž ( í )
veda o češkem jeziku in književnosti:   bohemistika in slovenistika

bohinít   -a m ( ȋ )
zastar. boksit

bohínjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Bohinj:   bohinjske vasi / bohinjski sir  ementalski sir, izdelan v Bohinju ; bohinjsko govedo  domače govedo, križano s pincgavskim
 
bot.  bohinjski repnjak  rastlina z belimi cveti, ki raste na skalnatih tleh, Arabis vochinensis

bohoríčica   -e ž ( ī )
črkopis pri Slovencih do srede 19. stoletja:   pisati, tiskati v bohoričici ; bohoričica in metelčica ; boj proti bohoričici

bohòt   -ôta m ( ȍ ó )
pesn. bohotenje 1 , bohotnost :   bajni bohot cvetov

bohôta   -e ž ( ó )
knjiž. bohotenje 1 , bohotnost :   zelena bohota pokrajine

bohotánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od bohotati:   bohotanje plevela / bohotanje rakastega tkiva

bohotáti   -ám  tudi  -óčem nedov. ( á ȃ, ọ́ )
bujno in hitro rasti:   na vrtu bohota plevel / celice tkiva bohotajo ; pren.  na dvoru je bohotala puhloglavost

bohôten   -tna -o prid. , bohôtnejši  ( ó )
bujen :   bohotna podrast, trava / tesna obleka poudarja njene bohotne oblike

bohôtenje 1   in  bohotênje -a s ( ó; é )
glagolnik od bohotiti se:   bohotenje plevela

bohotênje 2   -a s ( é )
glagolnik od bohoteti:   bohotenje plevela / bohotenje hudobije

bohotéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
bohotati :   vsepovsod je bohotelo zelenje / zmote bohotijo

bohôtiti se   -im se  in  bohotíti se -ím se nedov. , bohôtil se  in  bohótil se  ( ó ō; ī í )
knjiž.  biti bujno razraščen:   ob vhodu v jamo se bohoti bodičevje ; po njivah se bohoti osat / v parku se bohotijo mogočni kostanji ; pren.  sovraštvo se bohoti med njimi

bohotívka   -e ž ( ȋ )
gozd.  poganjek, ki zraste iz starega tkiva:

bohôtnost   -i ž ( ó )
značilnost bohotnega:   bohotnost travnikov / občudoval je bohotnost njenih las / dekle ga mami s svojo bohotnostjo

bòj   bôja m ( ȍ ó )
1. oborožen spopad:   boj se začne, se vname ; napovedati, sprejeti boj ; iti v boj ; padel je v boju za svobodo ; oborožen boj ; ekspr.  krvav boj ; ruski revolucionarni boj ; boj proti okupatorju ; boj med napadalci in našimi se je močno razvnel ; spustiti se v boj s sovražnikom ; boj na kopnem, na morju ; boj na nož, na življenje in smrt ; stopiti na čelo boja / narodnoosvobodilni boj / kot poziv  na boj!  pren.  duševni, notranji boj ; besedni boj
 
smrtni boj  umiranje, agonija
2. navadno s prilastkom  idejno nasprotovanje, spopadanje zaradi različnih naziranj:   razvname se srdit kulturni boj ; zaplesti se v politične boje ; idejni boj ; reformacijski verski boji ; boj med mnenji ; boj po časopisju / razredni boj  med družbenimi razredi
3. navadno s prilastkom  prizadevanje za dosego določenega namena:   vabijo ga na volilni boj ; boj za vsakdanji kruh ; boj za pravice živali ; družbene spremembe so nastale kot rezultat boja delovnih množic / konkurenčni boj na mednarodnih tržiščih / boj proti rasni diskriminaciji, proti tuberkulozi
♦ 
biol.  boj za obstanek  tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo ; etn.  petelinji boj  igra, pri kateri skušata igralca, ki sedita na soigralcih, drug drugega vreči na tla; igra, pri kateri skušata igralca, ki poskakujeta po eni nogi, s sunki ramen, prekrižanih rok prisiliti drug drugega, da stopi na obe nogi ; šport.  boj  tekmovanje v različnih športnih panogah ; zgod.  investiturni boj

bója 1   -e ž ( ọ̑ )
navt.  zasidrana plavajoča priprava za signalizacijo ali za privezovanje manjših plovil, plovka:   privezati ladjo na bojo ; označiti nevarna mesta z bojami ; svetilna boja

bója 2   -e ž ( ọ̑ )
zastar. barva :   rad uporablja žive boje / oči sive boje

bojár   -ja m ( ā )
v carski Rusiji in v Romuniji  visok plemič, plemiški veleposestnik:   sklicali so bojarje na posvet ; živi kot bojar

bojárinja   -e ž ( ā )
v carski Rusiji in v Romuniji  visoka plemkinja, plemiška veleposestnica:   ruska bojarinja / pripeljala sta se bojar in bojarinja

bojárski   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na bojarje:   bojarski otroci ; bil je iz stare bojarske rodbine

bojázen   -zni ž ( ȃ )
tesnobno duševno stanje zaradi pričakovanja česa hudega, neprijetnega:   čutiti bojazen ; vstopil je brez bojazni ; bojazen pred prihodnostjo ; obhajala jo je bojazen, da se ne bo vrnil / z oslabljenim pomenom:  neupravičena je bojazen, da se ne bi mogel uveljaviti ; iz bojazni, v bojazni, da jih ne bi izdal, mu ni ničesar povedala / z bojaznijo so se začeli vključevati v debato  z negotovostjo, plahostjo

bojazljív   -a -o prid. ( ī í )
ki mu manjka poguma:   bojazljivi čuvaj se ni znašel ; biti bojazljiv ; bojazljiva žival
// ki izraža plahost, neodločnost; boječ :   ima bojazljiv korak, pogled

bojazljívec   -vca m ( ȋ )
ekspr.  bojazljiv človek:   vidi se mu, da je bojazljivec ; imajo ga za bojazljivca

bojazljívka   -e ž ( ȋ )
ekspr.  bojazljiva ženska:

bojazljívost   -i ž ( í )
lastnost bojazljivega človeka:   zaveda se svoje bojazljivosti ; prirojena bojazljivost

bojažêljen   -jna -o prid. ( é ē )
star. bojevit :   bojaželjen narod ; videti je zelo bojaželjen in pogumen / ošinil ga je z bojaželjnim pogledom

bojažêljnost   -i ž ( é )
star. bojevitost :   krotiti, podžigati bojaželjnost ; mladostna bojaželjnost

bójda   člen. ( ọ̑ )
star. baje :   grad je bojda sezidal neki plemič / ekspr.  razglašali so tri bojda nedotakljiva načela

bojèč   -éča -e prid. ( ȅ ẹ́ )
1. ki se boji:   boječa srna ; ne upa si sama skozi gozd, tako je boječa
2. plah , nesamozavesten , neodločen 2 v družbi je preveč boječ ; boječa deklica
// ki izraža plahost, neodločnost:   boječi koraki ; boječe vedenje ; vdano boječ pogled prim. bati se

bojéčen   -čna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
star. boječ :   bila je boječna in plašljiva / boječno smehljanje

bojéčnež   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  boječ človek:   posmehoval se je boječnežem

bojéčnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost boječega človeka:   očitajo mu boječnost ; iz boječnosti je pobegnil

bôjen   -jna -o prid. ( ó )
nanašajoč se na boj:   sklical je borce na bojni posvet ; bojna tovariša sva ; prebiti bojno črto ; spremlja ga bojna sreča ; bojna vrsta ; pesn.  bojna poljana  bojišče / bojni plini ; bojna oprema ; bojna sekira ; bojno letalo / bojni klic ; peti bojne pesmi ; bojni plesi ; bojne igre  igre, ki ponazarjajo boj
 
ekspr.  biti s kom na bojni nogi, v bojnem stanju  sprt
 
voj.  bojna ladja  velika, močno oklopljena vojna ladja, oborožena s topovi raznih kalibrov in torpedi

bojevalíšče   -a s ( í )
voj.  del vojnega območja, ki sestavlja geografsko, politično ali operativno-strateško celoto:   jadransko, jugoslovansko bojevališče v drugi svetovni vojni

bojevánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od bojevati se:   izuriti se v bojevanju ; taktika bojevanja / star.  bojevanje je trajalo do mraka  oborožen spopad; boj

bojeváti se   -újem se nedov. ( á ȗ )
1. udeleževati se oboroženega spopada, boja:   bojevati se za svobodo ; bojevati se s sovražnikom ; pren.  dvom se bojuje z upanjem ; bojevati se sam s seboj ; vse življenje se je bojeval z revščino
2. zelo si prizadevati za kaj:   dolgo se je bojeval za dekletovo naklonjenost ; bojevati se za pravico z besedo in peresom
● 
publ.  bojevati se z ramo ob rami  skupaj, složno

bojéven   -vna -o prid. ( ẹ̄ )
knjiž. bojen :   bojevne oblike ; organizirati bojevno vodstvo

bojevít   -a -o prid. , bojevítejši  ( ȋ )
vnet, pripravljen za boj:   bojevit človek, narod / v njem se je prebudil bojevit duh ; govoril je v bojevitem tonu / fantje iz sosednje vasi so zelo bojeviti  se radi pretepajo

bojevítež   -a m ( ȋ )
ekspr.  bojevit, pretepaški človek:   policija je ukrotila bojeviteže

bojevítost   -i ž ( ȋ )
lastnost bojevitega človeka:   kazal je izredno bojevitost

bojévnica   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. vojakinja :   pogumna bojevnica / politična bojevnica ; bojevnica za pravice žensk

bojévnik   -a m ( ẹ̑ )
knjiž. borec , vojak :   od vseh strani se zgrinjajo bojevniki ; hraber bojevnik / bojevnik za mir, za osvoboditev / goreč bojevnik realizma
 
zgod.  član organizacije slovenskih vojakov iz prve svetovne vojne

bojévniški   -a -o  ( ẹ̑ )
pridevnik od bojevnik:   storil je svojo bojevniško dolžnost ; bojevniška pesem

bojíšče   -a s ( í )
kraj oboroženega spopada:   oditi na bojišče ; pasti na bojišču ; poročila z bojišča ; pren.  v drugem delu šahovske partije se je bojišče preneslo na kraljevo krilo

bojkót   -a m ( ọ̑ )
zavrnitev ali prekinitev zvez, zlasti trgovskih:   napovedali so bojkot tujemu blagu ; organizirati bojkot proti podjetju ; razglasili so gospodarski bojkot sosednje države ; ekonomski bojkot ; organiziran bojkot / družabni bojkot  izključitev iz družbe

bojkotírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
zavračati zveze, zlasti trgovske:   med vojno so ponekod popolnoma bojkotirali okupatorjev trg / vse mesto ga je bojkotiralo
// ne udeleževati se česa:   bojkotirati tekme, volitve

bojkotíst   -a m ( ȋ )
polit.  pristaš smeri v ruski socialnodemokratski stranki po letu 1905, ki se je zavzemala za odpoklic poslancev stranke iz dume:

bôjler   -ja m ( ó )
naprava za segrevanje in hranjenje vode, grelnik:   vključiti bojler ; električni, plinski bojler ; stoječi stolitrski bojlerji
 
teh.  pretočni bojler  v katerem se voda greje, ko teče skozenj

bojník   -a m ( í )
zastar. borec , vojak , bojevnik :   čvrst bojnik / bojnik za zmago resnice

bók   -a  in  bòk bôka m ( ọ̑ ọ̄; ȍ ó )
1. spodnji stranski del trupa:   upreti roke v boke ; meč mu je visel ob boku ; ženska širokih bokov ; riba s progami na bokih ; zibanje v bokih / kot povelje  roke v bok!
// nav. ed.  stran telesa:   ležati na boku ; obrnil se je z boka na bok ; levi, desni bok
2. stranski, vzdolžni del
a) predmeta, stvari, zlasti prevoznega sredstva:   avto se je prevrnil na bok / ladja se je nagnila na bok ; voda se peni ob bokih
 
navt.  desni, levi bok ladje  gledano od krme proti premcu
b) skupine ljudi, živali:   napasti bok kolone ; vpasti sovražniku v bok / udariti na nasprotnika z boka
● 
lahko ga postavimo ob bok najboljšim režiserjem  ga enačimo, vzporejamo z njimi ; publ.  stali so bok ob boku  tesno skupaj

bokál   -a  [ bokau̯ tudi bokal m ( ȃ )
nekdaj  prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 1,5 litra:   dati za bokal vina ; bokal pšena / popila sta kar dva bokala
// vrču podobna posoda:   natočiti bokal ; bokal je že spet prazen

bokálnica   -e  [ bokau̯nica ž ( ȃ )
gozd.  drog za popravljanje, urejanje žerjavice v oglarski kopi:

bókanje   -a s ( ọ̄ )
zastar.  zidanje obokov:

bókarica   -e ž ( ọ̑ )
lov.  dvocevna puška, pri kateri sta cevi druga nad drugo:   bokarica z daljnogledom

bókast   in  bôkast -a -o prid. ( ọ̄; ó )
1. obokan :   bokast strop
2. knjiž.  ki ima široke boke:   bokasta ladja

bokàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
knjiž.  ki ima široke boke:   bokato dekle

bókati 1   -am nedov. ( ọ̄ ọ̑ )
1. dajati čemu vzbočeno obliko:   bokati doge, pločevino / nad očmi so se bokale goste črne obrvi
2. gozd.  uravnavati dogorevajočo kopo, da se enakomerno useda:   bokati kopo

bókati 2   -am nedov. ( ọ́ ọ̑ )
lov.  na kratko se oglašati:   srna boka

boklína   -e ž ( í )
knjiž. vzboklina , izboklina :   boklina ščita

bokobrán   -a m ( ȃ )
navt.  priprava za zaščito ladje, čolna pri zadevanju ob kaj; odbojnik

bókoma   prisl. ( ọ̑ knjiž.
1. z bokom naprej:   bokoma se umikati
2. z boka:   bokoma napasti

bókoplavútarica   -e ž ( ọ̑-ȗ )
nav. mn., zool.  ploščate ribe, ki živijo na morskem dnu, Pleuronectidae:

bokoplúta   -e ž ( ȗ )
nav. mn., zool.  ploščate ribe, ki živijo na morskem dnu, Pleuronectidae:

bókovka   -e ž ( ọ̑ )
lov. bokarica

bokožívčnik   -a m ( ȋ )
nav. mn., zool.  mehkužci s preprosto razvitim živčevjem in drugimi organskimi sistemi, Amphineura:

bóks 1   -a  in  bòks bôksa m ( ọ̑; ȍ ō )
usnje iz goveje ali konjske kože:   škornji iz črnega boksa

bóks 2   -a  in  bòks bôksa m ( ọ̑; ȍ ō )
ločen, ograjen prostor; oddelek , predelek :   nova tržnica bo imela deset boksov ; razstavni boksi ; po bolniških sobah so uvedli sistem boksov ; motel nima boksov za posamezne avtomobile, ampak samo pokrit parkirni prostor ; boksi za konje, pse / ulica je razdeljena v bele bokse  označene prostore za parkiranje posameznih avtomobilov ; v prid. rabi:, fot.  boks kamera  najpreprostejša fotografska kamera

bòks 3   bôksa  tudi  bóks -a m ( ȍ ō; ọ̑ )
šport, pri katerem se tekmovalca udarjata s pestmi:   zmagati v boksu ; že dolgo se ukvarjajo z boksom ; vaje v boksu ; v prid. rabi:  boks match  dvoboj, tekmovanje v boksu

boksáč   -a m ( á )
športnik, ki se ukvarja z boksom; boksar :   bil je dober boksač ; boksač lahke kategorije

bôksanje   tudi  bóksanje -a s ( ó; ọ̑ )
glagolnik od boksati:   izuriti se v boksanju ; ukvarjati se z boksanjem

bôksar   tudi  bóksar -ja m ( ó; ọ̑ )
1. športnik, ki se ukvarja z boksom:   boksarja sta se silovito borila ; tekmovanje boksarjev lahke kategorije
2. orožje, ki se natakne na prste:   udaril ga je z boksarjem
♦ 
zgod.  pripadnik kitajskega političnega gibanja proti tujcem ali udeleženec vstaje v začetku 20. stoletja

bôksarice   -ric ž mn. ( ó ȏ )
spodnje hlače s kratkimi hlačnicami:   pod jesenskimi oblačili je nosila boksarice ; čipkaste boksarice ; oprijete boksarice

bôksarka   tudi  bóksarka -e ž ( ó; ọ̑ )
športnica, ki se ukvarja z boksom:   najuspešnejša boksarka na svetu, v lahki kategoriji ; boksarke na treningu / poklicna, profesionalna boksarka

bôksarski   tudi  bóksarski -a -o prid. ( ó; ọ̑ )
nanašajoč se na boksarje ali boks:   boksarski dvoboj, nastop ; boksarski šport ; boksarsko tekmovanje / boksarski krog, ring  ograjen prostor, kjer nastopajo boksarji ; boksarske rokavice  usnjene rokavice, podložene z žimo
♦ 
zgod.  boksarska vstaja  vstaja boksarjev na Kitajskem v začetku 20. stoletja

bóksast   in  bôksast -a -o prid. ( ọ̑; ō )
ki je iz boksa, usnja:   boksasti čevlji

bôksati   -am  tudi  bóksati -am nedov. ( ó; ọ̑ )
1. ukvarjati se z boksom:   že zgodaj je pričel boksati
// nastopati, tekmovati v boksu:   boksal je z izkušenim nasprotnikom ; tekmovalec je boksal defenzivno
2. pog.  udarjati, suvati s pestmi:   boksal ga je v trebuh

bókser   -ja m ( ọ̑ )
večji službeni pes z močnim prsnim košem in širokim gobcem:   nemški bokser ; bokser z rodovnikom

boksít   -a m ( ȋ )
petr.  ruda, iz katere se pridobiva aluminij:   bogata ležišča boksita ; rudnik boksita ; tovarna za predelavo boksita

boksíten   -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na boksit:   boksitna ruda ; odkriti boksitna ležišča

bôksniti   -em  tudi  bóksniti -em dov. ( ó ȏ; ọ́ ọ̑ )
pog.  udariti, suniti s pestjo:   boksnil ga je v trebuh

bóksovka   in  bôksovka -e ž ( ọ̑; ō )
fot. žarg.  boks kamera:   tudi navadna boksovka ima priključek za bliskovno luč

ból 1   -i ž ( ọ̑ )
knjiž.  občutek duševnega trpljenja; bolečina :   nositi, potožiti bol ; duševna, globoka bol ; bol srca
// zastar.  neugoden telesni občutek zaradi bolezni, udarca:   v nogah ne čuti več boli

bol 2   m , gl. bolus

bolán   bôlna -o  tudi  -ó  [ bou̯na prid. ( ȃ ó )
1. ki ima bolezen; ant. zdrav :   bolan otrok ; njegov oče je že dolgo bolan ; že celo zimo leži bolan ; videti je bolan ; naredil se je bolnega ; doma ima bolno mater ; bolan na pljučih, na srcu ; bolan na smrt, za smrt ; bolan za jetiko, za rakom ; hudo, neozdravljivo, nevarno, težko bolan ; duševno, spolno, živčno bolan ; revež je ves bolan
// ki izraža, kaže bolezen:   govori s tresočim se, bolnim glasom ; bled, bolan obraz ; bolno dihanje ; pren.  bolne ambicije, sanje ; obhajajo ga bolne misli ; bolna občutljivost, razdraženost ; pesn.:  bolna duša ; bolno srce
2. ekspr., navadno v povedni rabi  zaradi močnega čustva prizadet, vznemirjen:   kar bolan je od sreče ; bolan od bridkosti, ljubosumnosti, domotožja

bolánčkan   -a -o prid. ( ȃ )
otr. bolan :   ali si bolančkan

bolèč   -éča -e prid. ( ȅ ẹ́ )
ki povzroča bolečine:   boleča glava ; rana je močno boleča / boleč udarec ; pren.  reševati boleče probleme, spore ; boleča ugotovitev
// publ., v zvezi boleča točka   pojav, ki povzroča skrb, terja rešitev:   izobrazbena struktura kadrov je naša boleča točka ; pogostni izostanki so edina boleča točka v razredu prim. boleti

bolečína   -e ž ( í )
1. neugoden telesni občutek zaradi bolezni, udarca:   bolečina je malo popustila ; čutiti, imeti, trpeti bolečine ; njegov krik je izražal bolečino ; lajšati bolečine ; kričati, stiskati zobe od bolečin ; huda, pekoča, topa bolečina ; bolečine v križu, v prsih ; zdravilo proti bolečinam / porodne bolečine
2. občutek duševnega trpljenja:   bolečina mu kljuje v srcu ; duševne bolečine ; sin mu je prizadejal veliko bolečin ; pesn.  bolečina slovesa ; zastar.  srčne bolečine
3. zastar.  boleče mesto, rana:   če pritisneš kamen na rano ali kako drugo bolečino, pa ti odleže

bolečínica   -e ž ( í )
nav. ekspr.  manjšalnica od bolečina:   bolečinica ni popustila in dekle je šlo k zdravniku ; osebne, skrite bolečinice

bolečínski   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od bolečina:   bolečinski občutek

bolečnína   -e ž ( ī )
pravn., nekdaj  odškodnina za bolečine:   zahtevati bolečnino

boléčnost   -i ž ( ẹ́ )
med.  značilnost bolečega:   bolečnost mišic, sklepov

boléhanje   -a s ( ẹ́ )
glagolnik od bolehati:   dolgotrajno bolehanje

boléhati   -am nedov. ( ẹ́ ẹ̄ )
biti dalj časa, večkrat, a ne hudo bolan:   mati že dolgo boleha ; bolehati na jetrih ; bolehati na mrzlici  za mrzlico / drevesce boleha  hira ; pren.  odbor društva boleha za nedelavnostjo ; boleha za radovednostjo

boléhav   -a -o prid. ( ẹ́ )
ki je dalj časa, večkrat, a ne hudo bolan:   bolehav otrok, starček ; vseskozi je bolehav ; bolehav od rojstva / njegov obraz je bolehave sive barve

boléhavec   -vca m ( ẹ́ )
zastar.  bolehav človek:   starčki in bolehavci

boléhavost   -i ž ( ẹ́ )
stanje bolehavega človeka:   bolehavost mu je podrla vse načrte ; trdovratna bolehavost

boléhen   tudi  bolêhen -hna -o prid. , boléhnejši  tudi  bolêhnejši  ( ẹ́ ẹ̄; é ē )
ki je slabega, šibkega zdravja:   bolehen otrok, starček ; bolehen je in slabo hranjen / bolehna barva kože

boléhnež   tudi  bolêhnež -a m ( ẹ̑; ȇ )
bolehen človek:

boléhnost   tudi  bolêhnost -i ž ( ẹ́; é )
stanje bolehnega človeka:   zaradi bolehnosti večkrat manjka v šoli ; vzroki bolehnosti otrok so različni

bólen   -a m ( ọ́ )
zool.  roparska riba, ki živi v počasi tekočih rekah donavskega porečja, Aspius aspius:   olivno zeleni hrbet bolena se je pokazal na površju

bolêrček   -čka m ( ȇ )
ekspr.  kratek ženski telovnik, ki se ne zapenja; bolero :   pomagal ji je sleči bolerček

bolêro   -a m ( ȇ )
1. kratek ženski telovnik, ki se ne zapenja:   bel bolero
2. španski ples v tričetrtinskem taktu:   plesati bolero
// skladba za ta ples:   zvoki bolera

bolést   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž.  občutek duševnega trpljenja; bolečina :   bolest jo teži ; lajšati, občutiti bolest ; srce se ji stiska od bolesti ; pekoča bolest ; solze bolesti
// zastar.  neugoden telesni občutek zaradi bolezni, udarca:   oplazil ga je z bičem, da je vpil od bolesti

bolésten   -tna -o prid. , boléstnejši  ( ẹ̄ )
1. nanašajoč se na bolest:   bolesten krik, nasmeh, vzdih ; bolesten izraz ; bolestne poteze obraza / bolestno razočaranje
2. ki tako presega navadno mero, da kaže skoraj bolezenske znake:   bolestna občutljivost, razburljivost / bolestna lažnivost ; z bolestno radovednostjo je poizvedoval o njej

boléstnež   -a m ( ẹ̑ )
knjiž.  bolezensko neuravnovešen človek:   nevrotiki in bolestneži

boléstnost   -i ž ( ẹ̄ )
knjiž.  lastnost, značilnost bolestnega:   bolestnost misli
 
knjiž.  do bolestnosti občutljiv človek  zelo, pretirano

boléta   -e ž ( ẹ̑ )
fin., nekdaj  potrdilo, navadno o plačilu carine, trošarine:   carinska boleta

boléti   -ím nedov. , bôlel  ( ẹ́ í nav. 3. os.
1. povzročati bolečine:   glava, zob me boli ; ko sta nekaj časa hodila, so jo začele boleti noge / od tvojega klepetanja me že ušesa bolijo ; vino je tako kislo, da me za ušesom boli ; pren.  neuspeh, sramota ga boli ; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti
2. brezoseb.  čutiti bolečine:   ali te boli ; v prsih me boli ; pren.  boli me, ker si takšen ; boli ga, ko vidi mater jokati ; zastar.  v srce ga boli, da je sin tak
● 
ekspr.  zaradi tega jih bo še zelo glava bolela  bodo imeli velike skrbi; občutili bodo neprijetne posledice ; zastar.  stroški niso bili veliki in jih niso dosti boleli  prizadeli, oškodovali ; ekspr.  vse me že boli  zelo sem utrujen ; preg.  po slabi družbi rada glava boli;  prim. boleč

bolézen   -zni ž ( ẹ̑ )
1. motnja v delovanju organizma:   bolezen se prenaša z dotikom ; nalesti se bolezni ; dobiti bolezen ; kakšno bolezen pa ima ; ozdraviti, preboleti bolezen ; huda, neozdravljiva, smrtna bolezen ; dedna, nalezljiva, poklicna bolezen ; duševna bolezen ; bolezni dihal, srca ; povzročitelj bolezni je virus ; bolnišnica za ženske bolezni / bolezen se me loteva, se me prijemlje, me napada ; bolezen jo je zdelala ; nakopati si bolezen / star.  francoska bolezen  sifilis / v osmrtnicah  po mučni bolezni nas je zapustil naš dragi oče / rastlinske, živalske bolezni / bolezen norih krav  nevarna bolezen zlasti goveda, ki prizadene možgane in se prenaša tudi na človeka / peta bolezen  in  peta infekcijska bolezen  virusna bolezen otrok, za katero so značilni rdeči izpuščaji brez povišane telesne temperature / šesta bolezen  in  šesta infekcijska bolezen  virusna bolezen otrok, za katero so značilni rdeči izpuščaji in visoka telesna temperatura
 
preg.  dolga bolezen, gotova smrt
 
med.  angleška bolezen  rahitis ; gorska bolezen  slabost zaradi zredčenega zraka ; kronična bolezen ; legionarska bolezen  hujša oblika legioneloze, za katero sta značilni močno povišana temperatura in pljučnica ; morska bolezen  slabost zaradi guganja ali tresenja ; sladkorna bolezen  bolezen, pri kateri se zaradi nepravilne presnove ogljikovih hidratov čezmerno poveča količina sladkorja v krvi ; med., vet.  Bangova bolezen  bruceloza
2. ekspr. pomanjkljivosti , napake :   stara bolezen slovenske politike / otroške bolezni uvajanja novega sistema

bolézenski   -a -o  [ bolezənski prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na bolezen:   bolezenski napad, proces ; bolezenski znaki ; bolezensko stanje se boljša / bolezenski mikrobi, klice / bolezenski strah pred ljudmi ; bolezensko povečanje žleze / bolezenski dopust

boleznína   -e ž ( ī )
pravn., nekdaj  nadomestilo za izgubljeni zaslužek med boleznijo:   izplačevati, obračunavati boleznine

boleznív   -a -o prid. ( ī í )
zastar. bolehen :   bolezniv je videti

bolgarístika   -e ž ( í )
veda o bolgarskem jeziku in književnosti:   strokovnjak za bolgaristiko

bolgárski   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na Bolgare ali Bolgarijo:   bolgarski jezik ; bolgarske vezenine / bolgarski borci

bolgárščina   -e ž ( ā )
bolgarski jezik:   študij bolgarščine

bôlha   -e  stil.  -é  [ bou̯ha ž ( ó )
majhen zajedavec z daljšimi zadnjimi nogami:   bolha skače ; bolha ga grize, pika ; imeti, loviti, obirati si bolhe ; opikan od bolh / pasja bolha
♦ 
igr.  bolhe  družabna igra, pri kateri prožijo igralci okrogle ploščice v posodico ; zool.  listne bolhe  zajedavske žuželke na rastlinah, Psyllidae ; povodna bolha  droben rakec, ki živi v stoječih vodah, Daphnia pulex

bolháč   -a  [ bou̯hač m ( á )
1. bot.  sredozemska rastlina, iz katere se pridobiva prah proti mrčesu, Chrysanthemum cinerariaefolium:   učinkovit insekticid iz bolhača
// prah proti mrčesu iz cvetov te rastline:   bolhe preženemo z bolhačem
2. zool.  kapusnicam škodljiv hrošč, Haltica:   zatirati bolhača
3. slabš.  kdor ima veliko bolh:   razgnali jih bodo, bolhače

bolhàt   -áta -o  [ bou̯hat prid. ( ȁ ā )
ki ima veliko bolh:   bolhat pes

bolhàv   -áva -o  [ bou̯hav- prid. ( ȁ á )
bolhat

bôlhica   -e  [ bou̯hica ž ( ó )
manjšalnica od bolha:   bolhe in bolhice / ekspr.  kuža, imaš kaj bolhic

bolíd   -a m ( ȋ )
astron.  močno sijoč meteor:   opaziti bolid

bòlj 1   prisl. , nàjbolj  ( ȍ )
1. stopnjuje
a) pridevnike, ki nimajo primernika z obrazilom, in iz njih izpeljane prislove:   bolj zelen ; bolj goreč, oddaljen, razvit ; bolj moški ; bolj domač, zdrav ; najbolj gozdnati kraji ; bolj divje gleda / tako se stopnjujejo, posebno kadar je poudarek očiten, tudi tisti pridevniki in prislovi, ki imajo sicer primernik z obrazilom:  bolj pametno govori, kakor smo pričakovali ; to je najbolj pohleven človek / zagotovljena je kar najbolj izdatna podpora
b) nepridevniške prislove:   premakniti bolj naprej ; stal je bolj zadaj kakor jaz ; bolj natanko pogledati ; to mi je bolj prav / to vprašanje je danes bolj kot kdajkoli pereče ; ogiba se ga bolj ko mogoče  kolikor se le da
2. izraža večjo mero glagolskega dejanja ali stanja:   eden je bolj molčal kakor drug ; ono drugo blago mi je bolj po volji ; izkazal se je bolj moža, kot bi si mislil ; naraven je, da bolj ne more biti ; telesna moč ga ne mika manj od duševne, če ne celo bolj ; doma je najbolj brez skrbi / čedalje, še, veliko, vse, zmerom bolj me skrbi ; poleti ni bral, tem bolj pa pozimi
 
bolj in bolj mu je všeč  čedalje bolj, zmerom bolj ; stvar je bolj ali manj jasna  kolikor toliko, približno
3. izraža sorazmernost dejanja v nadrednem in odvisnem stavku:   kolikor bolj so jih tlačili, toliko bolj so se upirali ; čim nižje greš, tem bolj je zeleno ; bolj ko se ga otepaš, bolj sili vate ; Kmet če je bolj jezen, bolj pije  (F. Detela) ; Bolj psa dražiš, huje laja  (I. Koprivec)

bolj 2   prisl.
1. primerja istovrstne stavčne člene med seboj:   pijanci so se bolj drli ko peli ; postarale so ga bolj izkušnje kakor leta ; govori bolj sebi kakor drugim ; pravi bolj za šalo ko zares / tam imajo bolj vole, konji so redki
 
vrnil se je bolj mrtev ko živ  zelo utrujen, izmučen
2. omejuje pomen pridevnika, prislova ali prislovne zveze:   ljudje so bolj majhni ; to je bolj slab gospodar ; postave je bolj očetove ; denarja je bolj malo ; mož je že bolj v letih ; bolj po starem je oblečen

boljár   -ja m ( ā )
zastar. bojar :   moskovski boljarji

bóljka   in  bôljka -e ž ( ọ́; ó )
bot., v zvezi dišeča boljka   trava, ki posušena prijetno diši, Anthoxanthum odoratum:

bóljšanje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od boljšati se:   boljšanje bolezni

bóljšati se   -am se nedov. ( ọ̑ )
postajati boljši:   vreme se boljša / bolezen se mu boljša

boljševík   -a m ( ī )
1. v začetku 20. stoletja  pripadnik levega krila Ruske socialnodemokratske delavske stranke ali član Ruske socialnodemokratske delavske stranke (boljševikov):   Leninove pristaše so začeli imenovati boljševike, njegove nasprotnike pa menjševike
// ekspr.  komunist sploh:   slovenski boljševiki
2. ekspr., za nasprotnike komunizma brezverec , upornik :   pusti jih, to so sami boljševiki

boljševístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na boljševike ali boljševizem:   boljševistični tovariši ; boljševistična ideologija

boljševíški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na boljševike ali boljševizem:   boljševiška partija ; boljševiška revolucija / boljševiška ideologija

boljševizácija   -e ž ( á )
prilagajanje boljševiški ideologiji:   boljševizacija partije

boljševízem   -zma m ( ī )
teorija, strategija in taktika leninizma:   širiti boljševizem ; ruski boljševizem

boljševizírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
prilagajati boljševiški ideologiji:   boljševizirati partijo ; Rusija se je boljševizirala / časopisi so se postopoma boljševizirali

bóljši   -a -e prid. ( ọ̑ )
1. primernik od dober:   drugi osnutek je boljši kot prvi ; skrbeti za boljšo kakovost ; zdaj ima boljše pogoje ; on je dosti, mnogo, precej boljši kot mi / zamudili so najboljši čas za setev  najbolj ugoden / letos je v šoli boljši kot lani  ima boljši uspeh
2. ki je višje, bolj kakovostne vrste:   ves boljši les izvažajo ; knjiga je tiskana na boljšem papirju / gojimo same boljše vrste
// namenjen za posebne, bolj svečane prilike:   kupiti boljše čevlje ; pripraviti boljše kosilo
3. ekspr.  družbeno, družabno višje stoječ:   soba za boljše goste ; zahajal je v boljše kroge ; dekle iz boljše družine
● 
ekspr.  biti v najboljših letih  od 30. do 50. leta ; šalj.  to je moja boljša polovica  žena ; tega pri najboljši volji ne morem narediti  kljub veliki pripravljenosti ; sporočite jim naše najboljše želje  želje za osebno srečo ob kakem dogodku, prazniku ; preg.  premislek je boljši kot dan hoda  vsaka stvar naj se pred začetkom temeljito premisli ; preg.  boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi  koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti ; preg.  srednja pot najboljša pot  najbolj priporočljiva je zmernost, umerjenost v vsem ; preg.  boljša je prva zamera kot druga  najbolje je medsebojne odnose kljub morebitni zameri urediti čim prej prim. dober

bollandist   -a  [ bolandíst m ( ȋ )
v Franciji in Belgiji  član skupine jezuitov, ki se ukvarja s pisanjem življenjepisov svetnikov:

bólnica 1   -e ž ( ọ̑ )
zavod za zdravljenje bolnikov; bolnišnica :   odpeljali so ga v bolnico ; ležati v bolnici ; otroška, vojaška bolnica ; bolnica za duševne bolezni / partizanska bolnica  zasilna bolnišnica na skritem kraju

bolníca 2   -e  [ bou̯nica ž ( í )
bolna ženska:   bolnica se hitro popravlja ; pogledati k bolnici

bólničar   -ja m ( ọ̑ )
kdor poklicno streže bolnikom:   zaposlen je kot bolničar ; pomožni, dežurni bolničar / vojni bolničar

bólničarka   -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki poklicno streže bolnikom:   izurjena bolničarka ; šola za bolničarke / partizanska bolničarka

bólničarski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na bolničarje:   bolničarski poklic / bolničarski tečaj ; bolničarska šola

bolníček   -čka  [ bou̯ničək m ( ī )
ljubk.  bolan otrok:   bolniček potrebuje svežega zraka

bólničen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na bólnico:   bolnični oddelki / bolnično zdravljenje raka

bolníčin   -a -o  [ bou̯ničin ( ȋ )
svojilni pridevnik od bolníca:   bolničin srčni utrip ; težko bolničino stanje

bolník   -a  [ bou̯nik m ( í )
bolan človek:   bolnik blede, hujša ; bolnik že dolgo leži ; bolniku je nekoliko odleglo ; osamiti, preiskati bolnika ; duševni, očesni, srčni, tuberkulozni bolnik ; kroničen bolnik ; bolnik z vročino ; tečaj za nego bolnikov / to je težek bolnik  zelo bolan
 
med.  afebrilni bolnik

bolníkov   -a -o  [ bou̯nikov- ( í )
svojilni pridevnik od bolnik:   bolnikova soba ; bolnikovo razpoloženje

bolníški   -a -o  [ bou̯niški tudi bolniški prid. ( ȋ )
nanašajoč se na bolnike:   bolniška oskrba ; bolniška postelja, soba / bolniška strežnica / ima bolniški dopust / bolniška blagajna  v stari Jugoslaviji  ustanova za bolniško zavarovanje ; sam., pog.:  zdravnik ga noče dati na, v bolniško ; iti v bolniško  na bolniški dopust

bolníškooskŕben   -bna -o  [ bou̯niškooskərbən tudi bolniškooskərbən prid. ( ȋ-ȓ )
nanašajoč se na bolniško oskrbo:   plačevanje bolniškooskrbnih dnevov

bolníšnica   -e  [ bou̯nišnica ž ( ȋ )
zavod za zdravljenje bolnikov:   bolnišnica sprejema vsak dan ; odpeljali ga bodo v bolnišnico ; otroška, splošna bolnišnica ; bolnišnica za duševne bolezni / klinična bolnišnica  bolnišnica, ki združuje več klinik ; negovalna bolnišnica  bolnišnica za ljudi s potrebo domskega varstva, ki se morajo rehabilitirati po odpustu iz bolnišnice / veterinarska bolnišnica

bolníšničen   -čna -o  [ bou̯nišničən prid. ( ȋ )
nanašajoč se na bolnišnico:   bolnišnične stavbe / bolnišnični zdravnik

bolníšniški   -a -o  [ bou̯nišniški ( ȋ )
pridevnik od bolnišnica:   bolnišniški park

bolnoglàv   in  bolnogláv -áva -o  [ bou̯noglav- prid. ( ȁ á; ȃ )
zastar.  ki ga boli glava:   fant je zmeraj bolnoglav

bôlnost   -i  [ bou̯nost ž ( ó )
knjiž.  lastnost bolnega:   bolnost rasti
 
ekspr.  sanjariti do bolnosti  zelo, pretirano

bolométer   -tra m ( ẹ̄ )
fiz.  priprava za merjenje svetlobe na osnovi odvisnosti električnega upora od temperature:

bolónjec   -jca m ( ọ̑ )
majhen športni ali hišni pes s kratkim gobcem in dolgo, kodrasto belo dlako:

bolónjski   -a -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na Bologno:   bolonjska univerza / bolonjski psiček  bolonjec
2. nanašajoč se na enotni evropski sistem visokošolskega izobraževanja, ki predvideva medsebojno primerljivost študijskih programov:   novi bolonjski programi ; bolonjski sistem ; fakulteta ima vse tri bolonjske stopnje / bolonjska reforma  reforma sistema visokošolskega izobraževanja, ki se je na podlagi Bolonjske deklaracije na slovenskih univerzah postopoma uvajala od leta 2005

bolovánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od bolovati:   namišljeno bolovanje / biti na bolovanju  na bolezenskem dopustu

bolováti   -újem nedov. ( á ȗ )
nižje pog.  biti bolan, bolehati:   bolovati za revmo / že dva meseca boluje  je na bolezenskem dopustu

bolščáti   -ím  [ bou̯ščati nedov. , bôlšči; bôlščal  ( á í )
nepremično, topo gledati:   bolščati izpod čela ; bolščal je vanjo s pijanimi očmi ; nepremično leži in bolšči v strop ; topo bolščati predse / oči mu krvavo bolščijo

bolščàv   -áva -o  [ bou̯ščav- prid. ( ȁ á )
ki bolšči:   bolščave žabe / bolščav pogled ; sovražne, bolščave oči

bolščávost   -i  [ bou̯ščavost ž ( á )
med.  izbuljenost oči:   bolščavost pri bazedovki

bolšíca   in  bôlšica -e  [ bou̯šica ž ( í; ó )
bolhica :   bolhe in bolšice

bôlšjak 1   tudi  bôlšjek -a  [ bou̯šjak; bou̯šjek m ( ȏ )
bolšji iztrebek:   bolšjaki na srajci

bolšják 2   -a  [ bou̯šjak m ( á )
trg, na katerem se prodajajo navadno rabljene stvari; bolšji trg :   stole je kupil na ljubljanskem bolšjaku / spletni bolšjak

bôlšji   -a -e  [ bou̯šji ( ȏ )
pridevnik od bolha:   bolšji pik

bôlšnik   -a  [ bou̯šnik m ( ȏ )
bot.  rastlina z rumenimi jezičastimi cveti, ki raste po nabrežjih, Pulicaria:

bólus   tudi  ból -a m ( ọ̑ )
min.  rudnina bel ali rdečkast aluminijev silikat z vodo in nekaj železa:

bolván   -a m ( ȃ )
knjiž. balvan

bóm 1   bóš  prihodnji čas od  biti sem  ( ọ̑;  četrti pomen  ọ́ s povedkovim določilom
1. izraža domnevo, verjetnost:   jaz bom kako leto starejši od njega ; do vznožja bo še uro hoda ; to bo slika kakega starega mojstra ; to bo najbrž res ; vzroki neuspeha bodo kje drugje
2. ekspr.  izraža ukaz:   ali boš tiho! nič nam ne boste ukazovali / menda ne boš sam kuhal, če so ženske pri hiši
3. v zvezi z naj   izraža željo:   čevlji naj bodo trpežni
// nav. elipt.  izraža ne popolnoma prostovoljno privolitev:   ali sme v kino? No, pa naj bo
4. v vezniški rabi, v dopustnih odvisnih stavkih, v zvezi z naj   za izražanje dejstva, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči:   naj bo še tako zvit, mene ne bo prevaral / naj (si) bo pozimi ali poleti, nikoli ni nosil klobuka;  prim. biti 2

bóm 2   in  bòm medm. ( ọ̑; ȍ )
posnema najnižji glas zvona:   zvon poje: bom bom bom

bómba   -e ž ( ọ̑ )
1. z razstrelivom napolnjeno kovinsko telo:   metati bombe ; letala bombardirajo mesto z zažigalnimi bombami ; atomska bomba ; kasetna bomba  ki je sestavljena iz številnih manjših bomb in se uporablja pri izstrelitvah iz zraka z namenom doseči čim večje območje ; plinska  polnjena s strupenim plinom , rušilna bomba ; slepa bomba  ki ne eksplodira ; eksplozija bombe / odviti, vreči ročno bombo ; nastaviti tempirano bombo ; to je učinkovalo kot bomba  to je spravilo ljudi v največje presenečenje, začudenje ; pren.  bombe smeha / pisemska bomba  pismo z razstrelivom, ki eksplodira ob odprtju
2. teh.  kovinska posoda za shranjevanje plinov pod visokim tlakom; jeklenka :   napolniti bombe s kisikom
3. pog., ekspr.  kar zaradi nenavadnosti, nepričakovanosti vzbudi presenečenje:   nepričakovano je vrgla med zbrano družbo bombo: ušla je od doma / kot vzklik  bomba!
● 
publ.  poslati silovito bombo v gol  močno, neubranljivo brcniti žogo v gol ; pog.  seks bomba  spolno zelo privlačna ženska
♦ 
gastr.  bomba  slaščica v obliki bombe ; geol.  vulkanska bomba  zaobljena kepa strjene lave ; med.  kobaltova bomba  aparat za globinsko obsevanje tumorjev ; voj.  hidrogenska bomba  polnjena z jedrskim strelivom največje sile ; globinska bomba  za uničevanje podmornic

bombárda   -e ž ( ȃ )
nekdaj  top s kratko cevjo, sprva za kamnite krogle:

bombardêr   -ja m ( ȇ )
bombnik :   nad mestom so leteli bombarderji ; težki bombarderji

bombardír   -ja m ( í )
star. topničar , artilerist :   bombardirji v rjavih uniformah

bombardíranec   -nca m ( ȋ )
pog.  kdor je oškodovan pri bombardiranju:

bombardíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od bombardirati:
a) doživeti najhujše bombardiranje ; bombardiranje mest ; bombardiranje iz zraka ; hiše, porušene zaradi bombardiranja
b) elektronsko bombardiranje ; z bombardiranjem urana so razbili njegovo jedro

bombardírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
metati bombe iz letala ali z artilerijskim orožjem:   jata bombnikov bombardira oporišče ; bombardirati hišo, mesto / pog., ekspr.  začel ga je bombardirati s kamenjem  obmetavati ; pren., ekspr.  kar bombardira jih z dopisi in pozivi
 
fiz.  obstreljevati kako snov s hitrimi elektroni, protoni

bombardírski   -a -o  ( í )
pridevnik od bombardir:   bombardirska četa

bombardón   -a m ( ọ̑ )
glasb.  trobilo z nizko ležečim tonskim obsegom:   trobiti v bombardon ; vojaški bombardon

bombást   -a m ( ȃ )
1. bombastičnost :   besedni bombast Koseskega
2. ekspr.  kdor bombastično govori:

bombástičen   -čna -o prid. ( á )
pretirano zanosen, stilno nabrekel:   bombastični govori o domovini ; bombastičen slog ; bombastične besede / bombastična reklama

bombástičnost   -i ž ( á )
pretirana zanosnost, stilna nabreklost:   govornik je zašel v bombastičnost ; stilna bombastičnost

bombáš   -a m ( á )
voj. žarg.  vojak, ki napada z ročnimi bombami:   prostovoljno se je javil za bombaša ; napad bombašev

bombáški   -a -o  ( á )
pridevnik od bombaš:   bombaška četa

bombáž   -a m ( ȃ )
semenska vlakna bombaževca, ki se uporabljajo kot tekstilna surovina:   predelovati bombaž ; očiščen, surov bombaž ; egiptovski bombaž ; obiranje bombaža ; izdelki iz bombaža / gojenje bombaža  bombaževca
// pog.  tkanina iz te surovine:   bombaž se rad mečka
♦ 
kem.  strelni bombaž  razstrelivo z veliko rušilno močjo ; tekst.  dolgovlaknati bombaž

bombážast   -a -o prid. ( ȃ )
pog. bombažen :   bombažasto blago / bombažaste nogavice ; bombažasta srajca

bombážen   -žna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bombaž:   bombažno vlakno / bombažna preja, tkanina ; bombažna srajca ; bombažno platno / bombažna industrija ; bombažna predilnica, tkalnica / bombažni nasadi  nasadi bombaževca

bombážev   -a -o prid. ( ȃ )
bombažen :   bombaževo vlakno / bombaževa industrija

bombáževčev   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od bombaževec:   bombaževčev plod ; bombaževčevo olje

bombáževec   -vca m ( ȃ )
kulturna rastlina, katere semenska vlakna se uporabljajo kot tekstilna surovina:   plantaže bombaževca ; olje iz semena bombaževca

bombaževína   -e ž ( í )
tkanina iz bombažne preje:   tanka bombaževina ; jopica iz bombaževine

bombaževínast   -a -o prid. ( í )
ki je iz bombaževine:   bombaževinasta srajca ; tanke bombaževinaste zavese / bombaževinaste rokavice

bómben   -bna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na bombo:   bombni atentat ; zračni bombni napad / bombno letalo

bombéta   -e ž ( ẹ̑ )
krušno pecivo v obliki majhnega hlebčka:   ovsena, polnozrnata bombeta ; sendviči z bombetami ali žemljami iz polnozrnate moke ; žemlje, rogljički in bombete

bómbica   -e ž ( ọ̑ )
1. manjšalnica od bomba:   metati bombice / vreči pasjo bombico ; strašilna bombica  v papirček zavita glinena kroglica in žveplo, ki ob udarcu poči
2. krušno pecivo v obliki majhnega hlebčka:   speči kruhove bombice ; polnozrnata bombica in zrezek

bombírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
teh.  izbočiti ali zaobliti površino:   bombirati pločevino ; tapetnik bombira stol ; nepreh.  konzerva bombira  zaradi strupenih plinov se ji izbočita dno in pokrov

bómbnik   -a m ( ọ̑ )
veliko letalo, namenjeno za metanje bomb na cilj:   bombniki so bombardirali vojaške centre ; nad mestom so leteli bombniki ; atomski bombnik ; težki bombniki ; jata bombnikov ; oporišče za ameriške bombnike

bómbniški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na bombnik:   bombniška posadka / bombniško letalo

bombológ   -a m ( ọ̑ )
publ. pirotehnik :   bombologi niso našli eksplozivnega telesa ; policijski bombolog ; strokovnjaki bombologi

bombon   ipd. gl. bonbon ipd.

bóme   in  bòme člen. ( ọ̑; ȍ )
zastar. bogme :   bome, nič me nisi vesel

bómkanje   -a s ( ọ̑ )
zastar.  uporabljanje opisnega prihodnjega časa namesto sedanjega časa pri dovršnih glagolih:

bón   -a m ( ọ̑ )
dokument, ki daje imetniku pravico, da dobi denar ali blago:   unovčiti bon ; kupiti blago na bone ; del izkupička je dobil v bonih ; boni in živilske nakaznice ; bencinski boni ; bon za kosilo ; boni za nakup izdelkov v industrijski prodajalni ; bon v vrednosti sto evrov / pokojninski bon  od 1992 do 2002  vrednostni papir, ki ga dobi delavec v rednem delovnem razmerju namesto neizplačanega osebnega dohodka in ga lahko proda ali zamenja za polico dodatnega pokojninskega zavarovanja ; študentski bon  enota za uveljavljanje pravice do subvencionirane prehrane za osebe s statusom študenta
 
fin.  blagajniški bon  začasno potrdilo o prejemu denarja

bóna   -e ž ( ọ̑ )
zastar. varuška , pestunja :   otrok je prepuščen boni

bonáca   -e ž ( ȃ )
popolnoma mirno morje ob brezvetrju:   bila je bonaca in morje se je svetilo

bóna fíde   prisl. ( ọ̑, ȋ )
knjiž.  v prepričanju, da je tako prav; v dobri veri :   to je storil bona fide

bonapartíst   -a m ( ȋ )
pristaš bonapartizma:   sprva je bil republikanec, nato navdušen bonapartist

bonapartístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na dinastijo Bonapartov ali bonapartiste:   bonapartistični režim ; del prebivalstva je bil bonapartističen / bonapartistične težnje bivšega ministra

bonapartízem   -zma m ( ī )
1. politično gibanje pristašev dinastije Bonapartov:   sentimentalni bonapartizem
// oblast, vlada dinastije Bonapartov:   bonapartizem v prvem in drugem cesarstvu
2. knjiž.  samovlada po zgledu Napoleona Bonaparta:   njegova oblast je že prehajala v bonapartizem

bonapártovski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na dinastijo Bonapartov:   bonapartovska rodbina

bonbón   in  bombón -a m ( ọ̑ )
industrijsko izdelana drobna slaščica iz sladkorja in dodatkov, sladkorček:   lizati bonbone ; čokoladni, mentolni, mlečni bonboni ; kisli bonboni ; otrokom je prinesel vrečko bonbonov ; tovarna čokolade in bonbonov

bonbónček   in  bombónček -čka m ( ọ̑ )
nav. ekspr.  manjšalnica od bonbon:   kupiti otrokom bonbončke ; to dekle je kot bonbonček

bonboniêra   in  bomboniêra  tudi  bonbonjêra  tudi  bombonjêra -e ž ( ȇ )
lepa škatla z boljšimi bonboni:   podarili so ji šopek in bonboniero ; velika, okrašena bonboniera
// specializirana trgovina s slaščicami, kavo in brezalkoholnimi pijačami:   bonboniera je odprta vsak dan

bondžóla   in  bondjola -e  [ bondžóla ž ( ọ̑ )
gastr.  na zraku sušen svinjski vrat:   kupiti bondžolo

bónec   -nca m ( ọ̑ )
1. v budističnem okolju menih :   bonec zažiga kadilo
2. slabš.  vplivna oseba stranke:   nacistični bonci

bonificírati   -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. trg.  dati popust pri prodaji blaga, navadno zaradi slabše kakovosti:   zaradi te napake vam bomo bonificirali ; bonificirati pri ceni
2. izboljšati tla:   bonificirati izsušeno močvirje

bonifikácija   -e ž ( á )
1. trg.  popust pri prodaji blaga, navadno zaradi slabše kakovosti:   dajati kupcem bonifikacije ; bonifikacija pri ceni
2. izboljšava tal:   bonifikacija močvirij
3. šport.  znižanje časa zmagovalcu posamezne etape pri kolesarski tekmi:   zmagovalec je dobil eno minuto bonifikacije

bonít   -a m ( ȋ )
zool.  morska riba z ravnimi temnimi progami na hrbtu, Katsuwonus pelamis:   jata bonitov

bonitéta   -e ž ( ẹ̑ )
1. nav. mn., knjiž.  posebna korist, ugodnost, prednost:   uslužbenci podjetja so deležni nekaterih bonitet ; denarne, materialne bonitete ; bonitete za člane ; bonitete in popusti / bonitete, privilegiji in ugodnosti
2. plačilna sposobnost , (plačilna) zanesljivost :   kreditna boniteta ; boniteta banke, podjetja, stranke ; boniteta dolžnika, kupca, posojilojemalca ; dokazilo, podatki o boniteti / dobra, visoka boniteta ; nizka, slaba boniteta ; ocenjevanje, presoja bonitete ; sprememba, znižanje bonitete države  bonitetne ocene
3. agr. kakovost , uporabnost :   boniteta zemljišča ; travniki različne bonitete

bonitéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na boniteto:   bonitetna kartica ; zbiranje, unovčevanje bonitetnih pik, točk / bonitetni podatki ; bonitetni razred ; bonitetni sistem ; bonitetna agencija  ali  hiša  ustanova, ki ocenjuje, presoja plačilno sposobnost, zanesljivost zlasti bank, držav ; bonitetna ocena ; bonitetno obdobje, poročilo / bonitetni razred zemljišča

bonitíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od bonitirati:   bonitiranje semena ; bonitiranje zemljišč

bonitírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
agr.  določati kakovost, uporabnost:   bonitirati gozdna zemljišča

bonsáj   -a m ( ȃ )
vrtn.  v posodi gojeno miniaturno drevo ali grm:   posaditi bonsaj

bontón   -a m ( ọ̑ )
olikano, lepo vedenje:   ne segaj v besedo, to ni bonton! knjiga o bontonu ; pren.  bizarnost te osebe sega prek meje literarnega bontona
// pravila takega vedenja:   držati se bontona ; kršiti bonton

bontónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na bonton:   bontonska pravila

bónus   -a m ( ọ̑ )
1. posebna, dodatna ugodnost, ki jo lahko kdo izkoristi, zlasti naročnik storitev, kupec:   dobiti, ponujati dodaten bonus ; mesečni bonus ; pomladni bonus ; 50-odstotni bonus ; bonus pri nakupu, zavarovanju
 
šport.  pravilo v košarki, da se od pete osebne napake v četrtini za vsako osebno napako mečejo prosti meti
2. posebna ugodnost, denarni dodatek, ki komu pripada za opravljeno delo, dosežke:   visoki bonusi ; bonus za uspešnost ; izplačilo bonusov in nagrad ; bonusi in privilegiji / bonus za originalnost ; bonus za rekord, zmago
// posebna ugodnost, denarni dodatek, ki komu pripada pri upokojevanju:   bonus za starševstvo, vojaščino ; pregleden, stimulativen sistem bonusov ; bonusi in malusi
// posebna ugodnost, denarni dodatek ob izplačilu zavarovalnine pri avtomobilskem zavarovanju:   popravila zavarovalnici ni prijavil, da ne bi izgubil bonusa
 
ekon.  dodatni del dobička delniške družbe, ki ga dobi delničar na posamezno zlasti prednostno delnico
3. prednost 1, 3 :   bonus uravnotežene prehrane je več vlaknin in kakovostnih beljakovin ; avtorska glasba je dodaten bonus predstave ; v prid. rabi:  bonus delnice ; bonus sekunde, točke ; bonus skladba

bonviván   in  bonvivant -a  [ bonviván m ( ȃ )
knjiž.  kdor (rad) dobro, uživaško, brezskrbno živi, dobroživec:   rafiniran bonvivan

bonvivánski   in  bonvivantski -a -o  [ bonvivánski prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bonvivane:   bonvivansko življenje / bonvivanski lepotec

boogie-woogie   gl. bugivugi

boom   gl. bum 2

bór 1   -a m ( ọ̑ )
kem.  element, ki nastopa v obliki zelo trdih kristalov ali sivega prahu, element B:   dodajanje bora ; posledice, znamenja pomanjkanja bora pri rastlinah ; magnezij in bor

bòr 2   bôra m ( ȍ ó )
iglasto drevo z dolgimi iglicami in razbrazdanim lubjem:   bori šumijo / pogozdovanje krasa z borom
 
bot.  črni bor  s temno sivo skorjo, Pinus nigra ; pritlikavi bor  grmičast bor, ki raste v višjih legah; rušje ; rdeči bor  z rdečkasto skorjo, Pinus silvestris

bòr 3   bôra m ( ȍ ó )
nekdaj  novec majhne vrednosti:   v roke mu je stisnil nekaj borov
// ekspr.  denar sploh:   nima bora v žepu ; zadnje bore sem dal
 
star.  biti brez bora in božjaka  popolnoma brez denarja

bòr 4   bôra m ( ȍ ó )
zastar. boj :   stopiti v bor ; viteški bori

borága   -e ž ( ȃ )
bot.  zdravilna ščetinasto dlakava rastlina s svetlo modrimi cveti, Borrago officinalis:   čaj iz borage

bóraks   -a m ( ọ̑ )
min.  brezbarvna ali bela rudnina, ki se uporablja kot talilo, mehčalo:   omehčati vodo z boraksom / proizvodnja boraksa

bóraksov   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na boraks:   boraksov prah
 
kem.  boraksov biser  prozorna steklasta kroglica iz boraksa za ugotavljanje kovinskih oksidov

borát   -a m ( ȃ )
kem.  sol borove kisline:   natrijev borat

bórba   -e ž ( ọ̑ )
1. oborožen spopad; boj :   borba se vname ; poseči v borbo ; ta človek ni za borbo ; on je že dolgo v borbi ; herojska borba naših narodov ; borba na življenje in smrt / narodnoosvobodilna borba ; pren.  doživlja hude notranje borbe
2. navadno s prilastkom  idejno nasprotovanje, spopadanje zaradi različnih naziranj:   politična borba ; borba mnenj ; borba med desno in levo frakcijo v stranki / razredna borba
3. navadno s prilastkom  prizadevanje za dosego določenega namena:   volilna borba ; borba za avtonomijo, za oblast
♦ 
biol.  borba za obstanek

bórben   -a -o prid. , bórbenejši  ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na borbo:   postaviti se v borbeni položaj ; biti v prvi borbeni črti  bojni ; borbene izkušnje naše armade ; peti borbene pesmi / borbeni pozdravi
2. ki se vneto, vztrajno bori:   borben človek ; on je že po naravi borben / v četi je vladal borben duh

bórbenost   -i ž ( ọ̑ )
lastnost borbenega človeka:   borbenost mu sije z obraza ; ti ljudje nimajo nobene borbenosti ; krepiti borbenost

bórčevski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na borce:   partizanske in borčevske organizacije

bórd   -a m ( ọ̑ pog.
deska, navadno iz umetne snovi, v obliki kratke široke smučke za vožnjo po snegu brez palic; snežna deska :   tekmovalni bord ; test bordov in ostale opreme

bórdanje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od bordati:   bordanje je čedalje bolj priljubljeno

bórdar   -ja m ( ọ́ pog.
kdor se vozi po snegu stoje na snežni deski; deskar :   z zavistjo gledam za bordarji, ki švigajo mimo mene
// športnik, ki se vozi po snegu stoje na snežni deski:   slovenski bordar je na tekmi paralelnega veleslaloma za svetovni pokal osvojil tretje mesto

bórdati   -am nedov. ( ọ̑ pog.
ukvarjati se s športom, pri katerem se stoji na snežni deski in vozi po snegu; deskati 1 pozimi je veliko bordal

bordél   -a m ( ẹ̑ )
pog.  javna hiša:   pristaniški bordel ; dekleta iz bordelov / ekspr.  ne trpim bordela v svoji hiši

bordélski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na bordel:   bordelska dekleta

bórder   -ja m ( ọ́ pog.
kdor se vozi po snegu stoje na snežni deski; deskar :   uredili so moderno progo za borderje
// športnik, ki se vozi po snegu stoje na snežni deski:   v smučarskem središču je potekalo tekmovanje alpskih smučarjev in borderjev

bordírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
obrt.  delati borduro:

bordó 1   -ja m ( ọ̑ )
bordojec :   piti bordo

bordó 2   -- prid. ( ọ̑ )
podoben barvi rdečega vina, temno rdeč:   njena obleka je bila bordo ; bordo barva

bordójec   -jca m ( ọ̑ )
vino iz okolice Bordeauxa, navadno rdeče:   nalijte mu bordojca ; steklenica pristnega bordojca

bordójski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Bordeaux:   bordojsko vino
 
agr.  bordojska brozga  škropivo iz modre galice in apna

bordonál   -a m ( ȃ )
les.  na kvadratni prerez tesan ali žagan les za ladjedelništvo:

bordóški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Bordeaux:   bordoška vina
♦ 
agr.  bordoška brozga  škropivo iz modre galice in apna ; gost.  bordoška steklenica  steklenica s kratkim vratom za temna in rdeča vina, 0,7 l

bordúra   -e ž ( ȗ )
obrobni okrasni trak ali pas na predmetih, obroba:   blazina z belimi čipkastimi bordurami ; vezena bordura ; krilo s široko borduro spodaj / pročelje ima ozko borduro iz opeke

bordúren   -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na borduro:   bordurni okras, pas

bordúrica   -e ž ( ȗ )
manjšalnica od bordura:

bóre 1   -- prid. ( ọ̄ )
1. ekspr.  po vrednosti, količini majhen, nezadosten:   taka bore dota / s tem bore orožjem ne boš nič opravil
// star.  usmiljenja, pomilovanja vreden; ubog :   bore kmet ; bore sinko
2. v prislovni rabi  poudarja majhno količino:   v bore petih letih
// z rodilnikom   še tisto bore trave so poteptali ; še to bore spanja mi je ukradel

bóre 2   člen. ( ọ̄ )
ekspr., navadno v zvezi z malo   izraža prav majhno stopnjo:   o njem vemo bore malo ; v povesti je bore malo izvirnega

boreál   -a m ( ȃ )
geol.  prva toplejša doba ob koncu pleistocena:   toplo podnebje v borealu

boreálen   -lna -o prid. ( ȃ )
bot., geogr.  značilen za severno poloblo:   borealni iglasti gozd ; borealna klima

bórec   -rca m ( ọ̑ )
1. udeleženec oboroženega spopada, vojak:   to je bil star in izkušen borec ; borec iz prve svetovne vojne / španski borec  tuji prostovoljec v španski državljanski vojni na strani republikancev
// udeleženec jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja:   borci so šli v napad ; borec Cankarjeve brigade / borec iz enainštiridesetega leta  udeleženec boja od leta 1941
2. kdor si zelo prizadeva za kaj:   borec za mir ; borec za pravico, za svobodo

borélija   -e ž ( ẹ́ )
1. biol.  spiralasta bakterija, ki jo med gostitelji prenašajo zlasti klopi, Borrelia:   v Sloveniji je z borelijo okuženih veliko klopov
2. bolezen, ki se prenaša s piki klopa, okuženega s tako bakterijo,  med. lymska bolezen , lymska borelioza :   zboleti za borelijo ; zdravljenje borelije v akutni fazi

borélijski   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na borelijo:   borelijska okužba / borelijski klop

borelióza   -e ž ( ọ̑ )
bolezen, ki se prenaša s piki klopa, okuženega z bakterijo borelijo,  med. lymska bolezen , lymska borelioza :   borelioza lahko povzroči resne zdravstvene zaplete ; zboleti za boreliozo

bóren   -rna -o prid. , bórnejši  ( ọ́ ọ̄ )
knjiž.  po vrednosti, količini majhen, nezadosten:   borno premoženje ; živeti od bornega zaslužka / svetila je samo borna lučka ; svet, porasel z borno travo ; ekspr.  borna domišljija
// reven , siromašen :   to so bili borni ljudje / borna koča, obleka

bórgis   -a m ( ọ̑ )
tisk.  tiskarska črka srednje velikosti med petitom in garmondom:   članek v borgisu

bóri   -a -o prid. ( ọ̄ )
1. ekspr.  po vrednosti, količini majhen, nezadosten:   preživlja se z boro plačo / še borega stola ne vzdignem, tako sem slab
// star.  usmiljenja, pomilovanja vreden; ubog :   toča je zelo prizadela bore kmete
2. v prislovni rabi  poudarja majhno količino:   le še borih pet dni mu je ostalo za učenje

borílec   -lca  [ boriu̯ca tudi borilca m ( ȋ )
1. star. borec , vojak , bojevnik :   borilca je zadela krogla / borilec za narod
2. šport.  tekmovalec v boksu, rokoborbi, sabljanju:   borilec v ringu

borílen   -lna -o prid. ( ȋ )
šport.  nanašajoč se na boks, rokoborbo, sabljanje:   borilni športi ; borilne vaje

borílka   -e  [ borilka in boriu̯ka ž ( ȋ )
star. borka 1 , bojevnica :   hrabre borilke / borilka za ženske pravice

borílnica   -e ž ( ȋ )
knjiž.  prostor za vaje v sabljanju, boksu, rokoborbi:   mnogo časa je prebil v borilnici

borílski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na borilce ali borilne športe:   borilska oprema ; borilska pravila

boríšče   -a s ( í )
1. tekmovalni prostor za boks, rokoborbo, sabljanje:   boksarsko borišče ; navijači okrog borišča
2. star. bojišče :   mnogo jih je padlo na borišču

borítelj   -a m ( ȋ )
zastar. borec , vojak , bojevnik :   umiranje boriteljev / boritelj za resnico

boríti se   -ím se nedov. ( ī í )
1. udeleževati se oboroženega spopada, boja:   boriti se s sovražnikom ; junaško se je boril ; bataljon se je boril do zadnjega moža ; boriti se na nož, na življenje in smrt ; boril se je kakor lev ; pren.  boriti se zoper obup ; boriti se sam s seboj ; boriti se s težavami ; več ur se je boril z valovi
2. zelo si prizadevati za kaj:   tekmovalec se bori za prvo mesto ; boriti se za kruh, za obstoj, za pravice ; bori se, da bi obdržal svoj položaj
// v zvezi s s, z   s težavo upirati se čemu:   boriti se s solzami, s spancem
3. ekspr.  težko hoditi skozi kaj ovirajočega:   boriti se skozi zamete
● 
šalj.  že štiri dni se krepko bori s cvičkom  ga pije ; boriti se s smrtjo  biti v agoniji, umirati ; v Parizu se je hudo boril s francoščino  jo je težko in slabo govoril ; knjiž.  boriti se z mlini na veter  spopadati se z namišljeno nevarnostjo ; publ.  boriti se z ramo ob rami  skupaj, složno

borjáč   -a m ( á )
1. nar.  kraško dvorišče:   In ko ji je roka sama po sebi v temi padla na kljuko kolone, je začutila, da je končno doma: borjač, latnik, pod latnikom kockasto pristriženi pušpani  (A. Rebula)
2. nar. dolenjsko  ograjen prostor za prašiče:   zapahniti borjač

borják   -a m ( á )
nar. borjač :   okna gledajo na borjak / prašiče so nagnali v borjak

borjênje   -a s ( é )
1. glagolnik od boriti se:   podleči v borjenju ; zagrizeno borjenje / borjenje za osebne cilje
2. šport.  boksarski, rokoborski, sabljaški šport:   učitelj borjenja ; meči za borjenje

bórka 1   -e ž ( ọ̑ )
1. udeleženka jugoslovanskega narodnoosvobodilnega boja:   borka udarne divizije
2. ženska, ki si zelo prizadeva za kaj:   borka za svobodo, za mir

bórka 2   -e ž ( ọ̄ )
nar. dolenjsko bor 2 diši po rožah in borki

borníran   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž., nav. slabš. omejen , neumen :   bornirani malomeščani ; drži se svojih borniranih principov

borníranec   -nca m ( ȋ )
knjiž., nav. slabš.  omejen, neumen človek:   ima ga za borniranca

borníranost   -i ž ( ȋ )
knjiž., nav. slabš. omejenost , neumnost :   v svoji borniranosti ne more razumeti tega ; kulturna borniranost

bornít   -a m ( ȋ )
min.  rudnina rdečkasto vijoličasti bakrov železov sulfid:

bórnost   -i ž ( ọ́ )
knjiž.  lastnost bornega:   bornost obleke / sramuje se svoje bornosti

bórov 1   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na element bor:   borove rudnine, spojine / borova kislina ; borov vazelin  borvazelin

bôrov 2   -a -o  tudi  borôv  tudi  boròv -ôva -o prid. ( ó; ó; ȍ ó )
nanašajoč se na bor 2 :   borov les ; borov storž ; borove iglice / smrekovi in borovi gozdovi
 
zool.  borov prelec

borôvčev   -a -o  ( ō )
pridevnik od borovec:   borovčev nasad

borôvčica   -e ž ( ō )
nar. taščica :   V hribu za hišo je zapela borovčica  (J. Jalen)

borôvec   -vca m ( ō )
nar. bor 2 po hribu so rasli mladi borovci ; šumeči, temni borovci / ob vznožju hriba se razprostira borovec  borov gozd

borovíca   -e ž ( í )
nar. vzhodno brin

borovína   -e ž ( í )
borov les:   omara iz borovine

borôvje   -a s ( ȏ )
borov gozd:   iti skozi borovje ; skrivati se v borovju ; gosto, temno borovje

borôvka   -e ž ( ō )
bot.  slabša užitna goba svetlo rjave barve; kravjača

borovníca   -e ž ( í )
nav. mn.  nizka, grmičasta gozdna rastlina ali njene užitne črne jagode:   borovnice cvetejo ; nabirati, prodajati borovnice

borovníčar   -ja m ( ȋ )
zastar. borovničevec :   steklenica borovničarja

borovníčev   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na borovnice:   borovničev grmiček / borovničev sok ; borovničev zavitek

borovníčevec   -vca m ( í )
žganje iz borovnic:   izvrsten, star borovničevec / razredčiti borovničevec  sok iz borovnic

borovníčevje   -a s ( í )
borovničevo grmičje:   ob poti je rastlo borovničevje ; hoditi po borovničevju

borovníčje   -a s ( ȋ )
borovničevje :   zeleno borovničje

borovníčji   -a -e prid. ( ȋ )
nanašajoč se na borovnice:   borovničja stebelca / borovničje vino

borsalíno   -a m ( ȋ )
moški klobuk iz tanke, mehke klobučevine:   mož z borsalinom

bórša   -e ž ( ọ̑ )
pog.  vrečasta torba za čez ramo:   vse telovadne potrebščine je nosil v borši

bóršč   -a m ( ọ̑ )
v ruskem okolju  juha iz rdeče pese, z zeljem in začimbami:   v kuhinji je dišalo po boršču ; ukrajinski boršč
 
gastr.  gosta juha iz zelenjave in mesa, obarvana z rdečo peso

bòršt   bôršta m ( ȍ ó )
nar. gozd :   zeleni boršti

Bórštnikov   -a -o prid. ( ọ̑ )
gled., v zvezi Borštnikov prstan   prstan kot priznanje najboljšemu slovenskemu gledališkemu igralcu za življenjsko delo:

bórvazelín   -a m ( ọ̑-ȋ )
antiseptično sredstvo iz vazelina in borove kisline:   namazati odrgnino z borvazelinom

bórza   -e ž ( ọ̑ )
1. ustanova za trgovanje z vrednostnimi papirji ali blagom:   borza danes ne posluje ; trgovati na borzi ; stanje tečajev na borzi / blagovna borza / igrati na borzi  špekulirati s padanjem in dviganjem cen / borza znanja  informacijsko središče, v katerem se zbirajo, urejajo in posredujejo podatki o ljudeh, ki znanje iščejo, in o ljudeh, ki znanje ponujajo ; pog.  borza dela  urad za posredovanje dela; trg dela
 
fin.  efektna borza
2. v zvezi črna borza   nezakonito, nedovoljeno trgovanje, zlasti kadar blaga ni dovolj v prodaji:   ukvarjati se s črno borzo / prodati, kupiti na črni borzi

bórzen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na borzo:   borzni papirji ; borzni posli ; borzne kupčije ; borzna poročila
 
ekon.  borzni mešetar  borzni posrednik ; borzni posrednik  kdor opravlja borzne posle po nalogu komitenta ; borzno posredovanje  opravljanje borznih poslov po nalogu komitenta ; borzni tečaj  na borzi ugotovljena cena

borzijánec   -nca m ( ȃ )
kdor se ukvarja z borznimi posli:   zbrali so se finančniki in borzijanci / slabš.  nisem nikak borzijanec

borzijánski   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od borzijanec:   zmagal je njegov borzijanski nagon

bórznik   -a m ( ọ̑ )
kdor se ukvarja z borznimi posli:   glasilo francoskih borznikov

bórzništvo   -a s ( ọ̑ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z borznimi posli:   razmah borzništva v devetdesetih letih

bórznoposrédniški   -a -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
nanašajoč se na borzne posrednike ali borzno posredovanje:   borznoposredniški zastopnik ; borznoposredniška družba / borznoposredniška hiša

borzój   -a m ( ọ̑ )
vet.  velik, zelo vitek lovski ali športni pes z dolgo dlako in vzbočenim hrbtom:   gojiti borzoje

bôs 1   -a  tudi  bòs bôsa  in  boss -a  [ tretja oblika bôs tudi bòs bôsa m ( ȏ; ȍ ȏ )
v ameriškem okolju šef 1 , vodja 1 oblast bosov
// vodja kake organizirane skupine, navadno gangsterske:

bós 2   bôsa -o  tudi  prid. ( ọ̑ ó )
1. ki ni obut:   poleti je navadno bos ; iti, hoditi bos ; otroci tekajo bosi okrog hiše / obuti čevelj na boso nogo  golo, brez nogavic ; star.  fant je bil bosih nog
2. ki je brez podkev, nepodkovan:   voziti z bosim konjem / star.  bos voz  neokovan
3. ekspr. neosnovan , neresničen :   taka trditev je bosa
● 
ekspr.  otroci so že skoraj bosi  imajo slabe čevlje, potrebni so novih ; ekspr.  ta je pa bosa  to ni res, to je izmišljeno ; preg.  kovačeva kobila je zmeraj bosa  pri poklicnih storitvah svojca pridejo domači zadnji na vrsto

bosáč   -a m ( á )
zastar.  bos človek:

bosánčica   -e ž ( ā )
cirilska pisava, nekdaj razširjena zlasti v Bosni:   tiskati v bosančici

bosánec   -nca m ( ā )
pog.  bosanski konj:

bosánski   -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na Bosance ali Bosno:   bosanski običaji ; bosanske preproge / bosanski konj  konj majhne rasti, uporaben zlasti za prenašanje tovorov

bosánščina   -e ž ( ā )
bosanski jezik:   udeleženci seminarja so se naučili osnovnega sporazumevanja v bosanščini ; prevajati v bosanščino ; hrvaščina, srbščina in bosanščina

bosáti   -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr.  hoditi bos:   kot otrok sem vse poletje bosal / bosati po dvorišču

bôsec   in  bósec -sca m ( ō; ọ̑ )
zastar.  bos človek:   ubogemu boscu je kupil čevlje

bósenski   -a -o  [ bosənski prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Bosno:   neprehodni bosenski gozdovi / bosenski tobak ; bosenska preproga

bosílje   -a s ( ȋ )
knjiž. bazilika 2 , bažiljka :   šopek bosilja

bosíljek   -jka m ( ȋ )
nar.  prijetno dišeča vrtna ali lončna rastlina; bazilika 2 dehteči bosiljek

bosírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
arhit.  površinsko obdelati kamen:

bosják   -a m ( á )
1. zastar.  bos človek:   za njo je počasi hodil bosjak
2. knjiž., zlasti v ruskem okolju, nekdaj revež , brezdomec , potepuh :   družil se je z bosjaki in tatovi / Gorki je ustvaril v literaturi tip bosjaka

bosjáški   -a -o  ( á )
pridevnik od bosjak 2:   bosjaško življenje

bosjáštvo   -a s ( ȃ )
knjiž., zlasti v ruskem okolju, nekdaj  družbeni sloj bosjakov:   zbralo se je bosjaštvo iz vse okolice
// življenje ali nazori bosjakov:   otresel se je bosjaštva ; bedno bosjaštvo

bóskopski   -a -o prid. ( ọ̑ )
agr., v zvezi boskopski kosmač   zimsko jabolko s hrapavo lupino rjaste barve:

bósman   -a m ( ọ̄ )
etn.  pletena pogača, zlasti ženitovanjska, znana v Prekmurju in Prlekiji:   razrezati bosman

Bósna   -e ž ( ọ̑ )
pog., ekspr., navadno kot podkrepitev, v zvezah:  kar pusti vse skupaj, pa mirna Bosna  saj je vseeno ; tako bo, kot sem rekel, in mirna Bosna  o tem ne bomo več govorili

bosonóg   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž. bos 2 bosonogo dekletce / bosonog konj
 
rel.  bosonogi avguštinci  strožji red avguštincev

bosonóžec   -žca m ( ọ̑ )
knjiž., ekspr.  bos človek, navadno otrok:   mali, umazani bosonožci

bosopét   in  bosopèt -éta -o prid. ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
ekspr. bos 2 gologlav in bosopet deček ; bosopeti paglavci skačejo po travniku

bosopétec   -tca m ( ẹ̑ )
ekspr.  bos človek, navadno otrok:   vaški bosopetci

bosopétiti   -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
ekspr.  hoditi bos:   še v nedeljo je bosopetila / vsak dan je moral celo uro bosopetiti do šole

bosopétka   -e ž ( ẹ̑ )
ekspr.  bosa ženska, navadno deklica:   majhna bosopetka

bosopétnik   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  bos človek, navadno otrok:   bosopetniki in kratkohlačniki

bosôta   -e ž ( ó )
knjiž.  stanje bosega človeka:

bossa nova   bosse nove  [ bósa nôva ž ( ọ̑, ȏ )
ples v štiričetrtinskem taktu, po izvoru iz Brazilije:   plesati bosso novo
// skladba za ta ples:

bôsti   bôdem nedov. , bôdel  in  bódel bôdla,  stil.  bòl bôla  ( ó )
1. zaradi ostrosti povzročati komu pekočo bolečino:   trnje me bode ; pesek ga je bodel v bose noge / osat bode / ostra svetloba me je bodla v oči ; pren.  misel na tiste ljudi ga več ne bode ; njihov prezir ga bode ; v srce ga bode propadanje domače hiše
// brezoseb.  čutiti ostro bolečino:   če hodim bos, me bode / v prsih, pod rebri ga bode
2. delati vbode, vbodljaje:   z iglo je bodla v tkanino ; pren.  oči so svetlo žarele in bodle vanj ; brez besed stoji in bode v tla
3. prodirati, riniti iz česa:   trava je bodla iz peska ; žito že bode iz zemlje
● 
ta krava bode  rada napada z rogovi ; naš uspeh jih bode (v oči)  nevoščljivi so nam zaradi našega uspeha ; njeno vedenje bode v oči  je zelo opazno ; vonj po pečenki ga bode v nos  vznemirja, draži ; resnica v oči bode  človek ne mara neprijetne resnice prim. bodeč

bóston   -a m ( ọ̑ )
1. ameriška igra s kartami za štiri osebe:   gostje so zaigrali partijo bostona
2. ameriški ples v ritmu počasnega valčka:   plesati boston

bošnjáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na Bošnjake:   bošnjaška manjšina ; bošnjaška stranka ; bošnjaško prebivalstvo

bóštvo   -a s ( ọ̑ )
star. božanstvo , bog :   milost boštva

bòt   in  bót povdk. ( ȍ; ọ̑ )
pog.  brez dolga, brez obveznosti, na čistem:   vrnil sem ti in zdaj sva bot ; pustite vi mene, jaz pa bom vas, pa smo si bot ; nekaj dodaj, pa si bova lepo bot

bóta   -e ž ( ọ̄ )
nav. mn., nar.  usnjena golenica:   škornji so imeli med peto in visoko boto lepe gube
// nar. zahodno škorenj :   bil je v kratki suknji in botah

botáničarka   -e ž ( á )
strokovnjakinja za botaniko:

botáničen   -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na botaniko:   botanična terminologija ; botanično ime / botanična zbirka ; botanični rezervat  območje, ki je zavarovano zaradi redkih ali ogroženih pomembnih rastlinskih vrst ; botanični vrt  vrt, v katerem gojijo rastline za študijske in splošno izobraževalne namene

botánik   -a m ( á )
strokovnjak za botaniko:   zborovanje botanikov in zoologov

botánika   -e ž ( á )
veda o rastlinah:   dognanja v botaniki / tretjo uro je na urniku botanika

botániški   -a -o prid. ( á )
zastar. botaničen :   botaniški vrt

botanizírati   -am nedov. ( ȋ )
opazovati ali zbirati rastline v študijske namene:   učenci so letos pridno botanizirali ; botanizirati v gozdu

bótanje   -a s ( ọ̄ )
glagolnik od botati se:   po dolgem botanju je trgovec popustil pri ceni

bótati se   -am se nedov. ( ọ̄ )
star.  pogajati se, mešetariti:   z njenimi starši se je botal za doto ; botati se za plačilo

botéga   -e ž ( ẹ̑ )
nar. primorsko  manjša trgovina:   tržaške botege

bóter   -tra m ( ọ́ )
1. zastopnik otroka pri krstu ali priča pri birmi:   kdo bo tvoj boter ; biti, iti za botra ; birmanski, krstni boter ; pren.  tej komediji so kumovali razni literarni botri
// navadno kot nagovor  starejši znan moški; stric :   boter, kam pa greste? / iron., šalj.  ej, ne verjamem ti, boter! / pesn.  boter Mesec
2. nekdaj  častni zastopnik otroka pri vpisu osebnega imena v rojstno matično knjigo:
3. kdor tujemu otroku, znanemu ali neznanemu, gmotno pomaga, zlasti pri šolanju:   boter enkrat na leto prejme poročilo, kako je bil njegov denar porabljen

botíti   -ím nedov. ( ī í )
agr.  vlažiti seme pred sajenjem ali setvijo, da bolje kali:   botiti fižol, žito

bótoks   -a m ( ọ̑ )
zdravilo, ki vsebuje očiščen botulin in se uporablja pri povečanem delovanju mišic ali žlez:   injekcija botoksa
// tako zdravilo, uporabljeno v estetske namene, zlasti za odpravljanje obraznih gub:   vse več ljudi se odloča za posege z botoksom in lepotne operacije

bótra   -e ž ( ọ́ )
1. rel.  zastopnica otroka pri krstu ali priča pri birmi:   botra je nesla otroka h krstu ; teta ji bo za botro ; birmanska botra
// navadno kot nagovor  starejša znana ženska; teta :   botra, kaj se je pa zgodilo / iron., šalj.  botra, to pa ne bo držalo!
 
tako je bil pijan, da je mački botra rekel  da se ni zavedal, kaj dela
2. častna zastopnica otroka pri vpisu osebnega imena v rojstno matično knjigo:

bótrček   -čka m ( ọ̄ )
ekspr.  manjšalnica od boter:   kdo bo pa botrček / botrček, kupi nam cukra

bótrica   -e ž ( ọ́ )
ekspr.  manjšalnica od botra:   botrica ji je kupila uro / botrica, še žal ti bo!

botríja   -e ž ( ȋ )
nar. botrinja , botrina :   v nedeljo bodo imeli botrijo / skleniti botrijo

botrína   -e ž ( í )
1. botrsko razmerje:   biti v botrini
2. gostija ob krstu; botrinja

botríniti   -im nedov. ( í ȋ )
zastar.  biti glavni vzrok česa; botrovati :   tej umetnosti je botrinil takratni razburkani čas

botrínja   -e ž ( í )
1. gostija ob krstu:   povabiti na botrinjo ; biti na botrinji
// jedi na tej gostiji:   skromno botrinjo so kaj hitro pojedli
2. botrsko razmerje; botrina , botrstvo

botrínjski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na botrinjo:   botrinjsko vino

botrínstvo   -a s ( ȋ )
botrsko razmerje:   odkloniti botrinstvo ; v botrinstvu so si

bótrn   -a -o prid. ( ọ̄ )
nar.  ki je v botrskem razmerju:   bili so si botrni ; sam.:  kaj meniš o teh botrnih

bótrov   -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na botre:   botrovo darilo ; sam.:, nar.  botrovi so dobri ljudje  člani botrove družine

botrovánec   -nca m ( á )
otrok v odnosu do botra, človeka, ki mu gmotno pomaga, zlasti pri šolanju:   v zahvalo botrovanec neznanemu botru občasno napiše pismo ; osebni stik z botrovancem

botrováti   -újem nedov. ( á ȗ )
1. publ.  biti glavni vzrok česa:   mnogim prometnim nesrečam botruje alkohol ; neuspehu prireditve je botrovala slaba organizacija / tudi sneg je botroval porazu naše ekipe
2. knjiž.  biti za botra:   botrovala je skoraj vsem otrokom v vasi

bótrski   -a -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na botre:   prodajalci botrskih darov / botrsko razmerje

bótrstvo   -a s ( ọ̄ )
botrsko razmerje:   bila sta si v botrstvu ; krstno botrstvo

botulín   -a m ( ȋ )
strup, ki ob zaužitju povzroča botulizem:   pred časom so v premazu za tiramisu odkrili botulin
// ta strup, v majhnih odmerkih rabljen kot zdravilo pri povečanem delovanju mišic ali žlez; botoks :   injekcija botulina / pomlajevanje z botulinom

botulízem   -zma m ( ī )
med.  zastrupitev s konzervirano hrano, okuženo z bakterijo:   izbruh, primeri botulizma ; oblike botulizma ; pogin, smrt zaradi botulizma

bouclé   -ja  in  buklé -êja  [ buklé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
tkanina iz niti z drobnimi zankami:   plašč iz boucléja
 
tekst.  nit z drobnimi zankami ; v prid. rabi:  žametne in bouclé preproge

boutique   -a  [ butík m , tudi  -- ž ( ȋ )
butik :   odprli so nov boutique ; oblačila iz boutiqua / stil boutique

bovín   -a -o prid. ( ȋ )
vet., navadno v zvezi bovina spongiformna encefalopatija   nevarna bolezen zlasti goveda, ki prizadene možgane in se prenaša tudi na človeka:   izbruh bovine spongiformne encefalopatije [BSE]

bôvla   -e ž ( ȏ )
mrzla pijača iz vina, sadja in sladkorja:   pripraviti bovlo ; jagodna bovla ; kozarci za bovlo
// trebušasta steklena posoda s pokrovom za to pijačo:

bowling   -a  [ bôu̯ling- m ( ȏ )
šport.  (športna) igra, pri kateri se mečejo krogle s tremi luknjami za prste proti desetim kegljem, postavljenim v določenem redu:   tekmovati v bowlingu

boy   -a  [ bôj tudi bój m ( ȏ; ọ̑ )
hotelski uslužbenec, ki opravlja manjše posle:   boyi v livrejah

bóza   -e ž ( ọ̑ )
osvežujoča orientalska pijača iz koruzne moke in sladkorja:   piti bozo ; ugasiti žejo z bozo

bóžanje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od božati:   rahlo božanje

božánski   -a -o prid. ( ȃ )
značilen za božanstvo:   božanska pravičnost
// ekspr. čudovit , izvrsten , sijajen :   povsod je vladal božanski mir ; božanski prizor ; pog.  v tej obleki si božanska / pog.  pridi plavat, voda je božanska

božánskost   -i ž ( ȃ )
narava, lastnosti boga, božanstva:   Grki so pripisovali herojem božanskost / svet glasbe je zanj izgubil nekaj božanskosti

božánstven   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na božanstvo:   božanstvena načela

božánstvenost   -i ž ( ȃ )
narava, lastnosti boga, božanstva:   zanj je bila vsa narava polna božanstvenosti
 
rel.  božanstvenost Kristusove osebnosti
// knjiž., ekspr.  izredna lepota:   božanstvenost pogleda na gore

božánstvo   -a s ( ȃ )
božansko bitje, bog:   antična božanstva
// rel.  narava, lastnosti boga:   verovati v Kristusovo božanstvo

bóžati   -am nedov. ( ọ̑ )
1. ljubkujoče premikati roko po čem:   božati otroka po laseh / starček boža toplo peč ; pren.  njene oči so ga božale ; božati s pogledom
2. knjiž.  povzročati prijeten, ugoden občutek:   veter boža lica ; žarki božajo obraz ; pren.  prijazne besede božajo uho ; pesem jim je božala srce
● 
ekspr.  življenje me ni božalo  v življenju se mi je slabo godilo ; ekspr.  če ga dobim v roke, ga ne bom božal  ne bom z njim prizanesljivo ravnal

bóžček   -čka m ( ọ̑ )
ubožček , revček :   lačen si, božček

bože   gl. bog

bóžec   -žca m ( ọ̑ )
ubožec , revež

bóžica 1   -e ž ( ọ̑ )
star., v mnogoboštvu  žensko božansko bitje; boginja :   božica Afrodita ; božica ljubezni ; zdela se mu je kot mlada božica

bóžica 2   -e ž ( ọ̑ )
ubožica , revica :   pokliči jo, božico

bôžič   -íča m ( ó í )
1. v krščanstvu  praznik Kristusovega rojstva:   obhajati božič ; pričakovali smo te o božiču ; darilo za božič
2. mn., nar.  božič, novo leto in (sveti) trije kralji:   ker je bila o božičih huda zima, ni mogel domov  (I. Šorli)
♦ 
etn.  panj, debelo poleno, ki na božični večer gori v peči

Božíček   -čka m ( ȋ )
po izvoru mitološka oseba iz severnih krajev, upodobljena navadno kot dobrodušen, krepek starec z dolgo belo brado v (zlasti) rdeči obleki, ki okoli božiča obdaruje otroke:   kmalu bo prišel Božiček ; Božiček ji je prinesel jopico

božíčen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na božič:   božični dan ; božični prazniki ; božični večer  večer pred božičem / delati božično drevesce
♦ 
vrtn.  božični kaktus  členkast kaktus z živo rdečimi cveti, Epiphyllum ; božične jagode  lončna rastlina z živo rdečimi strupenimi jagodami, Solanum capsicastrum

božičeváti   -újem nedov. ( á ȗ )
v krščanskem okolju  praznovati božič:   božičevali so doma

božíčnica   -e ž ( ȋ )
1. denarni dodatek, ki ga zlasti ob uspešnem poslovanju podjetja, ustanove ob koncu leta v enakem znesku prejme vsak zaposleni:   dobiti, prejeti božičnico ; izplačilo božičnice ; plača, regres in božičnica / ekspr.  simbolična božičnica
2. prireditev z božičnim glasbenim in literarnim programom, ki poteka v cerkvi pol ure pred polnočnico:   pred polnočnico so mladi naše župnije pripravili božičnico
3. nekdaj  božična prireditev z obdarovanjem:   pripravljati božičnico ; božičnica za otroke iz predmestja / dobil je od doma paket z božičnico

božíčnik   -a m ( ȋ )
etn.  obredni kruh, pečen za božične praznike:   na mizi je bil božičnik ; tudi živina je dobila kos božičnika

božják   -a m ( á )
nekdaj  novec majhne vrednosti:   stisnil mu je v roke tri božjake
// ekspr.  denar sploh:   nima božjaka v žepu ; biti brez božjaka
 
star.  biti brez bora in božjaka  popolnoma brez denarja

božjakovína   -e ž ( í )
les božjega drevca:

božjást   -i ž ( ȃ )
živčna bolezen s krči in nezavestjo,  med. epilepsija :   imeti božjast ; napad božjasti / božjast ga lomi, meče, vije ; božjast ga je vrgla  imel je napad božjasti

božjásten   -tna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na božjast:   božjastni krči ; božjastni napad / božjasten človek ; ker je božjasten, ni za težko delo ; začela se je zvijati kot božjastna

božjástnež   -a m ( ȃ )
kdor ima božjast:   bil je videti kot božjastnež

božjástnica   -e ž ( ȃ )
ženska, ki ima božjast:   krči božjastnice

božjástnik   -a m ( ȃ )
kdor ima božjast:   pomagati božjastniku ; božjastnika je vrglo ; zvilo ga je kakor božjastnika

božjástnost   -i ž ( ā )
božjast :   odtlej se je pri njem pojavljala božjastnost
// značilnost božjastnega človeka:

bôžje   -ega s ( ó star.
1. božjast :   božje ga je metalo, vrglo
2. kap 2 , mrtvoud :   božje ga je udarilo, zadelo ; elipt.  ne hodi po soncu, te bo božje

božjepóten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
romarski :   božjepotna cerkev / pred cerkvijo prodajajo božjepotne spominčke

božjepótnik   -a m ( ọ̑ )
romar :   božjepotniki so prišli od daleč ; procesije božjepotnikov

božjepráven   -vna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na božje pravo:   božjepravna norma

božjerópen   -pna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na božji rop:   božjeropno dejanje

božjerópnik   -a m ( ọ̑ )
rel.  kdor naredi božji rop:

bôžji   -a -e prid. ( ó )
1. rel.  ki izhaja od boga, bogu lasten:   božja kazen ga je zadela ; božja ljubezen, pravičnost ; prositi za božjo milost ; z božjo pomočjo smo se rešili ; naj bo, kakor je božja volja / vznes.  zaželel jim je božjega blagoslova  srečo, uspeh ; star.  Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije / Sin božji  Jezus Kristus ; vznes.  poslušati božjo besedo  evangelij, pridigo ; Mati božja  mati Jezusa Kristusa ; božja previdnost ga je vodila  Bog ; deset božjih zapovedi / božji rop  oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
// namenjen bogu:   božja čast / star.  služabnik božji  duhovnik ; knjiž.  hiša božja,  star.  božji hram  cerkev ; služba božja  maša / božji grob  vidni spomin Kristusovega groba po cerkvah za velikonočne praznike
2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi z nekaterimi besedami  izraža
a) začudenje, presenečenje:   križ božji, ali je to mogoče
b) nejevoljo, nestrpnost:   za božji čas, kakšno javkanje ; miruj že, strela božja
c) svarilo, opozorilo:   ne govori tako, za božjo voljo
č) podkrepitev, poudarek:   človek božji, kaj govoriš! že ves božji dan sedi ; na pomoč, ljudje božji ; nikjer nimaš božjega miru ; na vsem božjem svetu, pod božjim soncem ji ne najdeš enake
● 
božji mir  v srednjem veku  od cerkvene oblasti zaukazana prepoved bojevanja ob določenem času, na določenem ozemlju, proti določenim osebam ali nasploh ; vznes.  ta dogodek je bil očiten prst božji  svarilo, opomin, kazen ; star.  živeti v strahu božjem  čednostno, pošteno ; iron.  ne bodi tak božji volek  pohleven, mevžast ; ekspr.  če si božji, si sit  dovolj si jedel ; star.  božja dekla  smrt ; pog., šalj.  božja kapljica  vino ; star.  v kotu je visela božja martra  križ s podobo Kristusa ; vznes.  božja njiva  pokopališče ; iti na božjo pot  romanje ; tam je slavna božja pot  romarska cerkev ; star.  izid bolezni je še v božjih rokah  neznan, nejasen ; božja sodba  v srednjem veku  postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse ; star.  stopiti pred božjo sodbo  umreti ; star.  šiba božja  velika nesreča, nadloga ; ekspr.  za božjo voljo jih je prosila, naj ji pomagajo  zelo ; vznes.  pesnik po božji volji  velik, nadarjen ; naj gredo v božjem imenu  ne branim jim ; šalj.  potrpljenje je božja mast, samo revež je, kdor se z njo maže ; preg.  ljudski glas, božji glas  ljudsko mnenje je navadno pravilno, odločujoče ; preg.  božji mlini meljejo počasi, pa gotovo  sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja
♦ 
bot.  božji les  ali  božje drevce  zimzelen grm s trnato nazobčanimi listi, Ilex aquifolium ; božja milost  zdravilna rastlina, ki raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih, Gratiola officinalis ; vrtn.  božje drevo  parkovno ali gozdno drevo z velikimi pernato razdeljenimi listi ; pajesen ; prisl.:  častiti po božje ; sam.:  kdo si, božji?  star.  nima božjega v žepu  denarja

bóžkati   -am nedov. ( ọ̑ )
otr.  ljubkujoče premikati roko po čem; božati :   božkala mu je lase

božljáj   -a m ( ȃ )
ljubkujoč gib z roko:   otrok je bil hvaležen za vsak božljaj

božúr   -a m ( ū )
nar. potonika :   močno dehteči božur

br   gl. brr

bracêra   -e ž ( ȇ )
navt.  dalmatinski ribiški čoln, navadno z enim jamborom:   bracera je odplula iz zaliva

bráč 1   -a m ( ȃ )
glasb.  srednje velika tamburica za spremljavo ali vodilno melodijo:   brenkati na brač

bráč 2   -a m ( á )
nar. vzhodno  obiralec grozdja; trgač :   brači s polnimi košarami grozdja

bráčka   -e ž ( ȃ )
gozd. braška

bráda   -e  stil.  ž , rod. mn.  brád  ( á )
1. spodnji del obraza:   podpirati si brado ; zapet do brade ; z brado pridržati šal ; gola, koščena, okrogla brada ; jamica na bradi
2. dlakava rast na obrazu:   brada mu raste, sega do pasa ; briti, gladiti, nositi brado ; pustiti rasti brado ; častitljiva, črna, dolga, močna, gosta, trda, kratko pristrižena, siva brada ; gospod s kozjo brado / Matjaževa brada  brada pravljičnega kralja Matjaža / kot vzklik  pri prerokovi bradi
3. kar je podobno bradi:   z vej visijo brade lišaja / brada pri govedu, konju  mahedrava koža pod vratom ; brada pri divjem petelinu  šop peres na grlu / lov. žarg.  gamsova brada  gamsov čop
● 
pog.  ta dovtip ima že brado  je star ; ima dve bradi  brado s podbradkom ; star.  dajati na brado  na upanje ; smehljati se v brado  sam pri sebi ; zastar.  viseti za brado  biti odvisen ; pog.  problem z brado  star ; preg.  bog je sam sebi najprej brado ustvaril  vsak poskrbi najprej zase
♦ 
agr.  brada na koruznem storžu  lasje, laski ; bot.  travniška kozja brada  travniška rastlina z bledo rumenim koškom in ozkimi listi, Tragopogon pratensis ; čeb.  brada  deščica pred žrelom panja ; friz.  cesarska brada  dvodelna ; francoska brada  z dolgimi, v spodnjem delu v tri pramene razdeljenimi kocinami ; mornarska brada  navzgor počesana ; les.  brada  zatrgani del pri štoru, pri tramu ; metal.  brada  odvečni material pri odlitkih, ki ostane na stikih kalupov, modelov ; teh.  brada  del ključa, ki prijemlje v ključavnico ; vrtn.  judovska brada  lončna rastlina z okroglimi listi in visečimi živicami, Saxifraga sarmentosa

bradáč   -a m ( á )
ekspr.  kdor ima (dolgo, gosto) brado:   bradač jih je jezno gledal ; nepočesani bradač / škrat bradač
// šalj. kozel :   bradač je zameketal in pobegnil
♦ 
zool.  morska riba rdečkaste barve z dolgima mesnatima izrastkoma pod spodnjo čeljustjo, Mullus

bradàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima (dolgo, gosto) brado:   bradati možje / imel je zagorel, bradat obraz
 
ekspr.  bradata resnica  že dolgo znana, stara
 
teh.  bradata zagozda  zagozda, ki ima nastavek za izbijanje, izdiranje

bradátec   -tca m ( ȃ )
ekspr.  kdor ima (dolgo, gosto) brado; bradač :   skuštran bradatec

bradátost   -i ž ( á )
značilnost bradatega človeka:

bradavíca   -e ž ( í )
majhen izrastek na koži iz veziva in povrhnjice:   na obrazu ima bradavico ; izžgati bradavice
// pigmentirani vrh prsi, vrh dojke:   prsna, sesna bradavica
♦ 
biol.  predilne bradavice  organ na zadku pajkov, ki izloča pajčevino

bradavíčar   -ja m ( ȋ )
ekspr.  kdor ima bradavice:   kako grdo gleda ta bradavičar
 
zool.  strupen severnoameriški kuščar z bradavičasto kožo prsteno rjave barve, Heloderma suspectum

bradavíčast   -a -o prid. ( í )
1. poln bradavic:   bradavičasta koža
 
teh.  bradavičasta pločevina  pločevina z izboklinami v obliki bradavic za varno hojo po njej
2. podoben bradavici:   bradavičast izrastek

bradavíčavost   -i ž ( í )
pojavljanje, obstajanje bradavic:

bradavíčen   -čna -o prid. ( ī ȋ )
nanašajoč se na bradavico:   bradavični kolobar na prsih
 
teh.  bradavično varjenje  varjenje posameznih mest na pločevinah, ki jih prej izbočijo v obliki bradavic

bradavíčica   -e ž ( í )
manjšalnica od bradavica:   roke, posejane z bradavičicami

bradavíčka   -e ž ( í )
manjšalnica od bradavica:   nad obrvjo ima bradavičko / prsna bradavička

bradavíčnat   -a -o prid. ( ȋ )
zastar.  poln bradavic; bradavičast :   bradavičnata koža

bradavíčnik   -a m ( ȋ )
nar.  rastlina z zlato rumenimi cveti, ki ima v steblu temno rumen strupen sok; krvavi mlečnik :   sok bradavičnika

brádelj   -dlja m ( á )
kožni izrastek pod kljunom perjadi:   petelinji bradelj

brádeljnica   -e  [ bradəljnica ž ( ȃ )
šport.  eden od dveh vzporednih lesenih drogov pri bradlji:   sedeti na bradeljnici

bráden   -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na brado:   bradna kost / bradne kocine

brádica   -e ž ( á )
manjšalnica od brada:   požgečkati otroka pod bradico / nosil je črno kozjo bradico / ključku se je odlomila bradica

bradikardíja   -e ž ( ȋ )
med.  pojav, da srce utripne v minuti manjkrat, kot je normalno:

bradína   -e ž ( í )
meso pod vratom prašiča:   debela bradina

brádlja 1   -e ž ( ȃ )
šport.  telovadno orodje, sestavljeno iz dveh vzporednih lesenih drogov:   vaje na bradlji / dvovišinska bradlja  ki ima eno bradeljnico višje od druge

brádlja 2   -e ž ( ȃ )
gozd.  enoročna tesarska sekira z nesimetričnim kovinskim delom in nesimetričnim toporiščem:   ostro nabrušena bradlja

bradníca   -e ž ( í )
star. helebarda :   oboroženi so bili s sulicami in bradnicami

brádovec   -vca m ( á )
bot.  grmičasto razrasel lišaj, ki visi s suhih vej, Usnea barbata:

bradúcelj   -clja m ( ú )
vet.  šop dolgih dlak na kozjem podbradku:

brádva   -e ž ( ȃ )
gozd.  enoročna tesarska sekira z nesimetričnim kovinskim delom in nesimetričnim toporiščem; bradlja 2 udarci bradve

bragóc   -a m ( ọ̑ )
istrski ribiški čoln z dvema jamboroma in zavihanim kljunom:

brahi...   prvi del zloženk
nanašajoč se na kratkost, kračino:   brahikefalen ; brahilogija

brahiálen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. surov , grob 2 brahialna sila
♦ 
anat.  brahialna arterija  nadlahtna arterija

brahikefálen   -lna -o prid. ( ȃ )
antr.  ki ima kratko in okroglo glavo; kratkoglav , okrogloglav :   brahikefalni tip človeka / brahikefalna lobanja

brahikefálnost   -i ž ( ȃ )
antr.  značilnost človeka s kratko in okroglo glavo; kratkoglavost , okrogloglavost

brahilogíja   -e ž ( ȋ )
lit.  kratko, primerno zgoščeno izražanje:

brahiopód   -a m ( ọ̑ )
nav. mn., zool.  morska žival, po zunanjosti podobna školjki; ramenonožec

bráhiterapíja   -e ž ( ȃ-ȋ med.
radioterapija, pri kateri se majhni viri sevanja vstavijo v tumor ali zelo blizu njega:   pri raku prostate brahiterapija ni bila tako učinkovita, kot so pričakovali ; zdravljenje z brahiterapijo / nevtronska brahiterapija

brahmán   tudi  bramán -a m ( ȃ )
v Indiji  pripadnik najvišje kaste, navadno duhovnik:   pobožen brahman

brahmanízem   tudi  bramanízem -zma m ( ī )
starejša indijska vera:   pripadniki brahmanizma

brahmánski   tudi  bramánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na brahmane ali brahmanizem:   brahmanska kasta / brahmanska književnost

brahmín   tudi  bramín -a m ( ȋ )
brahman :   brahmin jih je blagoslovil

Braillov   -a -o  [ brájlov- in brájev- prid. ( ȃ )
navadno v zvezi Braillova pisava in braillova pisava   pisava za slepe z vtiskovanjem kombinacij šestih točk v papir:   pisati v Braillovi pisavi

brainstorming   -a  [ brêjnstórming- m ( ȇ-ọ̑ )
tehnika spodbujanja ustvarjalnosti in iskanja rešitev, ki jo izvaja skupina ali posameznik s spontanim nizanjem idej, možganska nevihta:   brainstorming različnih idej

brájda   -e ž ( ȃ )
po ogrodju iz letev napeljana vinska trta:   brajda se pne ob oknih ; po brajdah zori grozdje ; počivati pod senčno brajdo ; gosta, zelena brajda
// ogrodje iz letev za vinsko trto ali sadno drevje:   trte se vzpenjajo po brajdi ; brajda za žlahtne hruške / žična brajda

brájdnik   -a m ( ȃ )
ogrodje iz letev za vinsko trto ali sadno drevje; brajda :   stene so prepete z brajdniki

brájica   -e ž ( ȃ )
pisava za slepe z vtiskovanjem kombinacij šestih točk v papir:   učenje brajice ; odlomek iz knjige v brajici

brák   -a m ( ȃ )
večji lovski pes, navadno lisast:   goji brake / istrski brak / angleški brak  lovski pes gonič, ki ga uporabljajo zlasti za lov na zajce, prepelice
// pes, ki ob zasledovanju divjadi laja:   ta pes je dober brak

bráka   -e ž ( ā )
samica braka:

brakáda   -e ž ( ȃ )
lov.  skupen lov z braki:   iti na brakado ; brakada na zajce

brakádar   -ja m ( ȃ )
lov.  lovec, ki se udeleži brakade:

brákičen   -čna -o prid. ( á )
geol.  nanašajoč se na kraj, kjer se mešata morska in sladka voda:   brakični sedimenti / brakično morje

brakír   -ja m ( í )
lov.  kdor pri brakadi izganja divjad z braki:   brakir je spustil pse z verižice

brakírati   -am nedov. ( ȋ )
lov.  pri brakadi izganjati divjad z braki:   kdo bo danes brakiral

brálčev   -a -o  [ brau̯čev- ( ȃ )
svojilni pridevnik od bralec:   bralčeva fantazija ; knjiga zna vzbuditi bralčevo zanimanje

brálec   -lca  [ brau̯ca m ( ȃ )
kdor bere:   naše bralce bomo sproti obveščali o dogodkih ; epizoda v tekstu bralca pritegne ; zgodba za najmlajše bralce ; strasten bralec kriminalnih romanov ; pisatelj je priljubljen med širokimi plastmi bralcev / knjižnica ima mnogo bralcev / v drugem razredu so nekateri učenci še slabi bralci  slabo berejo / v vljudnostnem nagovoru  dragi bralci
 
rad.  napovedovalec, ki bere tuj tekst

brálen   -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za branje:   pesniki so organizirali bralni večer ; bralna soba ; bralna stran časopisa  leposlovna ; bralno društvo / prevzela ga je prava bralna strast
 
gled.  bralna vaja  vaja, pri kateri se bere in razčlenjuje besedilo ; šol.  bralna značka ; zal.  bralni trak  uvezan trak za zaznamovanje strani ; bralni znak  vložen znak za zaznamovanje strani

brálka   -e  [ brau̯ka ž ( ȃ )
ženska, ki bere:   knjiga je navduševala mnoge bralke / vneta bralka zgodovinskih romanov
// nekdaj  ženska, ki glasno bere drugim:   bila je bralka pri neki grofici

brálnica   -e ž ( ȃ )
star.  večja soba, namenjena za branje; čitalnica :   bralnica je odprta ves dan ; zahajati v bralnico

brálnik   -a m ( ȃ )
1. naprava za branje digitalno zapisanih podatkov:   računalnik ima vgrajen bralnik pomnilniških kartic
// naprava za pretvorbo podatkov v digitalno obliko:   bralnik prstnih odtisov / optični bralnik  naprava za pretvarjanje navadno natisnjenega gradiva v digitalno obliko
// nekdaj  del računalnika za branje informacij na preluknjanih karticah ali trakovih:
2. v zvezi elektronski bralnik ali e-bralnik   tablici podobna naprava za branje knjig v digitalni obliki:   kupil je elektronski bralnik ; branje knjig na elektronskih bralnikih ; zaslon e-bralnika

brálstvo   -a  [ brau̯stvo s ( ȃ )
ljudje, ki berejo; bralci :   pisatelj je bralstvu dovolj znan ; slovensko bralstvo ; knjiga je namenjena širokemu krogu bralstva

braman   ipd. gl. brahman ipd.

brámba   -e ž ( ȃ )
1. star. obramba :   vdati se brez brambe ; bramba proti sovražniku / bramba domovine
// varstvo , zaščita :   star sem in brez brambe ; vzeti koga v brambo / bramba pravic / načelnik požarne brambe  gasilskega društva
2. nekdaj  vojska, sestavljena iz brambovcev:   stopiti v brambo ; deželna bramba

brámben   -bna -o prid. ( ȃ )
star. obramben :   brambni nasip ; brambni položaj / brambna moč države

brámbovec   -vca m ( á )
nekdaj  vojak, vpoklican le ob veliki vojni nevarnosti:   zbrati brambovce ; deželni brambovci ; oddelek brambovcev
 
zgod.  pripadnik prostovoljnih avstrijskih vojaških enot za časa francoske okupacije
// star. branilec , branitelj :   brambovci trdnjave so odbili napad / biti brambovec pravice

brámbovski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na brambovce:   brambovska vojska / brambovska pesem

brámbovstvo   -a s ( á )
nekdaj  kar se nanaša na brambovce:

brámec   -mca m ( ȃ )
navt.  vrhnji del sestavljenega jambora; zgornji podaljšek

bramin   gl. brahmin

brámor   -ja m ( á )
1. škodljiva žuželka z močno razvitima sprednjima nogama, ki živi v zemlji:   bramor spodjeda korenine
2. vet.  kužna bolezen v obliki kroničnega gnojnega vnetja zlasti v gobcu:   vol ima bramor ; bramor na čeljusti
3. mn., zastar.  tuberkuloza vratnih bezgavk; skrofuloza :   bramorji so pogostna bolezen

bramoràv   -áva -o prid. ( ȁ á )
vet.  ki ima bramor:   bramorav junec

brámorka   in  bramórka -e ž ( á; ọ̄ )
nar.  kužna bolezen v obliki kroničnega gnojnega vnetja zlasti v gobcu; bramor

brán 1   -a  tudi  m ( ȃ )
nar.  zid z nasipom, ki varuje pristanišče pred valovi; valobran :   Sanjal je, da je na branu pred tržaško luko  (B. Pahor)
// star.  nasip, pregrada pri vodi:   reka je stopila čez branove

brán 2   ž ( ȃ )
1. knjiž. obramba :   pripravljati se na bran ; dvignili so se v bran dežele ; roka je preslabotna za bran
 
star.  postaviti se, stati v bran skušnjavi  upreti se, zoperstaviti se
2. star. varstvo , zaščita :   jemati koga v bran
3. knjiž.  nasip, pregrada pri vodi:   reka se zaganja v brani ; utrjena bran ; pren.  čustvo je podrlo brani razuma

brána   -e  stil.  ž , rod. mn.  brán  ( á )
1. orodje z železnimi zobmi za rahljanje zemlje:   branati z brano ; zoral je in povlekel z brano ; členkasta, lesena, železna brana
2. nekdaj  velika mrežasta vrata:   po gradovih so zgodaj zvečer zapirali brano
3. nar. gorenjsko  del kozolca med dvema stebroma; okno :   brane so natlačene s snopjem
♦ 
grad.  mreža vzdolžnih in prečnih nosilcev pod cestiščem pri mostovih

branáč   -a m ( á )
zastar.  kdor rahlja zemljo z brano:   orači in branači

bránanje   tudi  branánje -a s ( ā; ȃ )
glagolnik od branati:   oranje in brananje ; spomladansko brananje ozimine

bránati   -am  tudi  branáti -ám nedov. ( ā; á ȃ )
rahljati zemljo z brano:   branati njivo, travnik / branati s konjem

brancín   -a m ( ȋ )
postrvi podobna morska riba srebrno modre barve:   prodajati brancine ; kuhan, pečen brancin

bránda   -e ž ( ȃ )
nar. primorsko  zložljiva železna postelja:   ležati na brandi

branding   in  brênding -a  [ brênding- m ( ȇ )
ustvarjanje in uveljavljanje tržne znamke za doseganje prepoznavnosti, znamčenje:   dandanes se zdi, kot da je branding edini recept za pridobitev in lojalnost potrošnikov / branding držav

brandy   tudi  brêndi  tudi  bréndi -ja  [ prva oblika brêndi tudi bréndi m ( ȇ; ẹ̑ )
gost.  žganje iz vina in sadnih sokov, po okusu podobno konjaku:   piti brandy ; brandy s sodo

braník 1   -a m ( í )
obrambni stolp, obrambni zid:   graščakovi hlapci so se zbrali na grajskem braniku ; reka je izpodjedala bregove, zato so zgradili kamnite branike
● 
vznes.  iti na branik domovine  branit domovino ; vznes.  trdno stati na braniku pravic, svobode  vneto se bojevati za pravice, svobodo
♦ 
grad.  poševni leseni ščit na mostni kozi ; lov., voj.  ščitek okoli sprožilcev pri puški ; navt.  ladijska ograja, izdelana iz celega ; šport., voj.  del ročaja pri meču, ki ščiti roko pred udarci; rokobran

braník 2   -a m ( í )
agr.  zob (pri brani):   brana z ravnimi braniki

braníka   -e ž ( í )
gozd.  enoletni debelinski prirastek lesa; letnica :   ugotoviti starost drevesa po številu branik

branílec   -lca  [ braniu̯ca in branilca m ( ȋ )
1. kdor odvrača napad:   branilci so se morali vdati ; napadalci so premagali branilce
// kdor varuje, ščiti:   branilci domovine / branilec morale, resnice
2. publ.  kdor zmaga na prejšnjem tekmovanju in se ponovno bori za naslov:   premagati branilce naslova prvaka ; branilec olimpijskega naslova
3. odvetnik, ki brani, zagovarja obtoženca:   branilec je navajal olajševalne okoliščine
4. šport.  obrambni igralec pri nekaterih igrah z žogo:   branilec je prestregel žogo

branílen   -lna -o prid. ( ȋ )
obramben :   branilno orožje / branilno povelje

branílka   -e  [ branilka in braniu̯ka ž ( ȋ )
1. ženska, ki odvrača napad:   branilke trdnjave
// ženska, ki varuje, ščiti:   branilka živali / branilka zakona
2. publ.  posameznica ali moštvo, ki zmaga na prejšnjem tekmovanju in se ponovno bori za naslov:   premagati branilke naslova ; branilka olimpijskega zlata ; branilka velikega kristalnega globusa
3. odvetnica, ki brani, zagovarja obtoženca:   javna branilka
4. šport.  obrambna igralka pri nekaterih igrah z žogo:   branilke so zadevale mete z razdalje

branílo   -a s ( í )
star.  kar brani, varuje:   če je imel ščit, mu ni bilo treba drugih branil / cepljenje je branilo zoper bolezen

braníšče   -a s ( í )
star.  prostor, kraj za obrambo:   dobro naravno branišče

branítelj   -a m ( ȋ )
branilec :   branitelji domovine / branitelj pravic / obtoženčev branitelj

braníteljica   -e ž ( ȋ )
branilka :   braniteljica pravic / braniteljica naslova

braníti   in  brániti -im nedov. ( ī á )
1. odvračati napad:   braniti most, prehod čez reko ; ko je branil tovariša, je bil še sam ranjen ; ekspr.  braniti do zadnje kaplje krvi, na življenje in smrt ; braniti z orožjem ; hrabro, srdito braniti ; ni napadal, ampak se je samo branil ; posadka se ni mogla več braniti / telo se brani pred mikrobi
// varovati , ščititi :   armada brani naše meje / votlina jih je branila pred dežjem in soncem / braniti čast, pravico
2. z dajalnikom  preprečevati, ne dovoljevati:   nihče ji ne more braniti, da ne bi tega storila / težke misli mi branijo spati ; to je edina stvar, ki mi brani oditi / elipt.:  žena mu brani pijačo ; branili so ji (iti) na ples ; starši so mu jo branili  odsvetovali, da bi se poročil z njo
3. odvzemati, zmanjševati krivdo, zagovarjati:   brani ga dober odvetnik ; vsi so jo obsojali, samo ona jo je branila ; obtoženec se brani s prostosti
// dokazovati pravilnost ideje, mnenja:   trdovratno je branil svoje stališče ; braniti kaj z dokazi
● 
ekspr.  kar šel bom. Kdo ti brani?  pojdi, če hočeš ; publ.  barve svoje države je uspešno branil  na tekmovanju je kot reprezentant svoje države dosegel športne uspehe ; publ.  braniti naslov  tekmovati za pravico do naslova, pridobljenega na prejšnjem tekmovanju
♦ 
šah.  braniti figuro  zavarovati ; šol.  braniti disertacijo  pred komisijo zagovarjati disertacijo ; šport.  braniti vrata  igrati v vratih, v golu

bránjar   -ja m ( ā )
nav. slabš.  trgovec z drobnim, cenenim blagom:   branjar je razstavil svoje blago

branjaríja   -e ž ( ȋ )
nav. slabš.  manjša trgovina, v kateri se prodaja drobno, ceneno blago:   odpreti branjarijo ; kupiti v branjariji

branjáriti   -im nedov. ( á ȃ )
zastar.  prodajati drobno, ceneno blago:   branjaril je v ozki ulici

bránje   -a s ( ā )
1. glagolnik od brati:
a) učiti se branja in pisanja ; logično branje / ocene iz branja
b) knjiga je vredna branja ; že pri prvem branju je pesem razumel
c) branje zemljevida
č) šel je k sosedovim v branje
2. kar je namenjeno za branje:   zabavno branje
♦ 
šol.  domače  ali  obvezno branje  literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma

bránjenje   -a s ( á )
glagolnik od braniti:   branjenje trdnjave

bránjevec   -vca m ( á )
kdor prodaja na živilskem trgu:   branjevke in branjevci
// trgovec z drobnim, cenenim blagom:

bránjevka   -e ž ( á )
ženska, ki prodaja na živilskem trgu:   branjevka ponuja solato ; kupiti pri branjevki ; klepeta kakor branjevka

bránjevski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na branjevce:   visoko naložene branjevske cize / branjevski sejem / slabš.  opustitev branjevskega trgovanja

branljív   -a -o prid. ( ī í )
ki se da braniti:   postavil je strojnico nad lahko branljivo sotesko ; šport. žarg.  žoga ni bila branljiva

bránost   -i ž ( á )
število, ki pove, koliko ljudi v določenem času (pre)bere kako knjigo, revijo, spletno stran:   padec branosti ; raziskava branosti ; na podlagi podatkov o branosti, gledanosti in poslušanosti preverja svoja mnenja o medijih

bránovlek   -a m ( á )
nar. vzhodno  kratek drog pri vozu, plugu, na katerega se pripneta vprežni vrvi; prečka 1 branovleki so tolkli na ojesa

bránša   -e ž ( ȃ )
zastar. stroka , zvrst , panoga 1 tega blaga trgovina ni imela, ker ni sodilo v njeno branšo

bránža   -e ž ( ȃ )
1. nav. rod. ed., slabš. vrsta , sorta :   saj so vsi iste branže ; gospoda vseh branž
2. stroka , zvrst , panoga 1 povezava papirništva in podobnih branž s knjigotrštvom

bránžen   -žna -o prid. ( ȃ pog.
panožen:   branžni sindikat ; branžna kolektivna pogodba ; branžno združenje

bráskljav   -a -o prid. ( ȃ )
nar. vzhodno nezglajen , hrapav :   plesati po braskljavem podu

bráška   -e ž ( ȃ )
gozd.  zelo drobno oglje, ki ostane na dnu oglarske kope:   del oglja se zdrobi v braško

brášnja   -e ž ( ā )
star.  hrana za na pot:   napolniti torbo z brašnjo

brášno   -a s ( á )
star.  hrana za na pot:   vzeti brašno s seboj ; počivala sta in se krepčala z brašnom ; pripraviti polno torbo brašna
// živež , živila :   berač z nabranim brašnom

bràt   bráta m , im. mn.  brátje  stil.  bráti  ( ȁ á )
1. moški v odnosu do drugih otrok svojih staršev:   to je moj brat ; sta brat in sestra ; ima brata ; pravi brat ; rodni,  star.  rojeni brat ; starejši brat ; brat moje žene ; podobna sta si kakor brat bratu / popol(i) brat ; knjiž.  solunska brata  Ciril in Metod
// vznes.  pripadnik istega ali sorodnega naroda:   izdajati brate ; južni bratje ; bratje Čehi ; Slovani smo bratje po krvi / vsi ljudje smo bratje
2. vznes.  kdor je komu soroden po mišljenju ali usodi:   bil mu je brat po duhu in po srcu ; brata v nesreči / kot nagovor  Le malo vam jedila, bratje, hranim  (F. Prešeren) / šalj.  to so njegovi vinski bratje / brat po mleku  človek, ki ga je dojila ista ženska
3. član samostanskega reda, ki ni duhovnik:   samostanski brat ; brat vratar
// nekdaj  naslov za člana istega telovadnega društva:   brat načelnik
● 
ekspr.  veliki brat  država, ustanova, ki zbira podatke o ljudeh zaradi nadzora nad njimi ; ekspr.  vsi so vedeli, da je vinski brat  da rad pije, poseda po gostilnah ; ekspr.  hiša je med brati vredna sto tisoč  cena hiše je nizka ; ekspr.  kakor brata sva si  velika prijatelja
♦ 
etn.  deseti brat  po ljudskem verovanju  deseti sin, ki mora z doma po svetu ; rel.  češki bratje  husitska verska ločina, razširjena zlasti na Češkem in Moravskem ; manjši bratje  frančiškani ; usmiljeni bratje  samostanski red, ki se posveča strežbi bolnikov

bratàn   -ána m ( ȁ á )
star.  bratov sin; nečak

brátec   -tca m ( ȃ )
manjšalnica od brat:   mnogo stvari je nakupila za bratca ; mlajši bratec / kot nagovor  bratec, ko bi ti vedel, kako sem pogorel ; veseli bodite, bratci / ne boš, bratec
 
šalj.  pivski  ali  vinski bratec  kdor rad pije, poseda po gostilnah ; ekspr.  topli bratec  homoseksualec

brátenje   -a s ( á )
glagolnik od bratiti se:   bratenje s pijanci / bratenje med vojaki

brátev   -tve  tudi  brátva -e ž ( ȃ )
glagolnik od brati 4:
a) pravočasna bratev pri hruškah je važna
b) oktobra je pravi čas za bratev / iti v bratev
// nar. vzhodno  čas trgatve:   ob bratvi so ljudje spali kar na peči

bráti   bêrem nedov. , tudi  beró; brál  ( á é )
1. razpoznavati znake za glasove in jih vezati v besede:   zna brati in pisati ; brati glagolico ; brati na glas, črkovaje, gladko ; ta pisava se težko bere / ali vaša mala že bere?  zna brati ; slepi berejo s prsti
// dojemati vsebino besedila:   brati časopis, knjigo, pesmi ; brati francosko ; bral sem, da je predstava uspela ; bral sem o železniški nesreči ; to sem bral pri Cankarju, v knjigah / brati Župančiča  njegove pesmi ; star.  brati na bukve / berem, berem, pa ne razumem ; tam je stal, kakor beremo, velik grad ; knjiga se lepo bere ; na prvi strani se bere / brati otrokom pravljice
2. razumevati ustaljene, dogovorjene znake:   brati note, zemljevid ; brati gradbeni načrt / naučil sem se brati sledove
3. ugotavljati misli, čustva po zunanjih znamenjih:   brati z obraza, na obrazu, v očeh / vsako željo ji bere iz oči ; na nosu mu berem, da laže / brati misli ; skrb se mu bere na obrazu
// ugibati , napovedovati :   brati (usodo) iz kart, iz zvezd, z dlani
4. nabirati , trgati :   brati jagode ; zastar.  brati rože, smolo, suhljad ; brati za svinje / čebele že berejo ; čebele berejo na ajdi, ajdo / nar. vzhodno  letos smo brali v lepem vremenu  trgali (grozdje)
● 
publ.  evropski (beri: zahodni) modernizem  razumi; to je ; brati mašo  maševati ; šalj.  brati fantu levite, kozje molitvice  oštevati ga ; brati med vrsticami  uganiti prikrito misel ; preg.  s hudičem ni dobro lešnikov brati  s hudobnim človekom ni dobro imeti opravka
♦ 
rad.  brati živo  v mikrofon pri neposredni oddaji ; šol.  učitelj bere naprej, učenci za njim ; tisk.  brati korekture  označevati napake, nastale pri stavljenju

bratìč   -íča  tudi  brátič -a m ( ȉ í; ȃ )
nar. vzhodno bratranec :   to je moj bratič
// star.  bratov sin; nečak

bratíčna   -e ž ( ȋ )
star.  bratova hči; nečakinja

brátiti se   -im se nedov. ( á ȃ )
prijateljsko, zaupno se družiti:   ni se bratil s komerkoli ; bratil se je s pijanci in potepuhi

bratoljúben   -bna -o prid. ( ú ū )
nanašajoč se na bratoljubje:   bil je plemenit in bratoljuben / bratoljubna dela

bratoljúbje   -a s ( ȗ )
knjiž.  ljubezen med ljudmi:   mir in bratoljubje

bratomòr   -ôra m ( ȍ ó )
knjiž.  umor brata:   biti osumljen bratomora

bratomóren   -rna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
nanašajoč se na oborožen spopad med pripadniki istega naroda ali sorodnih narodov:   bratomorni boj ; bratomorna vojna

bratomorílec   -lca  [ bratomoriu̯ca m ( ȋ )
kdor umori brata:   analizirati psiho bratomorilca
// ekspr.  kdor se udeleži oboroženega spopada med pripadniki istega naroda ali sorodnih narodov:   izdajalci in bratomorilci

bratomorílen   -lna -o prid. ( ȋ )
bratomoren :   bratomorilna vojna

bratomorílski   -a -o  [ bratomorilski in bratomoriu̯ski prid. ( ȋ )
bratomoren :   bratomorilska vojna

bratomórstvo   -a s ( ọ̑ )
knjiž.  dejavnost bratomorilcev:   krvavo bratomorstvo

brátov   -a -o  ( á )
svojilni pridevnik od brat:   bratovo posestvo / izgubiti bratovo oporo

brátovski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na brate:   vezala ju je globoka bratovska ljubezen / bratovski poljub / star.  bratovski narod  bratski / ekspr.  bratovska cena  zmerna, primerna / bratovska skladnica  nekdaj  ustanova socialnega zavarovanja delavcev in uslužbencev v rudarskih in železarskih podjetjih

brátovstvo   -a s ( á )
bratovsko razmerje:   bratovstvo in sestrstvo / občutek bratovstva

brátovščina   -e ž ( á )
1. ekspr. druščina , družba :   zašel je v čudno bratovščino ; pivska, vesela bratovščina / zelena bratovščina  lovci
2. cerkveno društvo z nabožnimi ali dobrodelnimi nalogami:   vpisati se v bratovščino ; v procesiji so šli člani cerkvenih bratovščin / bratovščina sv. Krištofa
● 
piti bratovščino s kom  začeti se tikati, navadno po ustaljenem obredu

brátovščinar   -ja m ( á )
zastar.  član bratovščine, cerkvenega društva:

brátovščinski   -a -o  ( á )
pridevnik od bratovščina 2:   bratovščinski sklad

bratránček   tudi  brátranček -čka m ( ā; á )
manjšalnica od bratranec:   njeni mlajši bratrančki

bratránec   tudi  brátranec -nca m ( ā; á )
sin strica ali tete:   to je moj bratranec ; bratranec po materi / mali  ali  mrzli bratranec  sin očetovega ali materinega bratranca ali sestrične

bratránka   in  brátranka -e ž ( ā; á )
nar.  hči strica ali tete; sestrična :   njegova bratranka

brátski   -a -o prid. ( ȃ )
ki je tak kot pri bratih, med brati:   bratski objem, pozdrav ; bratski odnosi ; bratska ljubezen, pomoč, sloga ; bratske vezi ; gojiti bratska čustva / simpatije do bratskih narodov ; nekdanje bratske republike / ekspr.  bratska cena  zmerna, primerna

brátstvo   -a s ( ȃ )
razmerje kot med brati:   bratstvo vseh ljudi / svoboda, enakost, bratstvo  geslo francoske revolucije / cesta bratstva in enotnosti  nekdaj  od Ljubljane do Djevdjelije
 
zgod.  enota krvno sorodnih rodov v rodovno-plemenski družbi

bratva   gl. bratev

Braunov   -a -o  [ bráu̯nov- prid. ( ā )
elektr., v zvezi Braunova elektronka   elektronka, v kateri elektronski žarek pada na zaslon, kjer povzroča vidno sliko:

bráv   ž ( ȃ )
star. ovce :   pasti brav

brávec   -vca m ( á )
star. oven :   krepko je držal bravca

bravína   -e ž ( í )
ovčje meso:   jesti bravino ; pečena bravina ; kos bravine

brávka   -e ž ( á )
nar. ovca :   pasti bravke

brávo   medm. ( ȃ )
izraža navdušeno pritrjevanje:   občinstvo je klicalo: tako je, bravo

bravúra   -e ž ( ȗ )
1. knjiž.  izredno, zlasti tehnično obvladanje česa; spretnost , dovršenost :   skladbo je odigrala z vrhunsko bravuro ; izvedba zahteva predvsem tehnično bravuro ; bravura slikanja / izvajati bravure na trapezu ; brezhibno je obvladal številne bravure  tehnično zahtevna in hitra mesta v skladbi ; govorniške bravure
2. star. pogumnost , drznost :   boriti se z bravuro / rad govori o svoji bravuri  drznem, pogumnem dejanju

bravúren   -rna -o prid. ( ȗ knjiž.
1. ki izredno, zlasti tehnično obvlada kaj; spreten , dovršen :   bravurni instrumentalisti / plesalka z bravurnim znanjem / bravurne akrobacije letalcev ; bravurna arija  tehnično zahtevna in hitra arija
2. pogumen , drzen :   bravurno izzivanje filistrske miselnosti

bravúrnost   -i ž ( ȗ )
knjiž. pogumnost , drznost :   pisateljeva nenavadna bravurnost v kritiki

bravurózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. bravuren :   bravurozna virtuoznost / bravurozna skladba / domači vratar je z bravurozno obrambo zaustavil napad

bravuróznost   -i ž ( ọ̑ )
knjiž. spretnost , dovršenost :   pevska in igralska bravuroznost

brázda   -e ž ( á )
1. pri oranju nastali jarek ali obrnjena zemlja:   izorati, obrniti, zastaviti brazdo ; rezati brazde ; saditi krompir pod brazdo ; črne, globoke brazde / vleči brazdo ; nar.  vola sta počivala med brazdo  med oranjem brazde ; pren.  bridka bolečina reže v dušo globoke brazde
2. brazdi podobna zareza:   vrezovati brazde v les ; z brazdami preprežen obraz ; brazda na dlani  črta
♦ 
bot.  brazda  vrhnji del pestiča ; elektr.  brazda na gramofonski plošči  sled mehanskega zapisa zvoka ; navt.  (vodna) brazda  sled za ladjo

brazdáč   -a m ( á )
agr.  priprava za kopanje in zasipanje jarkov; grebenalo

brazdálnik   -a m ( ȃ )
agr.  priprava za kopanje in zasipanje jarkov; grebenalo

brázdanje   -a s ( ā )
biol.  delitev jajčne celice po nastali zarezi:   z brazdanjem nastala celica

brázdar   -ja m ( ȃ )
les.  skobljič za ročno vrezovanje brazd v les:

brázdast   -a -o prid. ( á )
ki ima brazde:   brazdasta njiva / brazdasta površina gramofonske plošče ; brazdasto lice

brazdàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
poln brazd, zarez:   brazdat obraz
 
bot.  brazdato steblo  steblo z globokimi brazdami

brázdati 1   -am nedov. ( ā ȃ knjiž.
1. delati brazde, orati:   ves dan so brazdali na njivi
2. delati brazdi podobne zareze:   parnik brazda morje / obraz mu brazdajo temne gube

brazdáti 2   -ám nedov. ( á ȃ )
1. riti, mešati z rokami, z nogami:   otroci brazdajo po vodi / voli brazdajo po blatni poti
2. ekspr.  jemati ugled, sramotiti:   ne brazdaj mu imena

brázdavost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost brazdastega:   brazdavost obraza

brázden   -dna -o  ( ā )
pridevnik od brazda:   brazdni grebeni

brázditi   -im nedov. ( á ȃ knjiž.
1. delati brazde, orati:   gospodar je brazdil, sin je gonil konje
2. delati brazdi podobne zareze:   skrbi mu brazdijo obraz / solze so ji brazdile lica

brázdnica   -e ž ( ȃ )
gozd.  deska za vtiskovanje brazdic v grede ob setvi:

brazgotína   -e ž ( í )
zarastlina, sled na koži po zaceljeni rani:   ostala mu je globoka brazgotina ; rdeča, vidna brazgotina ; brazgotina na obrazu

brazgotínast   -a -o prid. ( í )
ki ima brazgotine:   brazgotinast vrat ; brazgotinasto lice / brazgotinasta površina  hrapava, negladka

brazgotínica   -e ž ( í )
manjšalnica od brazgotina:

brazgotíniti se   -im se nedov. ( í ȋ )
nav. 3. os., med.  celiti se tako, da nastaja brazgotina:   rana se brazgotini

brazgotínjenje   -a s ( ȋ med.
proces nastanka brazgotine:   brazgotinjenje tkiv pri vseh poškodbah poteka od pol do enega leta

brazgotínski   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od brazgotina:   brazgotinsko tkivo

brazílka   -e ž ( ȋ )
tanjša, daljša cigara iz brazilskega tobaka, podobna viržinki:   prižgal si je brazilko

brazílski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Brazilce ali Brazilijo:   brazilska obala ; brazilska vlada / brazilski les ; prava brazilska kava

bražíljka   -e ž ( ȋ )
1. bot.  listnato drevo, ki raste v Braziliji in daje dragocen les, Caesalpinia brasiliensis:   deblo bražiljke
2. rdeče barvilo iz lesa tega drevesa:   pirhi so bili pobarvani z bražiljko

bŕbati   -am nedov. ( ȓ )
bezati , brskati :   brbati po nosu ; brbati s prsti po ustih / raca brba po plitvini ; pren.  brbati po preteklosti
 
ekspr.  ne da si brbati pod nosom  ne pusti, da bi se norčevali iz njega

bŕblja   -e ž ( ȓ )
ekspr.  kdor govori mnogo in nepomembne stvari:   poznali so ga, da je brblja ; naj bodo same zase, kdo bo poslušal te brblje

brbljáč   -a m ( á )
ekspr.  moški, ki govori mnogo in nepomembne stvari:   to je velik brbljač ; neslan brbljač / to ne spada v spise resnega pisatelja, ampak kakega brbljača

brbljánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od brbljati:   brbljanje žensk / neutrudno brbljanje otroka / brbljanje vode

brbljaríja   -e ž ( ȋ )
ekspr.  nepomembno govorjenje:   poslušati brbljarije ; neumne brbljarije / ne menite se za take brbljarije  izmišljotine, čenče

brbljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. ekspr.  govoriti mnogo in nepomembne stvari:   starka kar naprej brblja ; brbljala sta o vsakdanjih stvareh / brbljati po francosko
2. dajati kratke, nerazločne glasove, podobne govorjenju:   dete veselo brblja ; venomer nekaj brblja sam pri sebi / sinica brblja
3. dajati glasove kot voda pri vretju:   potoček, novo vino brblja ; v loncu brblja juha

brbljàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ekspr.  ki (rad) brblja:   brbljava ženska

brbljávec   -vca m ( ȃ )
ekspr.  moški, ki govori mnogo in nepomembne stvari:   imeli so ga za brbljavca

brbljávka   -e ž ( ȃ )
ekspr.  ženska, ki govori mnogo in nepomembne stvari:   stara brbljavka

brbljávost   -i ž ( á )
ekspr.  lastnost brbljavega človeka:   ne sramuje se svoje brbljavosti

bŕbljež   -a m ( ȓ )
zastar. brbljač :   brbljež neumni!

brbónčast   -a -o prid. ( ọ̑ )
zastar. bradavičast , mozoljast

brbónček   -čka m ( ọ̑ )
manjšalnica od brbonec:   brbonček na bradi

brbónčica   -e ž ( ọ̑ )
nav. mn., anat.  bradavičasta vzboklinica na telesu ali organih:   brbončice so po živcih zvezane z možgani / okušalne brbončice  na površini jezika ; tipalne brbončice  na površini kože

brbónec   -nca m ( ọ̑ )
zastar. izpuščaj , mozolj :   brbonec na ustnici

brbòt   -ôta m ( ȍ ó )
glas, kot ga daje voda pri vretju:   brbot studenca

brbotánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od brbotati:   brbotanje potoka / dekličino brbotanje

brbotáti   -ám  tudi  -óčem nedov. ( á ȃ, ọ́ )
1. dajati glasove kot voda pri vretju:   v loncu je brbotala kava ; v kanalu brbota voda / kotel veselo brbota
2. sunkovito in nerazločno govoriti:   brbotala je med jokom / brbotati nerazločne besede

bŕbra   -e ž ( ȓ )
ekspr.  kdor govori mnogo in nepomembne stvari:   nepoboljšljiva brbra si bil in si še ; ne zaupaj tej ženski, ker je brbra

brbráč   -a m ( á )
ekspr.  moški, ki govori mnogo in nepomembne stvari:   ne poslušaj tega brbrača

brbránje   -a s ( ȃ )
glagolnik od brbrati:   prazno brbranje ; brbranje žensk / brbranje mehurčkov v tolmunu

bŕbrast   -a -o prid. ( ȓ )
ekspr.  ki (rad) brbra:   saj je poštenjak, a preveč brbrast ; brbra brbrasta!

brbráti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. ekspr.  govoriti mnogo in nepomembne stvari:   dekle se smeje in venomer brbra ; ne brbraj kar naprej
2. dajati glasove kot voda pri vretju:   voda brbra v loncu ; brezoseb.  brbra mu po želodcu / race brbrajo po blatu  s kljunom brodijo

brbràv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ekspr.  ki (rad) brbra:   saj ni mislila hudega, le malo brbrava je

brbrávec   -vca m ( ȃ )
ekspr.  kdor govori mnogo in nepomembne stvari:   brbravcev ni marala

brbrávost   -i ž ( á )
ekspr.  lastnost brbravega človeka:

brbúnček   -čka m ( ȗ )
manjšalnica od brbunec:   brbunček pod nosom

brbúnec   -nca m ( ȗ )
zastar. izpuščaj , mozolj

brbúnek   -nka m ( ȗ )
zastar.  mehurček, ki se vzdiguje, kadar voda izvira, vre:   srebrni vodni brbunki

brbúnkati   -am nedov. ( ȗ )
dajati glasove kot voda pri vretju; brbotati :   voda brbunka

bŕc   -a m ( ȓ )
brca :   brc v nogo

bŕca   -e ž ( ȓ )
sunek, udarec z nogo:   dati, dobiti brco ; krepka brca ; pren., ekspr.  to je bila zanj moralna brca ; vseh brc ne bomo mirno sprejeli
 
pog., ekspr.  po dvajsetih letih dela so mu dali brco  so ga odpustili, odslovili (iz službe)

bŕcanje   -a s ( )
glagolnik od brcati:   vse brcanje in pretepanje ni pomagalo

bŕcati   -am nedov. ( )
1. suvati, udarjati z nogo:   zbegana konja sta brcala ; besno je brcal v vrata / dojenček brca
 
ne kupuj tega konja, ker brca  rad napada z nogami ; pog.  brcati žogo  igrati nogomet
2. odstranjevati kaj s suvanjem noge:   brcati kamenje s poti

brcljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
na rahlo brcati:   dete brclja / v zadregi je gledala v tla in brcljala v stol

bŕcniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
1. suniti, udariti z nogo:   konj ga je brcnil ; jezno je brcnil psa / vulg.  v rit ga brcni, čvekača nesramnega / šalj., kot podkrepitev  naj me koklja brcne, če lažem ; kot vzklik  naj ga koklja brcne
2. odstraniti kaj s sunkom noge:   brcniti stol od sebe ; brcniti škatlo skozi vrata
// pog., ekspr.  odpustiti, odsloviti (iz službe):   lomil si ga, pa so te brcnili ; brcnili so ga iz službe

brčánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od brčati:   brčanje bobnov / enakomerno brčanje kolovrata

brčáti   -ím nedov. ( á í )
dajati tresoč se glas:   bobni brčijo / star.  voda je začela brčati  brbotati, bobljati

bŕčica   -e ž ( ȓ )
1. nav. mn.  majhen brk:   pustil si je brčice ; nosi kratke črne brčice
2. daljša dlaka nad gobcem živali:   miška z dolgimi brčicami

bŕčkati   -am nedov. ( ȓ )
brskati , stikati 2 , šariti :   brčkati po predalu

bŕdast   -a -o prid. ( ŕ )
ki ima brda, vzpetine:   brdast svet

brdávs   -a m ( ȃ )
ekspr.  velik, zelo močen človek:   takle brdavs jih bo že ukrotil
// neotesanec , omejenec :   surov brdavs

brdávsast   -a -o prid. ( ȃ )
ekspr.  po značilnostih, lastnostih podoben brdavsu:   brdavsasta postava / bil je hudoben in brdavsast

bŕdce 1   -a s ( )
manjšalnica od brdo 1 :

bŕdce 2   -a s ( )
etn.  deščica z režami in luknjicami za tkanje trakov:

bŕdek   -dka -o  stil.  brdèk -dkà -ò prid. ( ŕ; ə̏ ȁ )
star. brhek :   brdek in zal fant ; deklica je začuda brdka

brdína   -e ž ( í )
zastar. vzpetina , breg :   mahovita brdina

bŕdje   -a s ( ȓ )
zastar.  v podolgovate vzpetine razčlenjena pokrajina; brda 1 :

bŕdnica   -e ž ( ȓ )
alp.  obris grebenov:   valovita brdnica

bŕdnja   -e ž ( ȓ )
bot.  zdravilna gorska rastlina z rumenimi cveti, ostrega vonja; arnika :   travnik je bil ves pokrit z brdnjo

bŕdo 1   -a s ( ŕ )
nevisoka, navadno podolgovata vzpetina:   razgledovati se z brda ; prijazne kmetije na nizkih brdih / spustiti se po brdu navzdol / knjiž.  sončna brda  griči, hribi
// mn.  v podolgovate vzpetine razčlenjena pokrajina:   v hribih in brdih / Goriška Brda

bŕdo 2   -a s ( ŕ )
tekst.  priprava na statvah za premikanje osnovnih niti navzgor in navzdol:

brdôvje   -a s ( ȏ )
zastar.  v podolgovate vzpetine razčlenjena pokrajina; brda 1 nizko, zeleno brdovje

bŕdovka   -e ž ( ŕ )
bot.  visoka gorska rastlina z modrimi cveti v koških, Cicerbita alpina:

breakdance   -ea  in  brêjkdêns -a  [ brêjgdêns m ( ȇ-ȇ )
živahen akrobatski ples, po izvoru iz Severne Amerike:   tečaj breakdancea ; svetovni prvak v breakdanceu ; v prid. rabi:  breakdance plesalec

breakdancer   in  brêjkdênser -ja  [ brêjgdênser m ( ȇ-é )
kdor pleše breakdance:   akrobacije breakdancerjev ; tekmovanje breakdancerjev

breakdancerski   in  brêjkdênserski -a -o  [ brêjgdênserski prid. ( ȇ-é )
nanašajoč se na breakdance ali breakdancerje:   breakdancerski plesni vložki

brecílo   -a s ( í )
med.  tkivo, ki nabrekne zaradi dotoka krvi:

bréča   -e ž ( ẹ́ )
petr.  kamnina iz oglatih drobcev starejših kamnin ali rudnin, zlepljenih med seboj, sprimek:   peščenjaki in breče ; kostna breča  trdno zlepljeni ostanki kosti ; vulkanska breča  breča v vulkanskem žrelu

bréčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
petr.  spremenjen v brečo ali vsebujoč brečo:   brečni apnenec

bréčkast   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nar. zahodno marogast :   imela je predivnate lase in ves brečkast obraz

bréda   -e ž ( ẹ̑ )
težka strojnica ali lahki top italijanskega izvora:   oglasila se je breda ; obstreljevati z bredo

bredênje   -a s ( é )
glagolnik od bresti:   bredenje po vodi

breeder   gl. brider

brég   -a m , mn.  bregôvi  stil.  brégi;  mest. mn. stil.  bregéh  ( ẹ̑ )
1. pas zemlje ob vodi:   voda izpodjeda, odnaša breg ; reka je prestopila bregove ; priveslati do brega ; odriniti od brega ; plavati proti bregu ; reka stopi, udari čez bregove ; valovi butajo, pljuskajo ob breg ; nizek, peščen, skalnat breg ; breg jezera, reke / desni breg reke  gledano v smeri toka / morski breg / stopiti na breg  na kopno, na suho ; pren.  Ti se ne boš mogla nikoli odtrgati od svojega sveta in je zato bolje, da pretrgaš vse zveze z menoj, ki stojim odločno na nasprotnem bregu  (M. Mihelič)
2. nagnjen svet, strmina:   hiše so pomaknjene v breg ; stekel je po bregu v dolino ; hud, položen, strm breg / pesn.  breg in dol ; v breg hoditi, voziti  navkreber ; postavil si je hišo na bregu  na hribu ; hiša v bregu  na pobočju
● 
nar.  izpod brega gledati  jezno, grdo ; pog.  ima nekaj za bregom  nekaj skriva, taji; nekaj skrivaj pripravlja, namerava storiti ; preg.  tiha voda bregove dere  na zunaj tih, miren človek je zmožen storiti kaj nepričakovanega

brégarica   -e ž ( ẹ̑ )
nar. bregulja , bregovnica

brégec   -gca m ( ẹ̑ )
manjšalnica od breg:   voda je odtrgala ilovnati bregec / steza je vodila po bregcu

bregéše   -géš ž mn. ( ẹ̄ ẹ̑ )
nar.  široke hlače iz domačega platna:   nositi bregeše ; oblečen je v robačo in bregeše ; bele, široke bregeše

bregovít   -a -o prid. ( ȋ )
poln strmin, hribov:   bregovit svet ; bregovita pokrajina / bregovite njive  ki ležijo v bregu

bregôvje   -a s ( ȏ )
več bregov, bregovi:   hiše po bregovju / valovi udarjajo ob kamnito bregovje

bregôvnica   -e ž ( ȏ )
zool.  lastovka, ki živi ob bregovih rek, Riparia riparia:   nad čolnom so švigale bregovnice

bregúlja   -e ž ( ú )
zool.  lastovka, ki živi ob bregovih rek, Riparia riparia:

bregúše   -gúš ž mn. ( ú ȗ )
nar. bregeše

bréhati   -am nedov. ( ẹ̄ )
zastar.  močno in hripavo kašljati:   vso zimo je brehal

bréhav   -a -o  in  brehàv -áva -o prid. ( ẹ́; ȁ á )
zastar.  ki močno in hripavo kašlja:   brehav možak

brehávt   -a m ( ȃ )
zastar.  kdor močno in hripavo kašlja:

brêj   -a -e prid. ( é )
navadno v ženskem spolu  ki bo imel mladiče:   breja krava, svinja ; nižje pog.  siten kakor breja mačka
// knjiž., ekspr. obilen , nabrekel :   kosmi brejih oblakov

brejíti   -ím  tudi  brêjiti -im nedov. , brêji  ( ī í; ē ȇ )
povzročati brejost:   bik breji

brejkdens   ipd. gl. breakdance ipd.

brêjnica   in  brejníca -e ž ( ȇ; í )
vet.  breja žival:

brêjost   -i ž ( é )
stanje breje živali:   čez tri mesece bo kravi potekla brejost ; v drugi polovici brejosti

brék   -a m ( ẹ̑ )
odprt, lahek voz na štirih kolesih za več oseb:   pripeljal se je v breku

bréka   -e ž ( ẹ́ )
bot.  gozdno drevo z belimi cveti in drobnimi rjavimi plodovi, Sorbus torminalis:

brékanica   -e ž ( ẹ́ )
bot.  gojeno ali divje rastoče drevo z rumenimi, drobni hruški podobnimi plodovi; skorš

brékovec   -vca m ( ẹ́ )
bot. breka

brême   -éna s ( é ẹ́ )
1. težek predmet, ki se nosi navadno na ramenih:   naložiti si breme ; nositi breme na plečih ; odložiti, odvreči breme z ramen ; opotekati se pod težo bremena / maksimalno dovoljeno breme za vozilo  tovor / nar.  breme dračja  butara, sveženj
2. težava , skrb , nadloga :   težko breme mu je padlo od srca ; vsak mora nositi svoje breme / breme let, starosti
3. s prilastkom dolžnost , obveznost :   odvzeti ženam gospodinjska bremena ; država je prevzela nase breme plačevanja stroškov za vzdrževanje onemoglih
// nav. mn. dajatev , davščina :   pritiskala so ga velika bremena ; oprostili so kmeta tlake, desetine in drugih bremen ; davčna bremena
● 
bila je v breme sosedom  sosedje so skrbeli zanjo, so jo preživljali ; pasti občini v breme  živeti na stroške občine
♦ 
ekon.  prispevki gredo v breme proračuna  se plačujejo iz proračuna ; fin.  v breme  leva stran, kolona v knjigovodskih kontih, kamor se vpisujejo obremenitve ; knjižiti v breme ; pravn.  dokazno breme

bremenàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
star. obremenjen , otovorjen :   bil je bremenat knjig / bremenata žena  noseča

breménce   -a s ( ẹ̑ )
manjšalnica od breme:   bremence knjig

bremenílen   -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž.  ki obtožuje, dolži:   bremenilna priča

bremeníti   -ím nedov. ( ī í )
1. obteževati kot z bremenom; obremenjevati :   plačevanje anuitet bremeni podjetja ; nesamostojnost je bremenila našo preteklost / noče je bremeniti še s tako skrbjo
 
ekon.  izdatki za vojsko bremenijo državni proračun  se plačujejo iz državnega proračuna
2. publ. obtoževati , dolžiti :   obtožnica ga bremeni, da je vlomil ; priča ga bremeni pomoči pri tatvini
3. zastar.  ležati kot breme:   dolg bremeni na zemljišču

bremenopís   -a m ( ȋ )
fin.  knjiženje v breme:   bremenopisi računov
// obvestilo o takem knjiženju:   poslati bremenopis

breménski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na breme:   bremenski pritisk / bremenska ploskev

bréncelj   -clja m ( ẹ́ )
velika, muhi podobna žuželka, ki sesa kri:   brenclji brenčijo, pikajo ; brenclji letajo okrog živine / brenclji so sitni

brenčáč   -a m ( á )
električnemu zvoncu podobna priprava, ki daje brenčeč glas:   prižiga se rdeča lučka in brenčač se oglaša

brenčálo   -a s ( á )
električnemu zvoncu podobna priprava, ki daje brenčeč glas:   signal z brenčalom

brenčánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od brenčati:   brenčanje čebel, muh / brenčanje kamer / veliko govorijo o njegovem brenčanju za tem dekletom

brenčáti   -ím nedov. , brénči  in  brênči; brénčal  in  brênčal  ( á í )
1. oglašati se z enakomerno tresočim se glasom:   čebela, muha brenči / preh.  gredoč si je brenčal pesem  mrmraje pel
// dajati živalskemu brenčanju podoben glas:   kolovrat brenči ; zvonec na vratih je ostro brenčal ; brezoseb.  v glavi mu je kar brenčalo od teh dogodkov ; pren.  še vedno mu brenčijo v ušesih njene besede
2. brenčeč letati:   čebele brenčijo od cveta do cveta ; komar mi brenči okoli ušes ; pren.  take misli so mu brenčale po glavi
3. pog.  kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen:   štirinajst let ji je, pa že brenči ; na stara leta je začel brenčati / za Janezom brenči

brenčàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
ki brenči:   brenčave žuželke

brenčélica   -e ž ( ẹ̑ )
ljubk. čebela :   roj brenčelic

brendi   gl. brandy

brènk 1   brénka m ( ȅ ẹ́ )
glas strune ob trzljaju s prstom:   zaslišal je brenk kitare ; brenk in pisk / ob brenku zvonca je prišla odpirat
// zastar.  glas ob zadevanju kovinskih predmetov:   razlegajo se brenki mečev ob oklepe

brènk 2   medm. ( ȅ )
posnema glas strune:   brenk! je zazvenela struna

brénka   medm. ( ẹ̑ )
posnema brenkanje:   brenka brenka brenk

brenkáč   -a m ( á )
kdor igra na brenkalo:   goslači in brenkači

brenkálo   -a s ( á )
nav. mn.  glasbilo s strunami, na katero se brenka:   pihala, godala in brenkala ; peli so ob spremljavi brenkala

brénkanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od brenkati:   brenkanje na kitaro / brenkanje po klavirju

brénkati   -am nedov. ( ẹ̑ )
1. s trzljaji igrati na glasbilo s strunami:   brenkati na harfo, kitaro
// slabš.  igrati na klavir:   kar naprej brenka po klavirju
2. ekspr. govoriti , praviti :   vedno nam brenka o tem
● 
ekspr.  zdaj brenka na drugačne strune  govori, ravna drugače kot prej ; ekspr.  brenkati na čustvene strune  skušati vplivati na čustva; govoriti čustveno

brenketáti   -ám  in  -éčem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
zastar. rožljati , žvenketati :   dolgi meči so brenketali ob tlaku ; brenketati s ključi

brenkljánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od brenkljati:   začuje se tiho brenkljanje / to moje brenkljanje še ni igra

brenkljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
na rahlo brenkati:   brenkljal je na kitaro in mrmral napev / balalajke so brenkljale / slabš.  venomer brenklja po klavirju  igra nanj

brénkniti   -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
s trzljajem po struni povzročiti trenuten glas:   še zadnjikrat je brenknila na harfo / brenkniti nekaj akordov / puščica je brenknila ob šlem
 
ekspr.  brenkniti na čustveno struno  poskusiti vplivati na čustva; začeti govoriti čustveno

brénta   -e ž ( ẹ̑ )
visoka lesena posoda, navadno za grozdje, ki se nosi na hrbtu:   nesti z grozdjem napolnjeno brento ; težka brenta ; debel ko brenta / ekspr.  polokal ga je celo brento  zelo veliko
// slabš.  debela ženska:   kakšna brenta je!

brentáč   -a m ( á )
1. kdor nosi brento:   brentača sta odnašala grozdje
2. nar. zahodno  manjša brenta:   stresel je grozdje iz brentača v brento

brentáča   -e ž ( á )
zastar. brenta :   kadi, sodi, brentače

bréntar   -ja m ( ẹ̑ )
kdor nosi brento; brentač :   vinograd je bil poln brentarjev
// izdelovalec brent:

bréntica   -e ž ( ẹ̑ )
manjšalnica od brenta:   nositi v brentici

bréskev   -kve  tudi  bréskva -e ž ( ẹ̑ )
sadno drevo ali njegov žametasto dlakavi okrogli koščičasti sad:   breskve že cvetejo ; sočna breskev ; imela je kožo ko breskev

bréskov   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na breskev:   rožnat breskov cvet ; breskova koščica ; nizka breskova drevesa / breskov kompot, liker / temna, breskova polt

bréskovec   -vca m ( ẹ́ )
žganje iz breskev:   domača slivovka, breskovec in češnjevec

breskovolísten   -tna -o prid. ( ȋ )
bot., v zvezi breskovolistna dresen   enoletni njivski plevel z listi, podobnimi breskovim, Polygonum persicaria:

bréskvast   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ekspr.  podoben breskvi:   breskvast obrazek

bréskvica   -e ž ( ẹ̑ )
1. manjšalnica od breskev:   njena lica so podobna breskvici
2. vrtn.  vrtna rastlina z rdečkastimi cveti; balzaminka :   dišalo je po rožmarinu in breskvici

bréskvin   -a -o  ( ẹ̑ )
pridevnik od breskev:   breskvino cvetje

brést   in  brèst brésta m ( ẹ̄; ȅ ẹ́ )
listnato drevo z napiljenimi listi in s trdim lesom:   visoki, senčni brest / pog.  pohištvo iz bresta  brestovega lesa
 
bot.  gorski brest  gorsko gozdno drevo z velikimi, po zgornji strani raskavimi listi, Ulmus scabra

brêsti   brêdem nedov. , brêdel  in  brédel brêdla,  stil.  brèl brêla  ( é )
1. hoditi po vodi, po čem ovirajočem:   stopil je v reko in začel bresti ; bresti vodo do kolen ; bresti sneg ; bresti čez reko ; bresti skozi grmovje, po blatu
 
ekspr.  bresti v dolgove  zelo se zadolževati ; ekspr.  bredli so po krvi  umorili so mnogo ljudi
2. premikati prste, roke v čem gostem; broditi :   bresti z roko po laseh

bréstje   -a s ( ẹ̄ )
zastar.  brestov gozd:

bréstlítovski   -a -o prid. ( ẹ̑-ȋ )
zgod., v zvezi brestlitovski mir   mir, sklenjen leta 1918 med sovjetsko Rusijo in Nemčijo, Avstro-Ogrsko, Bolgarijo, Turčijo:

bréstov   -a -o  ( ẹ̄ )
pridevnik od brest:   brestov gozd, les

bréstovec   -vca m ( ẹ́ )
star. brest :   senčnati, visoki brestovci

brestovína   -e ž ( í )
brestov les:   pohištvo iz brestovine

bréve   -a m ( ẹ̑ )
rel.  papeško pismo v manj slovesni obliki kot bula:   izdati, prebrati breve

brevír   -ja m ( í )
rel.  vsakdanje obvezne molitve duhovnikov:   moliti, opraviti brevir ; pren.  Prešernove pesmi so postale njegov brevir
// knjiga s temi molitvami:   duhovnik je zaprl brevir

brez   predl. , z rodilnikom
1. za izražanje odsotnosti, manjkanja koga ali česa:   biti brez dela ; umrl je brez oporoke ; brez potrebe se razburjaš ; izginiti brez sledu ; otrok je brez staršev ; posestvo brez dolga ; meso brez kosti ; letalo brez pilota ; človek brez vesti / sam brez kake priče, brez vsake priče ; nar.  brez nobenega vzroka  brez kakršnegakoli vzroka ; evfem.  pot ni brez nevarnosti  je nevarna ; evfem.  trudi se, ne brez uspeha  z uspehom ; publ.  ukrepali so brezkompromisno in brez ozira na žrtve  ne glede na žrtve ; elipt.:  mož ima denar, o, ni brez ; pog.  čaj brez  sam čaj
 
ekspr.  zdaj je brez dvoma prepozno  prav gotovo ; prišli so vsi brez izjeme  prav vsi ; pog.  plačal je brez nadaljnjega  ni se obotavljal plačati ; ekspr.  brez števila ljudi  zelo mnogo ; pog.  ta denar ti brez vsega posodim  rad; ne da bi se obotavljal ; ekspr.  o tem se povsod šušlja, čisto brez nič ne bo  nekaj je najbrž res ; preg.  brez dela ni jela
 
ptt  vzorec brez vrednosti
2. z glagolskim samostalnikom  za izražanje dejstva, da se dejanje ni zgodilo:   iti v kino brez dovoljenja ; ubogati brez odlašanja ; oditi brez pozdrava ; prebiti noč brez spanja / neprav.  vstopiš, brez da bi potrkal  ne da bi potrkal
3. za izražanje pogoja, ki preprečuje nastop dejanja:   brez knjig mu je dolgčas ; brez njega bi ne mogla živeti
4. za izvzemanje:   tudi brez tebe nas bo dovolj ; imeli so deset jedi brez sadja in slaščic ; polk je imel velike izgube, čez sto brez ranjencev in bolnikov  ne vštevši ranjence in bolnike
5. star., zlasti s števnikom  za izražanje dejstva, da manjka del do polnosti:   mož jih ima že devetdeset brez dveh

brez...   predpona v sestavljenkah
za izražanje odsotnosti, manjkanja tega, kar je pomen osnovne besede:   brezalkoholen, brezatomski ; brezbrežnost, brezdlak, brezsrajčnik, brezverec / brezsrčen

bréza   -e ž ( ẹ́ )
1. listnato drevo z belim lubjem:   breze že zelenijo ; bela breza ; Breza, breza tenkolaska, kdo lase ti razčesava  (O. Župančič)
 
bot.  puhasta breza  ki raste na šotnih in močvirnih tleh, Betula pubescens
2. lisasta, marogasta krava:   pase brezo in mavro

brezalkohólen   -lna -o prid. ( ọ̑ )
ki je brez alkohola:   brezalkoholne pijače ; proizvodnja brezalkoholnega piva

brézast   -a -o prid. ( ẹ́ )
1. lisast :   brezast vol ; čreda brezaste živine / brezaste oči  s svetlejšimi pegami na temnejši šarenici
2. star., navadno v zvezi s pogled jezen , zloben :   brezast pogled

brezatómski   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki je brez atomskega orožja:   ustanoviti brezatomsko cono ; brezatomsko območje

brezazbésten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki ne vsebuje azbesta:   brezazbestni izdelki ; brezazbestne kritine, plošče ; brezazbestna tesnila

brezbárven   -vna -o prid. ( ȃ )
1. ki je brez barve:   prevleči z brezbarvnim lakom ; brezbarvni plin ; voda je brezbarvna ; brezbarvno steklo
// ki je brez izrazite barve:   stari brezbarvni slamniki / brezbarven in izžit obraz ; motne, brezbarvne oči
2. knjiž.  ki je brez izrazitih potez, značilnosti:   brezbarvna junakinja romana / suh in brezbarven glas ; brezbarven začetek igre

brezbárvje   -a s ( ȃ )
knjiž. neizrazitost , enoličnost :   brezbarvje stanovanjskih blokov

brezbárvnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost brezbarvnega:   brezbarvnost stekla / brezbarvnost dramskih likov

brezbeséden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je brez besed:   brezbesedni dogovor ; brezbesedna molitev

brezbóštvo   -a s ( ọ̑ )
tajenje, nepriznavanje boga:   nastopil je proti brezboštvu

brezbóžec   -žca m ( ọ̑ )
brezbožnik :   imeli so ga za brezbožca

brezbóžen   -žna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
1. ki ne priznava boga:   brezbožen človek / brezbožen govor ; brezbožno društvo
2. ekspr.  obsojanja vreden, sramoten:   njihovo ravnanje s starčkom je bilo surovo in brezbožno

brezbóžnež   -a m ( ọ̑ )
brezbožnik

brezbóžnica   -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki ne priznava boga:   očitala ji je, da je brezbožnica

brezbóžnik   -a m ( ọ̑ )
kdor ne priznava boga:   znano je bilo, da je brezbožnik / kot nagovor  molči, brezbožnik

brezbóžniški   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na brezbožnike ali brezbožništvo:   brezbožniško društvo / brezbožniška propaganda

brezbóžništvo   -a s ( ọ̑ )
brezboštvo :   nastopal je proti brezbožništvu

brezbóžnost   -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost brezbožnega človeka:

brezbrád   in  brezbràd -áda -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki je brez brade:   koščen, brezbrad starec / njegov zabuhli, brezbradi obraz / star.  brezbrada mladina  nedorasla, nezrela

brezbrámben   -bna -o prid. ( ȃ )
knjiž.  ki se ne more braniti:   brezbrambna žrtev ; letalski napad na brezbrambno prebivalstvo

brezbrámbnost   -i ž ( ȃ )
nemožnost obrambe:   življenjsko občutje brezbrambnosti

brezbréžen   -žna -o prid. ( ẹ̄ )
knjiž.  ki je brez brega, meje:   vsenaokrog brezbrežno morje / brezbrežen prostor ; brezbrežna pokrajina, ravnina ; pren., pesn.  brezbrežna tišina

brezbréžje   -a s ( ẹ̑ )
knjiž.  kar je brezbrežno, brezmejno:   širiti se v brezbrežje ; hrepenel je po sinjem brezbrežju vodovja / v tem brezbrežju časa se človeška narava ni bistveno spremenila

brezbréžnost   -i ž ( ẹ̄ )
knjiž.  lastnost, značilnost brezbrežnega:   brezbrežnost morja ; brezbrežnost ravnine / brezbrežnost časa, prostora
// prostor brez brega, meje:   barke plavajo v brezbrežnost ; daljna, neznana brezbrežnost ; morje mu je simbol brezbrežnosti

brezbrížen   -žna -o prid. , brezbrížnejši  ( ī )
1. ki je brez zanimanja, ravnodušen:   postal je otopel in brezbrižen ; delal se je brezbrižnega ; brezbrižen do vsega dogajanja ; brezbrižen za okolico / vedno je kazal brezbrižen obraz
2. brezskrben :   brezbrižen postopač

brezbrížje   -a s ( ȋ )
brezbrižnost :   kazati brezbrižje

brezbrížnež   -a m ( ȋ )
ekspr.  brezbrižen človek:   bil je velik brezbrižnež

brezbrížnik   -a m ( ȋ )
knjiž.  brezbrižen človek:   ni bil niti bojazljivec niti brezbrižnik

brezbrížnost   -i ž ( ī )
1. nezanimanje , ravnodušnost :   kazal je brezbrižnost do vsega ; zapadel je v popolno brezbrižnost ; govoril je z narejeno brezbrižnostjo ; brezbrižnost do perečih problemov ; brezbrižnost za kulturo
2. brezskrbnost :   s svojo brezbrižnostjo jo je za trenutek raztresel ; lahkotna brezbrižnost

brezcarínski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na trgovanje, pri katerem ni treba plačati carine:   brezcarinski uvoz / brezcarinska prodajalna  v kateri se tuje blago kupuje brez plačila carine

brezcén   -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž.  ki je brez cene, vrednosti:   brezcen predmet

brezcestnínski   -a -o prid. ( ȋ )
ki je brez plačila cestnine:   brezcestninska cesta, povezava

brezcíljen   -jna -o prid. ( ȋ )
ki je brez cilja, namena:   brezciljno pohajkovanje, tavanje / neurejeno in brezciljno delo ; brezciljno življenje

brezcíljnost   -i ž ( ȋ )
stanje brez cilja, namena:   brezciljnost in negotovost ga utruja ; zabresti v brezciljnost in pesimizem / razdvojenost in brezciljnost modernega človeka ; misel o brezciljnosti vseh človeških teženj ; brezciljnost življenja

brezcvéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je brez cveta, cvetja:   brezcvetne in brezlistne veje
 
nav. mn., bot.  brezcvetna rastlina  rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi

brezcvétnica   -e ž ( ẹ̑ )
nav. mn., bot.  rastlina, ki nima cvetov in se razmnožuje s trosi:

brezčásen   -sna -o prid. ( á )
neodvisen od časa:   brezčasna lepota, resnica ; brezčasno obravnavanje konkretnega predmeta / brezčasno in hirajoče življenje ; sam.:  v romanu je nekaj neminljivega, občečloveškega, brezčasnega

brezčásje   -a s ( ȃ )
knjiž.  neodvisnost od časa:   ustvaril je like, ki so občečloveški in stoje v brezčasju / njegova drama se dogaja v brezčasju
// časovna neomejenost:   brezčasje narave / zdelo se mu je, da tone v brezčasje

brezčásnost   -i ž ( á )
lastnost, značilnost brezčasnega:   brezčasnost umetniškega dela / kozmična brezprostornost in brezčasnost

brezčasôvnost   -i ž ( ō )
knjiž. brezčasje :   svet brezčasovnosti

brezčásten   -tna -o prid. ( á ā )
knjiž.  ki je brez časti, poštenosti:   brezčasten človek
// sramoten , nečasten 2 brezčastna zadeva

brezčástnež   -a m ( ȃ )
knjiž.  človek brez časti, poštenosti:   to so ničvredneži in brezčastneži

brezčástnost   -i ž ( á )
knjiž.  lastnost, značilnost brezčastnega človeka:   brezčastnost zaslužkarjev / brezčastnost njegovega ravnanja

brezčústven   -a -o prid. ( ȗ )
ki je brez čustev:   brezčustven in hladen človek / brezčustvena otopelost

brezčústvenost   -i ž ( ȗ )
lastnost brezčustvenega človeka:   čudili so se njegovi brezčustvenosti

brezčúten   -tna -o prid. ( ū )
1. ki je brez čustev, sočutja:   brezčutni, sovražni ljudje ; brezčuten je in surov / brezčuten obraz
2. ki je duševno otopel, brez volje:   brezčuten duševni bolnik
// ki je brez občutljivosti za zunanje dražljaje:   ležal je brezčuten in kakor mrtev / brezčutna koža

brezčútje   -a s ( ȗ )
knjiž.  stanje brezčutnega človeka:   zdramiti se iz brezčutja / brezčutje omrtvičenega dela telesa

brezčútnež   -a m ( ȗ )
brezčuten, neusmiljen človek:   hladen brezčutnež

brezčútnost   -i ž ( ū )
lastnost brezčutnega človeka:   neusmiljena brezčutnost ljudi / polastila se ga je brezčutnost ; brezčutnost do sreče ali nesreče / histerična brezčutnost kože

brezdánji   -a -e prid. ( ā )
knjiž.  ki je brez dna, zelo globok:   brezdanji prepad ; brezdanja globina ; okrog in okrog brezdanja voda
// ekspr.  ki zelo presega navadno mero:   brezdanji obup ; brezdanja bolečina, žalost ; v očeh je žarelo brezdanje sovraštvo / pesn.  brezdanja modrina, tema

brezdánjost   -i ž ( ā )
knjiž.  značilnost brezdanjega:   brezdanjost prepada / strmoglaviti v brezdanjost  globino / brezdanjost časa / pesn.  omamna brezdanjost življenja
// pesn. neskončnost , neizmernost 2 sence so se gubile v brezdanjost ; strmeti v brezdanjost

brezdélec   -lca m ( ẹ̑ )
knjiž. brezdelnež :   gosposki brezdelec

brezdélen   -lna -o prid. ( ẹ̑ )
ki nič ne dela:   brezdelen aristokrat ; brezdelni izkoriščevalci
// ki ni porabljen za delo:   brezdelni čas se ji je neskončno vlekel ; brezdelni dnevi ; brezdelno življenje
♦ 
ekon.  brezdelni dohodek  dohodek od lastništva

brezdélica   -e ž ( ẹ̑ )
1. knjiž. brezdelje :   življenje mu poteka v brezdelici ; duševna brezdelica ; dnevi brezdelice
2. star. brezdelnež :   ti si lena brezdelica

brezdélje   -a s ( ẹ̑ )
stanje brez dela:   brezdelje ga je ubijalo / vdajati se brezdelju

brezdélnež   -a m ( ẹ̑ )
brezdelen človek:   brezdelneži in pijanci / bogati brezdelneži

brezdélnik   -a m ( ẹ̑ )
zastar. brezdelnež :   brezdelnik in tat / zabave za bogatine in brezdelnike

brezdélnost   -i ž ( ẹ̑ )
brezdelje :   preživljati dneve v lenobni brezdelnosti / dražila jo je njegova lahkomiselnost in brezdelnost

brezdevízen   -zna -o prid. ( ȋ )
publ.  ki se opravi brez uporabe deviz:   brezdevizna menjava blaga

brezdímen   -mna -o prid. ( ī ȋ )
ki je brez dima:   brezdimni plamen ; majhni brezdimni ognji
 
agr.  brezdimna sušilnica  sušilnica, v kateri dim ne pride do sadja ; kem.  brezdimni smodnik  smodnik, ki ob eksploziji, vžigu ne daje dima

brezdlák   in  brezdlàk -áka -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki je brez dlak:   brezdlaka koža

brezdno   gl. brezno

brezdómec   -mca m ( ọ̑ )
človek brez doma:   brezdomec sem ; usoda brezdomcev / knjiž.  brezdomec v svoji domovini in tujec v svoji lastni deželi

brezdómen   -mna -o prid. ( ọ̄ )
ki je brez doma:   brezdomni otroci ; brezdomen potepuh / brezdomno življenje

brezdómje   -a s ( ọ̑ )
knjiž. brezdomstvo

brezdómka   -e ž ( ọ̑ )
ženska brez doma:   zapuščena brezdomka

brezdomovínec   -nca m ( ȋ )
človek brez domovine, državljanstva:   povsod je bil tujec, brezdomovinec ; postal je brezdomovinec
// knjiž.  kdor ne ljubi domovine:   očitali so mu, da je brezdomovinec

brezdomovínski   -a -o prid. ( ȋ )
ki je brez domovine:   brezdomovinski potepuh / brezdomovinski svetovljan

brezdomovínstvo   -a s ( ȋ )
stanje človeka brez domovine:   životari v večnem brezdomovinstvu / brezdomovinstvo umetnika / pisatelju so očitali brezdomovinstvo  brezbrižnost do domovine

brezdómski   -a -o prid. ( ọ̑ )
ki je brez doma:   brezdomska sirota / brezdomsko življenje

brezdómstvo   -a s ( ọ̑ )
stanje človeka brez doma:   revščina in brezdomstvo ; na vsakem koraku je čutil osamljenost in brezdomstvo

brezdrevésen   -sna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž.  ki je brez dreves:   brezdrevesni alpski pas

brezdržáven   -vna -o prid. ( á )
polit.  ki ni urejen v obliki države:   brezdržavna družba / brezdržavno stanje

brezdržávnost   -i ž ( á )
polit.  brezdržavno stanje:   srednjeveška brezdržavnost

brezdúšen   -šna -o prid. ( ū ȗ )
ki je brez usmiljenja, sočutja:   brezdušen malopridnež, trinog / boj proti brezdušnemu izkoriščanju
// slabš.  ki je brez čustev sploh:   bil je brezdušen birokrat / brezdušen obraz, smehljaj

brezdúšje   -a s ( ȗ )
knjiž.  stanje brez čustev:   zapadel je v brezdušje

brezdúšnež   -a m ( ȗ )
brezdušen človek:   bil je na glasu kot birokratski diktator in brezdušnež

brezdúšnik   -a m ( ȗ )
star. brezdušnež :   nasilnež in brezdušnik

brezdúšnost   -i ž ( ū )
lastnost brezdušnega človeka:   žrtev gospodarjeve brezdušnosti ; protest proti brezdušnosti in nehumanosti / tehnokratska brezdušnost

brezdvómen   -mna -o prid. ( ọ̄ )
nedvomen :   brezdvomna resnica

brézen 1   -zna m ( ẹ́ )
zastar. marec :   zgodilo se je na dan 4. brezna

brêzen 2   -zna m ( é )
zastar. brezno :   globok, temen brezen / brezen smrti

brezfosílen   -lna -o prid. ( ȋ )
geol.  ki je brez fosilov:   brezfosilna kamnina

brezgíben   -bna -o prid. ( ī )
negiben :   brezgibno obličje

brezgíbnost   -i ž ( ī )
negibnost :   pokrajina je ležala pred njim v popolni brezgibnosti

brezglásen   -sna -o prid. ( ā )
knjiž.  ki je brez glasu:   brezglasen jok / skoraj brezglasni koraki / brezglasen mir ; temna, brezglasna noč

brezglásje   -a s ( ȃ )
knjiž. molk , tišina :   mirno, negibno brezglasje
// pesn. večnost , onstranstvo :   biti onstran smrti v brezglasju

brezglásnost   -i ž ( ā )
knjiž.  značilnost brezglasnega:   brezglasnost noči
 
med.  brezglasnost govora po operaciji grla  manjkanje glasovnega zvena

brezglàv   in  brezgláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
1. ekspr.  ki ravna brez presoje, premisleka:   nepremišljen in brezglav človek ; brezglava množica / brezglava politika ; vse njihovo početje je bilo brezglavo in zaletavo
// ki izraža veliko zmedenost, zbeganost:   brezglava naglica / obšla ga je brezglava groza ; vsi so kot brezglavi begali sem ter tja
2. ki je brez glave:   brezglavo truplo

brezglávec   -vca m ( ȃ )
ekspr.  brezglav, nepremišljen človek:   tako ravna le brezglavec
♦ 
zool.  brezglavci  ribam podobne morske živalce z neizrazito glavo, Acrania

brezgláven   -vna -o prid. ( ā )
brezglav :   brezglavno ravnanje

brezglávje   -a s ( ȃ )
brezglavo, zmedeno stanje; brezglavost :   brezglavje in nered

brezglávost   -i ž ( ā )
ekspr.  lastnost brezglavega, nepremišljenega človeka:   njihova brezglavost jih je pogubila ; v njegovih letih je to višek brezglavosti / brezglavost in nesposobnost politike
// brezglavo, zmedeno stanje:   povsod sta vladala nered in brezglavost

brezgluténski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki ne vsebuje glutena:   brezglutenski izdelki ; brezglutenski kruh ; brezglutenska moka ; tečaj brezglutenske prehrane / brezglutenska dieta

brezgotovínski   -a -o prid. ( ȋ )
fin.  ki se opravi brez uporabe gotovine:   brezgotovinski denarni promet ; brezgotovinsko plačevanje

brezgrájen   -jna -o prid. ( ā )
knjiž.  ki je brez nravstvene napake, pomanjkljivosti:   plemenit in brezgrajen človek / brezgrajen značaj ; brezgrajno življenje / brezgrajna obleka

brezgrájnost   -i ž ( ā )
knjiž.  stanje brezgrajnega človeka:   njegova nravstvena brezgrajnost

brezgréšen   -šna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž.  ki je brez greha:   brezgrešno bitje / brezgrešna ljubezen

brezgréšnost   -i ž ( ẹ́ )
knjiž.  stanje brezgrešnega človeka:   prepričan je bil o svoji brezgrešnosti

brezhíben   -bna -o prid. ( ȋ )
ki je brez hibe, napake:   brezhibni mehanizem ; brezhibno delovanje stroja ; avto je v brezhibnem stanju

brezhíbnost   -i ž ( ȋ )
značilnost brezhibnega:   brezhibnost obleke ; brezhibnost njenega vedenja

brezhláčnik   -a m ( ȃ )
ekspr.  kdor nima hlač, navadno otrok:   sosedov mali brezhlačnik

brezhrbteníčnost   -i ž ( ȋ )
ekspr.  lastnost neznačajnega, podkupljivega človeka:   brezhrbteničnost, hlapčevstvo in omahljivost ljudi

brezidêjen   -jna -o prid. ( ȇ )
ki je brez ideje, idejnosti:   brezidejna literatura ; brezidejno gledališče / brezidejno malomeščanstvo

brezidêjnost   -i ž ( ȇ )
značilnost brezidejnega:   zavračati brezidejnost zgolj estetske umetnosti / očitati komu brezidejnost

brezímec   -mca m ( ȋ )
brezimen človek:   berači in brezimci

brezímen 1   -mna -o prid. ( ȋ )
1. ki ni naveden z imenom:   brezimni pošiljatelj pisma / brezimni ljudski pevci, slikarji
// pri katerem avtor ni naveden:   brezimna pisma / brezimna obrekovanja
2. knjiž.  ki nima (slavnega) imena:   brezimna množica ; brezimne igralske skupinice

brezimén 2   -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. brezimen 1 brezimeni avtor, pisec pisma / brezimena ovadba / te brezimene ptice so prihajale čisto blizu

breziménec   -nca m ( ẹ̑ )
knjiž.  človek, čigar ime je neznano, nepomembno:   brezimenci davnih dni, ki so iznašli jadro

breziménski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki nima (slavnega) imena; brezimen 1 utonil je v brezimenski množici / brezimenske žrtve turških napadov  žrtve, katerih imena niso znana
 
pravn.  brezimenska pogodba  pogodba, ki ni v zakonu posebej imenovana, pač pa ji je dala praksa naziv

brezímnež   -a m ( ȋ )
ekspr.  brezimen človek:   laži v pismih brezimnežev

brezímnik   -a m ( ȋ )
brezimen človek:   brezimniki in psevdonimniki

brezímnost   -i ž ( ȋ )
stanje brezimnega človeka:   pisec se je skril za brezimnost / brezimnost ovadbe / sklenil je narediti konec svoji povprečnosti in brezimnosti

bréziti se   -im se nedov. ( ẹ́ ẹ̄ )
zastar.  goniti se, breznati se:   po strehah so se brezile mačke

brezizgléden   -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž.  ki ne kaže izhoda, rešitve:   pesimistična, brezizgledna filozofija
// publ. brezupen :   brezizgleden boj ; znašel se je v brezizglednem položaju

brezizglédnost   -i ž ( ẹ́ )
publ. brezupnost , brezperspektivnost :   izhod iz brezizglednosti / brezizglednost položaja

brezizhóden   -dna -o prid. ( ọ̄ ọ̑ )
ki je brez izhoda, rešitve:   znašel se je v brezizhodnem položaju ; zaiti v brezizhodno zagato
// knjiž.  ki ne kaže izhoda, rešitve:   brezizhodni pesimizem

brezizhódnost   -i ž ( ọ̄ )
brezizhodno stanje:   še zmeraj vladata napetost in brezizhodnost ; brezupna mračnost in brezizhodnost ; občutek brezizhodnosti / brezizhodnost ekonomske razdeljenosti sveta ; brezizhodnost položaja

brezizjémen   -mna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž.  ki je brez izjeme:   zahtevati brezizjemno tišino ; brezizjemna veljavnost odločbe

brezizrázen   -zna -o prid. ( á ā )
ki ničesar ne izraža:   brezizrazen in top obraz ; njegov pogled je bil brezizrazen ; brezizrazne oči ; brezizrazne poteze na obrazu
// neizrazit , medel :   brezizrazna barva ; umetniško brezizrazno delo / brezizrazna sivina

brezizráznost   -i ž ( á )
lastnost brezizraznega:   topa brezizraznost obraza / duhovna praznota in brezizraznost

brézje   -a s ( ẹ̑ )
brezov gozd:   mlado, zeleno brezje ; brezje in jelševje

brezjêdrn   -a -o prid. ( ē )
biol.  ki je brez jedra:   brezjedrna celica

brezjêdrski   -a -o prid. ( ē )
ki ne uporablja jedrske energije:   brezjedrska energetska politika
// ki je brez jedrskega, atomskega orožja:   zavzemal se je za brezjedrski svet

brezkofeínski   -a -o prid. ( ȋ )
farm.  ki je brez kofeina:   brezkofeinska kava

brezkompromísen   -sna -o prid. ( ȋ )
ki dela, ravna brez kompromisa; dosleden , načelen :   brezkompromisni borec za pravico ; v teh stvareh je bil vedno brezkompromisen / brezkompromisni boj za mir ; brezkompromisno izpolnjevanje načel ; brezkompromisno izvajanje programa

brezkompromísnost   -i ž ( ȋ )
lastnost brezkompromisnega:   brezkompromisnost polemike / občudovali so odločnost in brezkompromisnost tega človeka

brezkônčen   -čna -o prid. ( ó )
knjiž.  ki je brez konca:   brezkončna pot ; širno, brezkončno morje / brezkončne noči brez spanja
// ekspr.  zelo velik ali dolgo trajajoč:   brezkončna žalost ; brezkončno gorje / brezkončna tišina
 
strojn.  brezkončni vijak  vijak, ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika ; teh.  brezkončna veriga

brezkončníški   -a -o prid. ( ȋ )
jezikosl.  ki je brez končnice:   brezkončniški genitiv

brezkônčnost   -i ž ( ó )
značilnost, lastnost brezkončnega:   brezkončnost vesoljstva ; brezkončnost časa / dvigati se v brezkončnost ; ladja je izginila v brezkončnosti voda / ekspr.  razgovori se vlečejo v brezkončnost  zelo dolgo; v neskončnost

brezkonfesionálec   -lca m ( ȃ )
brezkonfesionalen človek:   biti brezkonfesionalec

brezkonfesionálen   -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž.  ki je brez konfesije, veroizpovedi:   brezkonfesionalen človek ; biti brezkonfesionalen / brezkonfesionalna vzgoja

brezkonfesionálnost   -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost človeka brez konfesije, veroizpovedi:

brezkonkurénčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je brez konkurence:   brezkonkurenčni uvoznik južnega sadja / ekspr.  prepričajte se o brezkonkurenčnih cenah naših izdelkov

brezkontákten   -tna -o prid. ( ȃ )
ki za svoje delovanje ne potrebuje neposrednega stika:   potni list z brezkontaktnim čipom ; brezkontaktna kartica

brezkorísten   -tna -o prid. ( ī )
knjiž.  ki je brez koristi:   njegov trud je brezkoristen ; brezkoristne sanje ; njegove besede so bile brezkoristne

brezkorístnost   -i ž ( ī )
knjiž.  lastnost brezkoristnega:   brezkoristnost prizadevanja / občutki malodušja in brezkoristnosti

brezkrájen   -jna -o prid. ( ā )
knjiž.  ki je brez kraja, konca:   brezkrajen prostor / brezkrajni gozdovi ; brezkrajne vode oceana
// ekspr.  zelo velik ali dolgo trajajoč:   brezkrajna sreča

brezkrájnost   -i ž ( ā )
knjiž.  lastnost, značilnost brezkrajnega:   brezkrajnost prostora in časa / morje se širi v brezkrajnost

brezkríl   -a -o prid. ( ȋ ī )
zool.  ki je brez kril:   brezkrila žuželka / brezkrili kivi

brezkrílen   -lna -o prid. ( ȋ )
zool.  ki je brez kril:   brezkrilne žuželke

brezkŕven   -vna -o prid. ( ŕ r̄ )
1. ki je brez krvi, brez zdrave naravne barve:   brezkrvni obraz ; brezkrvna dekličina roka ; brezkrvne ustnice
2. ekspr.  ki je brez izrazitih potez, značilnosti:   tekst je nepomemben in brezkrven ; dolgočasna brezkrvna poezija / bila je kot nezemeljsko, brezkrvno bitje

brezkŕvnež   -a m ( ȓ )
ekspr.  brezkrven, malokrven človek:   bledičen brezkrvnež

brezkŕvnost   -i ž ( ŕ )
značilnost brezkrvnega:   brezkrvnost ustnic / ekspr.  brezkrvnost igralske akcije na odru

brezkúžen   -žna -o prid. ( ú ū )
med.  ki je brez kužnih klic:   brezkužna gaza

brezkúžnost   -i ž ( ú )
med.  brezkužno stanje:   skrbeti za brezkužnost pri operaciji

brezlás   in  brezlàs -ása -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki je brez las:   brezlas starec / brezlasa glava

brezlastníški   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž.  ki je brez zasebne lastnine:   brezlastniška družba

brezlésen   -sna -o prid. ( ẹ̄ )
papir., v zvezi brezlesni papir   boljši papir iz celuloznih vlaken in brez lesovine:   knjiga bo tiskana na brezlesnem papirju

brezlíčen   -čna -o prid. ( ī )
knjiž. brezobličen :   brezlična gmota ; pokrajino so pokrivale brezlične megle / brezlične ostarele hiše ; brezlična ženska postava / brezlična množica

brezlíčje   -a s ( ȋ )
knjiž. brezličnost :   brezličje materije

brezlíčnost   -i ž ( ī )
knjiž.  značilnost brezličnega:   brezličnost gmote / brezličnost modernega življenja

brezlík   -a -o prid. ( ȋ ī )
knjiž. brezobličen :   brezlika kepa / brezliko poslopje / brezosebna in brezlika povprečnost

brezlísten   -tna -o prid. ( ȋ )
ki je brez listov, listja:   brezcvetne in brezlistne veje ; brezlistno drevo

brezljúden   -dna -o prid. ( ú ū )
star.  ki je brez ljudi, neobljuden:   pristati na brezljudnem otoku / brezljudne ulice

brezlúsk   -a -o prid. ( ȗ ū )
zastar.  ki je brez lusk:   brezluske ribe

brezmádežen   -žna -o prid. ( ȃ )
1. rel.  ki je brez madeža, greha:   brezmadežna devica Marija / dogma o brezmadežnem spočetju  dogma, da je bila Kristusova mati spočeta brez izvirnega greha
2. knjiž.  zelo čist:   brezmadežna polt

brezmádežnost   -i ž ( ȃ )
knjiž.  lastnost, značilnost brezmadežnega:   brezmadežnost mladosti / brezmadežnost njegove uniforme

brezmásten   -tna -o prid. ( á )
ki je brez masti, maščobe:   brezmastna snov ; brezmastno mleko

brezmátičen   -čna -o prid. ( ā )
čeb.  ki je brez matice:   brezmatični panj

brezmátičnik   -a m ( ā )
čeb.  panj brez matice:

brezmêjen   -jna -o prid. ( ē )
ki je brez meje:   brezmejen prostor / brezmejno morje
// ekspr.  zelo velik ali dolgo trajajoč:   lotila se ga je brezmejna groza ; brezmejna ljubezen, žalost

brezmêjnost   -i ž ( ē )
knjiž.  lastnost, značilnost brezmejnega:   brezmejnost morja, vesolja / spoznati brezmejnost materine ljubezni
// prostor brez meje:   vzdignil se je v nebesno sinjino, v brezmejnost ; izgubiti se v brezmejnosti ; zračna brezmejnost

brezméren   -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
ki presega navadno mero:   brezmerno kajenje
// knjiž. neizmeren 2 brezmerno hrepenenje

brezmésečen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je brez meseca, lune:   brezmesečna noč ; temno, brezmesečno nebo

brezmêsen   -sna -o prid. ( é )
ki je brez mesa:   brezmesna hrana / brezmesni dan

brezmíselje   -a  [ brezmisəlje s ( ȋ )
knjiž.  brezmiselno stanje:   zdramiti koga iz brezmiselja

brezmíseln   -a -o  [ brezmisələn in brezmisəln prid. ( ȋ )
knjiž.  ki je brez misli:   tako postane človek brezmiseln stroj / brezmiseln krik ; brezmiselne, komaj razločne besede ; brezmiselna, divja radost
// ki je brez možnosti za uspeh; brezsmiseln :   tak način upora je brezmiseln

brezmíselnost   -i  [ brezmisəlnost ž ( ȋ )
knjiž.  lastnost, značilnost brezmiselnega:   sprevideti brezmiselnost svojega početja / to ni več lahkomiselnost, to je brezmiselnost

brezmléčnost   -i ž ( ẹ́ )
med., vet.  manjkanje mleka po porodu:   brezmlečnost dojk, vimena / brezmlečnost krave

brezmôčen   -čna -o prid. ( ó )
ki je brez moči:   opotekel se je in brezmočen padel ; bila je vsa drobna in brezmočna / brezmočna starost / brezmočen sanjač
// ki vsebuje, izraža nemoč:   brezmočen klic, smehljaj ; škripal je z zobmi od brezmočne jeze

brezmôčnost   -i ž ( ó )
stanje brez moči:   brezmočnost po dolgi bolezni / brezmočnost in obup ; občutek zapuščenosti in brezmočnosti

brezmotóren   -rna -o prid. ( ọ̄ )
ki je brez motorja:   brezmotorno letalo ; brezmotorno progovno vozilo / brezmotorni polet

breznačêlen   -lna -o prid. ( ȇ )
ki je brez načel:   breznačelni in neznačajni ljudje / breznačelni konkurenčni boj ; breznačelno popuščanje

breznačêlnež   -a m ( ȇ )
ekspr.  breznačelen človek:   brezznačajneži in breznačelneži

breznačêlnost   -i ž ( ȇ )
stanje brez načel:   politična breznačelnost ; breznačelnost v literaturi / onemogočil se je s svojo breznačelnostjo

breznačŕten   -tna -o prid. ( ȓ )
ki je brez načrta:   breznačrtno delo ; breznačrtno izkoriščanje gozdov

breznačŕtnost   -i ž ( ȓ )
značilnost breznačrtnega:   breznačrtnost gospodarjenja / vladala je breznačrtnost in anarhija

breznadêjen   -jna -o prid. ( ȇ )
knjiž. brezupen :   breznadejna ljubezen / breznadejna trpkost

breznadêjnost   -i ž ( ȇ )
knjiž. brezup :   v ljudi se je zajedala trudna breznadejnost

breznáden   -dna -o prid. ( ȃ )
knjiž. brezupen :   breznaden boj ; položaj je bil breznaden / breznadna zapuščenost

breznaglásen   -sna -o prid. ( ā )
jezikosl.  ki je brez naglasa:   breznaglasna beseda

breznaglásnica   -e ž ( ȃ )
jezikosl.  beseda, ki je brez naglasa:   enozložna breznaglasnica

breznaglásnost   -i ž ( ā )
jezikosl.  značilnost breznaglasne besede:

bréznanje   -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od breznati se:   breznanje mačk

breznároden   -dna -o prid. ( á )
ki je brez narodnosti:   breznarodni prebivalci države / breznarodna kultura

breznárodnost   -i ž ( á )
breznarodno stanje:   zamenjavati mednarodnost z breznarodnostjo

bréznati se   -am se nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
navadno v zvezi z maček   kazati nagnjenje za parjenje; goniti se :   mačke se breznajo

brezníten   -tna -o prid. ( ȋ )
agr.  ki v stroku nima niti:   brezniten stročji fižol

brêzno   -a s ( é )
zelo globoka jama s strmimi stenami:   nagniti se nad brezno ; pasti, skočiti, strmoglaviti v brezno ; globoko brezno ; dno temnega brezna ; pren.  skrivnostno brezno človeškega srca
// ekspr.  velika globina:   gledal je z mostu v brezno pod seboj / ladja se je potopila v brezno oceana
 
star.  peklensko brezno  pekel
// ekspr., z rodilnikom  velika mera česa hudega, žalostnega:   pahniti koga v brezno trpljenja ; brezno bede, bolečin, obupa

breznóg   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki je brez noge, nog:   breznog invalid ; breznoge ličinke

breznós   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki je brez nosa:   breznosi invalid z iznakaženim licem

bréznov   -a -o prid. ( ẹ́ )
zastar. marčevski :   breznov sneg

breznóžen   -žna -o prid. ( ọ̄ )
breznog :   breznožna žival

brezobláčen   -čna -o prid. ( ȃ )
ki je brez oblakov:   brezoblačno nebo / brezoblačen dan

brezoblíčen   -čna -o prid. ( ī ȋ )
1. ki je brez določene oblike:   podoben je bil veliki brezoblični gmoti ; iz brezoblične skale izklesati kip / brezoblična stavba iz opeke ; brezoblično in krvavo telo / zopet so se vrstili pusti, brezoblični dnevi ; brezoblična misel
2. ekspr. nezaveden , neosveščen :   brezoblična in nemočna množica

brezoblíčnost   -i ž ( ī )
knjiž.  lastnost, značilnost brezobličnega:   brezobličnost gmote / spačen do brezobličnosti ; pred očmi se mu megli, vse prehaja v brezobličnost / brezobličnost novih pojmov ga draži / brezobličnost množice

brezobrázen   -zna -o prid. ( ā )
1. knjiž. neizrazit , medel :   nedoločne in brezobrazne oblike
2. zastar. nesramen , surov , brezobziren :   brezobrazni napadi na pisatelja

brezobráznost   -i ž ( ā )
1. knjiž. neizrazitost , medlost :   brezobraznost in brezosebnost epigonstva
2. zastar. nesramnost , surovost , brezobzirnost :   njegova skrajna brezobraznost

brezobrésten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je brez obresti:   brezobrestno posojilo

brezobŕven   -vna -o prid. ( ȓ )
knjiž.  ki je brez obrvi:   brezobrvni, z velikimi pegami posuti obraz

brezobstréten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
fot.  ki preprečuje odboj svetlobnih žarkov s hrbtne strani plošče, filma nazaj v emulzijo:   brezobstretni material

brezobvézen   -zna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
ki je brez obveznosti:   brezobvezna trgovska ponudba ; brezobvezna štipendija

brezobzíren   -rna -o prid. ( ī )
ki je brez obzirov:   brezobziren človek ; postajal je vedno bolj brezobziren / brezobzirno ravnanje / brezobzirna kritika  neprizanesljiva

brezobzírnež   -a m ( ȋ )
ekspr.  brezobziren človek:   prevejanec in brezobzirnež

brezobzírnost   -i ž ( ī )
lastnost brezobzirnega človeka:   njegova cinična brezobzirnost ; biti odkrit do brezobzirnosti

brezobzóren   -rna -o prid. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž.  ki je brez obzorja, vidne meje:   brezobzorne ravnine

brezodzívnost   -i ž ( ȋ )
knjiž.  odsotnost, pomanjkanje odziva:   tragična brezodzivnost njegove drame pri občinstvu

brezók   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki je brez očesa, oči:   brezok berač

brezokúsen   -sna -o prid. ( ú ū )
ki je brez (dobrega) okusa:   brezokusna juha / brezokusna kravata  neokusna

brezokúsnost   -i ž ( ú )
značilnost brezokusnega:   brezokusnost jedi / očitali so mu brezokusnost

brezosében   -bna -o prid. ( ẹ̑ )
1. ki je brez osebne čustvene prizadetosti:   v tej zadevi je treba biti brezoseben ; zdela se mu je čisto brezosebna in hladna / brezosebni, odmaknjeni pogled ; brezosebno pomilovanje
// neoseben , objektiven :   brezosebna kritika
2. ki ne izraža osebnih, tipičnih značilnosti:   brezosebni junaki drame / pisateljev brezosebni stil ; brezosebna hotelska soba
♦ 
jezikosl.  brezosebna glagolska oblika  oblika, ki ne kaže glagolske osebe ; brezosebna raba

brezosébnost   -i ž ( ẹ̑ )
značilnost brezosebnega:   brezosebnost pripovedovanja / brezosebnost pri znanstvenem raziskovanju / brezosebnost in neizrazitost ; brezosebnost epigonstva

brézov   -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na brezo:   brezov les ; brezova veja ; brezovo lubje / brezov gaj / brezova metla, šiba
● 
ekspr.  izgovor je brezov  izmišljen, neverjeten ; brezove oči  s svetlejšimi pegami na temnejši šarenici ; ekspr.  namazati otroka z brezovim oljem  natepsti z brezovo šibo; natepsti sploh
♦ 
bot.  brezov goban  užitna goba s temnimi luskami po kocenu, Leccinum scabrum ; kozm.  brezova voda  tekočina iz brezovega lubja, listja za nego las

brézovček   -čka m ( ẹ́ )
zool.  majhna ptica pevka z rdečim čelom in črnim podbradkom, Carduelis flammea:

brézovec   -vca m ( ẹ́ )
nar.  bič, spleten iz brezovih šib:   tepsti z brezovcem ; dolg in debel brezovec

brezovína   in  brézovina -e ž ( í; ẹ́ )
brezov les:   rumenkasta brezovina
// brezove veje:   vzel je nož in začel rezati brezovino

brézovje   -a s ( ẹ́ )
brezov gozd:   brezovje in bukovje
// brezove veje:   rezati brezovje za metle

brézovka   -e ž ( ẹ́ )
1. brezova šiba:   na svoji koži boš občutil brezovko ; švrkati koga z brezovko
2. brezova metla:   pometati z brezovko

brezpálčen   -čna -o  [ brespau̯čən prid. ( ȃ )
ki je brez palca, palcev:   brezpalčne rokavice

brezpálčnik   -a  [ brespau̯čnik m ( ȃ )
nav. mn., zastar.  brezpalčna rokavica:

brezpámeten   -tna -o prid. ( á )
star. nespameten :   ne bodi tako brezpametna

brezpártijski   -a -o prid. ( á )
v socializmu  ki je brez partijskega vodstva:   brezpartijska demokracija
// ki ni član partije:   brezpartijska množica frontovcev

brezpášen   -šna -o prid. ( ā )
čeb.  v katerem ni paše:   brezpašna doba

brezperspektíven   -vna -o prid. ( ȋ )
ki je brez perspektive, upanja:   težaven in brezperspektiven položaj ; brezperspektivno životarjenje / to so nerealni in brezperspektivni načrti ; brezperspektivne kolonialne vojne
// knjiž.  ki ne kaže izhoda, rešitve:   film je pesimističen, brezperspektiven

brezperspektívnost   -i ž ( ȋ )
brezperspektivno stanje:   povzročiti demoralizacijo in brezperspektivnost ; vzdušje obupa in popolne brezperspektivnosti / spoznati brezperspektivnost svojega ravnanja ; brezperspektivnost kolonialne politike / črnogledost in brezperspektivnost njegovega najnovejšega romana

brezpetelínka   -e ž ( ȋ )
lov.  puška, ki ima za vžig naboja udarno iglo namesto petelina:   mehanizem brezpetelinke

brezpéten   in  brezpêten -tna -o prid. ( ẹ̑; ē )
ki je brez pete, pet:   brezpetni čevlji

brezpétnik   tudi  brezpêtnik -a m ( ẹ̑; ȇ )
nav. mn.  obuvalo brez pet:   natakniti brezpetnike ; klobučevinasti, ponošeni brezpetniki

brezpilóten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
ki je brez pilota, posadke:   brezpilotno letalo

brezpláčen   -čna -o prid. ( á )
ki se dobi brez plačila:   brezplačen dar narave ; brezplačna hrana in stanovanje ; brezplačna vozovnica, vstopnica / brezplačni časopis / zaprositi za brezplačni dopust  brez prejemkov, neplačan

brezpláčnik   -a m ( ȃ )
brezplačni časopis:   predvolilni brezplačnik ; izdajanje in financiranje brezplačnikov

brezpláčnost   -i ž ( á )
značilnost brezplačnega:   brezplačnost obveznega izobraževanja ; brezplačnost zdravljenja

brezplóden   -dna -o prid. ( ọ̄ )
knjiž.  ki je brez uspeha, koristi:   vsi poskusi, da bi dosegel breg, so bili brezplodni ; brezplodno delo, iskanje / dolga, brezplodna leta / spustil se je v brezplodno prerekanje  nepotrebno, nesmiselno

brezplódnost   -i ž ( ọ̄ )
značilnost brezplodnega:   brezplodnost razgovorov / znanstvena brezplodnost

brezpogójen   -jna -o prid. ( ọ̄ )
ki je brez pogojev, pridržkov, izjem:   zahtevati brezpogojno disciplino ; izkazovati brezpogojno spoštovanje / brezpogojna kapitulacija
 
biol.  brezpogojni refleks  nehotna, prirojena reakcija na dražljaj brez sodelovanja velikih možganov

brezpogójnost   -i ž ( ọ̄ )
lastnost, značilnost brezpogojnega:   brezpogojnost dolžnosti

brezpokójen   -jna -o prid. ( ọ̄ )
knjiž.  ki je brez pokoja, miru:   brezpokojna dežela / bila je svojeglava in brezpokojna ženska

brezpokójnost   -i ž ( ọ̄ )
knjiž.  stanje brez pokoja, miru:   brezpokojnosti se je pridruževal še strah

brezpomémben   -bna -o prid. ( ẹ̄ )
ki je brez pomembnosti, važnosti:   brezpomemben dogodek ; brezpomembne besede ; govoriti o brezpomembnih stvareh ; vse okoli njega se mu je zdelo brezpomembno / brezpomemben pisatelj ; politično brezpomembna oseba

brezpomémbnost   -i ž ( ẹ̄ )
lastnost, značilnost brezpomembnega:   gospodarska brezpomembnost dežele ; brezpomembnost vprašanja / ob njem je začutil svojo brezpomembnost ; njegova moč je vse tovariše potisnila v brezpomembnost / ves čas mu je pripovedovala same brezpomembnosti

brezpoménski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki je brez pomena, smisla:   to je čisto brezpomenska razprava / brezpomenske besede

brezpomóčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž.  ki si ne more, ne zna pomagati:   brezpomočen otrok ; bil je brezpomočna žrtev ; prej samozavesten, zdaj zmeden in brezpomočen / plah, brezpomočen smehljaj

brezpomóčnost   -i ž ( ọ̑ )
knjiž.  nemožnost, nesposobnost pomagati si:   beda in brezpomočnost internirancev ; dražila ga je njena brezpomočnost / brezpomočnost duševne osamljenosti

brezpôseln   -a -o  [ bresposələn in bresposəln prid. ( ȏ )
ki je brez stalnega dela, zaposlitve:   množica brezposelnih delavcev ; brezposeln rudar

brezpôselnež   -a  [ bresposəlnež- m ( ȏ )
knjiž.  brezposeln človek, brezposelni:   potepuhi in brezposelneži

brezpôselnik   -a  [ bresposəlnik m ( ȏ )
knjiž.  brezposeln človek, brezposelni:   reveži in brezposelniki

brezpôselnost   -i  [ bresposəlnost ž ( ȏ )
pojav, stanje, da je del ljudi brez stalnega dela, zaposlitve:   brezposelnost v svetu narašča ; odpraviti brezposelnost ; boriti se proti brezposelnosti / akutna brezposelnost

brezposésten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
zastar.  ki je brez posesti, premoženja:   brezposestna bratovščina

brezpóten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž.  ki je brez poti:   brezpotni hribi ; brezpotna puščava

brezpótje   -a s ( ọ̑ )
knjiž.  kraj brez poti:   hoditi po brezpotjih ; planinska brezpotja ; pren.  ta pogovor vodi v brezpotje

brezpráven   -vna -o prid. ( á ā )
ki je brez pravic:   brezpravni, podjarmljeni narodi ; sužnji so bili brezpravni ; brezpravna delovna množica

brezprávje   -a s ( ȃ )
knjiž.  brezpravno stanje, brezpravnost:   odpraviti brezpravje / braniti pred nasiljem in brezpravjem

brezprávnost   -i ž ( á )
brezpravno stanje:   brezpravnost kolonialnih narodov

brezpredméten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nepotreben , odvečen , nesmiseln :   brez denarnih sredstev bi bili vsi napori brezpredmetni ; odlok je prišel prepozno, torej je bil brezpredmeten ; vse govorjenje o tem se mu je zazdelo brezpredmetno / brez dražbe je postal nakup brezpredmeten
// zastar.  ki je brez vzroka, podlage, neosnovan:   brezpredmetna žalost
2. s čuti nezaznaven; pojmoven , miseln :   brezpredmetni fantazijski svet
♦ 
um.  brezpredmetno slikarstvo  abstraktno slikarstvo

brezpredmétnost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost brezpredmetnega:   ideja o brezpredmetnosti človeških naporov

brezpriméren   -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž.  ki je brez primere, zelo velik:   to delo je bilo sad brezprimernega poguma ; avtorjev humor je brezprimeren ; ustvarjal je z brezprimerno lahkoto ; brezprimerna lepotica ; brezprimerno hinavstvo

brezpripónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
jezikosl.  ki je brez pripone:   brezpriponski glagoli

brezprizíven   -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž.  ki ne dopušča priziva, ugovora:   odgovor je bil resen in brezpriziven ; avtonomna in brezprizivna družbena oblast / brezpriziven, dogmatičen razsodnik

brezprizóren   -rna -o prid. ( ọ̄ )
v ruskem okolju, prva leta po državljanski vojni  ki je brez doma in nevzgojen:   brezprizorni otrok ; sam.:  vzgojna problematika brezprizornih

brezprográmnost   -i ž ( ȃ )
zastar.  stanje brez programa, načrta:   breznačelnost in brezprogramnost / brezprogramnost stranke

brezprostóren   -rna -o prid. ( ọ̄ )
knjiž.  prostorsko neomejen:   brezprostorno, brezčasovno vesoljstvo
// um.  neodvisen od prostora:   brezprostorno prizorišče

brezprostórje   -a s ( ọ̑ )
knjiž.  prostorska neomejenost, neskončnost:   brezčasje in brezprostorje ; toniti v motno brezprostorje / modro brezprostorje neba
// um.  neodvisnost od prostora:   na sliki se zgodba dogaja v brezprostorju

brezprostórnost   -i ž ( ọ̄ )
knjiž.  prostorska neomejenost, neskončnost:   kozmična brezprostornost ; ravnina je vzbujala vtis brezprostornosti
// um.  neodvisnost od prostora:   brezprostornost slikarske kompozicije ; s praznim ozadjem je slikar dosegel vtis brezprostornosti

brezpŕst   -a -o prid. ( ȓ r̄ )
ki je brez prsta, prstov:   brezprst berač

brezpŕsten   -tna -o prid. ( ȓ )
ki je brez prsta, prstov:   brezprstne rokavice

brezpŕstnik   -a m ( ȓ )
nav. mn., zastar.  brezprstna rokavica, palčnik:

brezrádosten   in  brezradósten -tna -o prid. ( á; ọ̑ )
knjiž.  ki je brez radosti, veselja:   nemirno, brezradostno življenje

brezrazréden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je brez družbenih razredov:   prehod iz razredne v brezrazredno družbo / brezrazredna literatura

brezrazrédnost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost brezrazrednega:   brezrazrednost družbe

brezrédje   -a s ( ẹ̑ )
knjiž.  stanje brez reda:   brezredje in anarhija ; doba splošnega brezredja

brezrép   in  brezrèp -épa -o prid. ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
ki je brez repa:   brezrepa mačka
 
aer.  brezrepo letalo ; zool.  brezrepe dvoživke

brezrépec   -pca m ( ẹ̑ )
aer.  letalo brez repa:   manjši motor brezrepca

brezróg   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki je brez roga, rogov:   brezrogo govedo

brezrók   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki je brez roke, rok:   brezrok invalid

brezrokávec   -vca m ( ȃ )
zastar. brezrokavnik

brezrokáven   -vna -o prid. ( ā )
ki je brez rokavov:   brezrokavna ženska obleka

brezrokávnik   -a m ( ȃ )
jopica ali pulover brez rokavov:   obleči brezrokavnik ; kožuhovinast, pleten, žametast brezrokavnik / posrebreni gumbi na brezrokavniku  telovniku

brezrókec   -kca m ( ọ̑ )
ekspr.  človek brez roke, rok:   slepci in brezrokci

brezrúden   -dna -o prid. ( ū )
knjiž.  ki je brez rude:   brezrudna zemeljska plast

brezseménka   -e ž ( ẹ̑ )
agr.  sadež brez semena, semen:   buča brezsemenka

brezsèn   -snà m ( ə̏ ȁ )
knjiž.  stanje brez sna:   vso noč je v brezsnu ždel v naslonjaču

brezsénčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je brez sence:   brezsenčno dvorišče / brezsenčne oljke

brezsénčje   -a s ( ẹ̑ )
knjiž.  kraj, prostor brez sence:   hoditi po brezsenčju in prahu

brezsénčnost   -i ž ( ẹ̑ )
značilnost brezsenčnega kraja, prostora:

brezsílen   -lna -o prid. ( ȋ )
zastar. brezmočen :   brezsilni otrok ; mož je bil beden in brezsilen / brezsilni gnev

brezsistémnost   -i ž ( ẹ̑ )
zastar.  stanje brez sistema:   odpraviti brezsistemnost

brezskŕben   -bna -o prid. , brezskŕbnejši  ( ŕ r̄ )
ki je brez skrbi:   brezskrbni otroci / brezskrben izraz obraza / njegova mladost je bila brezskrbna ; prijetno, brezskrbno življenje

brezskŕbnež   -a m ( ȓ )
ekspr.  brezskrben človek:   ostal je vedno enak brezskrbnež

brezskŕbnost   -i ž ( ŕ )
lastnost brezskrbnega človeka:   njegova brezskrbnost jo je dražila / živeti v srečni brezskrbnosti

brezskrupulózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
brezobziren, brezvesten:   brezskrupulozen politik

brezskrupulóznost   -i ž ( ọ̑ )
brezobzirnost , brezvestnost :   do svojega položaja je prišel z ambicioznostjo in brezskrupuloznostjo

brezslíšen   -šna -o prid. ( í ī )
neslišen :   dihanje je bilo skoro brezslišno

brezsméren   -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž.  ki je brez smeri, cilja:   popolnoma brezsmerno politično delo

brezsmérnost   -i ž ( ẹ́ )
knjiž.  kar je brez smeri, cilja:   življenjska brezsmernost / brezsmernost v umetnosti

brezsmíseln   -a -o  [ bressmisələn in bressmisəln prid. ( ȋ )
ki je brez smisla, smiselne urejenosti:   ta odstavek je v prevodu brezsmiseln ; brezsmiselno govorjenje duševnega bolnika
// ki je brez možnosti za uspeh:   brezsmiseln boj

brezsmíselnost   -i  [ bressmisəlnost ž ( ȋ )
lastnost, značilnost brezsmiselnega:   občutil je brezsmiselnost njegovih besed

brezsmótrn   -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. brezciljen :   brezsmotrno življenje / brezsmotrn boj  brezsmiseln

brezsmótrnost   -i ž ( ọ̑ )
knjiž. brezciljnost :   razdvojenost in brezsmotrnost

brezsnén   -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž.  ki je brez sna:   brezsnena noč

brezsnéžen   -žna -o prid. ( ẹ̄ ẹ̑ )
ki je brez snega:   kratkotrajne brezsnežne zime

brezsnôven   -vna -o prid. ( ō )
knjiž.  ki ni iz snovi:   breztelesne in brezsnovne sence

brezsnôvnost   -i ž ( ō )
knjiž.  lastnost brezsnovnega:

brezsóčen   -čna -o prid. ( ọ̄ )
ki je brez soka:   brezsočna, posušena trava

brezsónčen   -čna -o prid. ( ọ̑ )
ki je brez sonca:   brezsončni zimski dnevi

brezspôlen   -lna -o prid. ( ȏ )
ki je brez spola:   brezspolna bitja
// ki je brez spolnih teženj:   njena ljubezen je bila brezspolna
 
bot.  brezspolni cvet  cvet brez prašnikov in pestičev

brezspôlnost   -i ž ( ȏ )
značilnost brezspolnega:

brezsrájčnik   -a m ( ȃ )
ekspr.  kdor hodi brez srajce:   brezsrajčnik in bosopetec

brezsrámen   -mna -o prid. ( á ā )
knjiž.  ki je brez sramu:   brezsramna ženska / brezsramen smeh ; brezsramne besede
// brezobziren , brezvesten , nepošten :   brezsramni prekupčevalci / brezsramna predrznost

brezsrámnost   -i ž ( á )
knjiž.  lastnost brezsramnega človeka:   njegova brezsramnost presega vse meje / nastopiti zoper brezsramnost

brezsŕčen   -čna -o prid. ( ȓ )
ki je brez srca, usmiljenja:   trd in brezsrčen človek ; brezsrčen zatiralec ; kako moreš biti tako brezsrčen / brezsrčen zasmeh / brezsrčni vojni čas

brezsŕčnež   -a m ( ȓ )
brezsrčen človek:   brezsrčneža je doletela kazen

brezsŕčnica   -e ž ( ȓ )
brezsrčna ženska:   kruta brezsrčnica

brezsŕčnik   -a m ( ȓ )
star. brezsrčnež

brezsŕčnost   -i ž ( ȓ )
lastnost brezsrčnega človeka:   brezsrčnost izkoriščevalcev

brezstêbeln   -a -o  [ bresstebələn in bresstebəln prid. ( ȇ )
bot.  ki je brez vidnega stebla:   brezstebelna rastlina / brezstebelni jeglič

brezstíden   -dna -o prid. ( ȋ )
zastar. nesramen , brezsramen :   brezstidna blodnica / brezstidni dovtipi
// brezobziren , brezvesten , nepošten :   brezstidni hinavci / brezstidna parodija

brezstídnost   -i ž ( ȋ )
zastar. nesramnost , brezsramnost :   brezstidnost vedenja / brezstidnost izkoriščevalcev

brezstílen   -lna -o prid. ( ȋ )
ki je brez značilnosti kakega stila:   brezstilne hiše

brezstílnost   -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost brezstilnega:   brezstilnost stanovanjskih blokov

brezstránkarski   -a -o prid. ( ȃ )
ki je brez političnih strank:   brezstrankarski sistem v državi

brezstrásten   -tna -o prid. ( á ā )
ki je brez strasti:   brezstrastno dekle
// neodvisen od čustev:   brezstrasten kritik, zgodovinar / brezstrasten in neprodiren obraz ; brezstrasten ton glasu

brezstrástnost   -i ž ( á )
lastnost brezstrastnega človeka:   njena ustaljena mirnost in brezstrastnost

brezšíven   -vna -o prid. ( ȋ )
metal., v zvezi brezšivna cev   cev, ki ni varjena, ki je iz celega:

brezštevílen   -lna -o prid. ( ȋ )
ekspr.  ki se ne da prešteti:   vpitje brezštevilne množice ; brezštevilne, utripajoče reklame

brezštevílnost   -i ž ( ȋ )
ekspr.  značilnost brezštevilnega:   brezštevilnost zvezd

brezšúmen   -mna -o prid. ( ū )
knjiž.  ki je brez šuma:   brezšumen tek motorja / brezšumni koraki / noč je bila pokojna in brezšumna

breztákten   -tna -o prid. ( ȃ )
ki je brez takta, olike:   biti breztakten / breztaktno ravnanje

breztáktnost   -i ž ( ȃ )
lastnost breztaktnega človeka:   s tem je samo dokazal svojo breztaktnost / breztaktnost do kolegov

breztálnost   -i ž ( ā )
knjiž.  stanje brez trdnih načel:   idejna breztalnost

breztéčnost   -i ž ( ẹ́ )
zastar.  pomanjkanje teka:   sredstvo proti breztečnosti

breztelésen   -sna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž.  ki je brez telesa, nesnoven:   breztelesen duh ; breztelesne sence
// ki je brez občutka telesa:   sproščen je, breztelesen ; sam.:  plesalka je bila nekaj breztelesnega

breztelésnost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž.  značilnost breztelesnega:   breztelesnost duha / hrepenenje po breztelesnosti / prevzemal ga je občutek breztelesnosti

breztendénčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je brez tendence:   breztendenčna poezija, umetnost

breztéžen   -žna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki je brez teže:   prozorni in breztežni žarki
// knjiž.  zelo lahek:   breztežen puh / njena breztežna in prozorna roka
2. breztežnosten :   breztežni prostor / breztežno stanje

breztéžnost   -i ž ( ẹ́ )
fiz.  breztežnostno stanje:   privajanje na breztežnost / dobro prestati stanje breztežnosti

breztéžnosten   -tna -o prid. ( ẹ́ )
fiz.  na katerega navidezno ne deluje težnost:   breztežnostni prostor / neugodno počutje v breztežnostnem stanju

breztolážen   -žna -o prid. ( ā )
knjiž.  ki ne tolaži:   mir je bil breztolažen

breztváren   -rna -o prid. ( ā )
star. brezsnoven :   breztvarno bitje

brezúh   -a -o prid. ( ȗ ū )
knjiž.  ki je brez uhlja, uhljev:   brezuh pes

brezúm   -a m ( ȗ )
knjiž.  brezumno stanje:   pred njim je bila praznina, brezup, brezum

brezúmen   -mna -o prid. ( ū knjiž.
1. ki je brez uma, pameti:   brezumno bitje ; kričala je kakor brezumna / brezumna pijanost ; blodne, brezumne sanje
// ekspr.  ki je brez razsodnosti, presoje:   ne bi si mislil, da so tako zaslepljeni in brezumni ; zmerom bolj živčen in brezumen / brezumno ravnanje, uničevanje
2. ekspr.  ki zelo presega navadno mero:   obšel ga je brezumen strah ; brezumna ljubezen, radost

brezúmje   -a s ( ȗ )
knjiž.  brezumno stanje:   blaznost in brezumje / nepreračunljivo, slepo brezumje / vsa stvar je nerodno, veliko brezumje  brezumno ravnanje, početje
 
ekspr.  sestradan, predan do brezumja  popolnoma, čisto

brezúmnež   -a m ( ȗ )
knjiž.  brezumen človek:   brezumnež ni odgovoren za svoje ravnanje ; kot brezumnež je tekal po sobi / slabš.  kateri brezumnež je zasnoval ta načrt

brezúmnica   -e ž ( ȗ )
knjiž.  brezumna ženska:   zadržati brezumnico / kot nagovor  kaj govoriš, brezumnica

brezúmnik   -a m ( ȗ )
star.  brezumen človek:   vede se kot brezumnik

brezúmnost   -i ž ( ū )
knjiž.  lastnost brezumnega človeka:   očital ji je brezumnost / uganjali so mladostne brezumnosti
// brezumno stanje:   vse, kar je storil, je storil v brezumnosti
 
ekspr.  vesel do brezumnosti  zelo

brezúp   -a m ( ȗ )
knjiž.  stanje brez upanja:   pasti v brezup ; spravljati koga v brezup ; črn, skrajni brezup / v njegovo srce se je zajedel brezup ; z brezupom misliti na prihodnost

brezúpen   -pna -o prid. , brezúpnejši  ( ū ȗ )
ki ne vzbuja upanja:   brezupen položaj ; brezupna ljubezen ; njegova bolezen je brezupna ; vse prizadevanje je bilo brezupno / brezupen in pobit je hodil okrog / njene besede so bile brezupne
 
ekspr.  brezupen nered v poslovanju  zelo velik

brezúpje   -a s ( ȗ )
knjiž.  stanje brez upanja:   povzročiti brezupje ; depresija in brezupje / biti prepričan o popolnem brezupju življenja

brezúpnež   -a m ( ȗ )
knjiž.  človek brez upanja:

brezúpnost   -i ž ( ū )
lastnost, značilnost brezupnega:   brezupnost bolezni, razmer / knjiž.  pogrezniti se v brezupnost  brezup
 
ekspr.  vse je do brezupnosti zavoženo  popolnoma, čisto

brezuspéšen   -šna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
ki je brez uspeha:   brezuspešen boj ; tolažba je ostala brezuspešna ; brezuspešno delo ; brezuspešna prizadevanja ; pogajanja so bila brezuspešna
 
pravn.  brezuspešna izvršba

brezuspéšnost   -i ž ( ẹ́ )
značilnost brezuspešnega:   brezuspešnost njegovih naporov

brezustáven   -vna -o prid. ( á )
pravn.  ki je brez ustave:   brezustavna doba ; brezustavno stanje

brezustávnost   -i ž ( á )
pravn.  brezustavno stanje:

brezúšec   -šca m ( ȗ )
zastar.  človek brez ušesa, ušes:

brezutéšen   -šna -o prid. ( ẹ̄ )
knjiž. neutešen 1 , neutešljiv :   brezutešen jok

brezvêjen   -jna -o prid. ( ȇ )
zastar.  ki je brez vej:   obsekano, popolnoma brezvejno drevo

brezvêjnat   -a -o prid. ( ȇ )
zastar.  ki je brez vej:   bukev z brezvejnatim deblom do polovice višine

brezvérec   -rca m ( ẹ̑ )
nevernik 2 bil je brezverec

brezvéren   -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
ki je brez vere, veroizpovedi:   brezveren človek

brezvérje   -a s ( ẹ̑ )
stanje brez vere, veroizpovedi:

brezvérka   -e ž ( ẹ̑ )
nevernica :   je brezverka

brezvérnost   -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost brezvernega človeka:   brezvernost se širi med izobraženci

brezvérski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki je brez vere, veroizpovedi:   brezverski ljudje / brezverski nazori

brezvérstvo   -a s ( ẹ̑ )
stanje brez vere, veroizpovedi:   širjenje brezverstva / priznati svoje brezverstvo

brezvésten   -tna -o prid. , brezvéstnejši  ( ẹ̄ )
1. ki je brez vesti:   brezvestni ljudje ; brezvesten oderuh / tako početje je brezvestno in zločinsko
2. malomaren , neprizadeven :   brezvesten delavec / brezvestno opravljanje službe

brezvéstnež   -a m ( ẹ̑ )
ekspr.  brezvesten človek:   brezčastnež in brezvestnež ; nedolžna žrtev brezvestneža

brezvéstnica   -e ž ( ẹ̑ )
ekspr.  brezvestna ženska:   zapeljiva brezvestnica

brezvéstnik   -a m ( ẹ̑ )
star. brezvestnež :   dobičkaželjni brezvestniki

brezvéstnost   -i ž ( ẹ̄ )
lastnost brezvestnega človeka:   brezvestnost oderuhov / brezvestnost pri opravljanju službe

brezvétrje   -a s ( ẹ̑ )
stanje, vreme brez vetra:   zavladalo je popolno brezvetrje ; zaradi brezvetrja so morali zadnji del poti veslati ; brezvetrje pred nevihto ; tišina brezvetrja ; pren.  giniti v brezvetrju province

brezvétrn   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki je brez vetra:   brezvetrn dan ; brezvetrn zrak ; brezvetrna tišina noči

brezvétrnost   -i ž ( ẹ̑ )
brezvetrje :   brezvetrnost nad pokrajino

brezvézen   -zna -o prid. ( ẹ̑ )
pog. nesmiseln , nepotreben :   njegove brezvezne besede ; po glavi so ji rojile brezvezne misli / brezvezno nakladanje v spletnih klepetalnicah
 
jezikosl.  brezvezna povezava prirejenih členov govora  povezava brez veznika

brezvézje   -a s ( ẹ̑ )
lit.  nizanje, naštevanje besed ali stavkov brez veznikov:

brezvéznik   -a m ( ẹ̑ pog.
nepoznavalec , nestrokovnjak :   brezveznikov tam ne rabijo
 
pog.  tega brezveznika ne bom poslušal  človeka, ki govori brez smiselne medsebojne zveze

brezvéznost   -i ž ( ẹ̑ pog.
nesmiselnost, nepotrebnost:   celo za brezveznosti se najde denar

brezvírusen   -sna -o prid. ( ȋ )
ki je brez virusov:   nasad z brezvirusnimi rastlinami ; brezvirusna sadika

brezvládje   -a s ( ȃ )
stanje v državi brez vlade:   nastopilo je kratko brezvladje / ekspr.  splošno brezvladje  nered, zmeda

brezvôden   -dna -o prid. ( ó )
ki je brez vode, rek:   brezvodna planjava, puščava

brezvóljen   -jna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
knjiž.  ki je brez volje, hotenja:   brezvoljen, potrt človek ; postal je popolnoma brezvoljen ; bila je brezvoljno, tujemu hotenju podrejeno bitje / hodila je s počasnimi, brezvoljnimi koraki / brezvoljna topost, vdanost

brezvóljnost   -i ž ( ọ́ )
knjiž.  stanje brez volje, hotenja:   zaradi utrujenosti se je pogreznil v brezčutnost in brezvoljnost
 
psiht.  bolezensko pomanjkanje volje

brezvplíven   -vna -o prid. ( ī ȋ )
ki je brez vpliva, moči:   brezvplivna politika / v tej zadevi sem popolnoma brezvpliven

brezvreténčar   in  brezvretênčar -ja m ( ẹ̑; ȇ )
nav. mn., zool.  žival, ki nima vretenčaste hrbtenice; nevretenčar

brezvŕvičen   -čna -o prid. ( ȓ )
pri katerem radijska zveza nadomešča vrvico med slušalko in telefonom:   brezvrvični telefon ; brezvrvična povezava

brezvsebínski   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž.  ki je brez (dobre) vsebine:   brezvsebinske knjige / zveneče, brezvsebinske fraze ; brezvsebinska gesla o domovini / bledi, brezvsebinski liberalizem

brezvsebínskost   -i ž ( ȋ )
knjiž.  značilnost brezvsebinskega:   brezvsebinskost filma

brezvzróčen   -čna -o prid. ( ọ̄ ọ̑ )
ki je brez vzroka, razloga:   brezvzročna, nerazumljiva blodnja ; brezvzročna žalost in otožnost ; brezvzročno veselje / v naravi ni brezvzročnih pojavov

brezvzróčnost   -i ž ( ọ̄ )
knjiž.  značilnost brezvzročnega:

brezzakonítost   -i ž ( ȋ )
knjiž.  stanje brez zakonov, postav:   strah pred brezzakonitostjo

brezzakónje   -a s ( ọ̑ )
knjiž.  stanje brez zakonov, postav:   nastopilo je pravo brezzakonje ; nered, upor in brezzakonje

brezzaščíten   -tna -o prid. ( ȋ )
ki je brez zaščite, varstva:   brezzaščiten človek ; zasmehoval je brezzaščitno žensko

brezzavésten   -tna -o prid. ( ẹ̄ )
star. nezavesten :   ležal je brezzavesten / brezzavestne blodnje

brezzemlják   -a m ( á )
knjiž.  kmetijski delavec brez zemlje:

brezzemljáš   -a m ( á )
publ.  kmetijski delavec brez zemlje:   razdeliti zemljo med brezzemljaše ; brezzemljaši in siromašni kmetje

brezzgodovínski   -a -o prid. ( ȋ )
knjiž.  ki je brez (pomembne) zgodovine:   brezzgodovinski narod

brezzlôben   -bna -o prid. ( ó ō )
knjiž.  ki je brez zlobe:   brezzlobni ljudje

brezznačájen   -jna -o prid. ( ȃ )
knjiž.  ki je brez značaja, časti:   izprijen, popolnoma brezznačajen človek

brezznačájnež   -a m ( ȃ )
ekspr.  brezznačajen človek:   to so lažnivci, brezznačajneži

brezznačájnost   -i ž ( ȃ )
lastnost brezznačajnega človeka:   brezznačajnost ljudi / politična brezznačajnost

brezzób   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki je brez zob:   brezzob starec ; brezzoba čeljust ; brezzoba usta / brezzob glavnik ; brezzobe grablje
 
zool.  brezzobi kiti

brezzóbka   -e ž ( ọ̑ )
zool.  jezerska školjka brez zobatega sklepa, Anodonta cygnea:

brezzóbost   -i ž ( ọ̄ )
knjiž.  značilnost brezzobega človeka:   starostna brezzobost

brezzráčen   -čna -o prid. ( á ā )
ki je brez zraka:   brezzračen prostor ; brezzračna kovinska cev
// ki ima premalo (svežega) zraka:   brezzračna ječa ; brezzračne sobe z zaprtimi okni

brezzráčje   -a s ( ȃ )
brezzračno stanje:   brezzračje v cevi

brezzráčnost   -i ž ( á )
značilnost brezzračnega:   brezzračnost rentgenske cevi / dvigniti se v brezzračnost

brezzvézden   -dna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je brez zvezd:   črno, brezzvezdno nebo / brezzvezdna noč

brezzvézdnat   -a -o prid. ( ẹ̑ )
brezzvezden :   brezzvezdnato nebo / gledal je v brezzvezdnato noč

brezzvézen   -zna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je brez smiselne medsebojne zveze:   izgovarjati brezzvezne besede ; po glavi so mu rojile brezzvezne misli / slabš.  brezzvezno jecljanje v njegovi knjigi / druščina se je predala lahkotnemu, brezzveznemu pogovoru

brezzvéznost   -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost brezzveznega:   brezzveznost govorjenja

brezzvóčen   -čna -o prid. ( ọ̄ ọ̑ )
ki je brez zvena, zvoka:   njegov glas je bil čudno brezzvočen

brezžêljnost   -i ž ( é )
knjiž.  stanje brez želja:   dobrodejna brezželjnost

brezžénstvo   -a s ( ẹ̑ )
obvezna neoženjenost, zlasti duhovnikov nekaterih veroizpovedi; celibat :   brezženstvo duhovnikov

brezžíčen   -čna -o prid. ( ȋ )
ki je brez žične zveze:   brezžični prenos slike ; vzpostaviti brezžično radijsko zvezo / poslati brezžično brzojavko / brezžični oddajnik ; brezžična oddajna in sprejemna postaja
 
ptt  brezžična telefonija, telegrafija  telefonija, telegrafija z elektromagnetnimi valovi

brezžívčen   -čna -o prid. ( ȋ )
ekspr.  ki je kakor brez živcev, nerazburljiv:   ta brezživčni človek sploh ni zmožen razburjenosti

brezživljênjski   -a -o prid. ( ē )
ki je brez življenjske energije:   vedno bolj je brezživljenjski / govoriti z brezživljenjskim glasom

brežàn   in  brežán -ána m ( ȁ á; ȃ )
kdor živi na bregu:   brežani lovijo ribe

brežánka   -e ž ( ȃ )
1. ženska, ki živi na bregu:   brežani in brežanke
2. vino iz tržaške okolice:   postavil je na mizo bokal cekinaste brežanke / vinogradi brežanke

bréžec   -žca m ( ẹ̑ )
zastar.  manjšalnica od breg:   voziti v brežec

bréžen   -žna -o prid. ( ẹ̄ )
1. obrežen , obalen :   morje buta ob brežne skale
2. nar. severovzhodno nagnjen , strm 2 brežen svet ; stopal je po brežni cesti / brežni kmetje ; sam.:  njive imajo na brežnem

brežénka   -e ž ( ẹ̄ )
zool.  obalni morski polžek, Littorina neritoides:

brežìč   -íča m ( ȉ í )
manjšalnica od breg:   hiša stoji na brežiču ; spustil se je po brežiču proti koči

brežíček   -čka m ( ȋ )
manjšalnica od brežič:   nizek, položen brežiček

brežína   -e ž ( í )
1. pas zemlje ob vodi; breg :   priveslala je do brežine ; morje bije ob brežine ; peščena brežina
2. vzpetina nad ravnino:   pognal se je po brežini ; kmetija leži v brežini ; prisojna, skalnata, strma brežina
// grad.  strma poševna stran pri nasipu, useku:   utrjevati, zavarovati brežine

brežínica   -e ž ( í )
manjšalnica od brežina:   povzpeti se na brežinico

bréžnat   -a -o prid. ( ẹ̑ )
nar. severovzhodno nagnjen , strm 2 brežnat svet / brežnata kmetija

bréžnica   -e ž ( ẹ̑ )
nar.  njiva v bregu:

brežúljek   -jka m ( ȗ )
knjiž. griček , hribček :   po brežuljkih in rebrih cvete vresje ; nizek, sončen brežuljek

brgéše   -géš ž mn. ( ẹ̄ ẹ̑ )
nar. bregeše

bŕglez 1   -a m ( ȓ )
zool.  gozdna ptica pevka, ki spretno pleza, Sitta europaea:   brglez stika po lubju in išče žuželke

bŕglez 2   -a m ( ȓ )
nar. zahodno vrtavka :   dekle se je vrtelo po hiši kakor brglez

brglún   -a m ( ȗ )
zool.  morska riba, podobna sardeli, Engraulis encrasicholus:   nalovili so veliko skuš in brglunov

bŕhek   tudi  brhèk bŕhka -o  in  -ó,  stil.  brhèk -hkà -ò prid. , brhkêjši  in  bŕhkejši  ( ŕ ə̏ ŕ; ə̏ ȁ )
ekspr. lep 2 , čeden , postaven 1 brhek mlad fant ; dekle je živo in brhko
// zastar. hiter , uren 2 prijezdil je na brhkem vrancu

bŕhkost   tudi  brhkóst -i ž ( ŕ; ọ̑ )
star. lepota :   dekle slovi po svoji brhkosti

brhkôta   -e ž ( ó )
lepota , brhkost :   ni kaj prida brhkote na njej

bríc   -a m ( ȋ )
vino iz Goriških Brd:   sedel je ob kozarcu svetlega brica

bríčka   -e ž ( ȋ )
v ruskem in poljskem okolju  lahek, navadno odprt voz z dvema sedežema:   pred gostilno je pripeljala brička

brídek   -dka -o  stil.  prid. , bridkêjši  tudi  brídkejši  ( í ī )
1. nav. ekspr.  ki vzbuja duševno bolečino:   obšel ga je bridek spomin ; izučile ga bodo bridke izkušnje ; prizadejal mu je marsikatero bridko uro ; ganila ga je njena bridka usoda / bridek smeh ; točiti bridke solze / trpeti bridke bolečine  hude ; star.  bridka smrt / vljudnostna fraza ob smrti  iskreno sožalje ob bridki izgubi
 
star.  bridka martra  križ s podobo Jezusa Kristusa
// ekspr., z oslabljenim pomenom  poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:   igralci so bili za tekmo premalo pripravljeni, to je bridka resnica ; bridka zmota
2. star. oster :   bridki meč ; bridka sablja
3. nar. vzhodno grenek :   bridek okus zdravila

bríder   tudi  breeder -ja  [ bríder m ( ī )
fiz.  oplodni reaktor:   gradnja briderja

bridge   -ea  tudi  brídž -a  [ brídž- m ( ȋ )
igra s kartami, razširjena zlasti v Angliji in Ameriki:   igrati bridge ; partija bridgea

bridkôba   -e ž ( ó )
zastar. bridkost :   prevzela jo je strašna bridkoba

bridkôben   -bna -o prid. ( ó ō )
zastar. bridek , žalosten :   bridkobni dnevi

bridkóst   -i ž ( ọ̑ )
trpka duševna bolečina:   prizadejal ji je mnogo bridkosti ; užiti dovolj bridkosti ; z bridkostjo v srcu gleda njegovo početje ; bridkost srca ; življenje brez težav in bridkosti / smrtna bridkost  tesnoba, trpljenje ob umiranju

bridkósten   -tna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. bridek , žalosten :   bridkostni spomini / bridkosten smehljaj

bridž   gl. bridge

brífing   tudi  briefing -a  [ brífing- m ( ȋ )
kratek sestanek za posredovanje informacij, napotkov:   jutranji brifing ; brifing za novinarje

bríg   -a m ( ȋ )
navt.  dvojambornica s križnimi jadri:   tovoriti les na brig ; trgovski brig

bríga   -e ž ( ȋ )
pog. skrb :   učenje naj bo tvoja edina briga ; pozabiti brige in težave / vse gospodarstvo ima sam na brigi
 
star.  briga me je zanj!  briga me (on)!  ekspr.  šola mu je deveta, zadnja briga  prav nič se ne zmeni zanjo

brigáda   -e ž ( ȃ )
1. vojaška enota, večja od polka:   konjeniška brigada
// med narodnoosvobodilnim bojem  osnovna vojaška enota:   partizanska, udarna brigada / prva proletarska brigada ; borci Cankarjeve brigade
2. nekdaj  večja delovna skupina, ki prostovoljno in brezplačno sodeluje pri pomembnih javnih delih:   iti v brigado ; delati v brigadi / delovna, mladinska brigada
// skupina s posebno delovno nalogo:   brigada za živinorejo
3. v zvezi gasilska brigada   poklicna gasilska enota v Sloveniji:   obisk gasilske brigade / Gasilska brigada Ljubljana

brigáden   -dna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na brigado:   brigadni poveljnik, štab ; brigadna zastava / mladina je uvedla brigadni način dela ; brigadno obdelovanje vinogradov

brigadír   -ja m ( í )
1. najvišji častniški čin v Slovenski vojski ali nosilec tega čina:   biti povišan v brigadirja / čin brigadirja
2. nekdaj  kdor dela v brigadi 2:   iz naše šole se je priglasilo trideset brigadirjev ; brigadirji na avtocesti
// vodja take skupine:   izbrali so ga za brigadirja mladinske brigade / sprejmemo brigadirja za vodstvo strojnih kmetijskih del
3. v italijanskem okolju  poveljnik enote karabinjerjev:   zasliševal ga je črnolas brigadir
4. v nekaterih državah  poveljnik brigade 1:

brigadírka   -e ž ( í )
1. nosilka najvišjega častniškega čina v Slovenski vojski:   vseslovensko srečanje brigadirk in brigadirjev
2. nekdaj  ženska, ki dela v brigadi 2:   brigadirji in brigadirke so gradili železniško progo / brigadirke na posestvu so presegle normo
3. v nekaterih državah  poveljnica brigade 1:   predsednik je podpisal ukaz o degradaciji brigadirke

brigadírski   -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na brigadirje:   brigadirski pozdrav ; zapeti brigadirsko pesem ; brigadirsko življenje / brigadirski čin

brigadírstvo   -a s ( ī )
udeležba v brigadi 2:   ponosen je na svoje brigadirstvo / vzeli so mu brigadirstvo

brigádnica   -e ž ( ȃ )
zastar. brigadirka

brigádnik   -a m ( ȃ )
nekdaj  kdor dela v brigadi 2; brigadir :   med brigadniki je največ študentov

brigánt   -a m ( ā á )
v italijanskem okolju  cestni ali pomorski ropar, razbojnik:   med potjo so ga napadli briganti

brigantína   -e ž ( ȋ )
navt.  jadrnica z dvema jamboroma:   brigantina plove v pristan ; gusarska brigantina

brígati se   -am se nedov. ( ȋ pog.
1. skrbeti za kaj:   za živino se briga oče ; kdo se bo poslej brigal za otroke
2. zanimati se, meniti se za kaj:   za politiko se ne briga / ekspr.:  malo se brigam, kaj pravijo ljudje ; kdo se briga zanjo! briga se za njegovo prepoved! zame se briga kakor za lanski sneg  nič

Briggsov   -a -o  [ bríksov- prid. ( ȋ )
mat., v zvezi Briggsov logaritem   logaritem z osnovo 10:

bríht   -i ž ( ȋ )
nižje pog. pamet , razum :   biti pri brihti / bolnik je že pri brihti  pri zavesti

bríhta   -e ž ( ȋ )
pog. bistroumnost , bistrost :   vprašanje je rešil s pravo naravno brihto / pooseb., ekspr.  o ti brihta ti!

bríhtati   -am nedov. ( í )
star.  spravljati k zavesti, buditi:   bolnika brihtajo iz omame

bríhten   -tna -o prid. , bríhtnejši  ( í ī )
pog. bistroumen , pameten :   fant ni kdove kako brihten ; ima zdrave, brihtne otroke ; zelo brihtne glave je / ekspr.  to je brihtna glavica

bríhtnež   -a m ( ȋ )
pog., ekspr.  bistroumen človek:   to ti je brihtnež

bríhtnost   -i ž ( í )
pog. bistroumnost , bistrost :   hvalili so ga zaradi brihtnosti ; za to ni treba posebne brihtnosti

brík   -a m ( ȋ )
embalaža v obliki kvadra za tekočine znamke Tetra Brik:   jabolčni sok brez dodanega sladkorja, pakiran v briku ; v prid. rabi:  brik embalaža

brikét   -a m ( ẹ̑ )
1. nav. mn.  v določeno obliko stisnjen gorljiv material:   predelati premogov prah v brikete ; kuriti z bukovimi briketi ; jajčasti, opekasti briketi ; žagovina v briketih ; drva in briketi
2. stisnjena krmna mešanica:   činčile hranimo s pustimi briketi in svežim senom ; mačji, pasji briketi

briketárna   -e ž ( ȃ )
teh.  obrat za izdelovanje briketov:   delati v briketarni

brikéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na brikete:   briketni obrat / briketna mast  mast za mazanje drsnih ležajev, stisnjena v različne oblike

briketíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od briketirati:   briketiranje surovin ; stroj za briketiranje

briketírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
teh.  stiskati v brikete:   briketirati premogov prah
 
agr.  briketirati krmo

briljánca   -e ž ( ȃ )
knjiž., ekspr.  popolno oblikovno obvladanje umetniškega izražanja:   tehnična briljanca pianista ; ta tekst zahteva skrajno briljanco igranja / orkestralna briljanca

briljánt   -a m ( ā )
brušen diamant:   dragocen briljant se lesketa v prstanu
♦ 
tisk.  najmanjša tiskarska črka

briljánten   -tna -o prid. , briljántnejši  ( ȃ )
1. nanašajoč se na briljant:   briljanten prstan / briljantna zapestnica
2. ekspr.  ki vzbuja občudovanje zaradi dovršenosti, popolnosti:   ansambel je imel briljanten uspeh ; tekmovalci so bili v briljantni formi ; briljantna igra naše reprezentance ; briljantna tehnika pianista / film ni ravno briljanten
♦ 
fot.  briljantno iskalo  iskalo pri starejših kamerah ; obrt.  briljantna preja  preja s plemenitim leskom, za ročna dela

briljantína   -e ž ( ȋ )
dišeče mazilo za lase:   lasje se mu svetijo od briljantine ; vonj po briljantini

briljántnost   -i ž ( ȃ )
knjiž., ekspr.  lastnost, značilnost briljantnega 2:   briljantnost baletne tehnike

briljírati   -am nedov. ( ȋ )
knjiž., ekspr.  vzbujati občudovanje zaradi izrednih sposobnosti:   briljirati v družbi ; briljiral je z znanjem jezikov

brìn   brína m ( ȉ í )
zimzelen iglast grm z drobnimi jagodami:   koza je obirala brin ; žgati brin ; bodeč brin
 
bot.  smrdljivi brin  neprijetno dišeč grm z luskastimi listi, Juniperus sabina

brína   tudi  brínja -e ž ( í; ī )
1. star. brin :   nizka košata brina
2. nar. gorenjsko smreka

brinét   -a m ( ẹ̑ )
knjiž.  kdor ima rjave lase, rjavolasec:   brinet z modrimi očmi

brinéta   -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. brinetka , rjavolaska :   bila je brineta

brinéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. rjavolas

brinétka   -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki ima rjave lase, rjavolaska:   ena je blondinka, druga brinetka

brinírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
teh.  prekrivati kovinske predmete s tanko, temno plastjo kovinskega oksida:   brinirati puškine cevi

brinja   ipd. gl. brina ipd.

brínje   -a s ( ȋ )
brinovo grmovje:   po gmajni raste robidovje in brinje ; smukati brinje / okrasiti z brinjem in bršljanom

brínov   in  brínjev -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na brin:   brinov grm, les ; nabirati brinove jagode / brinova gmajna / brinov bičevnik ; brinov liker

brínovček   in  brínjevček -čka m ( í )
ekspr.  manjšalnica od brinovec:   rada pije brinovček / pog.  še na en brinovček stopiva

brínovec   in  brínjevec -vca m ( í )
žganje iz brinovih jagod:   kuhati brinovec ; dišati po brinovcu ; postreči z brinovcem ; požirek domačega brinovca

brinovína   in  brinjevína -e ž ( í )
brinov les:

brínovka   in  brínjevka -e ž ( í )
1. severnoevropska ptica pevka s temno rjavimi krili in hrbtom:   brinovke iščejo hrane ; V jesenski tihi čas prileti brinjevka na Kras  (S. Kosovel)
2. palica iz brinovega lesa:

brío   -a m ( ȋ )
knjiž. ognjevitost , živost , živahnost :   občudovali so brio interpreta ; avtor je pričaral na oder pravi komedijski brio

brióš   -a m ( ọ̑ )
nav. mn., gastr.  pleteno pecivo iz mastnega testa:   postregla je s kavo in brioši

briozój   in  bríozoj -a m ( ọ̑; ȋ )
nav. mn., zool.  maločlenar, ki živi, prirasel na dno, zlasti v morju; mahovnjak

brís   -a m ( ȋ )
1. med.  kužna snov za bakteriološko preiskavo:   jemati, vzeti bris ; žrelni bris
2. alp.  proga dežja, ki jo žene veter:   bris se pomika proti dolini

brísa   -e ž ( ȋ )
lahen morski veter:

brisáč   -a m ( á )
zastar. brisalec :   motorček za brisače stekla

brisáča   -e ž ( á )
kos blaga določene oblike za brisanje telesa:   frotirati se z grobo brisačo ; lanena, umazana brisača / kopalna, kuhinjska brisača

brisálec   -lca  [ brisau̯ca in brisalca m ( ȃ )
nav. mn.  priprava za brisanje avtomobilskih stekel:   vključiti brisalce ; pnevmatični brisalci ; stikala za brisalce stekla

brisálen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki je za brisanje:   brisalna cunja
 
elektr.  brisalna glava  del magnetofona, ki briše prejšnji magnetni zapis na traku

brisálka   -e  [ brisau̯ka; tretji pomen brisalka ž ( ȃ )
1. kos blaga določene oblike za brisanje posode:   snela je brisalko z obešalnika ; kuhinjske brisalke
2. zastar. brisača :   otirati se z brisalko
3. tipka na tipkovnici za brisanje računalniško napisanega ali narisanega:   pritisniti brisalko

brisálo   -a s ( á )
kar se rabi za brisanje:   za brisalo je porabil košček obleke ; z brisalom čistiti top ; brisalo za peresa

brísanje   -a s ( í )
glagolnik od brisati:   brisanje posode / brisanje dolgov

brísati   bríšem nedov. , tudi  brisála  ( í ȋ )
1. delati kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino:   brisati pohištvo, posodo ; brisati očala z robcem ; brisati se v brisačo ; brisati si čelo, oči ; brisati si čevlje ob travo
// odstranjevati kaj z drgnjenjem, zlasti s tkanino:   brisati prah ; brisati gnoj z rane ; brisala si je solze ; brisala mu je pot
2. delati manj vidno:   veter briše stopinje / meje med narodi se brišejo
// dov. in nedov. izbrisati :   brisati dolgove, magnetofonski zapis ; brisati ime s seznama
3. pog., ekspr. tepsti , tolči :   neusmiljeno ga je brisal / voj. žarg.  mitraljez briše po tanku
● 
ekspr.  burja briše sneg v obraz  meče ; nebo se briše  se jasni ; ekspr.  vsak si ob tebe prste briše  počenja s teboj, kar hoče ; pog., ekspr.  briše jo po cesti  hitro gre, teče

brísavica   -e ž ( ī )
zastar. veter , sapa :   hladna brisavica pihlja od planin

briskánten   -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž., ekspr. omalovažujoč , rezek , brezobziren :   užalil jo je briskantni ton njegovega odgovora

briskírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
ekspr.  ne upoštevati, omalovaževati:   njihove interese so kar briskirali ; založniki so kratko malo briskirali knjižni trg

bríslja   -e ž ( ȋ )
nar. brisača

bríški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Brice ali Goriška Brda:   pojoča briška govorica / briške češnje ; briška rebula

bríškola   -e ž ( ȋ )
nar. primorsko  italijanska igra s kartami:   partija briškole

británika   -e ž ( á )
nekdaj  debelejša cigara, krajša od brazilke:   prižgal si je zadnjo britaniko

británski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Veliko Britanijo:   britansko otočje / britanski imperij ; britanska industrija ; nekdanje britanske kolonije ; britansko veleposlaništvo

brítev   -tve  tudi  brítva -e ž ( ȋ )
1. nož za britje:   britev dobro reže ; brije se z britvijo ; skrhana britev ; oster kakor britev
 
ekspr.  je že potreben britve  moral bi se briti
2. nar. zahodno  žepni nož:   zapreti britev

bríti   bríjem nedov. , brìl  in  bríl  ( í ȋ )
1. rezati dlake tik ob koži:   brivec me brije ; britev dobro brije ; briti na suho ; brijem se sam ; briti se z aparatom ; briti si brado, glavo
2. rezko pihati:   sever, veter brije ; burja brije okoli ušes ; brezoseb.  ves dan je brilo / zunaj brije mraz
3. navadno v zvezi briti norce, burke   norčevati se, šaliti se:   norce brije iz nas, z nami ; brije (si) norca iz mene ; briti burke, šale

brítje   -a s ( ī )
glagolnik od briti:   britje mu dela težave ; milo za britje

brítof   -a m ( ȋ )
nižje pog. pokopališče :   dolgo so hodili po britofu / vulg.  imel je trojen podbradek in kurji britof  velik trebuh

britoglávec   -vca m ( ȃ )
knjiž., ekspr.  kdor ima obrito glavo:

britva   gl. britev

brítvast   -a -o prid. ( ȋ )
podoben britvi:   britvasto rezilo

brítvica   -e ž ( ȋ )
1. ostro rezilo za britje:   tovarna izdeluje tudi britvice ; priviti britvico v aparat
2. nar. zahodno  žepni nožek:

brívec   -vca m ( ȋ )
kdor se poklicno ukvarja z britjem in striženjem las:   učiti se za brivca / na tej cesti so kar trije brivci / iti k brivcu

bríven   -vna -o prid. ( ȋ )
ki se rabi za britje:   brivno zrcalce

brívka   -e ž ( ȋ )
ženska, ki se poklicno ukvarja z britjem in striženjem las:   danes me je brila brivka, ne brivec

brívnica   -e ž ( ȋ )
prostor, kjer dela brivec:   odprli so novo brivnico ; stopiti v brivnico

brívnik   -a m ( ȋ )
električni brivski aparat:   priključiti brivnik na napetost 220 V / električni brivnik

brívniški   -a -o  ( ȋ )
pridevnik od brivnica:   brivniško okno

brívski   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na brivce ali britje:   brivski pomočnik / brivski salon  brivnica / brivski aparat, pribor, stol

brizánca   -e ž ( ȃ )
teh.  lastnost, značilnost brizantnega:   brizanca dinamita

brizánten   -tna -o prid. ( ȃ )
teh., v zvezi z razstrelivo   ki ima veliko rušilno moč:

brizántnost   -i ž ( ȃ )
teh.  lastnost, značilnost brizantnega:   dinamit ima veliko brizantnost

brízg   -a m ( ȋ )
hiter, močen curek:   penasti brizgi so pljusknili kvišku ; deževni brizgi na šipah ; brizg krvi / na obleki ima strjene brizge blata ; pren.  vagone so preluknjali svinčeni brizgi iz brzostrelk

brízga   -e ž ( ȋ )
priprava za vbrizgavanje snovi v telo; brizgalka :   sterilizirati brizge ; injekcijska brizga

brizgáč   -a m ( á )
nav. mn., zool.  na morskem dnu ležeči iglokožci valjastega mehkega telesa, Holothurioidea:   oblika brizgačev / navadni, užitni brizgač

brizgálen   -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za brizganje:   brizgalna cev, črpalka / brizgalni tiskalnik  tiskalnik, pri katerem se barva nanaša z brizganjem

brízgalica   -e ž ( ī )
zastar. brizgalka :   glicerinska brizgalica z gumijastim nastavkom

brizgálka   -e  [ tudi brizgau̯ka ž ( ȃ )
1. priprava za vbrizgavanje snovi v telo:   bolničarka pripravlja brizgalko ; injekcijska brizgalka ; bat pri brizgalki
2. priprava za nanašanje tekočin z brizganjem:   razpršiti lak z brizgalko ; ročna brizgalka
3. zastar. brizgalna :   gasilna brizgalka

brizgálna   -e ž ( ȃ )
stroj ali priprava za gašenje ognja:   gasilska, motorna, prenosna, ročna brizgalna

brizgálnica   -e ž ( ȃ )
1. priprava za škropljenje rastlin; škropilnica :   kmet enakomerno pritiska na ročico brizgalnice
2. zastar. brizgalna :   gasilci so prišli z brizgalnico

brizgálnik   -a m ( ȃ )
brizgalni tiskalnik:   barvni brizgalnik ; izdelovalci brizgalnikov
 
agr.  priprava za vbrizgavanje tekočin v zemljo

brízganec   -nca m ( ȋ )
vino z mineralno vodo ali sodavico:   piti brizganec ; želite vino ali brizganec / šoferski brizganec  z dodatkom malinovca / posedati pri brizgancu

brízganje   -a s ( ȋ )
glagolnik od brizgati:   brizganje krvi iz žile / brizganje z lakom

brízgati   -am nedov. ( ȋ )
1. teči, iztekati v močnem curku:   kri brizga iz žile / mleko je v glasnih curkih brizgalo v posodo ; voda brizga iz cevi
2. hitro se razprševati:   iskre brizgajo na vse strani ; slap pada in kapljice brizgajo ; pren., ekspr.  domislice kar brizgajo iz njega
3. preh.  v močnem curku izpuščati kaj tekočega:   brizgati belež na steno ; brizgati vodo v ogenj, sodavico v kozarec
// z brizganjem močiti, vlažiti:   brizgati goreče ostrešje
♦ 
teh.  brizgati plastične mase  pod pritiskom spravljati plastično maso v kalup za določen izdelek

brízglja   -e ž ( ȋ )
zastar. brizgalka :   zdravnik je pripravil brizgljo in poiskal žilo ; klistirna brizglja

brizgljáj   -a m ( ȃ )
kar (se) brizgne:   brizgljaji vode

brízgniti   -em dov. ( í ȋ )
1. izteči, izliti se v močnem curku:   kri brizgne iz žile / voda mu je brizgnila v obraz
2. hitro se razpršiti:   val je udaril ob čoln, da je voda brizgnila na vse strani / krogle so brizgnile skozi odprtino
3. preh.  v močnem curku izpustiti kaj tekočega:   brizgniti vodo v zrak, slino iz ust ; pren., ekspr.  molči, je strupeno brizgnil ded

brížen   -žna -o prid. ( í ī )
knjiž. skrben :   brižni sadjar pravočasno obreže drevje ; premalo brižen za svojo zunanjost / njena brižna skrb za otroke

brižínski   -a -o prid. ( ȋ )
lit., v zvezi brižinski spomeniki in Brižinski spomeniki   najstarejši ohranjeni zapisi v slovenskem jeziku:

brížnost   -i ž ( í )
knjiž. skrbnost , prizadevnost :   vsa njena brižnost je brez uspeha ; z vso potrebno brižnostjo se je lotil dela

brjár   -ja m ( ȃ )
nar. zahodno  leseno plesišče na prostem, oder:   fantje in dekleta se vrtijo po brjarju

bŕk   -a m ( ȓ nav. mn.
1. dlaka pod nosom:   brki mu že poganjajo ; brke briti, česati ; brke si striže na krtačko ; brke pogladiti, sukati, vihati si ; dolgi, povešeni brki / desni, levi brk
 
brki so se mu povesili  užaljen je, potrt ; ekspr.  oče se je smehljal v brk  zadržano, pritajeno ; ekspr.  v brk kaj povedati komu  brez obzirov povedati komu svoje mnenje ; ekspr.  v brk se mu laže, smeje  predrzno, nesramno
2. daljša dlaka nad gobcem živali:   mačka miga z brki
♦ 
vrtn.  mačkov brk  vrtna rastlina z drobno narezljanimi listi in bledo modrimi cveti; vrtna črnika

bŕka   -e ž ( ȓ )
nav. mn. brk :   brke mu že poganjajo ; črne, sive brke / brke na gobcu so zelo občutljive

brkáč   -a m ( á )
1. ekspr.  kdor ima (velike) brke:   kdo je ta brkač, ki si ga pozdravil ; stari brkač
2. rabi se samostojno ali kot prilastek  žival, ki ima brke:   som brkač

brkáčka   -e ž ( ȃ )
ekspr.  ženska, ki ima brke:   kakšna brkačka je in pleča ima kot moški

bŕkast   -a -o prid. ( ȓ )
brkat :   brkast in kosmat moški / brkast obraz / brkast maček

brkàt   -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima (velike) brke:   brkat častnik ; ženske so bile debele in brkate / možje so si brisali brkata usta
 
zool.  brkati ser  zelo velika ptica ujeda, Gypaëtus barbatus

bŕkati   -am nedov. ( r̄ ȓ )
nar. brskati :   brkati po pesku / brkati po torbi

bŕkec   -kca m ( ȓ )
nav. mn. brčica :   zavihati si brkce ; črni, krtačasti brkci

bŕkež   -a m ( ȓ )
ekspr. brkač

bŕkica   -e ž ( ȓ )
nav. mn. brčica :   nositi brkice ; goste črne brkice

bŕklja   -e ž ( ȓ nav. mn., šalj.
1. brk :   ima košate brklje / smejala se mu je v brklje
2. noga :   kam pa moliš svoje brklje

brkljálnik   -a m ( ȃ )
program za pregledovanje strani na svetovnem spletu; brskalnik :   spletni brkljalnik ; okno brkljalnika

brkljánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od brkljati:   njegovo delo je le brkljanje zaradi lepšega / brkljanje po knjigi, po spominu

brkljaríja   -e ž ( ȋ )
pog.  malo vredni drobni predmeti:   prebrskala je hitro vso tisto brkljarijo ; košarica s šivanjem in z drugo brkljarijo ; pren.  ta človek se ne meni za take brkljarije

brkljáriti   -im nedov. ( á ȃ )
ekspr. brkljati :   brkljariti pri ognjišču / kaj pa brkljarite tukaj

brkljárnica   -e ž ( ȃ )
zastar.  shramba za stare, nerabne stvari; ropotarnica :   v mračni brkljarnici so bili razmetani polomljeni stoli

brkljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
1. dajati si opravka z drobnimi deli:   težkega dela ne zmore več, samo okoli hiše kaj brklja ; brkljati po štedilniku, po vrtu
2. pog. brskati , stikati 2 , šariti :   brkljati po krožniku ; zamišljeno brklja po omari ; brkljati po torbici za ključi / kaj brkljaš tod?

brkónčica   -e ž ( ọ̑ )
nar. gorenjsko trobentica :   šopek rumenih brkončic

brlênje   -a s ( é )
glagolnik od brleti:   piše ob brlenju sveče

brléti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. goreti s slabim plamenom, medlo svetiti:   ob njeni postelji je brlela lučka ; sveča, žarnica brli ; pren.  slabotno upanje brli v srcu ; življenje samo še brli v njem
2. nar. dolenjsko, ekspr.  biti buden; bedeti :   kaj pa še brliš in ne greš spat?

brlévka   -e ž ( ẹ̑ )
nar. zahodno brlivka :   brlevka je medlo gorela ; priviti brlevko

bŕlez   -a m ( ȓ )
nar. zahodno vrtavka :   vrti se kot brlez

brlíka   -e ž ( í )
nar. brlivka :   v sobi je gorela samo brlika

brlíkati   -am nedov. ( ī )
ekspr. brleti :   luč je komaj še brlikala

brlívka   -e ž ( ȋ )
preprosta svetilka, navadno na olje:   brlivka sveti, utriplje pred sliko ; prižgati, ugasniti brlivko
// ekspr.  luč, ki slabo, medlo sveti:   pri taki brlivki se ne da brati

brlízg   -a m ( ȋ )
predirljiv pisk ali žvižg:   zaslišal se je kratek brlizg ; mornar je odgovoril z brlizgom ; oster brlizg lokomotive, piščalke ; gamsov opozorilni brlizg

brlízganje   -a s ( ī )
glagolnik od brlizgati:   glušeče, tanko brlizganje ; brlizganje piščali, vlaka / brlizganje murnov  čirikanje

brlízgati   -am nedov. ( ī )
predirljivo piskati ali žvižgati na prste:   lokomotive, piščalke brlizgajo ; brlizgati na prste ; tanko, oglušujoče, ostro brlizgati

brlízgniti   -em dov. ( í ȋ )
1. predirljivo zapiskati ali zažvižgati na prste:   stopil je na prag in brlizgnil ; brezoseb.  v grmu je brlizgnilo, da je šlo skozi ušesa
2. ekspr.  v tankem, močnem curku iztisniti slino skozi zobe:   brlizgniti slino skozi stisnjene zobe

brljàv   -áva -o prid. ( ȁ á )
1. ekspr.  ki slabo vidi:   ali si brljav, da ga ne vidiš? brljav človek / brljave oči
2. ki slabo, medlo sveti:   bere pri brljavi luči ; brljava petrolejka

brljávec   -vca m ( ȃ )
ekspr.  kdor slabo vidi:   to so sami brljavci

brljávka   -e ž ( ȃ )
1. brlivka :   prižgati brljavko / ob taki brljavki ni mogoče šivati
2. ekspr.  ženska, ki slabo vidi:

brljávost   -i ž ( á )
ekspr. slabovidnost :   težko je z njim zaradi njegove brljavosti

brljúzga   -e ž ( ȗ )
plundra , brozga :   sneg se je stajal v brljuzgo ; blato in brljuzga / v čevljih mu žvrklja lepljiva brljuzga

brljúzgast   -a -o prid. ( ȗ )
brozgast :   brljuzgasta cesta / brljuzgasta pijača

brljúzgati   -am nedov. ( ȗ )
ekspr. brozgati :   brljuzgati po blatu, po vodi

brljúzgniti   -em dov. ( ú ȗ )
ekspr. pljuskniti , brizgniti :   apno mu je brljuzgnilo v lice / brljuzgniti vodo v obraz

brlòg   -óga m ( ȍ ọ́ )
1. bivališče zveri, zlasti v kaki votlini:   medved se zavleče v svoj brlog ; lisičji, volčji brlog / skrival se je po brlogih pred vojaščino / ekspr.  čas je, da zlezem v svoj brlog  v posteljo, na ležišče
2. ekspr.  slabo, neprimerno stanovanje:   živi v vlažnem kletnem brlogu
3. slabš.  skrivališče, zbirališče ničvrednih, slabih ljudi:   odkrili so razbojniški brlog / kvartopirski brlog

brlógar   -ja m ( ọ̑ )
žival, ki biva v brlogu:   lisice, jazbeci in dihurji so brlogarji
 
pal.  (medved) brlogar  jamski medved

brlóžina   -e ž ( ọ̑ )
zastar.  slabo, neprimerno stanovanje; brlog :   v svoji brložini je prodajal tudi zdravila

brlóžiti   -im nedov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž.  imeti brlog, bivati (v brlogu):   v teh gozdovih brložijo medvedi

bŕna 1   -e ž ( ŕ )
etn.  šema, ki predstavlja dvonogo ali četveronogo žival:   voditi brno ; pustna brna / kot psovka  molči, brna rdečelasa

bŕna 2   in  bŕnja -e ž ( ŕ; r̄ )
star.  zelo rodovitna črna prst; črnica :   organske snovi v brni

brnênje   -a s ( é )
glagolnik od brneti:   sliši se drdranje in brnenje ; brnenje televizijskih kamer, motorja ; brnenje strune, brzojavnih žic ; pesn.  brnenje poletja
 
rad.  motnja, ki jo pri sprejemu povzroča omrežna frekvenca

brnéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. dajati enakomerno se tresoč glas:   struna brni ; brzojavne žice brnijo v vetru / filmske kamere brnijo ; kolovrati so brneli ; motor brni
// brneč se premikati:   avto brni po cesti
2. biti nejasno slišen:   zvonovi brnijo iz daljave ; brezoseb.  v glavi mu kar brni ; pren.  v ušesih mu brnijo včerajšnje besede, melodije

bŕnež   -a m ( ȓ )
brnenje :   brnež motorja

brnístra   -e ž ( ȋ )
bot.  šibasta obmorska grmičasta rastlina z rumenimi cveti, Spartium junceum:   vlakna brnistre se uporabljajo v tekstilni industriji

brnja   gl. brna 2

brnjálo   -a s ( á )
nar.  opravljanje drobnih, nepomembnih del:   čič ne da nič, brnjalo pa le malo  (F. Finžgar)

brnjáti   -ám nedov. ( á ȃ )
dajati si opravka z drobnimi deli; brkljati :   brnjati okrog hiše, po dvorišču

bròč   bróča m ( ȍ ọ́ )
nar.  rastlina z rdečim barvilom v koreniki; brošč :   barvilo iz broča

bróčev   -a -o  ( ọ́ )
pridevnik od broč:   bročevo rdečilo

bróčiti   -im nedov. ( ọ́ ọ̑ )
nar. gorenjsko  rdeče barvati:   bročiti pirhe

bród   -a m , mest. ed.  bródu  in  brôdu;  mn.  brodôvi  tudi  bródi  ( ọ̑ )
1. splav ali čoln za prevoz čez vodo:   brod drsi čez reko ; prepeljati se z brodom ; brod na vrvi  navezan / v grški mitologiji  Haronov  in  Karonov brod
2. star. ladja :   na brodu so razpeli jadra ; pren.  naš brod so krmarili v pristan tujih ciljev
3. kraj, kjer je voda tako plitva, da se da bresti:   prebresti reko na brodu

brodár   -ja m ( á )
1. kdor kaj prevaža z brodom; brodnik :   brodar jih prepelje na drugi breg / brodar rečne plovbe
2. podjetje, ki se ukvarja s prevozi po morju:   naš domači brodar Splošna plovba
3. zastar. mornar :   brodarji plujejo na odprto morje

brodáriti   -im nedov. ( á ȃ )
1. voziti brod:   brodariti čez reko / brodariti po Savi
2. zastar. pluti :   ladje brodarijo po morju

brodárski   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na brodarje ali brodarstvo:   brodarsko podjetje / brodarski odsek pomorske šole ; sam.:, star.  kapitan in brodarski sta tako odločila  vodja krova

brodárstvo   -a s ( ȃ )
1. opravljanje brodarskega poklica:   zaradi starosti je prepustil brodarstvo sinu
2. pomorstvo , plovba :   razvoj brodarstva

bródek   -dka m ( ọ̑ )
manjšalnica od brod:   brodek odrine od brega

brôden   -dna -o prid. ( ó )
ki se da prebresti:   tu voda ni brodna

brodét   -a m ( ẹ̑ )
gastr.  gosta juha iz več vrst rib:   brodet s polento

brodíšče   -a s ( í )
1. kraj, kjer je voda tako plitva, da se da bresti:   plitvo brodišče
2. zastar. pristanišče :   ladje so zasidrane v brodišču

brodíti   bródim nedov. ( ī ọ́ )
1. hoditi po čem ovirajočem:   do kolen broditi po blatu ; broditi skozi resje
 
ekspr.  menda kar brodi po denarju  ga ima v preobilju ; ekspr.  globoko je brodil po krvi  umoril je mnogo ljudi
2. hoditi brez cilja, brez orientacije; bloditi :   broditi po svetu ; broditi po travnikih in gozdovih ; pren.  samo dekleta mu brodijo po glavi ; misel na beg mu neprestano brodi po glavi
3. premikati prste, roke v čem gostem:   brodila mu je po laseh ; otrok brodi z rokami po snegu / race brodijo s kljunom po vodi ; broditi z žlico po juhi
4. zastar. pluti :   dolga leta je brodil po morju

brodljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
zastar. brbotati , brbrati :   na ognjišču brodlja zelje

brodníca   -e ž ( í )
ženska, ki kaj prevaža z brodom:   brodnica ga je prepeljala čez reko

brodník   -a m ( í )
1. kdor kaj prevaža z brodom:   brodnik prepelje potnika na drugi breg
// nekdaj  kdor prevaža tovore po reki:   brodniki so vozili žito po Savi
2. zastar. mornar :   vihar je zagnal brodnike na otok
♦ 
zool.  četveroškrgar s polžasto zavito lupino, Nautilus pompilius

brodnína   -e ž ( ī )
plačilo za prevoz z brodom:   plačati brodnino / odpraviti mitnino in brodnino

brodníški   -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na brodnike:   vestno opravlja svoj brodniški posel / brodniška tarifa  tarifa za prevoz z brodom

brodníštvo   -a s ( ȋ )
opravljanje brodniškega poklica:   zaradi starosti je opustil brodništvo / nekdanje brodništvo na Savi

brôdnja   -e ž ( ó )
bredenje :   reka je za brodnjo pregloboka

brodolòm   -ôma m ( ȍ ó )
uničenje, potopitev ladje na morju:   ladji grozi brodolom ; brodolom ladje Tisa
// knjiž., ekspr.  velik in odločilen neuspeh, propad:   v življenju je doživel brodolom ; zakonski brodolom

brodolómec   -mca m ( ọ̑ )
kdor doživi brodolom:   brodolomci so se rešili na samoten otok ; brodolomca je vrglo ob čeri ; pren., ekspr.  družbeni brodolomec ; svet brodolomcev in obupancev

brodolómen   -mna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na brodolom:   brodolomni ostanki ladje / njegov položaj je brodolomen ; brodolomno življenje

brodôvje   -a s ( ȏ )
ladjevje :   dubrovniško brodovje ; trgovsko brodovje

brogovíta   -e ž ( ī )
bot.  grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami, Viburnum opulus:   na robu gozda je cvetela brogovita ; vrtna brogovita  okrasni grm z belimi cveti v socvetjih, podobnih kepam, Viburnum opulus sterile

bròj   brôja m ( ȍ ó )
zastar. število , številka :   dvoštevilčni broj / to je bral v zadnjem broju Novic

brójanice   -nic ž mn. ( ọ̑ )
zastar.  rožni venec, molek:   starka je molila na brojanice

brójiti   -im nedov. ( ọ̄ )
zastar. šteti :   brojiti srebrnike / četa je brojila nad sto mož

brôjler   -ja m ( ó )
agr.  za zakol namenjen, navadno farmsko gojen piščanec, pohanec:   reja brojlerjev ; farma za brojlerje

brokát   -a m ( ȃ )
vzorčasta, včasih z zlatom ali srebrom pretkana težka svila:   prevleči naslonjač z brokatom ; zlat brokat ; brokat za prešite odeje ; večerna obleka iz brokata / cesarica, oblečena v svilo in brokat

brokátast   -a -o prid. ( ȃ )
brokaten :   brokatast plašč

brokáten   -tna -o prid. ( ȃ )
ki je iz brokata:   bila je oblečena v srebrno brokatno obleko ; brokatno pregrinjalo / bogato izrezljani brokatni stoli

bróker   -ja m ( ọ̑ ekon. žarg.
kdor opravlja borzne posle po nalogu komitenta; borzni posrednik :   iščejo brokerja, da bi ob sprostitvi trgovanja na borzi čim prej prodali svoje delnice ; uspešen delniški broker ; broker na ljubljanski borzi
// posrednik :   nekateri brokerji ponujajo nižjo ceno zavarovanja kot zavarovalnice same

brókerski   -a -o prid. ( ọ̑ )
pog. borznoposredniški :   brokerska provizija / brokerska hiša

brókola   -e ž ( ọ̑ )
nav. mn. brokoli 1 :

brókoli 1   -ja m ( ọ̑ )
cvetači podobna sredozemska kulturna rastlina ali njeno omesenelo socvetje:   brokoli vsebuje veliko mineralov in vitaminov ; juha iz brokolija

brókoli 2   -ov m mn. ( ọ̑ )
cvetači podobna sredozemska kulturna rastlina ali njeno omesenelo socvetje:   cvetovi brokolov

bróm   -a  tudi  bròm brôma m ( ọ̑; ȍ ó )
kem.  kadeča se težka tekočina rjave barve, element Br:   brom razkraja organske snovi
// pog.  pomirjevalno sredstvo, ki vsebuje brom; kalijev bromid :   zdravnik mu je dal brom za pomirjenje ; v prid. rabi:, fot.  brom papir  fotografski papir, ki ima v svetlobno občutljivi plasti srebrov bromid

bromát   -a m ( ȃ )
kem.  sol bromove kisline:   natrijev bromat

bromíd   -a m ( ȋ )
kem.  sol bromovodikove kisline:   kalijev, srebrov, vodikov bromid

bromírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
kem.  uvajati brom v spojine:

brómkálij   -a m ( ọ̑-á )
zastar.  pomirjevalno sredstvo, ki vsebuje brom; kalijev bromid :   jemati bromkalij zoper nervoznost

brómov   tudi  brômov -a -o prid. ( ọ̑; ó )
nanašajoč se na brom:   bromova kislina, spojina / bromove tablete

brómovica   -e ž ( ọ̑ )
kem.  raztopina broma:

bromovodíkov   -a -o prid. ( ȋ )
kem., v zvezi bromovodikova kislina   raztopina vodikovega bromida:

bròn   brôna m ( ȍ ó )
1. zlitina bakra in drugih kovin:   vlivati bron ; vrata iz brona ; glasovi zvenijo kot bron / spomenik v bronu  iz brona / publ.  za tekmovalko je letos na olimpijskih igrah ostal samo bron  bronasta kolajna
 
elektr.  elektrotehnični bron  z velikim odstotkom bakra ; metal.  berilijev bron  zlitina bakra in berilija
// um. žarg.  umetniški izdelek iz te zlitine:   na razstavi je bilo največ bronov
2. pesn.  bronast zvon:   iz stolpa je donel bron

brônast   -a -o prid. ( ó )
1. ki je iz brona:   bakren in bronast denar ; bronast kip / dobil je bronasto kolajno  osvojil je tretje mesto na olimpijskih igrah
 
arheol.  bronasta doba  prazgodovinska doba, ki je sledila bakreni dobi
// po barvi podoben bronu:   pomarančno bronasto listje
2. ki zveni kot bron:   zazvenel je njen bronasti alt ; bronasti glasovi zvonov

bronastopôlt   -a -o  [ bronastopou̯t prid. ( ȏ ō )
ki ima bronasto polt:   bronastopolti delavci v pristanišču

bronca   ipd. gl. bronsa ipd.

brónčen 1   -čna -o prid. ( ọ̑ )
ki je iz bronse:   brončni premaz ; brončna barva;  prim. bronsen

brončén 2   -a -o prid. ( ẹ̑ )
bronast , bronen :   brončen kip ; brončeno okrasje / njegov obraz je bil brončene barve

brônec   -nca m ( ó )
zastar. bron :   verižica iz bronca

bronén   -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki je iz brona:   bronena posoda, žica

bronhiálen   -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bronhije:   bronhialne cevke
 
med.  bronhialni katar ; bronhialna astma

bronhiektazíja   -e ž ( ȋ )
med.  bolezensko razširjen bronhij:   bolnik z bronhiektazijami

brónhij   tudi  brónhus -a m ( ọ̄; ọ̑ )
nav. mn., anat.  cevka, ki dovaja zrak iz sapnika v pljuča, sapnica:   levi in desni bronhij ; razširjenje, vnetje bronhijev

bronhíolus   -la m ( ȋ )
anat.  najtanjši odcepek bronhija v pljučih:

bronhítis   -a m ( ȋ )
med.  vnetje bronhijev:   kronični bronhitis

bronhografíja   -e ž ( ȋ )
med.  rentgensko slikanje bronhijev:

brónhopnevmoníja   -e ž ( ọ̑-ȋ )
med.  pljučnica z manjšimi vnetišči okrog bronhijev:

bronhoskopíja   -e ž ( ȋ )
med.  neposredno opazovanje bronhijev:

bronírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
teh.  prekrivati kovinske predmete s tanko, temno plastjo kovinskega oksida; brinirati :   bronirati ohišje aparata

brônolivár   -ja m ( ȏ-á )
livar, ki uliva bron:   bronolivarji so presegli plan

brônolivárna   -e ž ( ȏ-ȃ )
livarna, v kateri se uliva bron:   delavec v bronolivarni

brônov   -a -o  ( ó )
pridevnik od bron:   bronov zven

bronovína   -e ž ( í )
zlitina bakra in drugih kovin; bron :   stražne stolpe so prekrili z bronovino
// izdelki iz brona:   v dvorani je bilo polno orožja, zlatnine in bronovine ; starinska bronovina

brónsa   in  brónca  in  brónza -e ž ( ọ̑ )
1. zmes laka in kovine v prahu za premazovanje predmetov, zlasti kovinskih:   premazati peč s srebrno bronso ; aluminijeva bronsa  s srebru podobnim sijajem ; bakrova bronsa  z zlatu podobnim sijajem
2. zlitina bakra in drugih kovin; bron :   kipci iz bronse
// pog.  umetniški izdelek iz te zlitine:   tam je bilo veliko gobelinov in brons

brónsen   -sna -o  in  brónzen -zna -o  ( ọ̑ )
pridevnik od bronsa:   bronsna barva;  prim. brončen 1

bronsíranje   in  broncíranje  in  bronzíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od bronsirati:   bronsiranje raznih predmetov

bronsírati   -am  in  broncírati -am  in  bronzírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
prekrivati, premazovati z bronso:   bronsirati okvir

brontozáver   -vra m ( á )
pal.  zelo velik rastlinojedi dinozaver z dolgim repom in vratom z majhno glavo ter štirinožno hojo:   brontozaver in tiranozaver

bronza   ipd. gl. bronsa ipd.

bróskva   -e ž ( ọ̑ )
bot.  (divja) rastlina, ki se goji v zvrsteh: zelje, koleraba, cvetača ipd., Brassica oleracea:

bróša   -e ž ( ọ̑ )
okrasna naprsna zaponka:   pripeti si zlato brošo ; broša iz jantarja

bròšč   bróšča m ( ȍ ọ́ )
1. bot., navadno v zvezi barvilni brošč   rastlina z rdečim barvilom v koreniki, Rubia tinctorum:   barvilni brošč daje osem odtenkov rdeče barve
2. barvilo iz broščevih korenik:   barvati z broščem

bróščev   -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na brošč:   broščeve korenike / broščevo rdečilo

bróščnica   -e ž ( ọ̑ )
nav. mn., bot.  zelnate rastline z vretenasto nameščenimi listi in cveti v socvetjih, Rubiaceae:

brošíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od broširati:   broširanje knjig ; delavnica za broširanje

brošírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
spenjati ali zlepljati (natisnjene) pole v mehke platnice:   broširati knjige

brošíren   -rna -o prid. ( ȋ )
s katerim se brošira:   broširni stroj

bróška   -e ž ( ọ̑ )
okrasna naprsna zaponka:   na prsih se ji je svetila velika broška ; keramična, zlata broška

brošúra   -e ž ( ȗ )
broširana knjiga, navadno tanjša:   izdati, založiti brošuro ; reklamna brošura

brošúrica   -e ž ( ȗ )
manjšalnica od brošura:   izdajati propagandne brošurice ; drobna brošurica ; brošurica žepnega formata

brôvning   tudi  browning -a  [ brôu̯ning- m ( ȏ )
polavtomatska pištola ameriškega tipa:   kromiran brovning ; zadela ga je krogla iz brovninga

brózga   -e ž ( ọ̑ )
1. vodén, shojen sneg; plundra :   blato in brozga ; sneg se je stajal v brozgo ; umazana brozga
2. zmes debelozrnate snovi in tekočine:   gnojnična brozga / čeber češnjeve brozge za žganje
 
agr.  bordojska brozga  škropivo iz modre galice in apna
3. ekspr.  slaba pijača:   piti brozgo ; pren.  literarna brozga
4. zastar. drhal , sodrga :   V službo je jemal najgrje malopridneže, tatove, pijance, vlačugarje in tako brozgo  (J. Trdina)

brózgalica   -e ž ( ọ̑ )
zastar. plundra , brozga :   brozgalica mu pronica v čevlje

brózganje   -a s ( ọ̑ )
glagolnik od brozgati:   brozganje po vodi

brózgast   -a -o prid. ( ọ̑ )
poln plundre, brozge:   ulice so brozgaste in blatne / ekspr.  brozgasto vreme / ekspr.  brozgasta pijača  slaba

brózgati   -am nedov. ( ọ̑ )
1. hoditi po čem mokrem in udirajočem se:   dolgo uro je brozgal po globokem močvirju ; do kolen brozgati v snežnici
2. riti, mešati z rokami, z nogami:   otroci, race brozgajo po mlakuži

bŕr   medm. ( ȓ )
1. izraža zoprnost, grozo, mraz:   polže in žabe ješ, brr ; brr, okostnjak ; brrr, kakšen mraz
2. posnema šum, ropot:   podrsaš avtomobilček in naredi brrr

brskáč   -a m ( á )
ekspr.  kdor brska, išče:   vnet brskač po arhivih

brskálec   -lca  [ bərskau̯ca m ( ȃ )
kdor pregleduje strani na svetovnem spletu:   spreten brskalec po internetu / spletni brskalec

brskálen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki je za brskanje, pregledovanje strani na spletu:   brskalni gumb, program, strežnik ; značilnosti uporabnikovega brskalnega okolja / brskalne navade ljudi se spreminjajo

brskálnik   -a m ( ȃ )
program za pregledovanje strani na svetovnem spletu:   glavna prednost zmogljivega brskalnika je dobra podpora spletnim standardom / spletni brskalnik

bŕskanje   -a s ( )
glagolnik od brskati:   brskanje po pesku / brskanje po preteklosti / spletno brskanje ; novi telefon omogoča lažje brskanje po spletu

bŕskati   -am nedov. ( r̄ ȓ )
1. razkopavati s kremplji, s prsti:   kokoši brskajo po gnoju ; otrok brska po pesku ; brskati za črvi / brskati s palico po blatu / brskati po nosu
2. prizadevno iskati, stikati za čim:   brskati po predalu, po žepih ; ekspr.  brskati po arhivih za listinami ; brskati po slovarju ; pren.  brskati po preteklosti, po spominu ; brskati po tujem življenju
// pregledovati strani na svetovnem spletu:   brskati po (svetovnem) spletu ; brskal je po spletnih straneh
● 
ekspr.  brskati po tujem blatu  stikati za tujimi slabostmi ; ekspr.  vse življenje brska po knjigah  študira

bŕskav   -a -o prid. ( )
ki (rad) brska:   brskave kokoši / ekspr.  brskav zgodovinar

bŕskniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
brsniti :   razburjeno je brsknil papirje od sebe

bŕsniti   -em dov. ( ŕ ȓ )
s prsti sunkovito odriniti:   brsniti časopis od sebe ; brsniti svinčnik z mize ; pren.  brsnil mu je zbadljivo besedo pod nos

bŕst 1   -a m ( ȓ r̄ )
nastavek lista, poganjka, komaj razvit iz popka:   na drevju že poganjajo brsti ; listni brst ; napet brst ; brst bukve ; pren., knjiž.  v sebi je začutila brst novega življenja

bŕst 2   ž ( ȓ )
1. nastavek lista, poganjka, komaj razvit iz popka:   drevje že poganja brsti
2. brstenje :   drevje je že v brsti ; čas nove brsti
3. zastar. dračje , suhljad :   butara suhe brsti

bŕsten   -tna -o prid. ( ȓ;  podpomen  ŕ r̄ )
nanašajoč se na brst:   brstna vejica
 
bot.  brstne luske  luske, ki varujejo brste ; um.  brstni kapitel  kapitel z okrasi v obliki brstov
// nar.  ki lepo in obilno raste; bujen :   brstna trava ; brstno žito ; pren.  brstna mladost

brstênje   -a s ( é )
glagolnik od brsteti:   drevje je treba škropiti pred brstenjem / brstenje listov ; pren.  dekle je sredi brstenja
 
biol.  nespolno razmnoževanje nižjih organizmov

brstéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
delati brste:   drevje, vinska trta brsti / popki brstijo  se že odpirajo ; pren.  v fantu brstijo nova čustva ; deklica je že začela brsteti

brstìč   -íča m ( ȉ í )
manjšalnica od brst:   drevje poganja brstiče ; cvetni brstič
 
bot.  zarodni brstič  s katerim se nižji organizmi nespolno razmnožujejo

brstíčen   -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na brstič:   brstični vrh
 
vrtn.  brstični ohrovt  ohrovt, ki ima ob steblu mnogo glavičastih brstov

brstíčje   -a s ( ȋ )
brstje :   v vetru trepeta brstičje

brstíčnat   -a -o prid. ( ȋ )
brstnat :   brstičnato drevje

brstíka   -e ž ( í )
mladika , poganjek :   začele so poganjati bledo zelene brstike

brstíšče   -a s ( í )
biol.  mesto v organizmu, kjer nastajajo nove celice:   pokostnica je brstišče kostnih celic

brstítev   -tve ž ( ȋ )
biol.  nespolno razmnoževanje nižjih organizmov; brstenje

brstíti se   -ím se nedov. ( ī í )
1. zastar. brsteti :   drevo se brsti
2. nar. koroško  bahati se:   brstila sta se, koliko dreves sta že podrla

bŕstje   -a s ( )
1. več brstov, brsti:   v bukovih gozdovih se že odpira brstje ; vse brstje je pozeblo ; cvetno brstje ; pren., knjiž.  vzklilo je prvo brstje ljubezni
2. zastar. suhljad , dračje :   vrgel je na ogenj suhega brstja

bŕstnat   -a -o prid. ( ȓ )
poln brstov:   drevje je že močno brstnato
 
vrtn.  brstnati ohrovt  brstični ohrovt

bŕstnica   -e ž ( ȓ )
nav. mn., bot.  rastline, ki imajo korenine, steblo in liste, Cormophyta:

bŕšček   -čka m ( ȓ )
bot.  plazeča se gozdna rastlina z zimzelenimi listi in z vijoličasto modrimi cveti; mali zimzelen 1 :

brščíka   -e ž ( í )
nar. zahodno  zimzelena grmičasta rastlina z bodečimi nepravimi listi; ostrolistni beluš

bršlín   -a m ( ȋ )
bršljan :   debla opleta bršlin ; skale so pokrite z bršlinom

bršlínje   -a s ( ȋ )
bršljanovo rastje:   v gozdu je polno bršlinja

bršlínka   -e ž ( ȋ )
vrtn. bršljanka :   na oknu cvetijo begonije in bršlinke

bršlínov   -a -o prid. ( ȋ )
bršljanov :   bršlinovi listi

bršlján   -a m ( ȃ )
drevju škodljiva rastlina z zimzelenimi listi:   bršljan se vzpenja po deblu ; zid je porasel z bršljanom ; okrasiti butaro z brinjem in bršljanom

bršljánast   -a -o prid. ( ȃ )
porasel z bršljanom:   bršljanaste stene
 
vrtn.  bršljanasta pelargonija  bršljanka

bršljánka   -e ž ( ȃ )
vrtn.  bršljanu podobna lončna rastlina z živobarvnimi cveti, Pelargonium peltatum:   na oknu cvetijo bršljanke

bršljánov   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bršljan:   bršljanovi listi / bršljanov venec

brtávs   -a m ( ȃ )
star.  velik kos:   odrezal si je brtavs črnega kruha ; brtavs mesa

brtvíti   -ím nedov. , brtvèn  ( ī í )
teh.  zapirati, zmanjševati reže, da tekočina ne uhaja; tesniti

brúc   -a m , or. ed.  brúcem;  rod. mn.  brúcev,  daj. mn.  brúcem  ( ȗ )
slušatelj prvega letnika na univerzi:   letos se je vpisalo veliko brucev / ta je najbolj zelen izmed vseh zelenih brucev

brucéla   -e ž ( ẹ̑ )
biol.  bakterija, ki povzroča brucelozo:

brucelóza   -e ž ( ọ̑ )
med., vet.  kužna bolezen goveda, drobnice in prašičev, ki se prenaša tudi na človeka:   govedo je okuženo z brucelozo ; prašičja bruceloza

brúcka   -e ž ( ȗ )
slušateljica prvega letnika na univerzi:   pri predavanju je bilo največ bruck

brúclja   -e ž ( ȗ )
slabš. brucka

brúcmajór   -ja m ( ȗ-ọ̑ )
šol. žarg.  študent višjega letnika, ki pri brucovanju spremlja, vodi bruce:

brucovánje   -a s ( ȃ )
zabava, združena s šaljivim obredom sprejemanja brucev v študentsko skupnost:   medicinci so priredili slovesno brucovanje

brúcovski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na bruce:   brucovske šale ; brucovsko vedenje / prirediti brucovski večer  brucovanje

brúcovstvo   -a s ( ȗ )
lastnost, značilnost brucev:   brucovstvo se mu je poznalo na vsakem koraku

brucúlja   -e ž ( ú )
slabš. brucka :   bruculje zapišejo vsako profesorjevo besedo

bruhálen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki povzroča bruhanje:   bruhalna sredstva

bruhálnik   -a  [ bruhau̯nik tudi bruhalnik m ( ȃ )
geogr.  kraški izvir, ki ob visoki podzemni vodi bruha:   bruhalniki in požiralniki

brúhanje   -a s ( ū )
glagolnik od bruhati:
a) zdravilo je preprečilo bruhanje / na bruhanje ji gre, jo sili / bruhanje krvi
b) bruhanje ognjenikov

brúhati   -am nedov. ( ū ȗ )
1. izmetavati iz želodca:   ponesrečenec bruha ; bruhati žolč
// s kašljanjem izmetavati kri iz pljuč:   spet je bruhal kri ; pren., ekspr.  bruhati kletve, psovke
2. s silo izmetavati v velikih količinah:   ognjenik bruha ; dimniki bruhajo saje / ob dveh bruha tovarna množice delavcev ; pren., ekspr.  topovi bruhajo smrt na mesto
 
ekspr.  bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika  silovito ga napadati z besedami
3. nepreh.  s silo udarjati na dan:   voda bruha izpod skale ; pren.  besede ji bruhajo iz ust

brúhniti   -em dov. ( ú ȗ )
1. izvreči iz želodca:   bruhniti pijačo iz sebe
// s kašljanjem izvreči kri iz pljuč:   bolnik je bruhnil kri ; pren., ekspr.  bruhniti psovko ; bruhnila je iz sebe vso prikrito mržnjo
2. s silo izvreči v velikih količinah:   dimnik je bruhnil oblak dima ; žaromet je bruhnil snop oranžne svetlobe
3. nepreh.  s silo udariti na dan:   voda bruhne iz razpok ; pren.  sovraštvo je bruhnilo na dan ; brezoseb.  nesramnež, je bruhnilo iz dekleta
4. ekspr., navadno v zvezi bruhniti v jok, smeh   nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se:   bruhniti v jok, v solze ; bruhniti v krohot, v smeh
5. nar.  za kratko dobo iti, oditi kam:   Če vam je všeč, pa bruhnem tja gôri in vam prinesem tisto reč  (I. Tavčar)

brumaire   -a  [ brimêr m ( ȇ )
zgod.  drugi mesec v koledarju francoske revolucije:

brúmen   -mna -o prid. , brúmnejši  ( ú ū )
1. zastar. pobožen :   brumen krščanski človek ; žena je brumna in poštena
2. šalj. prizadeven , vnet :   brumen ljudskoprosvetni delavec ; v list so pisali brumni propagandisti

brúmnost   -i ž ( ú )
zastar. pobožnost :   nikoli ni kazal kake posebne brumnosti

brúnarica   -e ž ( ȗ )
tur.  koča, hiša iz brun, zlasti za turistične namene:   v alpskem slogu zgrajena brunarica

brúnast   -a -o prid. ( ū )
ki je iz brun:   ljudje so sedli na brunaste klopi ; brunaste stene

brúnce   -a s ( ū )
manjšalnica od bruno:   polagati brunca na močvirna tla ; hrastova brunca

brúncelj   -clja  in  -na  [ bruncəlj m ( ú )
nar. panj , čok :   Pri tem delu je oče redno imel nalogo, da je na primerno dolžino razžagane brunceljne klal na drobna polenca  (F. Finžgar)

brúnčast   -a -o prid. ( ū )
ki je iz brunc:   brunčasta brv

brúnčevje   -a s ( ū )
zastar. bruna , brunca :   polagati brunčevje

brúnda 1   -e ž ( ȗ )
etn.  ljudsko glasbilo z jezičkom, na katerega se brenka, držeč glasbilo med zobmi; dromlja :   igrati na brundo

brúnda 2   medm. ( ȗ )
posnema glas medveda ali zamolkli glas strune:   brunda brunda

brúndanje   -a s ( ȗ )
glagolnik od brundati:   medvedovo brundanje / dekle se boji njegovega večnega brundanja ; med maršem se je začelo rahlo brundanje

brúndati   -am nedov. ( ȗ )
1. oglašati se z nizkim, mrmrajočim glasom:   medved zadovoljno brunda / možakar je brundal sam pri sebi / basi so brundali in violine pele
2. ekspr.  z govorjenjem, mrmranjem izražati nevoljo, nesoglasje:   kar naprej sitnari in brunda
3. preh.  mrmraje peti:   brundati (si) pesem

brúndica   -e ž ( ȗ )
manjšalnica od brunda:   zmeraj nosi brundico s seboj

brúnec   -nca m ( ȗ )
zastar.  (majhno) bruno:   macesnov brunec

brunélica   -e ž ( ẹ̑ )
bot.  travniška rastlina z vijoličastimi cveti; navadna črnoglavka

brunet   ipd. gl. brinet ipd.

brúnik   -a m ( ȗ )
zastar.  preprost čoln iz enega debla; drevak :   bruniki so zaplavali po nizki vodi

brúno   -a s ( ū )
na dveh straneh obtesano deblo:   tesati bruno ; počrnela bruna ; iz brun narejena bajta
// nar. deblo , hlod :   Tesišče je bilo v jami nedaleč od plotu. Na stoleh je ležalo pet dolgih olupljenih brun  (Prežihov)
● 
bibl.  pezdir v očesu svojega bližnjega vidi, bruna v svojem pa ne  vidi majhne napake drugih, svojih velikih pa ne

brúnovje   -a s ( ū )
več brun, bruna:   črvivo brunovje lesene hiše

brús   -a m ( ȗ )
1. kamen ali priprava za brušenje:   z nogo poganjati brus ; z brusom gladiti kamen ; potegniti z brusom po kosi ; ročni brus / knjiž.  jezikovni brus  priročnik z nasveti za odpravljanje jezikovnih napak
2. način brušenja, stopnja izbrušenosti:   dvignil je briljant proti luči, da bi ocenil brus in lesk
3. slabš.  neroden, velik človek, navadno mlajši:   tak brus si že, pa se še z otroki podiš ; spravi se že ven, brus brusasti!

brusáč   -a m ( á )
1. obrtnik, ki brusi rezila:   brusač hodi brusit po hišah ; brusač je odprl delavnico
2. delavec, ki z brusom obdeluje predmete; brusilec :   brusač leč, jekla ; razpisujemo mesto steklarja brusača

brusáčka   -e ž ( ȃ )
obrtnica, ki brusi rezila:

brúsar   -ja m ( ȗ )
kdor izdeluje ali prodaja bruse:   brusarji ponujajo bruse

brusárna   -e ž ( ȃ )
1. izdelovalnica brusov:   delavec v brusarni
2. zastar. brusilnica :   brusarna dragih kamnov

brusárstvo   -a s ( ȃ )
brusaška obrt:

brusáški   -a -o  ( á )
pridevnik od brusač:   brusaško delo

brúseljski   -a -o  [ brusəljski prid. ( ú )
nanašajoč se na Bruselj:   bruseljske znamenitosti / publ.  bruseljska birokracija  uradniki Evropske unije v Bruslju ; publ.  bruseljska trojka  Evropska centralna banka, Mednarodni denarni sklad in Evropska komisija, ki z državo članico sklenejo sporazum o načinu reševanja njenih finančnih težav
 
obrt.  bruseljska čipka  šivana ali klekljana čipka iz zelo tankega sukanca in z bogatimi, baročnimi vzorci

brúsen   -sna -o prid. ( ȗ )
ki je za brušenje:   brusni kamen, papir, stroj ; brusna plošča / brusno olje
 
les.  brusni les  les za pridobivanje lesovine

brusílec   -lca  [ brusiu̯ca in brusilca m ( ȋ )
1. delavec, ki z brusom obdeluje predmete:   brusilec diamantov, leč ; tečaj za rezkalce in brusilce
2. delavec, obrtnik, ki brusi rezila:   brusilec nožev in škarij

brusílen   -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se brusi:   brusilni kamen, kolut, stroj ; brusilna plošča, priprava ; brusilna sredstva

brusílnica   -e ž ( ȋ )
delavnica, v kateri se brusi:   orodna brusilnica ; brusilnica dragih kamnov, stekla ; on je delavec v brusilnici

brusílnik   -a m ( ȋ )
1. teh.  stroj za brušenje:   orodni, valjčni brusilnik
2. papir.  stroj za pridobivanje lesovine:

brusílo   -a s ( í )
sredstvo ali priprava za brušenje:   smirek je dobro brusilo ; zobozdravnik uporablja okrogla brusila ; čevljarska brusila

brusína   -e ž ( í )
1. teh.  odpadki v obliki prahu, ki nastajajo pri glajenju, brušenju česa:   lesna brusina
2. korito z vodo, v katero sega spodnji del brusa:

brusíti 1   in  brúsiti -im nedov. ( ī ú )
1. delati rezilo ostro:   brusiti dleto, koso, nož, orodje ; na suho brusiti / mačka brusi kremplje ; miška si brusi zobe
2. z brusom obdelovati predmete:   brusiti kamen, steklo ; brusiti tlak ; fino, grobo brusiti ; ročno, strojno brusiti / brusiti z abrazivom / zobozdravnik brusi zob
3. drgniti ob kaj:   purani brusijo s perutnicami po tleh / golob si brusi kljun ob kamen
4. knjiž.  dajati čemu bolj izdelano podobo:   debata brusi mnenja ; brusiti okus občinstva
● 
ekspr.  ljudje si že brusijo jezike  veliko govorijo o tem, opravljajo ; ekspr.  brusiti noge, pete  hitro hoditi, teči ; zastar.  brusiti pero  vaditi se v pisateljevanju, pisati
♦ 
etn.  škarjice brusiti  otroška igra, pri kateri se igralci lovijo od drevesa do drevesa ; lov.  divji petelin brusi  poje zaključni del svojega speva ; papir.  brusiti les  z brusilnikom pridobivati iz lesa lesovino

brusíti 2   in  brúsiti -im nedov. ( ī ú )
s silo izmetavati iz ust:   konj brusi vodo iz gobca ; žvečil je kruh in brusil iz ust prežvečeno kašo
// pog., slabš. govoriti , pripovedovati :   boli ga, da mu sin brusi take besede ; brusi kletve in psovke na vse ; take mu je brusil

brúsnica 1   -e ž ( ȗ )
nav. mn.  nizka grmičasta gorska rastlina ali njene užitne rdeče jagode:   nabirati brusnice ; kompot iz brusnic

brusníca 2   -e ž ( í )
voda v koritu, v katero sega spodnji del brusa:

brúsničen   -čna -o prid. ( ȗ )
ki je iz brusnic:   brusnični kompot ; brusnična marmelada

brúsničevje   -a s ( ȗ )
grmičje brusnic:   z brusničevjem zarasel prehod

brúsničje   -a s ( ȗ )
grmičje brusnic:   tam je polno brusničja

brusník   -a m ( í )
brusni kamen, brus:   ostriti z brusnikom

brusnína   -e ž ( ī )
les. lesovina

brúsniti   -em dov. ( ú ȗ )
zastar.  s silo izvreči iz ust:   pokusil je, a takoj brusnil iz ust ; pren., ekspr.  brusniti psovko

brúšenje   -a s ( ú )
glagolnik od brusiti 1 :
a) brušenje britve, sekire
b) brušenje stekla, umetnega kamna ; fino brušenje ; stroj za brušenje / brušenje zoba
c) brušenje stila / brušenje divjega petelina

brutálen   -lna -o prid. , brutálnejši  ( ȃ )
surov , grob 2 , nasilen :   to je brutalen človek / brutalen napad ; z brutalno silo je obračunal z njimi ; brutalno vedenje ; zasliševanje je bilo brutalno

brutálnež   -a m ( ȃ )
ekspr.  brutalen človek; surovež , nasilnež :   bojim se ga, ker je tak brutalnež

brutálnost   -i ž ( ȃ )
surovost , grobost , nasilnost :   brutalnost se mu bere že na obrazu ; vse to izvira iz njegove brutalnosti ; odslovil jo je z vso brutalnostjo
// surovo dejanje ali ravnanje:   dovoljuje si vse mogoče brutalnosti ; prepiri so se stopnjevali do skrajnih brutalnosti

brúto   prisl. ( ȗ )
brez odbitkov, v celoti, kosmat:   bruto izračunani dohodki ; v prid. rabi:  bruto in neto dohodki ; bruto cena ; bruto proizvodnja / bruto teža  skupna teža blaga in embalaže
♦ 
ekon.  bruto produkt  in  brutoprodukt  vrednost celotne proizvodnje v določenem obdobju, navadno v enem letu ; bruto družbeni proizvod [BDP]  vrednost celotne proizvodnje v določeni državi v določenem obdobju, navadno v enem letu ; bruto bilanca  poskusna bilanca ; navt.  bruto tona  brutoregistrska tona ; trg.  bruto za neto  zaračunavanje blaga po njegovi bruto teži

brútoregístrski   -a -o prid. ( ȗ-í )
navt., v zvezi brutoregistrska tona   enota za merjenje (vse) ladijske prostornine, 2,8 m 3 :   ladja z devetdeset tisoč brutoregistrskimi tonami [BRT] / država ima čez šest milijonov brutoregistrskih ton ladjevja / brutoregistrska tonaža

brútotónski   -a -o prid. ( ȗ-ọ̑ )
žel., v zvezi brutotonski kilometer   enota za obračunavanje stroškov prevoza blaga skupaj z embalažo na razdalji 1 km:

bŕv   ž ( ȓ )
deska ali bruno za prehod čez vodo:   brv drži čez potok ; iti čez brv ; stopati po brvi ; majava, ozka brv / kapitan že prihaja po brvi na ladjo
// ozek most za pešce:   viseča, železobetonska brv
♦ 
obl.  modna  ali  revijska brv  podolžen oder za modne revije, po katerem hodijo manekeni

bŕvica   in  bŕvca  tudi  brvíca -e ž ( r̄; ȓ; í )
manjšalnica od brv:   brvica drži čez potok ; iti čez brvico / čoln butne ob pristajalno brvico

bŕvno   -a s ( )
nar. vzhodno bruno :   otroci plezajo po zloženih brvnih

bŕz   -a -o prid. ( ȓ )
star. hiter :   jahati na brzem konju / brzi sel / utrujen od brze hoje / bližati se brzih nog  hitro ; brzi vlak  brzovlak

bŕzda   -e ž ( ŕ )
železo pri uzdi, ki ga ima konj v gobcu:   hlapec potisne konju brzdo v gobec
// uzda :   prijeti, držati konja za brzdo ; pren.  ta človek je brez vsake brzde ; ne more se obvladati, govori brez brzde

bŕzdanje   -a s ( )
glagolnik od brzdati:   brzdanje konj / brzdanje strasti

bŕzdanost   -i ž ( )
knjiž. obvladanost , zadržanost :   v delu se kaže idejna brzdanost ; pisateljska brzdanost

bŕzdati   -am nedov. ( )
1. nadevati, nameščati brzdo:   sluge so brzdali konje
2. zadrževati z brzdo:   brzdal je iskrega konja, da je stopal v korak
// knjiž. obvladovati , zadrževati :   brzdati čustva, strasti ; komaj je brzdal jezo ; človek se mora znati brzdati
● 
ekspr.  brzdaj jezik  pazi, kaj, kako govoriš; ne govôri mnogo

bŕzden   -dna -o  ( )
pridevnik od brzda:   brzdni jermen

bŕzec   -zca m ( ȓ )
1. pog. brzovlak :   brzec ima zamudo ; polnočni brzec na Dunaj
2. zool.  hrošč, ki hitro teka in leta, Cicindela:   poljski brzec

bŕzen   -zna -o prid. ( )
nar. hiter :   Še otrok sem služil pri nekem kmetu, ki je imel lepe, brzne kobile  (M. Kranjec)

brzéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
hitro, lahkotno se premikati:   bister potok brzi mimo nje ; jadrnica brzi po morju / ljudje brzijo po cestah ; brzeti z avtom
// hitro minevati, hiteti:   čas brzi ; ure so brzele

brzíca   -e ž ( í )
mesto v potoku ali reki, kjer skače voda čez kamenje in skale:   čoln je neslo proti nevarnim brzicam ; spuščati se čez brzice ; brzice Nila / reka dela številne brzice
// hitro tekoča reka ali potok:

brzína   -e ž ( í )
1. v časovni enoti opravljena pot; hitrost 1 povečati, zmanjšati brzino ; vlak drvi z veliko brzino ; pri 80 kilometrih brzine
2. avt. žarg.  možnost za spremembo razmerja med številom vrtljajev gnane in gonilne gredi menjalnika pri motornem vozilu; prestava :   avtomobil ima štiri brzine
// položaj zobnikov v menjalniku ob določenem razmerju vrtljajev gnane in gonilne gredi; prestava :   menjati brzino ; voziti v tretji brzini

brzinomér   -a m ( ẹ̑ )
teh.  priprava za merjenje hitrosti:   brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro ; električni, mehanični brzinomer

brzínski   -a -o prid. ( ȋ )
hitrosten :   brzinske motorne tekme

brzo...   ali  bŕzo...  prvi del zloženk  ( ȓ )
nanašajoč se na brz:   brzojav, brzokril, brzoturnir, brzovlak, brzovozen

bŕzojádrnica   -e ž ( ȓ-ȃ )
zastar.  hitra jadrnica:   ob bregu je bila zasidrana brzojadrnica

brzojàv   -áva m ( ȁ á )
električna naprava za prenašanje dogovorjenih znakov na daljavo:   sporočiti po brzojavu ; on dela pri brzojavu ; doseg brzojava / brezžični brzojav
 
navt.  strojni brzojav  priprava za prenos povelj s poveljniškega mostu v strojnico
// sporočilo, poslano s tako napravo:   poslati, prejeti brzojav ; dešifrirati besedilo brzojava
// nekdaj  urad za sprejemanje in oddajanje brzojavk:

brzojáven   -vna -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na brzojav:   brzojavni aparat, trak ; brzojavna centrala / postaviti brzojavne drogove ; lastovke posedajo po brzojavnih žicah / prejeti brzojavni odgovor ; poslati brzojavno sporočilo
 
ptt  brzojavni naslov  pri pošti prijavljen skrajšani naslov fizične ali pravne osebe
2. ekspr., navadno v zvezi s slog, stil   zelo zgoščen, jedrnat:   delo je napisano v brzojavnem slogu ; njegov stil je jedrnat, skoraj brzojaven

brzojáviti   -im dov. ( á ȃ )
sporočiti po brzojavu:   brzojavil je, da pride zvečer / takoj je treba brzojaviti po očeta

brzojávka   -e ž ( ȃ )
sporočilo, preneseno po brzojavu:   dobiti, poslati brzojavko ; pozdravna, sožalna brzojavka

brzojávljanje   -a s ( á )
glagolnik od brzojavljati:   naučiti se brzojavljanja ; brezžično brzojavljanje

brzojávljati   -am nedov. ( á )
sporočati po brzojavu:   v tem jeziku je težko brzojavljati

brzokríl   -a -o prid. ( ȋ ī )
pesn.  ki je brzih, hitrih kril:   brzokrili metulji ; brzokrila lastovica

brzokuhálen   -lna -o prid. ( ȃ )
ki je za hitro kuhanje:   brzokuhalna plošča električnega štedilnika / brzokuhalni lonec  ekonom lonec

brzokuhálnik   -a m ( ȃ )
električni kuhalnik za hitro kuhanje:   skuhati kavo na brzokuhalniku

brzonóg   -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
pesn.  ki je brzih, hitrih nog:   brzonogi sel ; brzonoga srna

brzoparílen   -lna -o prid. ( ȋ )
ki je za hitro kuhanje ali parjenje:   brzoparilni lonec

brzoparílnik   -a m ( ȋ )
velik lonec ali kotel za hitro kuhanje ali parjenje:   kuhati v brzoparilniku ; stolitrski brzoparilnik

bŕzopárnik   -a m ( ȓ-ȃ )
zastar.  parnik za hitro plovbo:   potovati z brzoparnikom

brzopét   in  brzopèt -éta -o prid. ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
ekspr.  ki hitro teče:   brzopeti zajec

brzopís   -a m ( ȋ )
1. biblio.  pisava v starem in srednjem veku, v kateri se uporabljajo namesto posameznih besed določeni znaki; tahigrafija :   uporabljati brzopis
2. zastar. stenografija

brzopísec   -sca m ( ȋ )
1. v starem in srednjem veku  pisar, ki uporablja tahigrafijo:   na dvoru so imeli spretne brzopisce
2. zastar. stenograf :   brzopisec zapisuje pogovor

brzopísen   -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na brzopis:   arheolog je razrešil brzopisna znamenja / brzopisne okrajšave

brzoplôven   -vna -o prid. ( ō )
star.  ki plove z veliko hitrostjo:   brzoplovna ladja

brzoplôvka   -e ž ( ȏ )
zastar.  manjša ladja za hitro plovbo:   gusarji so se bojevali na lahkih brzoplovkah

brzopotézen   -zna -o prid. ( ẹ̑ )
šah.  ki se izvaja s hitrimi, časovno omejenimi potezami:   brzopotezni turnir ; brzopotezno prvenstvo / naš najboljši brzopotezni igralec

brzorézen   -zna -o prid. ( ẹ̄ ẹ̑ )
teh., v zvezi brzorezno jeklo   jeklo za obdelovalno orodje, s katerim se da hitro rezati; hitrorezno jeklo

brzostrélec   -lca m ( ẹ̑ )
vojak, ki strelja z brzostrelnim orožjem:   brzostrelci so se pognali v boj

brzostrélen   -lna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je za hitro streljanje:   sliši se drdranje brzostrelnih topov ; brzostrelna puška ; brzostrelno orožje / obsipali so jih z brzostrelnimi svinčenkami

brzostrélka   -e ž ( ẹ̑ )
orožje s kratko cevjo, ki se sámo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih:   naperil je vanj brzostrelko ; vojaki so oboroženi z brzostrelkami ; pokosil jih je rafal iz brzostrelke

brzostrúžen   -žna -o prid. ( ū ȗ )
teh., v zvezi brzostružno jeklo   jeklo za obdelovalno orodje, s katerim se da hitro rezati; hitrorezno jeklo

brzotèk   in  brzoték -éka m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
zastar. sel :   obvestilo mu je prinesel brzotek

brzotiskálen   -lna -o prid. ( ȃ )
tisk.  ki je za avtomatsko tiskanje:   brzotiskalni stroj

bŕzoturnír   -ja m ( ȓ-í )
šah.  turnir, pri katerem je predpisana zelo hitra, časovno omejena igra:   organizirati brzoturnir ; mladinski brzoturnir za prvenstvo občine

bŕzoturnírski   -a -o prid. ( ȓ-í )
nanašajoč se na brzoturnir:   brzoturnirska ura ; brzoturnirski tempo / brzoturnirsko prvenstvo / spada med najboljše brzoturnirske šahiste

bŕzovlák   -a m ( ȓ-ȃ )
potniški vlak s pospešeno hitrostjo in s postanki samo na važnejših postajah:   brzovlak prihaja na prvi tir ; uvedli so sezonski brzovlak

brzovôzen   in  brzovózen -zna -o prid. ( ó; ọ̄ )
ki se mora hitro prepeljati, zlasti po železnici:   brzovozno blago / brzovozni tovorni list ; brzovozna tarifa

bŕž   prisl. ( ȓ )
1. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja:   to reče in brž odide ; brž razume ; prinesi, pa brž ; brž domov ; brž, brž, čakajo te / glej, da se brž brž pobereš / pridi brž ko brž  bržkobrž , na brž  nabrž
// izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času:   brž potem je izginil ; dežja ne bo tako brž
2. v neposredni bližini; tik 4 hišice so brž ob morju

bržánka   -e ž ( ȃ )
vino iz tržaške okolice:   napil se je sladke bržanke

bŕžčas   člen. ( ȓ )
izraža precejšnjo verjetnost; najbrž :   bržčas je to njegov zadnji dan ; vsi smo jo bržčas hkrati zagledali

bŕžda   člen. ( ȓ )
knjiž.  izraža precejšnjo verjetnost; najbrž :   to bo bržda držalo ; bržda se še danes ne znajde

bržé   prisl. ( ẹ̑ )
nar.  z večjo verjetnostjo, prej:   Vera je bila vsa žareča od razigranosti ; a ogenj v njenih očeh je bil bržé hudičkov nego angelčkov  (L. Kraigher)

bržíljka   -e ž ( ȋ )
bot. bazilika 2 , bažiljka :   duh po bržiljki

brž ko   gl. brž

bŕžkobŕž   in  bŕž ko bŕž prisl. ( ȓ-ȓ )
čim prej :   umakni se, in to bržkobrž

bŕžkone   člen. ( ȓ )
izraža precejšnjo verjetnost; najbrž :   bržkone je na sestanku ; kolne bržkone nevede ; ta muha prenaša povzročitelja bolezni, bržkone virus

bržóla   -e ž ( ọ̑ )
pražen in dušen goveji zrezek:   pripraviti bržolo / čebulna, garnirana bržola
 
gastr.  tržiške bržole  koštrunovo ali ovčje meso v omaki z dodatkom krompirja
// meso iz zgornjega dela govejega hrbta:   želite bržolo ali stegno

bržólen   -lna -o  ( ọ̑ )
pridevnik od bržola:   bržolna omaka

bržólica   -e ž ( ọ̑ )
ekspr.  pražen in dušen goveji zrezek; bržola :   jedli bomo imenitno bržolico ; za tole bržolico bi mi bilo kar žal

1   medm. ( ȗ )
posnema tuljenje, hud jok:   burja se zaganja bu bu ; otrok joče buu

2   medm. ( ȕ )
izraža zoprnost:   bu, kako je to dolgočasno!

búba 1   -e ž ( ú )
zool.  žuželka na razvojni stopnji med ličinko in razvito žuželko:   izviti se iz bube ; sviloprejkina buba ; buba metulja ; pren., ekspr.  ti pa kar molči, saj si komaj iz bube zlezel

búba 2   -e ž ( ū )
otr.  boleče mesto, rana:   ti bom popihala bubo

búbati   -am nedov. ( ū )
otr. boleti :   glava me buba ; brezoseb.  kje te pa buba, bom popihala

búbec   -bca m ( ȗ )
nar. primorsko  doraščajoča oseba moškega spola; fant :   takšen bubec, pa se še podi z otroki

búbi   -- v prid. rabi ( ȗ )
v zvezah:   bubi frizura  frizura s kratkimi, zadaj posnetimi lasmi ; bubi ovratnik  majhen okrogel ovratnik ; prisl.:  ostriči na bubi

bubljáti   -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr.  nerazločno govoriti:   tako bublja, da ga ne razumem
// govoriti , pripovedovati :   bubljati neumnosti

bubón   -a m ( ọ̑ )
nav. mn., med.  vneta in otekla bezgavka, navadno v dimljah:

bubónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na bubon:   bubonski gnoj / bubonska kuga  kuga, pri kateri otečejo bezgavke

bùc   in  búc medm. ( ȕ; ȗ )
otr.  pri nagajivem zbadanju:   s prstom je podražil otroka: buc buc

búcati   -am nedov. ( ȗ )
otr.  na rahlo dregati ali zbadati:   s slamico bom bucal polža ; bucati s prstom pod bradico

búcika   -e ž ( ȗ )
kratka igla z glavico:   nabosti žuželko na buciko ; z bucikami pripet rokav ; glavice bucik

bucikáriti   -im nedov. ( á ȃ )
knjiž.  loviti ribe s trnki iz bucik:   otroci bucikarijo ob ribniku

búcikast   -a -o prid. ( ȗ )
ekspr.  podoben bucikini glavici:   pogledala ga je s črnimi, bucikastimi očmi

búcikin   -a -o  ( ȗ )
pridevnik od bucika:   bucikina glavica

búcniti   -em dov. ( ú ȗ )
otr.  na rahlo dregniti ali zbosti:   mama, bucnil me je ; pazi, da se ne bucneš s škarjami

búča   -e ž ( ú )
1. kulturna rastlina s plazečim se steblom ali njen debeli sad:   buče jesti, saditi, sekati ; votla, zrela buča ; navadna buča ali tikva
2. trebušasta posoda:   buča vina je romala iz roke v roko ; srebniti iz buče ; buča z vodo
 
elektr.  buča  steklen senčnik v obliki krogle ; fiz.  Heronova buča  posoda, iz katere pod pritiskom plina brizga tekočina ; kem.  destilacijska, merilna buča
3. pog., ekspr. glava :   mahniti, usekati po buči / ima prazno, trdo bučo / ti si pa buča  prebrisan, zvit človek ; zvita buča ; buča ribniška
● 
pog., ekspr.  ohladiti buče puntarjem  ukrotiti jih ; pog., ekspr.  prinesti celo bučo domov  nepoškodovan priti iz tepeža, boja ; pog., ekspr.  dobiti jo po buči  biti ostro grajan; biti tepen; biti premagan

bučánje   -a s ( ȃ )
glagolnik od bučati:   mogočno bučanje morja ; šum in bučanje viharja / bučanje čebel / bučanje orgel

búčast   -a -o prid. ( ú )
podoben buči:   bučasta posoda, steklenica / ekspr.  pomolil je skozi vrata svojo bučasto glavo

bučáti   -ím nedov. ( á í )
1. dajati močne, zamolkle glasove:   morje, vihar buči / orgle, zvonovi bučijo / čebele bučijo v panju ; brezoseb.:  v glavi mi buči ; v globini je votlo bučalo ; v dvorani buči kakor v panju
2. bučeč se hitro premikati:   reka buči po soteski / slap buči v kotanjo  bučeč pada

búček   -čka m ( ȗ )
šalj. deček 1 , fantek :   ker imajo že dva bučka, si zdaj želijo deklico / kot nagovor  o ti buček ti

bučéla   -e ž ( ẹ̑ )
zastar. čebela :   bučele brenčijo okrog lipe ; ljudje so šumeli kakor bučele v panju

búčen 1   -čna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na bučo:   bučne pečke ; bučno seme / bučno olje  olje iz bučnih semen

búčen 2   -čna -o prid. ( ú ū )
1. zelo glasen:   bučni glasovi trobent ; ko je vstopil, ga je pozdravil bučen smeh ; godba postaja vedno bolj bučna
// poln hrupa:   bučno slavje ; mesto je precej bučno ; pren.  bučno življenje
2. ki mnogo, hrupno govori:   kadar spije nekaj kozarcev, je vselej bučen

búčica   -e ž ( ú )
manjšalnica od buča:   z vrta je prinesel paradižnik in nekaj bučic ; nadevane bučice / ploščata lovska bučica / to ti je bučica  bister človek

búčka   -e ž ( ú )
1. manjšalnica od buča:   buče in bučke / toplomer ima stekleno bučko z živim srebrom ; bučka žganja / bučka pletilke  glavica
2. nav. mn.  mlada, nedorasla jedilna buča:   dušene, nadevane bučke
♦ 
obrt.  bučke  domače klekljane čipke z ornamentom, podobnim bučkam

búčman   -a m ( ȗ )
šalj. fant :   z bučmani ima učitelj več težav kot z dekleti / ponosen je na svoje tri bučmane  sinove / kot nagovor  umaknite se, bučmani
// slabš.  trmast ali nekoliko omejen človek:   ti si pa bučman ; ta bučman si ne da nič dopovedati / kot psovka  bučman zabiti

búčnica   -e ž ( ȗ )
bučno seme:   luščiti bučnice ; jedrca bučnic
♦ 
bot.  bučnice  rastline s poleglim ali plezajočim steblom in zvezdastimi cveti, Cucurbitaceae

búčnost   -i ž ( ú )
lastnost bučnega 2 :   bučnost godbe / presedala mu je njegova bučnost

budálast   -a -o prid. ( á )
ekspr. omejen , nespameten , neumen :   fant je videti zelo budalast / budalo budalasto

budáliti   -im nedov. ( á ȃ )
ekspr.  govoriti, ravnati nespametno:   kaj budališ, še boš vesel in srečen ; ne budali

budálo   -a s ( á )
ekspr.  omejen, neumen človek:   fant je pravo budalo / kot psovka  ti budalo budalasto

budálost   -i ž ( á )
ekspr.  neumno govorjenje ali ravnanje:   ne pripoveduj takih budalosti ; kako je mogel narediti to budalost / ne berem takih budalosti

búdati   -am nedov. ( ȗ )
star. buljiti :   fant buda v tla
 
star.  zmeraj buda v knjige  veliko bere, študira

búden   -dna -o prid. ( ú ū )
1. ki ne spi:   vso noč je bil buden ; jutro jih je našlo še budne / otroci so že budni  zbujeni
2. ekspr. pazljiv , skrben :   buden stražar ; biti moramo budni in pripravljeni

budílec   -lca  [ budilca in budiu̯ca m ( ȋ )
buditelj :   budilci narodne zavesti

budílka   -e ž ( ȋ )
ura, ki zvoni ob določenem času:   budilka se sproži, zvoni ; budilka me je zbudila ob petih ; naviti budilko / nastaviti budilko na šesto uro  postaviti njen mehanizem tako, da bo zvonila ob šesti uri

budílnik   -a m ( ȋ )
budilka :   budilnik ropoče, tiktaka

budíst   -a m ( ȋ )
pripadnik budizma:   budisti in mohamedanci ; nauki budistov

budístičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na budiste ali budizem:   budistični duhovniki ; prebirati budistične spise ; budistični tempelj ; tamkajšnji prebivalci so budistične vere

budístovski   -a -o prid. ( ȋ )
budističen :   budistovska kultura

budítelj   -a m ( ȋ )
kdor si prizadeva za nacionalni, politični in kulturni dvig naroda:   mož je bil znan narodni buditelj in govornik

budíteljski   -a -o prid. ( ȋ )
ki si prizadeva za nacionalni, politični in kulturni dvig naroda:   čitalnice so imele buditeljski značaj

budíti   -ím nedov. , bujèn  ( ī í )
1. povzročati prehajanje iz spečega stanja v budno:   dolgo je budila zaspanca ; ropot budi ljudi iz spanja ; ptice se že budijo / buditi bolnika iz omame ; pren.  pomlad budi naravo
2. knjiž.  povzročati, da kaj nastane; vzbujati :   pesem mi budi spomin na mladost ; pogled nanj ji budi žalostne misli ; buditi radovednost, občudovanje, upanje / buditi v ljudeh narodno zavest ; v srcu se mu budi sočutje

budízem   -zma m ( ī )
vera, ki jo je osnoval Buda:   prestopil je v budizem ; študij budizma

budlêja   -e ž ( ȇ )
vrtn.  visok parkovni grm z rdečkastimi, modrimi ali belimi cveti v grozdastem socvetju, Buddleja:

búdnica   -e ž ( ȗ )
1. zvočni znak za vstajanje:   budnica je bila ob sončnem vzhodu ; ob šestih so zatrobili budnico ; zvoniti za budnico
// skladba, ki jo na prazniške dni igra godba zgodaj zjutraj:   na dan vstaje so igrali budnice ; zjutraj je bila budnica, dopoldne pa gasilska vaja
2. lit.  pesem, ki vzbuja narodno zavest:   rodoljubna budnica

budník   -a m ( í )
knjiž. buditelj :   pesniški prosvetitelj in budnik

búdniški   in  budníški -a -o prid. ( ȗ; ȋ )
lit.  ki vzbuja narodno zavest:   budniška poezija

búdnost   -i ž ( ú )
1. budno stanje:   je na meji med budnostjo in spanjem
2. ekspr. pazljivost , skrbnost :   v gospodarstvu je potrebna skrajna budnost ; povečati budnost na obmejnem območju ; politična budnost

budoár   -ja m ( ȃ )
nekdaj  damska soba za toaleto in zaupne obiske:   baroničin razkošni budoar

búdovski   -a -o prid. ( ū )
ekspr.  tak kot pri Budi:   njegov budovski obraz

búdra   -e ž ( ȗ )
zool.  majhen brezrepi glodavec s čokatim telesom, ki prebiva v stanovanju, hiši, zlasti za družbo, Cavia porcellus; morski prašiček :   budre se med seboj ločijo delno po velikosti, predvsem pa po barvi

budžét   -a m ( ẹ̑ )
letni načrt dohodkov in izdatkov, zlasti državnih; proračun :   povečati budžet ; državni, občinski budžet ; postavka v budžetu

budžéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
proračunski :   budžetno leto / budžetna sredstva

budžetíranje   -a s ( ȋ )
glagolnik od budžetirati:   decentralizirano budžetiranje ; letno budžetiranje ; sistem budžetiranja

budžetírati   -am nedov. in dov. ( ȋ )
fin.  sestavljati proračun, budžet:

budžétski   -a -o prid. ( ẹ̑ )
proračunski :   izravnavanje budžetskih deficitov / budžetska debata

buffet   gl. bife

buffo   --  [ búfo v prid. rabi ( ȗ )
glasb. komičen , šaljiv :   buffo prizori / buffo bas  basovski glas za komične vloge ; buffo opera;  prim. basso buffo , opera buffa

bufoneríja   -e ž ( ȋ )
gled.  grobo komična razgibanost in razigranost:   odrska bufonerija

bufonésken   -kna -o prid. ( ẹ̑ )
tak kot v buffo operi:   bufoneskna komičnost

bug   -a  [ bág- m ( ȃ )
rač. žarg.  napaka v programski kodi računalniškega programa, sistema; hrošč :   v naslednji verziji bo manj bugov

bugárija   -e ž ( á )
glasb.  srednje velika tamburica za akordično spremljavo:   igrati na bugarijo

bugárštica   -e ž ( ȃ )
lit.  hrvaškosrbska ljudska epska pesem, katere verz ima od štirinajst do osemnajst zlogov:

búgivúgi   tudi  boogie-woogie -ja  [ búgi-vúgi m ( ȗ-ȗ )
hiter ples s trdim ritmom, po izvoru iz Severne Amerike:   plesati bugivugi
// skladba za ta ples:

búh 1   -a m ( ȗ )
močen, nenaden sunek zraka:   silovit buh je odprl vrata / buh vetra se je uprl v jadro
// zamolkel glas ob takem sunku:   zaslišal je buh vetra / buh kovaškega meha

bùh 2   medm. ( ȕ )
posnema zamolkli glas udarca, izbruha:   buh buh buh! tolče po vratih

búhanje   -a s ( ū )
glagolnik od buhati:   buhanje ognja iz peči ; buhanje vetra / sliši se votlo buhanje eksplozij

búhati   -am nedov. ( ū ȗ )
1. s silo in z zamolklim glasom udarjati na dan:   iz dimnika buhajo oblaki isker ; ogenj buha skozi odprtino
// ekspr.  s silo se zadevati ob kaj:   veter buha v okna
2. preh., zastar. suvati , dregati :   mimogrede so ga buhali v rebra
● 
ekspr.  topovi buhajo  zamolklo streljajo

búhniti   -em dov. ( ú ȗ )
1. s silo in z zamolklim glasom udariti na dan:   snop isker buhne iz dimnika ; plamen buhne skozi odprtino ; pren.  togota je buhnila iz njega ; brezoseb.  molči, je buhnilo iz nje
// ekspr.  s silo se zadeti ob kaj:   veter je buhnil v okna
2. ekspr.  zelo hitro priti, oditi:   buhniti v sobo ; pren.  vsa kri mu je buhnila v glavo
3. preh.  s silo vreči:   buhnil ji je vodo v obraz
● 
ekspr.  buhniti v smeh  nenadoma glasno zasmejati se ; ekspr.  buhniti s kolom ob podnico  močno udariti

búhta   -e ž ( ȗ )
v češkem okolju buhtelj :   zamesiti testo za buhte

búhtelj   -na  tudi  -tlja  [ buhtəlj m ( ú )
pecivo iz kvašenega testa z marmeladnim nadevom:   speči buhteljne

buhtéti   -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. goreti z močnim plamenom:   ogenj buhti ; pren.  v pesnitvi buhti življenje
2. oddajati vročino in vonj:   iz peči vzeti hlebci buhtijo

buick   -a  [ bújk m ( ȗ )
velik osebni avtomobil ameriške tovarne General Motors:   pripeljal se je z odprtim buickom

bújen   -jna -o prid. , bújnejši  ( ū )
1. ki lepo in obilno raste:   bujna trava ; bujno cvetje, zelenje / bujni lasje ; pesn.  bujna pomlad
2. ekspr.  močno in lepo razvit:   bujna ženska ; dekle bujnih oblik / bujna rast
3. ki obstaja v zelo veliki meri:   naš fant ima bujno domišljijo ; to izvira iz njegove bujne fantazije / bujne barve jeseni

bujênje   -a s ( é )
glagolnik od buditi:   oskrbnik koče mora skrbeti za pravočasno bujenje gostov / narodno bujenje

bujnobárven   -vna -o prid. ( ȃ )
knjiž.  ki je bujnih, živih barv:   bujnobarvne slike ; bujnobarvno polje

bujnolás   in  bujnolàs -ása -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima bujne lase:   bujnolaso dekle

bujnoláska   -e ž ( ȃ )
ekspr.  ženska, ki ima bujne lase:   zagledal se je v vitko bujnolasko

bújnost   -i ž ( ū )
lastnost, značilnost bujnega:   bujnost rasti / občudoval je bujnost njenih las ; pesn.  bujnost pomladi / barvna bujnost

bujón   -a m ( ọ̑ )
1. gastr.  čista goveja juha:   bujon z jajcem
2. biol.  mesna juha z dodatki za gojenje bakterij:

bujónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na bujon 2:   bujonska kultura bakterij

bújt   -a -o prid. ( ȗ )
gastr., v zvezi bujta repa   prekmurska jed iz repe, kaše in svinjskega mesa:

búka 1   -e ž ( ȗ )
zastar. hrup , trušč :   iz krčme se razlega buka in vriskanje

búka 2   -e ž ( ú )
star., v zvezi gluh kakor buka   zelo gluh:

bukáč   -a m ( á )
nar.  nočna močvirska ptica; bobnarica :   bukač buka v močvirju ; jata bukačev

búkanje   -a s ( ū )
glagolnik od bukati se:   bukanje svinj

búkati   -am nedov. ( ú )
močno, zamolklo se oglašati:   bobnarica buka v močvirju ; živina buka

búkati se   -am se nedov. ( ū ȗ )
navadno v zvezi s svinja   kazati nagnjenje za parjenje; goniti se :   svinja se buka

bukét   -a  tudi  buké -êja m ( ẹ̑; ẹ̑ ȇ )
1. zastar. šopek 1 buket rdečih kamelij
2. agr.  vonj vina; cvetica :   muškatov buket ; buket starega vina

bukéten   -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na buket 2:   buketne snovi / buketno vino

búkev   -kve  tudi  búkva -e ž ( ȗ )
veliko gozdno listnato drevo z gladkim deblom:   podreti bukev ; počivati pod bukvijo ; debela, košata bukev / pog.  bukev pokriva večji del hriba  bukov gozd / pog.  toporišče iz bukve  bukovega lesa
 
vrtn.  rdečelistna bukev  okrasno drevo z rdečimi listi, Fagus silvatica atripurpurea

bukiníst   -a m ( ȋ )
v francoskem in ruskem okolju  trgovec s starimi knjigami:   bukinisti ob Seini

búkla   -e ž ( ȗ pog., zlasti v sproščenem ožjem krogu
knjiga:   iz knjižnice je prinesla debelo buklo

bukle   gl. bouclé

búkniti   -em dov. ( ú ȗ )
s silo in z zamolklim pokom udariti na dan:   plamen bukne iz peči ; pren.  nenadoma je buknil upor
 
ekspr.  bukniti v smeh  nenadoma glasno zasmejati se

bukóličen   -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na bukoliko:   bukolična poezija, skladba / bukolični prizori

bukólik   -a m ( ọ́ )
lit.  pesnik bukoličnih pesmi:

bukólika   -e ž ( ọ́ )
lit.  pesem, poezija, ki prikazuje idealizirano pastirsko življenje:   stihi Vergilovih bukolik

búkov   -a -o prid. ( ú )
1. nanašajoč se na bukev:   bukov les ; bukov žir ; bukovo listje / bukov gozd / bukov parket ; kuriti z bukovimi drvmi ; bukovo pohištvo / bukova goba  kresilna goba ; zabit kot bukov štor  zelo
2. ekspr. neroden 2 , okoren :   fant je še ves bukov in boječ ; kako si bukov!
3. nar. zahodno  ki je iz grobega blaga:   bukov jopič

búkovec   -vca m ( ú )
zastar.  bukov gozd:   hoditi po bukovcu

búkovica   -e ž ( ú )
bukov žir:   nabirati bukovico

bukovína   in  búkovina -e ž ( í; ú )
1. bukov les:   parjena, surova bukovina ; toporišče iz bukovine
2. bukov gozd:   hrib je porasel z bukovino
3. nar. zahodno  grobo blago:   hlače iz bukovine

búkovje   -a s ( ú )
bukov gozd:   iz bukovja se je oglasila kukavica ; gosto, mlado bukovje ; pesn.  zeleno bukovje / bukovje že zeleni  bukovo drevje

búkovka   -e ž ( ú )
palica iz bukovega lesa:   zavihteti bukovko

búkovnik   -a m ( ū )
v 18. in 19. stoletju  nešolan literarno delujoč človek:   dejavnost bukovnikov na Koroškem

búkovniški   -a -o  ( ū )
pridevnik od bukovnik:   bukovniško delovanje

búkovništvo   -a s ( ū )
delovanje bukovnikov:   bukovništvo na Koroškem

búkovski   -a -o prid. ( ū )
star. knjižen :   bukovska latinščina mu ni tekla gladko
// latinski :   naučiti se bukovskega jezika

búkselj   -na  tudi  -slja  [ buksəlj m ( ú )
ekspr.  neumen, omejen človek:   kakšen bukselj je ta človek / kot psovka  tega bukseljna pa tudi ni od nikoder!

búkva 1   -e ž ( ȗ )
zool.  manjša morska riba z vretenastim trupom in dolgo hrbtno plavutjo, Box boops:

bukva 2  
drevo : gl. bukev

bukvár   -ja m ( á )
zastar. knjigarnar :   pri bukvarju si je kupil Prešernove Poezije

bukvárna   -e ž ( ȃ )
(manjša) knjigarna, zlasti taka, v kateri je mogoče kupiti knjige po nižji ceni:   odpreti bukvarno ; sejem knjig iz bukvarne
// star.  knjigarna sploh:

bukvárnica   -e ž ( ȃ zastar.
1. knjižnica :   ustanovili so slovensko bukvarnico
2. knjigarna :   povesti v bukvarnicah ne prodajajo več

búkve   -kev ž mn. ( ū ȗ star.
1. večje število trdno sešitih tiskanih listov; knjiga :   brati bukve, na bukve ; tako stoji v bukvah ; debele, stare bukve ; latinske bukve / mašne bukve ; pogledati v sanjske bukve
2. kot knjiga trdno sešiti listi za uradne zapise:   pogledati v krstne bukve ; voditi gruntne bukve  zemljiško knjigo
● 
star.  govori, kakor bi iz bukev bral  gladko; učeno ; star.  kar naprej je v bukvah  bere, študira ; črne bukve  po ljudskem verovanju  knjiga, s katero se da čarati, vedeževati ; star.  njegovo ime je zapisano v zlatih bukvah zgodovine  ta človek je zelo zaslužen ; učenca so vpisali v zlate bukve  nekdaj  v knjigo z imeni odličnjakov
♦ 
etn.  šembiljske bukve  knjiga ljudskih prerokovanj ; pravn.  gorske bukve  zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu

búkvica 1   -e ž ( ȗ )
1. bukov žir:   šli so nabirat bukvico / bukvica je dobro obrodila
2. manjšalnica od bukev:   med smrečjem rastejo mlade bukvice

búkvica 2   -e ž ( ȗ )
cirilska pisava, nekdaj razširjena zlasti v Bosni; bosančica

búkvice   -vic ž mn. ( ū ȗ )
manjšalnica od bukve:   drobne bukvice / mašne bukvice  molitvenik / poselske bukvice  v stari Avstriji  dokument z osebnimi podatki in podatki o pristojnosti in delu posla, služabnika

bukvíšče   -a s ( í )
zastar. knjižnica :   bukvišče samostana

búla 1   -e ž ( ú )
1. oblasta oteklina, nabreklina:   na nogi se mu dela bula ; na hrbtu se mu je zbrala bula ; udaril se je, da mu je kar bula zrasla ; predrl je bulo, ki je dozorela ; gnojna bula / ekspr.  ves je v bulah
2. med.  skupek izrojenih celic kakega tkiva:   operirati bulo ; benigna, maligna bula

búla 2   -e ž ( ú )
pomembna papeška ali vladarska listina s kovinskim pečatom:   prejeti papeževo bulo ; bula o koncilu / zlata bula Karla IV.  z zlatim pečatom
// kovinski pečat na tej listini:

búla 3   -e ž ( ȗ )
v muslimanskem okolju, nekdaj  poročena ženska:   bula je snela feredžo

búlast   -a -o prid. ( ú )
1. podoben buli:   bulaste tvorbe
2. poln bul:   ves obraz ima razbit in bulast

búlav   -a -o prid. ( ú )
poln bul:   bulava koža

buláva   -e ž ( ȃ )
na Poljskem in v Ukrajini, nekdaj  okrašena palica kot znamenje hetmanske oblasti:   pozlačena bulava

búlavost   -i ž ( ú )
lastnost, značilnost bulavega:   bulavost kože

búldog   -a m ( ȗ )
manjši, čokat hišni pes z nizkimi, široko razmaknjenimi nogami in širokim gobcem:   čistokrven buldog ; renči kot buldog / angleški buldog  z belo dlako
// nizko  buldogu podoben človek:   tisti buldog pri sosednji mizi jo je neprestano opazoval / ekspr.  to ti je buldog!  neroden, neprijeten človek

búldoški   -a -o prid. ( ȗ )
ekspr.  tak kot pri buldogu:   buldoški obraz / buldoški pogled

buldozer   ipd. gl. buldožer ipd.

buldožêr   -ja m ( ȇ )
teh.  stroj s širokim plugom zlasti za odrivanje zemeljskega materiala:   buldožerji izravnavajo prostor za novo stavbo ; buldožer rije po zemlji ; izkopati z buldožerjem ; buldožer za rigolanje

buldožeríst   -a m ( ȋ )
kdor dela z buldožerjem:   podjetje sprejme dva buldožerista

buldožêrski   -a -o  ( ȇ )
pridevnik od buldožer:   buldožerski plug

búlec   -lca m ( ȗ )
nar.  vol, ki (rad) buli, muka:   gnati bulce na pašo
// ekspr.  omejen, neumen človek:   ti si pravi bulec

búler   -ja m ( ú nav. mn.
čevelj z okroglo, dvignjeno kapico in debelimi podplati:   črni bulerji ; fant si obuje težke bulerje, si na glavo povezne črno kapuco in se odpravi na nočni pohod

búli   -ja m ( ȗ )
šport.  udarec pri hokeju, s katerim se igra začne ali prekinjena igra nadaljuje:

búlica   -e ž ( ú )
manjšalnica od bula 1 :   na koži se pokažejo rdeče bulice

bulímičarka   -e ž ( í )
ženska, ki ima bulimijo:   za bulimičarke je pogosto značilna velika želja po popolnosti in uspešnosti ; izpoved bulimičarke

bulímičen   -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na bulimijo:   bulimična motnja / bulimična dekleta

bulimíja   -e ž ( ȋ )
duševna motnja, ki se kaže v pretirani potrebi po hrani, jedenju in bljuvanju:   imeti bulimijo ; simptomi, zdravljenje bulimije ; bolniki, osebe z bulimijo ; bulimija in anoreksija

bulímik   -a m ( í )
kdor ima bulimijo:   telesna teža bulimikov ; bulimiki in anoreksiki

búliti   -im nedov. , tudi  bulíla  ( ú )
nar. mukati :   živina buli

búljiti   -im nedov. , tudi  buljíla  ( ú ȗ )
nepremično gledati:   buljiti predse ; buljiti v tla ; buljiti s pijanimi očmi ; topo buljiti / ekspr.  kaj buljiš vame / preh.  buljiti oči
 
ekspr.  zmeraj bulji v knjige  veliko bere, študira

bully   gl. buli

bulmastíf   -a m ( ȋ )
velik, mišičast službeni pes s kratko dlako, širokim gobcem in majhnimi visečimi uhlji:   bulmastif je zelo učljiv, prilagodljiv in vodljiv pes, vendar mu moramo posvečati veliko pozornosti

bulteriêr   -ja m ( ȇ )
močen, srednje velik mišičast pes z glavo, značilno izbočeno od temena proti konici gobca:   bulterier je čvrsto grajen, mišičast in živahen pes z odločnim izrazom

bulvár   -ja m ( ȃ )
široka velemestna cesta, navadno z drevesi na obeh straneh:   sprehajati se po bulvarjih ; razkošni, veliki, vrveči bulvarji ; pariški bulvarji ; kavarna na bulvarju

bulváren   -rna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bulvar:   bulvarna kavarna
// slabš.  lahkoten, malo vreden, plehek:   bulvarni tisk ; bulvarna komediografija / bulvarno gledališče

bulvárka   -e ž ( ȃ )
gled.  igra iz sodobnega življenja, ki na lahkoten način prikazuje aktualne probleme:   na sporedu je naivna bulvarka ; pikantna bulvarka

bulvárski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na bulvar:   bulvarska restavracija
// slabš.  lahkoten, malo vreden, plehek:   bulvarski tisk ; bulvarska dramatika

bùm 1   in  búm medm. ( ȕ; ȗ )
posnema močen pok, zamolkel glas pri udarcu:   bum! je zagrmel strel ; boben, srce udarja bum bum bum ; telebnil je, bum, na tla

búm 2   tudi  boom -a  [ búm m ( ȗ )
publ.  nagel, kratkotrajen dvig, porast zlasti gospodarske aktivnosti:   mesto je doživelo turistični bum ; gradbeni, nepremičninski bum ; investicijski bum / nemški gospodarski bum / potrošniški, prodajni bum ; nogometni, teniški bum
// nagel, navadno kratkotrajen dvig, porast zanimanja za kaj:   medijski bum ; velik bum / postati pravi bum  kar sproža takšen dvig, porast
♦ 
rad.  v vse smeri gibljivo stojalo, na katerem visi mikrofon

búmbar   -ja m ( ȗ slabš.
omejen, neumen človek:   seveda ve to vsak bumbar

búmerang   -a m ( ȗ )
metalno orožje avstralskih domačinov, ki prileti nazaj, če zgreši cilj:   zadeti žival z bumerangom ; polemika je kakor bumerang

bùmf   in  búmf medm. ( ȕ; ȗ )
posnema močen pok, glas pri padcu, udarcu:   bumf! je počilo ; mladinska brigada pozdravi: horuk, horuk, bumf / sname torbo in – bumf v kot

búmfati   -am nedov. ( ȗ )
otr.  plosko padati:   mamica, glej, ta punčka kar naprej bumfa

búmfniti   -em dov. ( ú ȗ )
ekspr.  plosko pasti:   bumfnil je v blato

búna   -e ž ( ū )
kem.  sintetični kavčuk:   pnevmatike iz bune ; v prid. rabi:  buna kavčuk

búnčica   -e ž ( ȗ )
kroglasta izboklinica:   usnjen pas s srebrnimi in zlatimi bunčicami ; izrezljan stol z zavoji in bunčicami / bunčica bucike  glavica / ekspr.  bunčice na vejah postajajo vedno večje  popki, brsti

búnčičast   -a -o prid. ( ȗ )
ki ima bunčice:   bunčičast kovinski pas

búnda   -e ž ( ȗ )
zimsko vrhnje oblačilo, ki pokriva zgornji del telesa:   obleči bundo ; smučarska, šoferska, železničarska bunda
// nekdaj  težka suknja, navadno iz kožuhovine:   dolga, kosmata bunda

búndestág   -a m ( ȗ-ȃ )
spodnji dom nemškega parlamenta:   nemški bundestag ; poslanci bundestaga ; predsednik bundestaga ; zasedanje bundestaga

búndra   -e ž ( ȗ )
nar., slabš.  debela ženska:   Ni bila lepa, prava bundra, a on je bil ves zateleban vanjo  (F. Bevk)

búngalov   -a m ( ȗ )
nizka hiša v tropskih krajih, navadno z verando:   stanujejo v bungalovu ; bungalov s široko verando
// poletna hišica za turiste:   ob morju gradijo hotele, bungalove in motele ; v prid. rabi:  bungalov naselje

bungee jumping   bungee jumpinga  tudi  bándži džámping bándži džámpinga  [ bándži džámping- m ( ȃ, ȃ )
skakanje v globino, pri katerem je skakalec pripet z dolgo elastično vrvjo, skakanje z elastiko:   bungee jumping so izvajali z žerjava na mostu

búnika   -e ž ( ū )
bot.  strupena gozdna rastlina z zvončastimi cveti, Scopolia:   kranjska bunika

búniti se   -im se nedov. ( ú ȗ )
pog.  upirati se, puntati se:   delavci se bunijo / pog., ekspr.  kaj se pa buniš!

bùnk   in  búnk medm. ( ȕ; ȗ )
posnema glas pri udarcu, padcu:

búnka   -e ž ( ȗ )
1. oteklina, navadno od udarca:   iz pretepa je odnesel bunko na čelu
// nav. mn., ekspr.  močen udarec, navadno s pestjo:   dobiti bunke ; naložiti bunke
2. pog. glavič , betiček :   palica s srebrno bunko / na vrtu imajo pisane steklene bunke  krogle
3. slabš.  debela, nerodna ženska:   tisto bunko je prosil za ples ; debela bunka / bila je prava kmečka bunka

búnkanje   -a s ( ȗ )
glagolnik od bunkati:   bunkanje na vrata ; bunkanje s pestjo

búnkast   -a -o prid. ( ȗ )
1. poln bunk, oteklin:   ves bunkast in lisast je po obrazu
2. ekspr. debel , okrogel :   dekle je majhno in bunkasto / velik bunkast nos

búnkate   medm. ( ȗ )
posnema glasove pri kovanju:   bunkate bunkate

búnkati   -am nedov. ( ȗ )
1. udarjati s pestjo:   bunkati po vratih
// ekspr. tepsti , tolči :   ko sem bil otrok, so me dostikrat bunkali
2. udarjati s težkim kladivom, da se sliši glas bunk:   kovač bunka po nakovalu

búnker   -ja m ( ū )
1. manjša vojaška obrambna utrdba:   zavzeti bunker ; jurišati na bunker ; betonski bunker ; strelna lina v bunkerju / mitralješki bunker
// skrivališče ali zaklonišče v zemlji:   izkopati si bunker ; skrivati se po bunkerjih ; spraviti mast v bunker ; vhod v bunker
2. pog.  tesen, temen prostor za kaznovane jetnike, zapornike; temnica :   vrgli so ga v bunker
3. shramba za premog, rudo, cement:   v cementarni gradijo nov bunker
● 
film. žarg.  film gre v bunker  je vzet z repertoarja, shranjen

bunkeráš   -a m ( á )
pog., med narodnoosvobodilnim bojem  kdor se skriva, živi v bunkerju:   patrulja je odkrila bunkeraše

búnkerski   -a -o prid. ( ū )
nanašajoč se na bunker:   bunkerska oprema / bunkersko življenje

búnkica   -e ž ( ȗ )
kroglasta izboklinica:   sandale z bunkicami

búnkniti   -em dov. ( ú ȗ )
udariti s pestjo:   pošteno ga je bunknil v rebra

búrek   -a m ( ȗ )
gastr.  izvorno orientalsko pecivo iz listnatega testa z nadevom:   burek s sirom ; burek z mesom

búren 1   -rna -o prid. , búrnejši  ( ú ū )
zelo glasen:   buren smeh ; burni klici ; sprejeli so ga z burnim ploskanjem
// poln nemira:   burni časi, dogodki ; imela je burno preteklost ; burno življenje / bil je burne krvi
// ki naglo in živahno poteka:   buren polet industrije / burna debata, polemika

búren 2   -rna -o prid. ( ȗ )
star.  poln burje, vetroven:   burno in mrzlo vreme

burét   -a m ( ẹ̑ )
tekst.  preja iz kratkih izčesanih vlaken naravne svile:   presti buret
// hrapava tkanina iz te preje:   poletni kostim iz bureta ; v prid. rabi:  buret svila

búrež   -a m ( ȗ )
nar., ekspr.  vihrav, prepirljiv človek:   to so ti bureži

búrger   -ja m ( ú )
zrezek okrogle oblike iz sesekljanega mesa, sira ali zelenjave z dodatki, serviran navadno v okroglem kruhu:   ob sredah je prodajala burgerje ; sirov, vegetarijanski, zelenjavni burger

burgúndec   -dca m ( ȗ )
kakovostno vino, po izvoru iz Burgundije:   privoščiti si burgundca ; buteljka burgundca / beli burgundec

burgúndski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na Burgundijo:   burgundsko vino
♦ 
agr.  burgundska brozga  škropivo iz modre galice in sode

búriti   -im nedov. ( ū ȗ knjiž.
1. delati razgibano, valovito:   veter buri morsko gladino ; morje se je začelo buriti
// vznemirjati , razvnemati :   odločitev komisije ga je burila / ti dogodki so burili ljudem kri ; buriti domišljijo, duha
2. nepreh.  razburjeno se premikati, divjati:   buril je po sobi z nožem ; pren.  po žilah mu buri uporna kri ; strast buri po človeku ; življenje je še burilo v njem

búrja   -e ž ( ú )
1. močen severovzhodni veter:   burja brije, piha, vleče, se zaganja ; burja piska, žvižga ; burja prepiha do kosti, razpiha oblake ; mrzla, ostra burja ; planil je v sobo kot burja / okno je obrnjeno proti burji / kraška burja ; pren.  burja življenja
2. ekspr. razburjenje , vznemirjenje :   kaj mu je, da je s tako burjo odšel ; izjava je povzročila dosti burje
3. ekspr.  vihrav človek:   ne bodi burja ; burja burjasta
4. nar.  alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč

búrjast   -a -o prid. ( ú )
1. nagel, vihrav v ravnanju:   ne bodi tako burjast! burjasta ženska ; ekspr.  burja burjasta
2. poln burje, vetroven:   burjasta zima

burjáti   -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr.  hitro, vihravo iti, hoditi:   planil je pokonci in burjal k sosedu ; kam burjaš?

búrjav   -a -o prid. ( ú )
poln burje, vetroven:   burjavo vreme

búrjevka   -e ž ( ú )
zool. burnica :   nad ladjo krožijo burjevke

búrjica   -e ž ( ú )
ekspr.  manjšalnica od burja:   lahna burjica piha

búrk   -a m ( ȗ )
nar. burka 1 , šala , norčija :   Res smo bili vsi nekoliko uporni in iznajdljivi, kadar je bilo treba napraviti kak burk  (F. Finžgar)

búrka 1   -e ž ( ȗ )
1. nav. mn.  norčavo vedenje ali govorjenje:   izmišljati si burke ; predpustne, razposajene burke / pustimo burke!  začnimo (govoriti, ravnati) resno ; uganjati, zbijati, zganjati burke
 
burke briti iz vsega, z revežem  norčevati se, šaliti se
2. lit.  dramsko delo s šaljivo, včasih grobo vsebino, komiko:   gledati, igrati burko ; burka v enem dejanju

búrka 2   -e ž ( ȗ )
1. širok trak, kos blaga, s katerim si muslimanke pokrivajo obraz:   iz vozila so izstopile tri ženske, pokrite z burko
2. vrhnje oblačilo muslimank v obliki ogrinjala, ki pokriva telo od glave do peta:   talibanski režim je ženskam zapovedoval, da se odenejo v burke

burkáč   -a m ( á )
ekspr.  kdor (rad) uganja burke; burkež :   znan kot širokoustnež in burkač
// kdor poklicno zabava gledalce z burkami:   nastop burkačev v cirkusu

búrkanje   -a s ( ȗ )
glagolnik od burkati:   burkanje valov

búrkast   -a -o prid. ( ȗ )
ki (rad) uganja burke:   burkast godec
// poln burk, šal:   burkasti prizori ; njegovo življenje je bilo burkasto

burkáški   -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na burkače ali burko:   burkaška maska ; zabavajo ga burkaške predstave / burkaška komedija

burkáštvo   -a s ( ȃ )
slabš.  norčije, groba norčavost:   uganjati bedasto burkaštvo ; igra je prešla v burkaštvo

búrkati   -am nedov. ( ȗ knjiž.
1. delati razgibano, valovito:   burja burka morje
// vznemirjati , razvnemati :   viharna čustva ga burkajo / ne burkaj ji srca
2. nepreh.  nemirno se zaganjati, pljuskati:   vino burka iz steklenice ; pren.  strast burka v njem ; žalost je burkala v srcu

búrkav   -a -o prid. ( ȗ )
burkast :   burkav človek

búrkavost   -i ž ( ȗ )
lastnost burkastega človeka:   niso mu zamerili njegove burkavosti / v tej komediji se komika sprevrača v ceneno burkavost

búrkež   -a m ( ȗ )
kdor (rad) uganja burke:   bil je nabrit burkež ; ekspr.  ti si mi burkež
// kdor poklicno zabava gledalce z burkami:   nastopati kot burkež

búrkla   -e ž ( ȗ )
ekspr.  neroden človek, zlasti ženska:   burkla burklasta

búrklast   -a -o prid. ( ȗ )
ekspr. neroden 2 , nepripraven :   bil je dolg in burklast človek

búrkle   -kel ž mn. ( ȗ )
orodje za premikanje loncev v kmečki peči:   z burklami popravljati ogenj v peči ; ropotala je po peči z burklami in lonci
♦ 
metal.  priprava za prenos in nagibanje livarskih loncev

búrklež   -a m ( ȗ )
ekspr.  neroden, nepripraven človek:   ti si pravi burklež ; burklež burklasti / kot psovka  burklež jezični

burklíšče   in  búrklišče -a s ( í; ȗ )
držaj pri burklah:   nasloniti se na burklišče

búrkniti   -em dov. ( ú ȗ )
knjiž.  nemirno se zagnati, pljuskniti:   voda burkne v posodi ; pren.  kri je burknila v njem

burléska   -e ž ( ẹ̑ )
lit.  delo, ki na šaljiv, včasih grob način prikazuje življenje:   napisati burlesko ; v svoji burleski ne prizanaša nikomur
// glasb.  skladba šaljivega značaja:

burlésken   -kna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž.  nanašajoč se na burlesko:   burleskna komedija / burlesken značaj zgodbe ; humor v knjigi je burlesken / burleskna razposajenost

burlésknost   -i ž ( ẹ̑ )
knjiž.  groba šegavost, norčavost:   pisatelj z burlesknostjo prikazuje svoje junake

búrnat   -a -o prid. ( ȗ )
poln burje, vetroven:   vreme je bilo mrzlo in burnato

búrnica   -e ž ( ȗ )
zool.  morska ptica z dolgim škarjastim repom in velikimi krili, Fregata aquila:   jate burnic in albatrosov

búrnik   -a m ( ȗ )
nar.  zapah, tramič čez notranjo stran vrat:   zapahniti vrata s hrastovim burnikom
// vdolbina, v katero se ta zapah porine:

búrnost   -i ž ( ú )
lastnost, značilnost burnega 1 :   burnost takratnih časov / burnost debate
// naglost , vihravost :   v svoji burnosti ga je prezrl

búrnus   -a m ( ȗ )
1. v arabskem okolju  volneno ogrinjalo z oglavnico:   beduini v volnenih burnusih
 
obl.  po burnusu posneto oblačilo
2. nekdaj  težek vozniški, pastirski plašč:   zaviti se v burnus

búrov   -a -o prid. ( ȗ )
med., v zvezi burova tableta, voda   tableta, voda, ki se uporablja zlasti za odpravljanje otekline:   kupiti burove tablete / burovi obkladki

búrovž   -a m ( ú )
1. star.  zvonec, ki ga nosi žival vodnica:   krava pozvanja z burovžem
2. nar. dolenjsko, ekspr.  neroden, vihrav človek:   takih burovžev še nisem videl
3. zastar.  ozvezdje, katerega sedem najsvetlejših zvezd ima obliko voza; veliki voz

búrš   -a m ( ȗ )
1. nekdaj  član nemškega visokošolskega društva:   demonstracije dunajskih buršev ; dvoboj z burši
2. v stari Avstriji  vojak, dodeljen častniku za pomoč na domu:   poročnikov burš

buršák   -a m ( á )
nav. slabš., nekdaj  član nemškega visokošolskega društva; burš :   za izzivanje buršakov se niso zmenili

búrševski   -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na burše:   burševsko gibanje / burševske pesmi / burševska čepica

búrševstvo   -a s ( ȗ )
burševsko gibanje:   takrat je zaživelo nemško burševstvo

buršikózen   -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž.  mladostno sproščen, prešeren, razposajen:   buršikozen študent / njeno buršikozno vedenje

búrza   -e ž ( ȗ rel.
1. vrečka za prenašanje hostij in svetega olja bolnikom:   župnik je držal v roki z zlatom vezeno burzo
2. platnice, zaprte na treh straneh, v isti barvi kot mašni plašč, za hranjenje mašnega prtička:

buržoá   -ja  [ tudi buržuá m ( ȃ )
knjiž. buržuj :   proletarec in buržoa ne moreta živeti v slogi / malenkostni buržoa

buržoázen   -zna -o  [ tudi buržuázən prid. ( ȃ )
nanašajoč se na buržoazijo:   buržoazna družba ; buržoazna država ; buržoazna revolucija ; buržoazne stranke / buržoazni nacionalizem ; buržoazna ideologija / buržoazna miselnost
 
polit.  buržoazna demokracija  politična ureditev z več strankami in parlamentu odgovorno vlado

buržoazíja   -e  [ tudi buržuazíja ž ( ȋ )
ekonomsko in politično vladajoči razred, meščanstvo:   buržoazija se je krepila ; mednarodna buržoazija ; predstavnik buržoazije ; ideologija buržoazije ; spopad med buržoazijo in proletariatom
 
soc.  drobna buržoazija  lastniki proizvajalnih sredstev, ki živijo od lastnega proizvajalnega dela
// slabš.  meščanstvo sploh:   na vasi išči poštenjaka, ne pa med našo buržoazijo

buržoazíjski   -a -o  [ tudi buržuazíjski prid. ( ȋ )
buržoazen :   buržoazijska stranka

buržoázno...   [ tudi buržuázno prvi del zloženk  ( ȃ )
nanašajoč se na buržoazijo:   buržoaznodemokratičen, buržoaznonacionalističen

buržoáznodemokrátičen   -čna -o  [ tudi buržuáznodemokrátičən prid. ( ȃ-á )
nanašajoč se na buržoazno demokracijo:   buržoaznodemokratični sistem ; buržoaznodemokratična revolucija

buržoáznonacionalístičen   -čna -o  [ tudi buržuáznonacijonalístičən prid. ( ȃ-í )
nanašajoč se na buržoazni nacionalizem:   buržoaznonacionalistična trenja

buržúj   -a m ( ȗ )
pripadnik buržoazije:   nasprotja med delavci in buržuji ; živijo kot buržuji
// nav. slabš.  premožen, brezskrbno živeč človek:   mercedes imajo, buržuji / kot psovka  prekleti buržuj

buržújka   -e ž ( ȗ )
pripadnica buržoazije:   delavec in buržujka
// nav. slabš.  premožna, brezskrbno živeča ženska:   ženske, ki so si lahko privoščile gospodinjsko pomočnico, so razglasili za buržujke ; brezdelna buržujka

buržújski   -a -o prid. ( ȗ )
1. nanašajoč se na buržuje:   buržujski sinovi ; buržujske navade / svojat buržujska!
2. buržoazen :   buržujski nacionalizem ; buržujske države

buržújstvo   -a s ( ȗ )
1. buržoazija :   ameriško buržujstvo
2. nav. slabš.  miselnost, lastnosti buržujev:   moti ga njeno buržujstvo

bús   -a m ( ȗ )
pog. avtobus :   čakati na bus ; peljati se z busom ; vlak in bus

bushizem   gl. bušizem

business   ipd. gl. biznis ipd.

búsola   tudi  busóla -e ž ( ȗ; ọ̑ )
priprava z magnetno iglo za določanje strani neba; kompas :   določiti smer poti z busolo
 
elektr.  instrument za nakazovanje smeri magnetnega polja

búsolen   tudi  busólen -lna -o  ( ȗ; ọ̑ )
pridevnik od busola:   busolna igla

búša   -e ž ( ú )
majhno, trebušasto govedo s kratkimi rogovi:   v Bosni redijo buše ; hrvaške buše
// slabš.  slabo raščena krava:   v hlevu ima le tri buše ; mršava buša

bušák   -a m ( á )
slabš.  slabo raščen vol ali bik:   vozi z mršavim bušakom

búšast   -a -o prid. ( ú )
podoben buši:   bušasta krava

búšel   -šla m ( ú )
angleška, ameriška votla mera za žito, približno 35 l:   izvoziti milijon bušlov pšenice

búšiti   -im dov. ( ú ȗ )
1. s silo in z zamolklim šumom udariti na dan:   voda buši iz votline ; pren.  smeh buši iz njega ; jeza buši na dan
2. ekspr.  zelo hitro priti, oditi:   bušiti iz hiše ; bušil je izza vogala ; bušiti v sobo / bušiti pokonci ; pren.  kri buši v glavo
// s silo se zadeti ob kaj:   val buši ob skalo ; veter je bušil v nas / smrad buši v obraz
3. preh., ekspr.  s silo vreči:   bušil je vanj prgišče peska / bušiti vase kozarec vina ; pren.  bušil je vanjo psovko ; razjezil se je in bušil vanje: Tepci
● 
ekspr.  bušiti na obraz  s silo pasti ; ekspr.  bušiti v smeh  nenadoma glasno zasmejati se

bušízem   tudi  bushizem -zma  [ bušízəm m ( ī )
1. politika ameriškega predsednika Georgea Busha mlajšega:   bušizem se je preselil v Evropo ; primerjati bušizem s hitlerizmom in stalinizmom
2. za ameriškega predsednika Georgea Busha mlajšega značilna beseda ali besedna zveza:   zbiralec bušizmov
// ekspr.  nesmiselna, neumna izjava:   izjava je bila še en tipičen bušizem več ; stresati bušizme

búška   -e ž ( ȗ )
oteklina, navadno od udarca:   na čelu se mu je naredila buška ; padla je in dobila buško na glavi ; ves je v buškah ; črna, krvava buška / začne se s šalami, neha se z buškami  s pretepom

búškast   -a -o prid. ( ȗ )
poln bušk:   ves buškast je po obrazu

búškati   -am nedov. ( ȗ )
ekspr.  udarjati s pestjo:   buškal ga je po hrbtu

búškniti   -em dov. ( ú ȗ )
1. ekspr.  s silo se zadeti ob kaj:   val buškne ob skalo
2. ekspr.  zelo hitro priti, oditi:   buškniti skozi vrata ; pren.  kri mu buškne v glavo
3. preh., ekspr.  s silo vreči:   zgrabil je škaf in bušknil vodo po tleh
4. preh. suniti , dregniti :   bušknil ga je v hrbet
● 
ekspr.  buškniti v smeh  nenadoma glasno zasmejati se

búšniti   -em dov. ( ú ȗ )
1. s silo in z zamolklim šumom udariti na dan:   plamen je bušnil iz strehe
2. ekspr.  zelo hitro priti, oditi:   bušniti v sobo ; pren.  kri mu je bušnila v glavo
// s silo se zadeti ob kaj:   veter mu je bušnil v obraz
● 
ekspr.  bušniti v smeh  nenadoma glasno zasmejati se

butadién   -a m ( ẹ̑ )
kem.  lahko vnetljiv plin za izdelavo sintetičnega kavčuka:

butálec   -lca m ( ȃ )
ekspr.  zelo neumen človek:   vsak butalec te lahko zafrkava

butálski   -a -o prid. ( ȃ )
ekspr.  značilen za butalce:   ima butalske navade / butalska neumnost

butálščina   -e ž ( ȃ ekspr.
neumno ravnanje ali vedenje:   njihovo početje je prava butalščina

bután   -a m ( ȃ )
plin, ki se uporablja za kuhanje in segrevanje:   kuhati na butan ; segrevati z butanom ; kuhalnik na butan ; jeklenka za butan
 
kem.  nasičen ogljikovodik, katerega molekula vsebuje štiri atome ogljika ; v prid. rabi:  butan plin

bútanje   -a s ( ū )
glagolnik od butati:   butanje in sopihanje parnih kladiv ; butanje valov ; butanje na vrata / butanje topov

butánka   -e ž ( ȃ )
jeklenka za butan:

butanól   -a m ( ọ̑ )
kem.  alifatski alkohol s štirimi atomi ogljika:

butánov   -a -o  ( ȃ )
pridevnik od butan:   butanov plamen

butánski   -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na butan:   butanski kuhalnik ; butanska razsvetljava / butanska jeklenka

bútara   -e ž ( ú )
1. več kratko nasekanih in povezanih vej za kurjavo:   delati butare ; kuriti z butarami ; skladovnica butar
// več skupaj povezanih istovrstnih predmetov:   zvezati v butaro ; butara prekel, dračja / zastar.  butara usnja  sveženj ; pren.  težka butara let
2. v krščanskem okolju  snop šibja in zelenja za cvetno nedeljo:   nesti butaro v cerkev
3. slabš.  nerodna, okorna ženska:   ni je maral, ker je bila taka butara ; kmečka butara

bútarica   -e ž ( ú )
manjšalnica od butara:   povezati suhljad v butarico / butarica zobotrebcev / spletati butarico za cvetno nedeljo

bútarnik   -a m ( ú )
nar.  vrvica ali uvita šiba za povezovanje butar:   povezati butaro z butarnikom

bútast   -a -o prid. ( ú )
slabš. omejen , neumen , nespameten :   fant je čisto butast ; ne bodi butast ; delati se butastega ; butec butasti / ima tako butast obraz

bútati   -am nedov. ( ū ȗ )
1. s silo se zadevati ob kaj:   valovi butajo ob skale ; vpila je in butala z glavo ob zid ; veter buta v okna
// ekspr.  močno udarjati:   butati po vratih
2. ekspr.  dajati močne, zamolkle glasove:   topovi butajo ; brezoseb.:  slišali smo, kako je na fronti butalo ; v fužini noč in dan sopiha in buta
3. preh., pog. suvati , dregati :   kaj me pa butaš
● 
ekspr.  srce buta  močno bije ; brezoseb., ekspr.  v glavi mi buta  čutim topo, ritmično se ponavljajočo bolečino ; pog.  ne butaj z vrati  ne loputaj

bútec   -tca m ( ȗ )
slabš.  omejen, neumen človek:   butec si bil in butec boš ostal / kot psovka:  butec, ali me ne razumeš ; ti butec ti

bútelj   -na  tudi  -tlja  [ butəlj m ( ú )
slabš.  omejen, neumen človek:   z njim se ni mogoče pogovarjati, ker je butelj / kot psovka  prekleti buteljni

butéljčen   -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na buteljko:   buteljčni zamaški / buteljčno vino

butéljka   -e ž ( ẹ̑ )
steklenica za kakovostna (bela) vina, 0,7 l:   na mizi so stale tri prazne buteljke / naročiti, plačati buteljko ; buteljka rizlinga
// vsebina buteljke:   izpila sta precej buteljk

butíca   -e ž ( í )
1. ekspr. glava :   butica me boli ; razčesniti butico / tako trmastih butic, kot je on, ne pregovoriš
 
pog., ekspr.  ne gre mu v butico  ne razume ; pog., ekspr.  v butici se mu je posvetilo  doumel, razumel je ; pog., ekspr.  učenec je trde butice  se težko uči
2. star. glavič , betiček :   palica s srebrno butico

butíčast   -a -o prid. ( í )
1. ekspr.  ki ima debelo glavo:   velik, butičast fant
2. star.  ki ima (velik) glavič, betiček:   butičasta palica

butíčen   -čna -o prid. ( ȋ )
značilen za posebno, neserijsko izdelavo v manjši količini:   butična ponudba ; proizvodnja torbic je butična in neserijska / butični hotel / butični turizem / butično vino

butíčica   -e ž ( í )
šalj.  manjšalnica od butica:   otrokova okrogla butičica

butíčka   -e ž ( í )
šalj.  manjšalnica od butica:   skuštrane otroške butičke / butičke nagajive  nagajivi otroci

butíčnik   -a m ( ȋ )
zastar.  trmast, nepopustljiv človek:   stari butičnik se ne da pregovoriti

butík   -a m ( ȋ )
modna trgovina z dražjimi, originalnimi oblačili in modnimi dodatki, navadno manjša:   kupovati v butiku

butíka   -e ž ( ȋ )
zastar. butik :   prodajati v butiki

butílen   -lna -o prid. ( ȋ )
kem., v zvezi butilni alkohol butanol

butirométer   -tra m ( ẹ̄ )
teh.  priprava za merjenje tolšče v mleku:

bútiti   -im dov. ( ú ȗ )
zastar. butniti :   ladja buti ob skalovje / butiti v sobo / butil ga je ob tla

butler   tudi  bátler -ja  [ bátler m ( á zlasti v angleškem okolju
služabnik, strežnik v ugledni, premožni hiši:   na vrata je potrkal butler in naznanil, da je večerja pripravljena

bútniti   -em dov. ( ú ȗ )
1. s silo se zadeti ob kaj:   čoln butne ob breg ; val butne v skalo ; zravnal se je in butnil z glavo v strop
2. ekspr.  zelo hitro priti, oditi:   butniti v sobo ; pren.  kri butne v glavo
3. s silo udariti na dan:   para butne iz kotla ; pren.  jeza butne iz njega
4. preh., ekspr.  s silo vreči:   val butne ladjo ob greben ; pog.  ko pride iz šole, butne aktovko v kot
5. preh., pog. suniti , dregniti :   butnila ga je s komolcem
● 
pog., ekspr.  nič ne pomisli, kar butne  hitro reče ; ekspr.  planil je v hišo in butnil: Požigajo  naglo rekel ; ekspr.  butniti v smeh  nenadoma glasno zasmejati se ; ekspr.  spotaknil se je in butnil po tleh  padel ; ekspr.  ker mu niso brž odprli, je butnil po vratih  močno udaril

búto   -a m ( ȗ )
sodobni ples ekspresionističnega značaja, po izvoru iz Japonske:   v predstavi so bili uporabljeni tradicionalni elementi buta ; v prid. rabi:  buto plesalec

butoh   gl. buto

butterfly   -ja  [ báterflaj m ( ȃ )
šport.  prsno plavanje, pri katerem se plavalec poganja s sočasnim krožnim potegovanjem obeh rok; metuljček :   plavati butterfly ; zmagal je v butterflyju ; v prid. rabi:  plavanje v butterfly slogu

buzakljún   -a m ( ȗ )
star.  neumen, neroden človek:   kakšen buzakljun pa si, da še premišljuješ / kot psovka  molči, buzakljun

buzakljúnski   -a -o prid. ( ȗ )
star.  ki vzbuja jezo, nevoljo, odpor:   spat se spravi, sova buzakljunska / buzakljunska trditev

buzaráca   medm. ( ā )
star.  izraža podkrepitev trditve:   buzaraca, ta pa zna!

buzaráda   medm. ( ȃ )
zastar.  izraža podkrepitev trditve:   buzarada, kako bi vsi zijali!

buzaránt   in  buzarànt -ánta m ( ā á; ȁ á slabš.
gej , homoseksualec

buzaróna   medm. ( ọ̑ )
zastar.  izraža podkrepitev trditve:   dekle je, buzarona, bistro

buzarónski   -a -o prid. ( ọ̑ )
star.  ki vzbuja jezo, nevoljo, odpor:   buzaronski fant, kaj pa počneš!

búzdovan   -a m ( ȗ )
zlasti v turškem okolju, nekdaj  kiju podobno leseno ali kovinsko orožje:   vihteti buzdovan

búzi   -ja m ( ȗ slabš.
gej , homoseksualec :   na srednji šoli smo imeli dva profesorja buzija in nista bila kaka posebnost

bypass   in  bájpas -a  [ bájpas m ( ȃ )
1. priprava, ki premosti obolelo žilo ali oboleli del drugega votlega organa; obvod :   bolnik z bypassom
// med.  operacija, pri kateri se premosti obolela žila ali oboleli del drugega votlega organa, obvod:   bypass lahko traja več ur ; uspešno je prestal večkratni bypass na srcu
2. izkoriščanje pomanjkljivosti obstoječega, zlasti zakonodaje, za potrebe ali koristi koga:   politični, vladni bypass ; bypass mimo razpisa
// kar se uporablja za takšno izkoriščanje:   zakon predstavlja bypass mimo ustave ; v prid. rabi:  bypass podjetje

byronist   -a  [ bajroníst m ( ȋ )
predstavnik byronizma:   svetožalje byronistov

byronizem   -zma  [ bajronízəm m ( ī )
lit.  romantična literarna smer, nastala pod vplivom pesnika Byrona:   pesnik se je popolnoma otresel byronizma ; Mickiewiczev byronizem

byte   gl. bajt

bz   [ bz̀ in medm. ( z̏; z̑ )
posnema visok glas pri brenčanju ali sikanju:   bz bz bzz brenčijo komarji ; samovar poje bz, bz

bzík   -a m ( ȋ )
tanek, močen curek, iztisnjen skozi zobe:   bzik sline

bzíkanje   -a s ( ī )
glagolnik od bzikati:   bzikanje obadov

bzíkati   -am nedov. ( ī )
1. ekspr.  v tankem, močnem curku iztiskati slino skozi zobe:   kadil je in bzikal rjavo slino po tleh
2. nepreh.  oglašati se z brenčečim ali sikajočim glasom:   komarji bzikajo

bzíkniti   -em dov. ( í ȋ ekspr.
1. v tankem, močnem curku iztisniti slino skozi zobe:   bziknil je predse umazano slino
2. nepreh.  s sikajočim glasom švigniti skozi zrak:   svinčenka je bziknila mimo njega